Gol in bos

     Nedavno sem slišal naslednje uglasbene verze: "Ja sam penzić, gol i bos, u kontejnare guram nos." Seveda ne gre za kakšno jugonostalgijo, kar bi mi verjetno takoj podrobili zakompleksani nacionalisti. Živim v bližini meje s Hrvaško in velikokrat počijem na valovih njihovih radijskih postaj. Čeprav sta besedilo pesmi in glasba šaljivi, pa človeka vseeno prizadene njena ironija. Preprosto, česa takšnega ne moreš dojeti kot radost, ampak zgolj kot posmehljivost. Ja, takšne zbadljivke neposredno sežejo v naše občutke. Recimo, sam nikoli ne bom dojel, kako lahko v neki državi, ki je sama sebe oklicala za razvito, ali se med takšne dežele uvršča po nekih merilih, živijo ljudje na pragu revščine oziroma celo pod njim. In potem se neke vlade "kurčijo", kako se trudijo za blagostanje človeka. Ne, ne bom s prstom kazal le na nazadnjake, pa čeprav razmišljajo po Vodnikovo: "Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal." Kaj moremo, so pač obtičali v pesnikovem stoletju in njegovi fajmoštrski miselnosti. Tudi levi se pri odpravljanju revščine ne znajdejo ravno najbolje in si štafetno palico "zaslug" pridno izmenjavajo z desničarji. In ko tako eni kot drugi vlečejo na dan ubobožane demografske kazalce, se niti ne vprašajo, čemu le bi mladi sploh še imeli otroke, ko pa je že njihovo življenje negotovo, zaznamovano s prevelikimi tveganji in nedorečeno prihodnostjo. Zemlja se suši in gori, klestita jo toča in grom, vojna je vse bližje, delovna razmerja vedno bolj spominjajo na služenje gospodarjem, država pa se spreminja v molzno kravo premožnih. Edini uspeh, po katerem bi lahko merili učinkovitost posameznih vlad, je očitno zmanjšanje kazalcev revščine in povečanje splošnega blagostanja. Vse ostalo so prazne marnje!