Življenjska sintropija

     O energijah, ki sooblikujejo naše življenje oziroma ga spreminjajo v ezoterično zmes, bi lahko na veliko razpredali. Nekateri celo trdijo, da smo v bistvu energetska telesa in da so naša tkiva in oblika le fasada pravega procesa. No, lahko bi se mogoče celo strinjali o našem duhovnem izvoru, če ne bi bilo preveč snovnih dokazov, ki pripovedujejo nekoliko drugačno zgodbo. Gledano strogo poenostavljeno, sta snov in energija eno in isto, le pojavljata se v drugačnem stanju in obliki. In medtem ko anorganski sistemi težijo k termodinamičnemu ravnovesju oziroma k stanju maksimalne entropije, kjer ni več energije za opravljanje dela, za žive organizme termodinamično ravnovesje praktično pomeni smrt. A življenje se je s svojo sposobnostjo obnavljanja in rasti očitno postavilo po robu neredu, ki je tako značilen za entropijo. V neživem svetu se pri zadovoljevanju energetskih potreb snov z nižjo entropijo pretvarja v snov z višjo entropijo. Toplota iz mikroravni se nenehno in nepovratno izgublja v hladnem povprečju vesolja. In če pri neživi snovi opažamo nenehno odtekanje atomov in molekul proti območju z višjo entropijo, v objem toplotne smrti, opažamo, da so organizmi sposobni oblikovati sintropični proces. Živi sistemi onemogočajo, da bi se energija, recimo toplota in svetloba, prejeti od Sonca, razpršila. Prejeto energijo skladiščijo v nasprotju z entropičnim neredom in jo pretvarjajo v gradnike življenja, v urejene sintropične strukture, ki navidezno kljubujejo termodinamičnemu zakonu. Očitno sta RNK in DNK redki informacijski skupini v vesolju, ki preko metabolnih procesov gradita in vzpostavljata urejene oblike, sposobne razmnoževanja in preživetja. In staranje lahko razumemo le kot upočasnjevanje tega procesa!