Vaje s težnostjo - 2
Dvorezna težnost
Udarilo je nepričakovano. Kot vsako jutro se je tudi to odpravil v hrib nad vasjo. Hitro se je dvigoval v strmini, ko je naenkrat začutil, da noge postajajo utrujene, celo nekoliko boleče. Postal je za trenutek, da se je bolečina stišala, in nadaljeval z enako vnemo. Naslednji dan se je ustavil za trenutek in predahnil že dvakrat, pa teden kasneje trikrat, štirikrat, tudi enajstkrat in dvanajstkrat. Dobrih dvesto metrov višinske razlike, za katero je nekdaj porabil petintrideset do štirideset minut v obe smeri, je zahtevalo vedno več časa. Kmalu se je jutranji kratki trening raztegnil v dvourni pohod z mnogimi postanki. Veliko preveč časa za polnjenje baterij pred odhodom v službo. Na hrib je zato odhajal popoldne, če se je le vrnil pravočasno, ali ob koncu tedna. Zaradi volčjega tropa v bližini in medvedjega prehoda, ki je sekal njegovo običajno traso, je bilo prav, da je vedno bolj boleče razgibavanje v naravi opravil še za vida. Napor je spremenil vedro pot navkreber v čisti odpor. V negotovost, ki ga je počasi oddaljevala od točke na vrhu vzpetine.
Čez kakšno leto je počival po vsakih petdesetih, šestdesetih dvojnih korakih. Pekla so ga stegna, pekla so ga meča. Vsak postanek je potreboval nekaj časa, da se je bolečina stišala. Kadar je naredil kakšen korak več, ga je krč vrgel na rob uma. Dolgo je preklinjal v sebi, a odnehal ni, kljub mravlinčenju v medenici, ki ga je ponoči metalo iz sna.
Nekega dne se je le odločil. Škatlico cigaret je zagnal v smetiščno kanto, a je le malo manjkalo, da je ob koncu dneva ni vzel iz nje. Verjetno mu je pomagala trma, volja, ki ga je gnala v breg kljub naporu in odporu, ki sta se stopnjevala v njem. Založil se je z literaturo in iskal rešitev za svojo telesno stisko. Bral je, brskal, premleval, a prave rešitve ni našel. Nekdo mu je celo rekel: "Z vsakim letom po petdesetem je vedno težje." Kljub nespodbudni resničnosti ni odnehal. "Mora obstajati izhod, mora obstajati rešitev," si je prigovarjal, vedno bolj v dvomih. In glej ga zlomka, po poldrugem letu, odkar je zagnal tisto škatlico, popisano z opozorili, v kanto za smeti, nočnega mravljinčenja ni bilo več. Pekoče bolečine, ki so se pojavljale ob hoji, so popustile kasneje. Pot navkreber je postajala prijetnejša, obetavnejša, čeprav še vedno strogo omejena. Po šestdesetih do stotih dvojnih korakih se je telo ustavilo. Zmanjkalo mu je moči v nogah, čeprav se je ta že po nekaj minutah vrnila in je lahko nadaljeval. Takrat je prvič pomislil na hrbtenico. Pred leti je imel močne ledvene useke, potem pa so kar naenkrat izpuhteli. "Se zdaj vračajo v drugačni obliki?" je pomislil večkrat.
Naj se je še tako trudil, preizkušal različne načine za razbremenitev in krepitev telesa, zaklete meje stotih korakov ni presegel. Dobrih deset let je minilo, odkar so se težave začele. Približno toliko, kot potrebuje skelet, da se obnovi. Premagal je mravljinčenje v medenici, premagal je pekočo razbolelost udov, za štirideset dvojnih korakov je presegel razdaljo izpred osmih let, a za kaj več je vedno zmanjkalo moči ali pa ga je topa bolečina, ki je vsake toliko udarila nepričakovano, prisilila, da je obstal.
In potem je nekega turobnega jutra v spletni izdaji revije New Scientist prebral članek o vadbi jedrnih mišic, natančneje, o krepitvi prečne trebušne mišice transversus abdominis in mreže snopičev drobnih mnogovejnih mišic (multifidusov), ki povezujejo vretenca, skrbijo za njihovo poravnavo, zaščito pred poškodbami ter stabilnost hrbtenice. Že po dveh mesecih, ko se je naučil, kako omenjene mišice spraviti k delovanju in jih vzdrževati v rahli napetosti, je opazil, da pri vrtnarskih opravilih in pri hoji po precej veliki parceli ne potrebuje več počitka. Noge so ga nosile brez kančka utrujenosti po nekaj ur in tudi kolki niso več opominjali nase. Le pri hoji v hrib je opazil, da so leta omejitev nekoliko oslabile mišice v nogah. Oslabile, ne pa tudi zatrle njihove ponovne obuditve in krepitve. "Spet bom gledal na svet navzdol," je pomislil. "No, to leto še ne ravno z najvišjih vrhov, a vseeno – tudi tisti pridejo znova na vrsto."
 |
| Ko začnejo popuščati noge, se mnogi zamislijo, a le redki vztrajajo pri iskanju rešitev za izboljšanje stanja. (Sl. vir: Google Gemini) |
Ljudje bi si prihranili marsikatero operacijo, če bi vsaj površno poznali telesni ustroj in skrbeli za svoj "protitežnostni" aparat. Od tega, kako slednji deluje, so odvisne tudi kosti, sklepi, krvni obtok, limfni sistem, dihanje, telesna senzorika, kognitivni procesi in ne nazadnje celo imunski sistem. Tisti trenutek, ko obtičimo in obmirujemo, si namreč že kopljemo grob. Seveda zdravniki lahko telesni propad nekoliko omilijo, ne morejo pa ga ustaviti.
