Starostno odraščanje

     Mar res? Futuristični ideologi različnih družbenih usmeritev nas vedno pogosteje prepričujejo, da se je človeštvo znašlo na robu zaradi svoje tehnološke odvisnosti. Prevzeli nas bodo stroji, prevzeli nas bodo algoritmi, zapovedovala nam bo umetna inteligenca, trdijo. Do neke mere bodo našo prihodnost vsekakor zaznamovale biološke kaste, kot pravi Yuval Harari. Tudi človek je namreč algoritem, ki ga urejajo geni, prehrana, okolje in odnosi. In v končni fazi posledice občutimo, ali pa ne, na lastnem zdravju. In ker prav medicina doživlja veliko renesanso v 21. stoletju, bo trajanje naših življenj v pretežni meri odvisno od spremljanja telesnih biokemičnih procesov, medicinskih posegov, farmakološkega zdravljenja in aparatov, ki nas lahko poljubno vzdržujejo pri življenju. Kdor bo imel več pod palcem, si bo lahko omislil življenje z bistveno manj tveganja in s kakšno dodatno uro bivanja. Ja, nekateri bodo preživeli druge, nekateri bodo dolgožitili, ostali pa bomo zgolj ...

       David Attenborough je eden tistih sooblikovalcev naših življenj, ob katerem smo se postarali. Že od leta 1950 vneto zasleduje živali s filmsko kamero v naravnem okolju. Verjetno je eden najbolj pronicljivih komentatorjev, ki ne dokumentira zgolj živalskega sveta, ampak tudi spremembe, ki so jim izpostavljene v različnih okoljih. Je nekakšen kritik, dokumentarist sprememb in hkrati žugajoči prst našega nespametnega odnosa do planeta. Leta 2012 se v BBC-jevem dokumentarcu Attenboroughova barka sprašuje, katerih deset ogroženih vrst bi rešil na planetu pred izumrtjem, če bi ga v to prisilile razmere. Zanimivo, med njimi je tudi naša človeška ribica (proteus), ki naseljuje podzemne vode dinarskega krasa. Na odločitev je vplivala njena prilagoditvena sposobnost za življenje v ekstremnih okoljih. Brez hrane lahko preživi tudi osem let. Kljub dolgemu pomanjkanju ohranja mišično maso in lahko takoj preide na intenzivno hranjenje, saj ne doživi metabolne zavrnitve. Ima...

       Današnji stoletniki na nek način spreminjajo pogled na samo starost. So najhitreje rastoča demografska skupina. Od leta 2000 se je njihovo število povečalo za skoraj šestkrat. 24 let kasneje je v Podalpski domačiji živelo že 386 stoletnikov, in to kljub sodobnim epidemijam, ki sokrojijo dolgost življenja. Danes so stoletniki še vedno eksotika. Vsi se radi pohvalimo z njimi in z leti, ki jih puščajo za sabo. Čez dobrih trideset let, ko bom med omenjeno skupino sodil tudi sam, pa bodo verjetno govorili o njih kot o starostnem bremenu. Mogoče? Preden pogledamo naprej, se ozrimo nekoliko nazaj, približno 30, 40 let. Takrat smo o stoletnikih govorili sila spoštljivo in od prvega do zadnjega smo pri njih iskali odgovore, ki so botrovali njihovim visokim letom. No, desetletja nazaj so se nam že šestdeseta, sedemdeseta zdela spoštljiva starost. Veliko takratnih starostnikov je bilo po videzu precej podobnih današnjim stoletnikom. Zato lahko sklepamo, da bodo čez dobri...

       Že polčetrto desetletje spremljam prehod Podalpske domačije v drugo Švico. Pravzaprav vse od trenutka, ko so tako imenovane "pomladanske stranke" napovedale Indijo koromandijo, sledim temu pospešenemu vrtenju koles. Demos je razpadel zaradi raznorodnih interesov, ki so iz evforije pripeljali do samoljubnega obračunavanja njegovih ustanoviteljev. S katastrofalnim polomom so končale tudi vse druge "pomladanske vlade", in to ne glede na to, kako so se obračali mašni plašči. Bog v nebesih, čeprav tako vneto prisegajo nanj, ni podprl nobene in maše za domovino so se izkazale za čisto prave nebuloze brez učinka. Ko nazadnjaki sebe razglašajo za "vigred", je to tipični paradoks, nesmisel, ki ga ne moremo definirati. No, preprosto ne gre le za to, da klovni hočejo prevzeti mesto akrobatov na trapezu, a zaradi kratkih nog ostajajo prikovani na tla. Edino, kar jim občasno prinese krila, da nekoliko podrsajo po zraku pred vnovičnim strmoglavljenjem, je sklicev...

