Genetsko pomlajevanje

     "Znanost ne temelji na posameznih raziskavah, ampak na njihovi primerjavi," je dan nazaj izjavil Dejan Verčič za Dnevnik. Te besede so še kako presodne za številne objave o staranju, ki jih dnevno zasledimo v medijih. Bolj ali manj gre za podajanje posameznih odkritij, ki brez širšega konteksta izgubijo vsakršno vrednost, bralca pa speljejo na napačno sled; do naslednje objave o starostnih procesih in napovedih. Lahko bi rekli, da o vprašanjih, ključnih za človekovo bodočnost in trajnost, različni znanstveniki prihajajo do različnih zaključkov in z njimi v prostor naše zvedavosti sekajo kot strele. Nikdar na isto mesto, da bi lahko primerjali, katera je bolj posegla v krajino. Tako so na primer znanstveniki izračunali, da če bi odpravili staranje, bi živeli v povprečju 156 let, na vsake 10.000 Zemljanov pa bi kdo dočakal starost grenlandskega morskega psa s 470 leti. "Na koncu bi nas premagale nakopičene mutacije," trdijo. "Naša DNK skozi življenje kopiči napake, znane kot somatske mutacije. Nastajajo med podvajanjem in popravljanjem DNK," poskušajo biti prepričljivi raziskovalci z ruskega inštituta Skolkovo. Seveda gre za idealizirani matematični model, utemeljen na določenih predpostavkah. Dejansko pa s številnimi izsledki biokemije in nevrologije nima prav nobene povezave. Odprava staranja oziroma pomlajevanje že samo po sebi vključuje onemogočanje oziroma popravljanje mutacij ali skrbno nadzorovano in usmerjeno izražanje genov. V tej smeri, ne v iskanju čudežnega eliksirja, poteka večina raziskav, ki poskušajo zlomiti kodo nesmrtnosti. S ponovno mladimi pluripotentnimi celicami in metodo za selektivno urejanje genoma, CRISPR, se je pravi genetski inženiring šele začel!