Zlomi mišično oslabelega telesa so pogosti. Šibkim mišicam sledijo oslabele kosti, saj kostna masa pospešeno propada. Povprečen upad od srednjih let naprej je približno odstotek na leto. Prav je, da povemo, da si na stara leta tri četrtine moških in polovica žensk ne zlomi nobene kosti in tri četrtine ljudi tudi nikoli v življenju nima resnih težav s koleni. Po drugi strani pa podatki kažejo, da kar 40 odstotkov starejših od 75 let, ki si zlomijo kolk, ne more več skrbeti zase. Deset odstotkov jih umre 30 dni po zlomu, skoraj 30 odstotkov pa v roku enega leta.(1) Ali kot se je slikovito izrazil britanski kirurg in anatom Astley Cooper: "Na svet pridemo skozi medenico, zapustimo pa ga skozi kolk."(2)
 |
| Breztežnost nas po eni strani spominja na vratolomno gibalno svobodo, toda po drugi nas prav ta svoboda vklene v lastnem telesu. |
Delovanju mišic, ki skrbijo za zunanje in notranje telesno gibanje moramo tako posvetiti kar nekaj časa, a tudi napora, če želimo ohraniti kolikor toliko spodobno življenje na starost. V tem pogledu je staranje dejansko nekakšno garanje za preživetje. In samo spoznanje, da s posameznimi vrstami gibanja, recimo s tekom, krepimo več mišičnih sklopov, nam niti ne pomaga kaj dosti. Še vedno je treba natakniti copate in teči, sesti na kolo ter poganjati ali premagovati vodni upor s plavanjem. V poznejših letih se nam ne pozna le posamičen dan, ampak vsaka ura, ki jo leno preždimo v udobju. Upočasnjeno in lahkotnejše gibanje namreč potrebuje več časa za vzdrževanje telesnih procesov. Ne pozabimo, da živimo v težnostnem okolju in da se mora celotni organizem nenehno upirati gravitacijski sili, ki deluje nanj. Kako dolgo bomo v pravem pomenu besede tlačili tla pod seboj, je tako v največji meri odvisno od moči in vztrajnosti, ki jo premoremo, da se ji zoperstavimo. Krhkega človeka težnost preprosto stisne k tlem!
Zato je izpostavljenost težnosti oziroma upiranje tej sili še kako pomembno za sam obstoj in delovanje telesa. Človek v dolgotrajni breztežnosti ne preživi brez posledic, saj ta močno vpliva na njegovo zdravje, posredno pa tudi na dolžino samega življenja. Vseeno si naivno predstavljamo, kako prijetno bi bilo lahkotno plavati nad tlemi. Toda ko pomislimo na posnetke, na katerih nosijo astronavte na nosilih ali jih podpirajo pri hoji, ko zapuščajo vesoljsko kabino ob vrnitvi na Zemljo, nas pogled na osebe, ki so samo v nekaj mesecih dejansko postale invalidne, globoko presune. V breztežnosti telo ne le oslabi, podaljša se tudi njegova hrbtenica zaradi razmika med vretenci, ki jih drugače težnost stiska skupaj.(3) Drugi simptomi poleg ohlapnih mišic, ki krojijo (ne)privlačnost astronavtskega poklica, so še tesnoba, depresivnost, zamegljen vid, slabost, dezorientacija, motnje spanja, težave z ravnotežjem in številne druge fiziološke spremembe, saj se morajo notranji organi skupaj s krvotokom, limfo in prebavnim traktom ponovno navaditi na zemeljske razmere.
 |
| Mišična oslabelost je ena izmed ključnih posledic dolgega bivanja v vesolju. (Sl. vir: WTOP) |
Je potemtakem kaj čudnega, če se človeku kar sama po sebi vsili primerjava, da so težave, s katerimi se soočajo astronavti na svojih poletih, na moč podobne neprijetnostim, s katerimi se srečujemo starejši? Ljudje, ki se ukvarjajo z načrtovanjem in vodijo vaje za gibalno okrevanje, opisujejo stanje astronavtov, ki se vračajo iz večmesečnih poletov v breztežnostnem prostoru, kot precej sorodno starostnim simptomom. Prepričani so, da iste tehnike, ki pomagajo pri ohranjanju moči v breztežnosti, starejšim enako koristijo pri vzdrževanju mišic, stabilnosti in ohranjanju kostne gostote. Le ena težava je. Če se hočemo uspešno opirati težnosti tudi na stara leta, moramo vaje za budne in aktivne mišice ter spodbujanje vitalnih funkcij izvajati vsak dan. Gravitacija je torej svojevrsten izziv, ki nas izčrpava, po drugi strani pa tudi zdravilo, ki nas ohranja pri življenju.
Izkušnje s težnostjo, ki jih skrbno beležijo pri vesoljskih programih, in rešitve, ki pomagajo astronavtom pri vračanju in krepitvi vitalnih gibalnih funkcij na Zemlji, tako postopno postajajo tudi del kinezioloških in fizioterapevtskih praks, ki pomagajo starejšim pri vzravnani drži, krepkih kosteh in neodvisnosti. Slednja je namreč ključna, ko se odločamo za aktivno življenje tudi v poznih letih. Vendar, če smo bili do zdaj prepričani, da nas vračajo na noge težke vaje za grajenje mišične mase in pretečeni kilometri, spoznavamo, da imajo pri postavljanju po robu težnosti ključno vlogo tako imenovane jedrne mišice. Ne bicepsi in ne tricepsi ali kvadricepsi in tudi ne znameniti trebušni radiatorčki, kot smo verjeli do danes.
Komentarji
Objavite komentar