       Pohlep je izumil potrošništvo. V bistvu je to nekakšen spiralni vrtiljak. Vse hitreje in zmeraj višje. Ekonomija obsega bo tekla, dokler bo število prebivalstva naraščalo, ko bo stagniralo ali začelo upadati, bodo trenutne trende še nekaj časa vzdrževali z inflacijo. Potem se bodo začeli svet in sistemi sesedati. Trenutno smo na točki preloma. Lahko krene le še navzdol. Potrošništvo je namreč demografska bolezen, ki vodi v prenaseljenost in zdi se, da je edino zdravilo nacionalizem. Njegova kratkovidnost namreč zapira meje pred prostim pretokom ljudi, dobrin in storitev. Gesla, ki smo jih nekoč slavili, so očitno za v staro šaro. Občutek imam, kot da bi Zemlja upočasnjevala. Nacionalna gospodarstva ne bogatijo več na račun pretokov, ampak z brezobzirnim izkoriščanjem tujih delavcev. Doma ali v podjetjih, ki jih imajo v tako imenovanem svetu v razvoju. V podalpski ekonomiji dela že 150.000 tujcev. Predstavljajo 16 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. Z nji...

       Prazniki mi že dolgo ne pomenijo nič. Državnih proslav se ne udeležujem, jih ne gledam, ker se mi zdi, da se na njih ponavljajo tako ljudje kot besede. Zmeraj eno in isto trkanje po prsih, pripisovanje zaslug in žuganje nasprotnikom. Človek mora živeti po taktu, ki ga narekuje aktualna politika, drugače ga ni. Pa trdijo, da smo neodvisni in svobodni. Utopija je naša prihodnost, bi lahko rekli. V obstoječem svetu samo kakšno pleme iz zelenega pragozda ali nekoliko usekan puščavnik lahko živi nepovezano. Ostali smo pripeti na spone globalizma, pripadamo različnim skupnostim, skupinam, interesom. Dejansko smo dosegli stopnjo vzajemnega tveganja, ko metulj z mahanjem kril na eni strani sveta povzroči vihar na drugem koncu. Ni treba, da poznamo kvantno mehaniko, da vidimo, kako prepletene so usode Zemljanov. No, tudi drugače me kvazi artisti ne spravijo, da bi nepremično sedel, zrl v dogajanje in ploskal ljudem na vrvicah. Svoboda se ne udejanja na takšnih priredit...

       Najprej so prišli po glavo resda kipa nekdanjega skupnega predsednika, a nisem ugovarjal, ker mi je malo mar kup brona na drugem koncu Podalpske domačije. Potlej so mi odvzeli sodno varstvo, a tudi tokrat nisem nasprotoval, ker se pošteni ljudje nimamo česa bati. Potem so odvzeli volilno pravico tujcem, ki so se priselili v lokalne skupnosti, in ker nisem migrant, sem molčal. Pa so sneli še mavrično zastavo in ker ne pripadam skupnosti LGBTQ, sem tudi tokrat gledal proč. Simbolnim praporom s sijočo peterokrako zvezdo na drogu so prepovedali udeležbo na državni proslavi, a še vedno ne nasprotujem, ker med živimi ni več partizanov. Vedno bolj plitko diham in trepetam, da se nekega dne tudi sam znajdem na stadionu s puško in gorjačo za vratom, kjer me bodo učili moliti po novem. Verjetno nisem najboljše parafraziral znamenitega citata Martina Niemöllerja, vendar se ne morem otresti neprijetnega občutka, da se nam dogaja nekaj podobnega, kot se je v nacistični Nem...

