Pijem, da "zaboravim"

 

    Pijemo, da lahko normalno delujemo in pijemo, da pozabljamo. Seveda v drugem primeru ne gre za vodo, ampak špirit različnih barv, arom in okusov. A pozabljanje v alkoholni omami niti ni tako preprosto. Da pride do resne poškodbe možganov, ko je dolgotrajno spominjanje in abstraktno mišljenje trajno okvarjeno, se moramo 10 do 20 let izdatno vdajati alkoholni omotici; praktično vsak dan. No nič kaj bolje, kar zadeva naše spominske funkcije in abstraktnega mišljenja je ne bomo odnesli, če bomo puščali možgane nenehno žejne. Mogoče se bodo okvare pokazale kasneje, a zagotovo se bodo. Kako po robu, ko pomislimo na hidracijo možganov, dejansko hodimo v Evropi, pove podatek, da je kar 56 % odraslih fiziološko dehidriranih. Odstotek "žejnih" pri starejših, pri ljudeh po 65. letu, je še precej višji, če upoštevamo, da staranje slabi občutljivost na žejo, krni mišično maso in zmanjšuje sposobnost telesa za obvladovanje toplotnega stresa. No, težave nastopijo že bistveno prej, preden se možgani sploh zavedajo kroničnega pomanjkanja tekočine, atrofirajo in doživijo kognitivni upad. Ustrezna hidracija namreč podpira mednevronsko komunikacijo, hitrost in točnost prenosa kemičnih in električnih signalov. Slabša prevodnost zaradi dehidracije neposredno vpliva na upočasnjevanje in obremenjevanje živčnega sistema, še posebej možganov. Slednji morajo intenzivneje delati za enak miselni izhod. Bistveno prej se utrudijo, počitek pa največkrat ne zadostuje za obnovitev delovanja in razstrupljanje sistema. To je pri starejših odločilnega pomena za ohranjanje kognitivne ostrine. Seveda vsako pitje ravno ne odžeja telesa, izguba mišične mase zaradi nedelovanja pa hitro prazni vodne zaloge!