Paraziti dolgožitja

     Dolgožitje očitno prehaja v drugo razvojno stopnjo. Kot larva se levi v zdravega zajedavca, to je v trenutek, ko različni življenjski obeti preplavljajo trg. Pretirano hitro se krepi ponudba prehranskih dodatkov, zdravstvenih terapij, izdelkov za spodbujanje življenjskih funkcij ter izobraževanj, da bi naša omejena sposobnost dojemanja lahko sledila, predvsem pa ločila, kot so rekli včasih, zrnje od plev. Takšno neugodno vrenje mošta v nekakovostno vino spodbuja tudi demografski krč, v katerem so se znašle družbe Zahodja. Rojstva in s tem prilivi na strani mladosti usihajo, medtem ko se starost podaljšuje. No, nič hudega, če bi se z njo povečevala tudi sama vitalnost prebivalstva. Tako pa smo priča medicinskim dosežkom, ki so sposobni ohranjati človeško betežnost presneto dolgo, medtem ko desetletja zdravstvenega nadzora in preventive ves čas načrtno spreminjajo ljudi v paciente. Razumljivo, da v takšnem okolju laboratorijskih meritev človeški stroj ne zdrži brez podporne farmakološke divizije. Primerov, ko bi z dodatki in zdravili okrepljene življenjske funkcije doživele razpad prav v obdobju zgodnjega staranja, je vse več. Formula dolgožitja se s tem spreminja v družbeni bremenski algoritem. Lahko bi rekli, da gre za poseben paradoks, ko več zdravja še zdaleč ne pomeni tudi več življenja. A prav za slednje pri dolgožitju tudi gre. Dvigovanje in vzdrževanje vitalne energije je namreč ključni smoter dolgožitja. "Se počutim resnično bolje ali le mislim, da se mi na boljše obrača?" postaja pomembna kritična presoja za zdrav značaj in telo. Naša zavest se bo morala šele naučiti živeti z introspekcijo. Z vpogledovanjem vase in razumevanjem lastnega ugodja. Saj tu se dolgožitje šele prav začne!