       Mogoče se sploh še ne zavedamo sprememb, ki nam jih bo prinesla dolgoživost. Čeprav nekateri še vedno močno upajo, da do nje ne pride oziroma bodo spoznanja dolgožitja dostopna le redkim, bogati manjšini človeštva, razvojni trendi izrisujejo popolnoma drugačno podobo. Vitalna dolgoživost namreč ni projekt neke posebne, ekskluzivne skupine, ampak obči trend človeštva. Danes že lahko govorimo o najmanj deset tisoč podjetjih in ustanovah po svetu, ki se ji posvečajo. Različne so poti, različne izkušnje in uspehi. Vedno bolj se nakazuje, da ni ene univerzalne rešitve in čeprav znanstveniki tako odločno korakajo vsak po svoji smeri, se te zbližujejo in oblikujejo v celovit izid. No, za zdaj se še nismo prebili niti do vseh odgovorov, ki nam jih ponujata celična presnova in molekularna gradnja kemičnih verig. Ko bodo ti procesi na dlani, bo dolgožitje le še preigravanje različnih scenarijev. Nekakšna priprava na režijo spektakla, ki bo zažgal svet. Podaljševanje zdr...

       Vse kaže, da življenje hrani podatke o lastnem izvoru. Se moramo, da bomo premagali uganko stvarjenja in obstoja, vrniti na sam začetek? Verjetno! Le tako bomo dojeli prepletenost procesov, ki smo jih poimenovali metabolizem. Poenostavljeno rečeno je slednji sklop kemičnih reakcij, ki gradijo, preskrbujejo in ohranjajo celice. Toda celica ima v bistvu zapleten izvorni proces. V sebi združuje številne organele, dele in jedro, za katere nikakor ne moremo trditi, da so se oblikovali avtonomno iz celičnih beljakovin in aminokislin. Recimo, mitohondriji so bakterije, ki so ujele celico oziroma je nekoliko bolj zapletena celica ujela njih ter jih vgradila v lastno strukturo. Od tu tudi nikdar končana razprava, ali je bilo prej jajce ali kokoš. No, z odkritjem mikroskopskih temnih sferičnih pik, koacervatov v celicah, ki so bili neupravičeno zanemarjeni še od trenutka, ko so jih prvič poimenovali leta 1929, vse kaže, da je omenjena uganka rešena. Čeprav gre za tekoča...

       Ko se je Francova kolonialna vojska izkrcala in krenila proti Madridu, je general Emiliu Moli v radijskem nagovoru leta 1936 rekel, da proti mestu korakajo štiri kolone, peta pa je v mestu samem. Zaradi sporov znotraj republikanske armade ob koncu vojne marca 1939 je obramba Madrida razpadla. Frankistični agenti, ki so do takrat delovali v ilegali, so prevzeli ključne taktične točke in Francovi vojaki so vkorakali v Madrid praktično brez odpora. Od takrat izraz peta kolona ponazarja skrite, ilegalne pristaše, ki pomagajo močnejšemu zavojevalcu streti odpor s podtalnim delovanjem in gverilskimi napadi. Delovanje takšne potuhnjene vojske še kako občutimo pri nazadnjaškem naskoku na demokratične ustanove in vrednote. Predstavljajo jo verujoči, ki se udeležujejo verskih obredov. Njihovi pastirji že po naravi poskušajo nadzorovati človeško življenje od spočetja do smrti. Kaj pa so sveti zakramenti drugega? Pravijo, da so pomoč, hrana in vir božje milosti za življen...

       Vse te "pohode za življenje" bi zlahka preimenovali v ideološke spektakle. Spoznanje, da je v humanističnem svetu, kjer je znanost edino etično merilo, vedno manj prostora za boga, nekatere ljudi spodbuja k verski nestrpnosti. Ja, pohodujejo za življenje doma doječih mamic in malčkov, ki naj bi bojda morali imeti oba starša, očeta in mater, a pozabljajo na vse tiste trpeče, ki jim sadove božje ljubezni trgajo iz trebuha granate. Za kakšno življenje oziroma čigavo pohodujejo ti empatični daltonisti? Koga le želijo prepričati zagovorniki staropisemske dediščine, ko so enkrat na strani blastocist, drugič pa v protimigrantskih zborih pozivajo k izgonu pripadnikov drugih ver, zgolj zato, ker drugače častijo Boga? Na eni strani tako želijo obdržati ženske v žakljih, na drugi trdijo, da so jih iz njih osvobodili, a kljub temu vztrajajo pri njihovi vlogi razplodnih vreč in gospodinjskih avtomatov. Mogoče so se ljudje ločili po običajih in slogih oblačenja. Večina tako...

       Čeprav se že precej dolgo sprašujemo, od kod plazilcem njihova obnovitvena moč, so raziskovalci teksaške Univerze A&M končno le odškrtnili vrata skrivnosti. Pluripotentne matične celice niso le biološki hit, ampak z genskim reprogramiranjem in postopki njihovega vključevanja na mesto poškodbe, postajajo eno ključnih upanj vračanja vitalnosti. Trenutno še ne, vendar mogoče govorimo le še o kakšnem desetletju, ko odtrganih udov ne bomo več nadomeščali s protetičnimi, ker bodo kirurgi poškodovano tkivo učili rasti. No, operacije bodo trajale bistveno dlje od današnjih, bo pa njihov estetski učinek na izjemno visoki ravni. Za zdaj imata ključno vlogo rastna dejavnika BMP2 in FGF2, ki ju med dvostopenjskim postopkom nanesejo na mesto, kjer želijo sprožiti obnovo poškodovanih tkiv. To pomeni, da kmalu ne bo več treba iskati prstov po žagovini in jih oblagati z ledom, da ne odmrejo, ker bodo preprosto rečeno zrasli novi. Zanimivo, obnova udov naj bi bila celovita...

       Poslušam, kako protestirajo, pa ne stari, ampak mlajši, proti neprimernemu obravnavanju starejših in zaznamovanju njihovega življenja s starizmi. Lepo in prav, toda mladi z bolj izraženo empatično vlogo preprosto ne vidijo, kako se starejši sami vdajamo pričakovanjem, ki jih družba ima o nas. Je mar res cilj človeka postati dober dedi ali skrbna babi, ne pa lastno odraščanje in osvoboditev iz okvirjev, v katere te družba postavlja, da služiš njenim demografskim načrtom? Bil sem slab oče in zdaj bi kar naenkrat postal dober dedi! Norost in družbena togost hkrati. Imam ime in priimek, ki še kako ponazarja moj značaj, in niti najmanj ne mislim služiti potrebam generacije, ki se ji vsake toliko posreči kakšen otrok. Vem, idealno bi bilo, a ne zame, da bi se integriral v vzgojno-varstveni sistem in otroke mojih neposrednih potomcev učil prepovedi. Jim pomagal, da se socializirajo, jih vzgajal po vzorcih, kot to počno za domačimi zidovi, v vrtcih in šolah. "Sedi, le...

       Kot kažejo zadnja merjenja nacionalnega preverjanja znanja v Podalpski domačiji, se nazadnjakom ni treba bati za podmladek. Pravkar odrašča tako imenovana gverila neznanja. V nižjih razredih osnovne šole bralna pismenost hitro upada. Zgolj 40 odstotkov nadobudnežev še dosega rezultate, ko bi lahko rekli, da razumejo tisto kar preberejo. Omenjena težava pa dolgoročno ne zmanjšuje le povprečja znanja pri slovenščini in jezikih nasploh, ampak tudi pri drugih predmetih. Če namreč nisi sposoben razumeti nekoliko daljšega stavka, ki si ga prebral, večine matematičnih uporabnih nalog ne boš rešil, tvoje razumevanje nasploh pa je okrnjeno in odvisno od drugih. Mogoče bo staršem in odvetnikom družno še nekako uspelo izvleči generacijo neznalčkov iz devetletke z zadovoljivim znanjem, potem se bo pa njihova učna zgodba zagotovo končala. A kot kažejo podatki, tam, kjer se konča volja po znanju, se okrepi privrženost demagogiji, pojavu, kjer predsodki in stigmatizacija nad...

       Mogoče še kakšno leto, največ dve bom potreboval, da popišem lastno duševno strukturo. Da odgovorim na vprašanje, kdo sem in bom vedel, kam iti. Takrat naj bi posamično življenje dobilo svoj smisel. Vsaj mislim, da ga. No, če se varam, nič hudega. Ena izkušnja v življenju več. Edison je bojda opravil blizu 10.000 poskusov, preden je žarnica zasvetila. Trdil je, da si je nabral lepo zbirko ugotovitev, zakaj žarnica ne sveti. Pri meni se dogaja nekaj podobnega pri iskanju večnosti. Močno upam, da bom opravil najmanj toliko telesnih in mentalnih poskusov, preden mi zasveti "večna" luč. S tem nikakor ne mislim odhoda v božji objem. V Boga namreč ne verjamem. Sem nezapriseženi ateist. Tudi če obstaja, nisem med njegovimi privrženci. Prepuščen sem bolj ali manj sebi. No, nekoliko tudi medicini, fiziki, psihologiji … V znanost preprosto verjamem in včasih se mi zdi, da vidim tisto luč na koncu tunela; smoter, ki ga zasledujem praktično od trenutka, ko sem se zavedal ...

       Poroke s klepetalnimi roboti? Verjetno se tudi te dogajajo. Splet in umetna inteligenca sta segla globoko v naše živčevje, tako da virtualno življenje ni nobena posebnost, svoje pa kot vedno opravita zvrhana mera domišljije in čustvena prizadetost. Ko bodo naglavne komplete za virtualno resničnost razvili, da bodo bistveno približali namišljeni svet realnim občutkom in pričakovanjem, bo meja med resničnim in umetnim dokončno padla. No, verjetno bi to že zdavnaj naredili, a nočejo, da se črta med stvarnim in namišljenim prehitro zabriše. Pomislimo, imeli bi dva svetova pravne nadležnosti. V prvem, kjer se razmerja nenehno usklajujejo med izkoriščevalci in izkoriščanimi, bi bili vrednoti delo in poslušnost. Praktično vsak te lahko pokliče na odgovornost oziroma zgrabi za "jajca", kot pravimo po domače. Drugi je svet domišljijskih radosti. Ustvarjen za naše dobro počutje in uživanje. Moralo v njem podrejamo lastnim zahtevam in potrebam. Odgovarjamo izključno sebi...

       Znameniti stavek, s katerim je Rene Descartes potrdil lastni obstoj, še danes buri filozofske duhove. Preobračajo misli in preobračajo besede, da bi prišli do zaključka, ali s prepoznavanjem obstoja že lahko potrdimo tudi prisotnost same zavesti. Ko je izvirni francoski mislec iskal stoodstotno resnico, se je ustavil pri mišljenju. "Lahko me izdajo čuti, lahko dvomim o resničnem obstoju sveta, in o iluzijah, ki mi jih nenehno sproža hudobni demon, toda spoznanje, da razmišljam o vseh teh dvomih in se tega razmišljanja še kako zavedam, je samo po sebi dokaz, da obstajam in delujem. Le kako bi drugače lahko sploh bil prevaran?" Prevara, skozi katero dojemamo resničnost, sebe in svet, ki nas obkroža, je torej najboljši dokaz zavesti in ta nedvomno potrjuje naš obstoj. No, ljudi, ki naj bi imeli duha na ravni matematične virtuoznosti, je na Zemlji malo, vendar z vsakim desetletjem več. In če upoštevamo spoznanja, do katerih so prišli na Teksaški univerzi v Dallasu...

       Očitno je tudi Evropo doseglo breme prenaseljenosti. Tako vsaj lahko sklepamo po prvem tovrstnem referendumu, ki ga bodo to nedeljo imeli v Švici. No, na evropskem Zahodju zaenkrat še ne gre za vprašanja obstoja samega, ampak bolj za razmislek, ali povečevanje prebivalstva ne znižuje življenjske kakovosti, udobja in bivalnega standarda. Moje osebno prepričanje je, da vsekakor DA. S številom prebivalstva se namreč dostop do dobrin zmanjšuje, te so dražje, njihova proizvodnja, transport in distribucija pa povečujejo eksterne stroške prek meja, ki jih Zemlja dolgoročno lahko vknjiži. Toda kot smo že stoletja navajeni, so protiutež Zemlji gospodarski profitarji. Njim je popolnoma malo mar, koliko žive teže, ki neusmiljeno žre surovine in energijo, nosi Zemlja. Za profitarje je dobiček merilo ekonomske vzdržnosti in osebnega blagostanja, dolgotrajno preživetje pa ne ravno najbolj smotrna debata. Torej desničarji ne bodo sami sebi izkljuvali oči, ki gledajo namesto ...

       Vsi poznamo zgodbo Milčinskega, Kako so Butalci širili cerkev. Ob zidovju zunaj, kjer so posedali, so položili suknjiče, odšli v cerkev in se uprli ob zid, da bi ga potisnili navzven. "Še škorenj se razširi, če ga raztegneš na kopitu," so modrovali, "pa se ne bi zidovje." Potili so se in bentili. V tistem času je prišel mimo tat, pobral suknjiče in urno zbrisal daleč proč. Proti večeru so se na moč upehani odpravili ven, da bi še od zunaj videli svoje delo. "O, madona, preveč smo potisnili," je modroval župan, "suknjiči so nam ostali spodaj." Omenjena butalska prigoda me na moč spominja na sedanjo vlado in njen interventni zakon. Oprli so se namreč v vse štiri stene Podalpske domačije in zdaj se napenjajo na vse pretege, da bi razširili omejeno domovino. A medtem bodo zviteži pobrali, kar je vrednega v njej. Najprej bodo odšli talenti, za njimi delavci, ker ne bo delovnih mest, nazadnje še kmetje in obrtniki, ker ne bodo imeli komu pro...

       Je narod sploh lahko genociden? Običajno trdijo, da so voditelji tisti, ki zagrešijo genocid. Sam pa sem prepričan, da lahko za genocidno razglasimo vsako skupnost, v kateri ljudje ne preprečijo voditeljem in lastni vojski, da izvedjo uničujoči pomor, gospodarsko uničenje in pregon nad drugo etnično skupnostjo. Še posebej, če v ustavi države, ki izvaja pogrom, piše, da imajo oblast ljudje. Vsekakor se ne bi ustavil le pri genocidnem narodu. Krivdo za človeka nesprejemljivo dejanje prevzemajo nase tudi države in etnične skupnosti, ki z genocidnim narodom sodelujejo. Bodisi mu neposredno pomagajo s sredstvi, izvedenci, vojaki ali pa s politično podporo poskušajo zmanjšati pomen in težo genocidnega dejanja. V Podalpski domačiji smo torej na strani genocida. Odobravamo in zagovarjamo človeka nevredna dejanja. Kmalu po 7. oktobru 2023, ko se je zgodil Hamasov vojaški vdor v Izrael, so izraelski visoki uradniki napovedovali, da se bodo odzvali z genocidnim besom. " ...

       Kaj, zaboga, to sploh je? Če namesto zamer razumemo sebe in druge, odpuščanje ni potrebno. Oziroma niti slučajno ne pričakujem, da mi bo kdo kaj odpustil ali da bi moral zaradi njegovega dejanja čutiti kakšno olajšanost, še manj hvaležnost. Po prepričanju sem ateist, brezvernik, bi rekli muslimani, brezbožec, katoliki, zato so tudi določena etična dejanja zame čisti nesmisli. Recimo, odpuščanje je vsekakor eno izmed takšnih. Če bolje pogledamo, vidimo, da gre pravzaprav za priznanje moralne pravice nekomu, da manipulira s tvojimi dvomi in se ugnezdi v tvoja čustva. Sam pa se sprašujem, sem res dolžan nenehno premlevati, ali so bila moja dejanja sprejemljiva za druge ali zadostuje lastni moralni čut, s katerim presojam o svojih izbirah in odločitvah. "Pri šestdesetih zapustil ženo, ker je želel otroka z mlajšo," berem. Ja, res, zgražanja vredno dejanje, kot da bi svoboden človek ne imel pravice do lastne izbire. Ali pa takšna pravica z vidika sebičnega prava mo...

  Različni kognitivni znanstveniki kar tekmujejo, kdo bo bolj onečastil splet in njegovo ponudbo ter mu pripisal večji vpliv na razgradnjo razuma. Ob tem pa največkrat pozabljajo na pomen same informacije ter njen neposredni vpliv na možgansko strukturo in miselne procese. Ja, informacija je ključna za razumevanje okolja in okoliščin in možganom je presneto malo mar, od kod bite zajemajo, da jih vgrajujejo v miselne procese. No, splet ni zgolj največji ponudnik védenja, ampak tudi odpadkov, ki se kopičijo z obdelovanjem informacij in množenjem. Vendar slednje niti najmanj ne vpliva na kognitivni proces dojemanja in spoznanja, tudi ob napačnem védenju. Logična presoja se namreč nenehno dogaja, in to ne glede na vrsto informacij, največkrat pa na napake opozarjajo izkušnje.   Šele nekaj desetletij se učimo obvladovanja spletnega življenja. Že zato ne moremo kar povprek trditi, da nas informacijska preobremenjenost poneumlja. Sam namreč opažam, da ljudje, ki so nekdaj prisegali n...

  "Ena ključnih ugotovitev sodobnih konfliktov je, da obramba ni več samo vprašanje vojske. Gre za vprašanje celotne države pod pritiskom." Neverjetno, pomislim. To, kar danes prodaja neka predstojnica obramboslovja za varnostno-obrambni hit, smo v Podalpski domačiji praktično udejanjali že pred pol stoletja. Kaj pa je bila zamisel splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, ki je temeljila na podružbljanju obrambnih in varnostnih funkcij, drugega? Splošni ljudski odpor je bil zasnovan kot strategija miru in seveda način za odvračanje agresije. Majhen narod v majhni nacionalni državi pravzaprav nima nobene možnosti, da se postavi po robu večjim, bolje opremljenim vojaškim tehnološkim sistemom, razen da življenje preoblikuje za delovanje pod "pritiskom", kot se je slikovito izrazila avtorica Delovega članka. Delovanju družbenopolitičnega sistema v vojni: zakonodaji, upravi, sodstvu, različnim dejavnostim in ustanovam, gospodarstvu in lokalnim ter krajevnim skupn...

       Nazadnjaštvo v svoji najbolj preprosti obliki ponazarjajo vera, družina, domovina. No, pred nekaj tisoč leti je bila ta domovina votlina. Danes pa so to bivalne škatle, v katere zapiramo lastne frustracije. Nekega bistvenega napredka očitno ni, bi verjetno rekel pokojni Ekrem Jevrić, avtor znamenitega stiha: "Kuća, pos'o …" In prav na tem razmerju se ujame naša sreča v past, fetišizacija dela pa je kriva, da se vrtimo v začaranem krogu večnega pomanjkanja in hrepenenja. Če nekoliko bolje razmislimo, je nazadnjaški trikotnik vera, družina, domovina svojevrsten oklep, vsak od omenjenih pojmov pa okovje, ki nas priklepa, da se ne iztrgamo iz utesnjenih vrednot, ki so naša telesna in duhovna ječa; "Tower", bi rekli stari Londončani. V omenjenem trikotniku se razmnožuje tudi nazadnjaška vest, ki še zdaleč ni zavest. Razlikujemo ju po občutku krivde. Zavest ga vsekakor ne pozna, saj je osvobojena subjektivnih domnev, odgovornosti in etike. Zavest je preprosto v...

       Raziskave v ZDA kažejo, da kar četrtino volilnega telesa sestavljajo tako imenovani slabo obveščeni volivci. Toda tudi v Podalpski domačiji ugotavljamo, da volivci izjemno slabo poznajo strankarske programe. Pogosto se dogaja, ugotavljajo ankete, da volivci mešajo tako programe kot stranke, in seveda nekritično presojajo vsebino programov strank, za katere se ogrevajo. Normalno, oče in mati vedno želita svojim otrokom najboljše! "Malo morgen" bi rekli nekoč. Tudi starši imajo namreč ljubljenčke med otroki in tako kot jih vragolije prisrčnega bitja ne vznemirjajo pretirano, tudi volivcev ne moti kaj preveč, kaj delajo njihovi "ljubljeni" politiki. Verjamejo v obraze in nastope, s katerimi jih navdušujejo. Predvolilna soočanja so tako pomembna za pridobivanje naklonjenosti. Ni pomembna uresničljivost izrečenih besed, ampak duhovitost, s katero zabiješ nasprotnika. Tudi drugače večina volivcev ne razmišlja analitično. Ob izrečenih besedah zaznavajo le ugodje ali...

       Namesto da bi vlade, kot je nastopajoča, skrbele za zmanjšanje neenakosti, se, kot po nekakšni zapovedi, zapisani v genih, odločajo za služenje interesom bogatih. No, večina ministrov niti približno ne sodi v krog zemeljskega nadblagostanja, toda brezpogojno skrbijo prav zanj. So izdajalski prevaranti v službi kapitala, ki uzakonjajo skubljenje povprečnega človeka. So genetska napaka, ki se vleče skozi generacije. Sužnji, tlačani, hlapci, služabniki, ovaduhi, kolaboranti in oportunistični mutanti so le najzloglasnejši del naravnega izbora, ki ga predstavljajo ponižni fantje in dekleta. Ključna vez skozi vse preobrazbene procese je patriarhat, vedenjska motnja, ki generacije zavezuje k poslušnosti do močnejših. To so običajno bogatejši. Brez izkoriščanja ljudi in odvzemanja skupnih življenjskih virov si lahko le zmerno premožen, ne pa tudi svinjsko bogat. Ja, ljudje se že od nekdaj primerjamo v zlatih palicah. Delimo se na tiste, ki jih imajo, in na vse ostale,...

     Svet poganja pohlep. Več, še več, bistveno več, se glasijo pozivi h kopičenju dobrin. A kopičimo se tudi ljudje, proizvodno-potrošna baza. Današnje demografske politike so tipičen odraz človeške gonje za oblastjo in bogastvom. Mlini in generatorji se vrtijo, sesajo Zemljo in človeka. Prvi bo zaradi izčrpanosti klonil planet, trenutek kasneje tudi ljudje, čeprav smo slednji najbolj vzdržljiva bitja v obstoječi ekosferi. Tisti, ki se ukvarjajo z nosilno zmogljivostjo Zemlje, so si enotni, da trenutna poraba virov krepko presega meje, dopustne za naš dolgotrajni obstoj. Za nekoliko zmernejšo porabo bi potrebovali 1,7 velikosti obstoječega planeta, za življenje zahodnega sloga pa celo 3 do 5 planetov. Torej, kolaps obstoja se nam brezpogojno bliža, če bomo nadaljevali v takšnem tempu. Osebno pa sem prepričan, da če ne bomo znatneje posegli v demografijo, se bo črni scenarij začel odvijati dosti prej. Prenaseljenosti se bodo lotile epidemije in sesekljale človeštvo na zno...

       Nazadnjaštvo samo po sebi niti ni bolezen. To postane šele, ko se konservativne vrednote patriarhalne družbe združijo z epigenetskim maščevanjem. Slednje je posledica neke pretekle, travmatične izkušnje in kasnejše odločitve, da morajo prihodnji rodovi odgovarjati za dogodke, ki so botrovali osebni prizadetosti. Bolezen se izraža kot frustracijski sindrom, utemeljen na predsodkih. Največkrat gre za prikrito maščevanje, ki se skriva za politično masko konservativizma. Seveda so tudi politični konservativci nazadnjaki, čeprav večini ne moremo ravno očitati, da so psihopatološko moteni oziroma obremenjeni s potrebo po povračilu. Kakorkoli že, nazadnjaštvo v takšni ali drugačni obliki predstavlja za družbo razvojno blokado. Nazadnjaki pozornost preusmerjajo na nostalgična vprašanja, ne pa na organizacijske in tehnološke potrebe sodobnih družb. Zato izkoriščanje in ponižnost ostajata temelj delovanja in obstoja desničarstva nasploh. In ker novih možnosti za sodelov...

       Če sem odkrit, sem naravnost navdušen nad zakonsko novelo, s katero nam nazadnjaki poskušajo spraviti za vrat politično policijo. Navdušen sem zato, ker je končno začelo delovati demokratično ozračje, koalicijski vihar pa je tiho začel pustošiti v lastnih vrstah. Zdaj si dragi predlagatelji totalitarističnih domislic sredinec lahko nekam porinejo; sebi ali političnemu sobitju. To bo tudi edini primaščevani užitek. Dopaminsko preplavljanje bo očitno nadomestil kortizol. Totalitaristična tema, ki nas je zagrinjala zadnje dni, se bo začela razkrajati bistveno prej, kot smo računali največji optimisti. Prevzeli bodo vlado in si kmalu prišli na jasno, kaj piše v drugem odstavku 3. člena ustave. Referendumi bodo očitno postali naša vsakodnevna praksa. Z njimi bomo živeli, z njimi se bomo varovali pred nazadnjaško norostjo. Ko se ljudje vozijo 50, 60 kilometrov daleč, da oddajo podpise za referendumsko pobudo, nedvoumno sporočajo, da je Rubikon prekoračen in da je čr...

       Kakšen je dejansko protikorupcijski domet organov pregona, lahko te dni spremljamo na moravškem primeru. Več kot 100 kriminalistov je opravilo 42 hišnih preiskav, v katere je bilo vključenih 20 osumljencev. Izplen: zaplenjena draga kuhinja in dokazano podkupovanje z bikovimi jajci in bogračem. Aja, šlo je tudi za dve službi, za kateri so preiskovalci ugotovili, da zaposleni nista imeli kaj početi. Bodo sodišča vnovič razpisovala obravnave, pri katerih bodo iskali neznane zneske na neznanih krajih ob neznanih časih? Očitno! Domneva se, da naj bi osumljenci z zlorabo položaja in prejemanjem koristi prejeli za prek 50.000 evrov materialnih koristi. Prihodnji predsednik vlade je porabil domala tretjino življenja, da je preiskovalce, tožilstvo in sodstvo uril, kako se takšnih zadev ne preiskuje. Podobno širokogrudno jim že leta pomaga tudi ljubljanski župan. A očitno zaman. Ponovno bomo doživljali reprize Patrij, Trente, Mercatorja, Stožic, farmacevtke v stiski …, ...