Več poti vodi v Rim

     Bežanje pred starostjo se največkrat ne izide. A s čvrsto voljo in garanjem lahko proces bistveno upočasnimo. Toda tudi to je na neki način Sizifovo delo, saj da bi valili skalo proti vrhu, se moramo z vsakim letom bolj truditi. Ne da se nam trdo delo ne obrestuje, ključno vprašanje je le, kdaj bomo omagali. In takrat piramida, ki smo jo tako vztrajno gradili, začne pokati po robovih, in mi v njej, se razume. Toda ne bodimo skeptiki in ne omagajmo prezgodaj. Betežnost namreč nima nobenega cilja razen lajšanja stanja. Življenje brez prihodnosti ni le dolgočasno, ampak tudi tesnobno in paranoično. Sarkopenija pa je najbolj verjetna napoved, da se izgubljamo v labirintu hrepenenja. Mišice so torej najboljše vezivo našega življenja, priznavajo mnogi geriatri. Ne le, da vzdržujejo našo gibljivost in vitalnost, ampak veliko prispevajo tudi k sami telesni imunosti in zmanjševanju mutacij. In tu se največkrat naša pričakovanja podrejo kot hiša iz kart. V Rim bi namreč šli po najlažji poti, a življenje takšne ne pozna. Kaj nam pomaga, če so raziskave pokazale, da za mišično krepitev ne potrebujemo niti ene same ponovitve, recimo počepa, sklece, dviga na drogu …, ko pa je alternativna izometrična vadba še za odtenek težja. Čeprav tudi na starost povečuje obseg in težo mišičnega tkiva, je enakomerno upiranje sili, ki deluje na naše ude, trebuh, ramena, precej dolgočasno; trpeče dolgočasno bi lahko rekel. Naj vsak sam poskusi, koliko zaporednih juter bo v počepu podpiral zid, kot deska vztrajal nekaj centimetrov nad tlemi na laktih in nožnih prstih ali z iztegnjenimi nogami poskušal privzdigniti kavč, na katerem poležava. Fuj, bo pljunil marsikdo. Vendar če nimamo prostora ali primernega orodja za vaje v gibanju, potem nam prav upornostna vadba podaljšuje življenje!