Digitalna anonimnost

     Dostopnost do digitalnega sveta je po zaslugi spleta sila preprosta. Obstajajo ponudniki vsebin, med katerimi postaja umetna inteligenca največja, vendar še zdaleč ne moremo trditi, da gre za njihove umotvore. Nasprotno, na spletu objavlja na milijone avtorjev, večina brezplačno, drugi so skriti za plačljivimi zidovi, medtem ko načrtno elektronsko skeniranje preoblikuje v digitalni signal množico tiskanih izvodov. Uskladiščenih podatkov je tako malo morje, njihovo preoblikovanje in posredovanje pa merimo v terabajtih in gigavatnih urah, ki jih porabljajo pregrete digitalne tovarne ter prejemniki informacij. Odgovori na zahtevo niso le pomembno obeležje sodobnih družb, ampak tudi anonimnost njihovih avtorjev postaja kronična. Z njimi služijo predvsem informacijski ponudniki, kot so družbe, ki razvijajo umetnointeligenčne platforme. In medtem ko strežejo naročnikom, pozabljajo na vire ter avtorje. Lahko bi rekli, da veliki koraki, s katerimi umetni um napreduje, gazijo umski substrat, ki ga prehranjuje. Smešno, a ponovno gre za pohlep, ki pa v konkretnem primeru nazorno kaže, kako kratke sape je lahko vsakršno izkoriščanje. Če se bo nadaljevalo s tem tempom, bodo pomembni viri varno ujeti za plačljivimi zidovi, umetna inteligenca pa bo prej ko ne zaslovela po butosti, ki se je bo obča družba začela otepati. Kot merilo ekonomske vrednosti bodo tako še naprej paradirali znameniti kliki in človek se bo postopno ugrezal v spletno blato anonimnosti. Tako bomo dejansko imeli občutek, da so stroji tvorci novega sveta, mi sami, ljudje, pa smo le norci, ki smo v njem dolžni živeti po mehanicističnih pravilih. Informacijska anonimnost je poleg okoljske degradacije ključna značilnost, v kateri snovalci pristajajo na lastno pogubljenje.