Osmišljeno staranje

     Večina jemlje staranje kot spontan naravni proces. V tem pogledu ljudje brez ugovora sledimo programiranemu, biološko pogojenemu dogajanju. Lahko bi rekli tudi, da smo nekakšne živali, in to kljub našemu božanskemu izvoru. To je le še ena dilema, ki je modra cerkev in številni sveti spisi ne znajo pojasniti. Večnost v nebesih je sila slaba tolažba, še posebej, če te do nje pripeljeta boleče telesno razpadanje in iznakaženost. No, za zdaj res še nismo na ravni, ko bi lahko po mili volji prestavljali dan dokončnega telesnega propada, čeprav bomo znanstveno segli tudi do tja. Čez desetletje, stoletje, tisočletje, kdo ve? Vsekakor se bo to zgodilo. Ali bodo to še naša telesa ali pa bo zavest domovala v kakšni odpornejši materiji, je drugo vprašanje. Vsekakor pa tudi zdaj, zaradi lastnega zadovoljstva in dobrega počutja, ne bi smeli biološki uri pustiti, da tiktaka po svoje. Staranje mora postati osmišljen proces! Dokler si biološkega poteka ne podredimo, lahko vsaj delno poskrbimo, da ga upočasnimo. Življenje, še posebej, ko preidemo šestdeseta, si moramo osmisliti na novo. Predvsem pa se nikakor ne smemo ukloniti prepričanju, da sta služnost in betežnost del našega vsakdana. Upreti se moramo skupnostni vesti in zaslepljeni zavesti. Kako le naj odkrivam in spodbujam lastno ustvarjalno naravo, če se še naprej pokoravam vzorcem pripadnosti in poslušnosti? Družba po načelu optimiziranja stroškov starostnike potiska na obrobje dogajanja, prav tja, kjer so otroci. In prav starostniki sami so tisti, ki starizmu prilivajmo olja na ogenj. Misliti sebe pomeni opolnomočiti se, da ne pustiš drugim, da te spreminjajo v del lastne usode. Biti resnično star pomeni biti neodvisen, osvobojen predsodkov, s katerimi so te manipulirali!