Za ali proti


     Baje smo se danes kopali v pravem vročinskem valu. Temperature so marsikje presegle 37 stopinj. Dobesedno peklo je, ko si kožo, nevajeno vročine, izpostavil soncu. Zunaj je bilo vroče. O tem bi se lahko vsi strinjali. Zakaj je bilo v notranjih prostorih, kamor smo se umikali pred pripeko, ponekod prijetno hladno, drugje pa zatohlo, nevzdržno, pa bi bila naša mnenja že deljena. Vsekakor bi jih bilo veliko in vsak bi verjetno dodal še kakšen odtenek. No, pregret politični prostor ni tako pisan. Lahko bi rekli, da je binaren, še posebej v Podalpski domačiji. Sonce pregreva, klima ohlaja, in to je to. Vmesnih možnosti, ki bi jih vnesla veter, nočno razhlajevanje, dobra izolacija, neodpiranje vrat, manj gibanja …, pravzaprav ni. Smo ZA ali PROTI! V binarnem svetu druga mnenja ne štejejo. Šteje pa pripadnost vodilnim idejam in njihovim zagovornikom. In na tej točki je prav, da se vprašamo: "Kako spoštljiv sem do sebe, če glavo obračam le: gor in dol ter levo in desno?" Mogoče mi takšno izražanje pripadnosti prinaša kakšen dodaten grižljaj, prednostno obravnavo pri zdravniku, boljše zaposlitvene možnosti? Največkrat ne, zagotovo pa krepi moč tistih, ki jih nekritično podpiramo, ker se nam zdi, da varujejo in zagovarjajo vrednote, ki so nam blizu! Ta binarna obsedenost se nam preprosto dogaja, ker se nikoli nismo naučili razmišljanja in razumevanja, zato se tudi v "zrelih letih" odločamo o podpori in pripadnosti drugim zgolj na osnovi lastnih frustracij, travm in predsodkov. Mišljenje je namreč naporen proces, pri katerem je treba premagati endokrini sistem, prav tistega, ki nas spodbudi, da se ogrejemo za nekoga, ker smo prepričani, da bo potešil našo slo. In ljubezen je dokazano prevara, namenjena izključno razmnoževanju!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »