15 metrov pod gladino

    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več.

"Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval. 

    "Ja, kaj to pomeni? 

    "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti.

"Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre za dneve, ampak ure. Kako ste lahko tako trdi, da ne razumete," mu je zabrusil precej vznejevoljen.

 

    Ta, na drugi strani, ga je samo mirno in roteče gledal:

"Ne spomnite se, toda pred leti smo v vaši bolnišnici že doživeli podobno izkušnjo, z njeno mamo. Tudi takrat se ni dalo narediti nič. Najprej je šla noga pod kolenom, potem zapleti s trombozo. Šla je noga nad kolenom in kmalu druga. Uboga ženska je nemočno gledala, kako jo krajšate iz dneva v dan, a bolezen se ni ustavila. V nekaj tednih je bilo vsega konec. Pa tako si je želela vrniti domov. Sanje so bile z vsakim rezom krajše in na koncu je vaš prejšnji kolega samo še skomignil z rameni. "Ja, vse smo naredili, kar je bilo v naši moči."     Za trenutek je obmolknil, pogledal skozi okno in ošvrknil papir pred njim." Povejte," je nadaljeval, "Ali sploh veste, kaj delate. Ali ste lahko nekoliko jasnejši. Kakšni so izgledi, da se bo z amputacijo bolezen ustavila in noga zacelila?" 

"Saj veste," je pohitel. "Naredimo, kar lahko. Čudežev pa na žalost ne znamo delati. Vem samo, da lahko vsak trenutek nastopi gangrena. Že imamo težave z nekrotičnim tkivom. Čistimo, a odmrlega je zmeraj več. Ko bo zagrabila gangrena, je le še vprašanje časa, kdaj bo sledila sepsa, sistematična okužba. Ne ne vemo, kako se bo vse skupaj končalo. Lahko, da bo boljše. Tega sedaj ne vemo, ampak ženske ne moremo pustiti, da jo dokonča stihija, ko še imamo možnosti, da ji pomagamo."

"Pomagate, ali ji vzamete še tisto malo upanja, ki ga je prinesla s sabo na kliniko?" je razočarano povesil pogled. Še nekaj trenutkov posedel, potem pa se le odločil. Sunkovito vstal, se pognal proti vratom in odšel proti sobi z bridkim koncem. 

Hodnik usode. V današnjih bolnišnicah vse preveč vrat vodi do sob z bridkim koncem!

Sl. vir: UI Shedevrum

    Glede na to, da se kot pripadniki zaenkrat še umrljive vrste, prehitro sprijaznimo s smrtjo, bi morali vsekakor temeljiteje razmisliti o tako lahkotni podpori končnemu dejanju. Življenje prinaša upanje. Tudi smrt ga, vendar le za pokojnikove dediče. Poznal sem ljudi, ki so se preprosto ulegli in postali breme drugih. Poznam ljudi, ki mi ob vsakem srečanju potožijo o lastnem propadanju, o tem, kako se sami sebi gnusijo. In poznam peščico, po vseh zdravstvenih merilih odpisanih, a se za boga ne dajo! Komu torej nakloniti upanje in komu denar? "Odpisani" največkrat ostajajo brez obojega, družba pa se je problema rešila elegantno s prostovoljci v hospicih. No, tudi do slednjih nimajo vsi dostopa. Največ jih umira hudičevo osamljenih, pozabljenih v kakšnem bolnišničnem kotu, v domu za ostarele ali odmaknjeni v kakšni sobi domačega bivališča. 

    Smrt bi nikoli ne smela biti dogodek sam po sebi, ampak kritično izpraševanje, zakaj že! Kdo je pripomogel, da se je življenje tako hitro snelo z niti in kdo vse ga je prepustil prostemu teku, da je človek izgubil voljo in pogum in se vdal prepričanju: "Pač, enkrat se mora,"? 

Smer dolgoživosti je znana. Tisti na njej potrebujejo
le še izsledke genomike, biokemije, fizike, psihologije ...

    Verjetno bi si takšnih vprašanj ne zastavljal in bi bili moji odgovori nanje podobni odgovorom drugih, če bi se pri iskanju bolj učinkovitega delovanja starajočega telesa ne soočil s teorijami dolgoživosti in raziskavami, ki jih spodbujajo drugačni pogledi na življenje in njegovo trajanje. No, nekaj mi je kristalno jasno. Za dolgoživost je potrebna krepka lastna volja, določena aktivnost, pestra prehrana, precej užitka in veselja, da ne rečem razvrata ter medicina naklonjena človeku. Ne zdravstvo! Slednjega namreč imam za totalitaristični sistem. Največkrat nam prav ono zapoveduje, kdaj je čas za odhod, če nam pri tem celo ne pomaga. Medicina je čisto nekaj drugega. Je znanost, je stroka, je nenehno iskanje in raziskovanje na robu novih življenjskih paradigem. 

    Imamo zdravnike, ki zdravijo in takšne, ki življenja rešujejo. Slednji so neprimerno uspešnejši, ker niso podložni zdravstvenim doktrinam. Te so predvsem rešetke, ki preprečujejo, da bi skoznje padli premalo izobraženi, a zvesti kadri stare dobre zdravniške klasike. Samo pomislimo, kako so v času kovida "ventilirali" številne pacienti, čeprav je bilo že na prvi pogled jasno, da s takšnim vsiljevanjem zraka v pljuča, ni mogoče preprečiti hipoksije(1). 

Hiperbarična komora. Preprosto učinkovita na mnogih 
področjih, kjer odpove klasična medicina.

Sl. vir: Google/Imagen

    Edina ustrezna rešitev bi bila zdravljenje hipoksičnih bolnikov v hiperbaričnih komorah, kjer bi pod nadtlakov vdihavali čisti kisik. Toda, ker takšnih komor nimamo oziroma so v Sloveniji za pravo medicinsko zdravljenje primerne le štiri(2), so bolnike napihovali ali predihavali po starem. 

    Seveda bi ne bilo nič narobe, če bi po hudih izkušnjah in številu umrlih, pritisnili na alarm v zdravstvu in zahtevali, da se terapevtske hiperbarične komore začnejo sistematično vgrajevati v zdravstvene ustanove in domove za starejše. Vendar kot vidimo, ni bilo niti enega takšnega poziva. Posamične pobude so izdihnile skupaj z žrtvami pandemičnega virusa. V Podalpski domačiji hiperbarično zdravljenje tako še naprej ostaja medicinska eksotika. 

    Vsekakor ne gre za neko domačo posebnost ali zakrknjeno nadutost, po kateri bi sloveli zgolj na sončni strani Alp. Medicina je na lastno renesanso čakala precej dalj kot druge znanstvene discipline. Konservativno oklepanje avtoritativnega plota, ki so ga predstojniki klinik in razni primariji gradili stoletja okrog svojih svetišč strokovne nezmotljivosti, je seveda pridno polnilo grobove, in kot je pokazala kovidna pandemija jih še vedno. No, tudi v še tako tradicionalno butnglavskih ustanovah obstojijo izjeme. Veliko bi lahko doprinesli tako vedi kot stroki, a kaj, ko se nenehno soočajo s prevzetnostjo "pomembnih" kolegov, namesto da bi družno plemenitili spoznanja. Pomanjkanje ambicij? Kdo ve?

Ko se ti življenje obrne na glavo v dobrem pomenu.
 Učinki HBTO na dolgoživost.

    Pred leti je močno vplival na moj kasnejši pogled na zdravstvo in medicino priznani domači gastroenterolog, ko mi je navrgel med intervjujem:"Veste, če potrebujete pravega zdravnika. Takšnega, ki se bo za vas resnično zavzel, se potrudil in iskal rešitve, da vas ozdravi, potem čim dlje od zvenečih profesorskih imen in avtoritet. Namesto rutinerjem se zaupajte mlademu specializantu, ki se šele prebija. Največ, morda kar vse, kar je sploh možno, bo naredil za vas. Da preizkusi znanje, da se dokaže!"  

Na levi so vidne očitne poškodbe desne hemisfere
pri 62.-letni ženski zaradi kapi (zeleno). Na desni pa
 očitno manjša prizadetost možganov po 14-mesečnem
 zdravljenju s kisikom v hiperbarični komori. 

Sl. vir: AvivClinics

    No, o tem, kako zdravstveni sistem podlega nadutosti, precenjenosti in samovšečnosti najbolj odgovornih v njem, bi lahko napisali za tridesettonski vlačilec knjig, pa bi se prav nič ne spremenilo. Naša, človeška narava se velikokrat skrega sama s sabo in to zaradi obrobnih prizadetosti, užaljenosti. 

    Zato ni prav nič čudno, če so priložnost zdravljenja s kisikom v nadtlačnih komorah z obema rokama pograbili nekateri zasebniki, ki zdaj sto in eno bolezen zdravijo v različnih, največkrat za zdravljenje neprimernih komorah in brez nujno potrebnega znanja s področij biokemije, nevrologije in genomike. Toda očitno je zdravljenje s kisikom v nadtlačnih komorah precej varno, čeprav ga pretežno spodbuja predvsem volja do dobrega zaslužka. Do danes mediji niso prispevali še nobene tragične vesti. Je pa seveda tragično takšno zdravljenje samo po sebi, če ga opravljamo pri prenizkem nadtlaku in ne poznamo postopkov, s katerimi moramo prilagajati razmerja med pritiskom in koncentracijo kisika, da spodbudimo obnovitvene in pomlajevalne procese v telesu. Če bi ležanje v nadtlačnem okolju samo od sebe prinašalo telesne blagodati, bi bili potapljači med najbolj zdravimi. Tako pa … 

    S kisikom v nadtlačnih okoljih lahko zdravimo, lahko pomlajujejo, lahko pa tudi krepimo vitalne telesne in umske funkcije. Profesor Joseph Maroon je pri svojih 84 letih živa legenda, ki z zdravstveno podporo Aviv Clinics dokazuje, da je tudi pri visoki starosti še vedno mogoče izboljševati telesne in mentalne sposobnosti. Tako rekoč je živi laboratorij, pri katerem dnevno spremljajo vitalne parametre in skrbijo, da neutrudni profesor ne kolapsira zaradi izčrpanosti od silne zagnanosti. Ker želi, da ljudje dojamejo številne prednosti sodobne hiperbarične medicine. Želi, da drugi sami doživijo, občutijo olajšanje, do katerega pride pri vdihavanju koncentriranega kisika v nadtlačnem okolju.

Angiogeneza. Z metodo hiperoksično hipoksičnega
paradoksa izzovejo tvorjenje beljakovin, ki sprožijo
obnovo in nastajanje ožilja.                    Sl. vir: AvivClinics

    Joseph Maroon je vsekakor slikovit primer. Več kot pravi za razbijanje predsodkov in predstavljanje novih spoznanj na področju dolgoživosti. Kljub letom trdo preizkuša meje osebne vzdržljivosti. Rezultati, ki jih dosega, pa niso spodbudni le zanj, ampak tudi za druge starejše. S svojim početjem dobesedno izziva vrstnike in tudi nekaj desetletij mlajše, da naj se otresejo prepričanja, da je starost namenjena počitku, mirovanju in udobju, rekoč: "Le kakšno udobje je to, ko te dobesedno bolijo kosti in se spreminjaš v togo, negibno gmoto, ki jo potem valijo od zdravnika do zdravnika?"

    Spoznanje, da potreba duha po ustvarjalnosti narekuje pričakovanja telesa, ni novo. Prav tako ugotovitev, da smo ljudje po naravi leni ter nam pride prav vsak izgovor, da se lahko zleknemo po dolgem, ker smo prepričani, da bo takšno udobje trajalo in trajalo. Le o čem drugem govorijo vrste pred ambulantami, če ne o naši zmotni iluziji. O tem, kako pomanjkanje delovanja zlorabi naša telesa, da postajajo mlahava, neuporabna, stroškovno požrešna? Če odmislimo sistemsko ustvarjanje povpraševanja po zdravniškem nadzoru in oskrbi in vemo, da bolezen le ni tako dosledna spremljevalka naših življenj, da bi ji morali v čast postavljati monumentalna svetišča, klinike, je odgovor en sam: Premalo gibanja, zaupanja vase, predvsem pa nepoznavanje sebe in osnov, kako telesno in mentalno sploh delujemo.  

HBOT (Zdravljenje s kisikom v hiperbarični komori)
izboljša prekrvavitev in preskrbo celic, s tem pa neposredno 
presnovne procese. Odstranjevanje senescentnih celic iz 
organizma je temeljitejše in posledično se zmanjšajo
vnetja, ki botrujejo številnim boleznim.

Sl. vir: AvivClinics

    Mnogo jih poznam, ki si operirajo krpalne kanale, kolena in kolke, ki imajo številne druge ortopedske motnje, ali vsaj mislijo, da jih imajo. Razen težav z dlanmi se tudi sam občasno soočim s katero od gibalnih nelagodij. Osebno seveda nikoli ne pomislim, da gre morda za kakšno zdravstveno motnjo, še posebej ne trajno okvaro, in namesto k osebnemu zdravniku, ne nazadnje ga sploh nimam, vzamem palice in zavijem v hrib. Bolečina je zame vedno znak, da sem preveč zlorabil udobje, in je skrajni čas, da se znova spravim v red. In tako desetletja.

    Spomnim se vrtoglavice in slabosti, ki me je obšla pri štiridesetih. Nekaj časa sem miroval in se spraševal, kaj za hudiča mi je. Meril srčni utrip, tipal nekoliko potno čelo in skrbno pazil, da bi ne naredil kakšnega nepotrebnega obremenilnega giba. Pa me spreleti: "Kaj takole, v strahu in dvomih, bom preživel preostalo življenje?" V hipu se poženem, obujem gojzarice, odidem po koso ter v največji poletni vročini, puhtelo je blizu višine mojih let, zarežem v travo. Prav vseeno mi je bilo, kdo bo koga pokosil. Smrt mene ali sam travnik. Ob zatonu, ko so se potne srage že začele hladiti, sem se počutil odlično. Podobno telesno šok terapijo uporabljam še danes, domala tri desetletja kasneje. Občasno prav čutim, kako se telo odziva, me preplavlja adrenalin. Ko me zaboli koleno, v hrib. Ko me stisne v levi prsni mišici, na pesti in sklece. Ko me popada kakšna od viroz, bos po travi, ko zaskeli v ramenih, gradnja suhega zidu … Za užitek, ne za zdravje, pa se nekajkrat na teden usedem v avto in pri odprtem oknu odpeljem v Kvarner na plavanje. 

Profesor Joseph Moroon je pri svojih 84
letih živa legenda. Ob pomoči hiperbarične
komore preizkuša meje osebne vzdržljivosti.

Sl. vir: AvivClinics

    Zato dobro vem, kakšno igro s sabo igra profesor Joseph Maroon. Vsi merilniki, ki ga obdajajo in spremljajo pri njegovih ironmanskih podvigih, so bolj za reklamo in oglaševanje dejavnosti klinike za hiperbarično medicino, Aviv kot pa zaradi njegove varnosti. Ko pri njegovih naporih organizem enkrat kolapsira, izpade iz homeostaze, ni zdravnika, ki bi ga spravil nazaj. To izključno lahko naredi le človek sam z močno voljo in prepričanjem! 

    Preden je Joseph Maroon postal oglaševalska legenda, je poklicno delal kot nevrokirurg. Izvedensko se je usposobil predvsem za zdravljenje nevroloških poškodb, možganskih tumorjev in bolezni ter nepravilnosti v hrbteničnem kanalu. Nekdanji nevrokirurg tako odlično pozna človeško telo, še posebej, kako deluje in se odziva pod vplivom različnih hormonov. Pozna veliko načinov, kako spodbuditi gibanje in voljo ter vzpostaviti pravo homeostatično mirovanje. Za seboj ima osem ironman trobojev. Leta 2016 je bil med tekmovalci najtežje globalne preizkušnje uvrščen na 4. mesto v svoji starostni skupini. Šest let kasneje je bil drugi na državnih igrah v ZDA za starejše in prvi na čikaškem troboju v svoji starostni skupini. 

    Leta 2022 je 82-letni Joseph Maroon tudi neposredno dokazal prednosti krepitve telesa z vdihavanjem 100-odstotnega kisika v nadtlačni komori. V slabih treh mesecih je izvedel 60 dveurnih potopov, kot pravi sam, na globini deset metrov (2 ATA)(3) na kliniki AVIV in zabeležil izboljšanje vseh ključnih vitalnih funkcij. Če doseženo pretvorimo v naporni preizkušnji, ki ju je opravil pred in po vitalizacijskem treningu v Avivu, vidimo, da se je njegov čas na troboju izboljšal za celih 24 minut oziroma 9,2 odstotka. In ne pozabimo, gre za človeka, ki je vstopil v deveto desetletje življenja. To je obdobje, ki ga gerontološka literatura in stroka opisujeta za čas pospešenega pešanja telesnih in kognitivnih funkcij. Profesor si torej še kako zasluži znanstveni pedagoški naziv, če se nekoliko pošalim. 

Navedki! 

(1) Hipoksija je pomanjkanje kisika v celicah. Kisik je namreč ključen za celično dihanje, proces, s katerim celice pretvarjajo glukozo v energijo (ATP). Brez zadostne količine kisika celice ne morejo proizvajati energije, kar vodi v motnje v delovanju celic in sčasoma do celične smrti in propadanje tkiv. 

(2) Ena je na medicinski fakulteti, drugo je vojska namestila v bolnišnici v Valdoltri, tretjo imajo v olimpijskem središču v Planici, imetniki četrto pa za zdravljenje uporablja zasebnik v Mariboru, ki pa nima medicinskega znanja.

(3) ATA je tehnični, absolutni tlak tlak (Atmosphere Absolute), ki je seštevek zunanjega zračnega tlaka in umetno povečanega nadpritiska. V dejanskem primeru (2 ATA) gre za bar zunanjega tlaka in bar nadtlaka, ki smo ga deležni pri potopu na globini desetih metrov.