Adijo Zemlja


     Če je bila nekdaj osnovna naloga ljudi zagotavljati reproduktivni potencial za vojaške potrebe etničnih skupnosti in držav, danes služimo predvsem interesom velekapitala in bogatenju elit. Seveda vojna in državno nasilje ostajata prestižni sredstvi za obračanje globalnih tokov in kopičenje ekstremnih zaslužkov. Človek v tej "igri usode" je še vedno le objekt, ki ga po mili volji prestavljajo iz enega položaja v drugega. Prepričanje, da lahko dejansko kaj storiš, je varljivo. Iz ubogljivega vojaka smo se prej kot v pol stoletja prelevili v tipično energetsko enoto. Kaj pa je ogljični odtis drugega? In jutri bomo hlapčevali uradnikom iz naših vrst, ker bomo po njihovem energetsko prepotratni. Digitalna prihodnost nas vsekakor vodi v tej smeri. Električna vozila, klimatske naprave, roboti bodo manj pomembni porabniki v primerjavi z digitalnimi središči, v katerih se bo generirala naša usoda. Slednjo bodo vedno bolj krmilili umetnointeligenčni algoritmi. Zmogljivi čipi bodo zbirali in obdelovali gore podatkov ter izsledke spreminjali v navodila za delovanje vsakega od nas in vodenje družb. Če smo bili nekoč vojaki, bo zdaj poveljujočega kretena nad nami zamenjal stroj brez kanca empatije. No, navodila za njegovo žetev bodo še vedno oblikovali ljudje. Kakšni in kateri? Ne verjamete? Le poglejmo si enormna vlaganja v podatkovna središča. Samo OpenAI, snovalec znamenitega ChatGPT, bo za pogon strojnih možganov potreboval dodatnih 30 gigavatov pogonske moči. Tako na oko bi lahko rekli, da je to najmanj 30 jedrskih elektrarn moči 1.000 megavatov. Kje so potem še Amazon, Microsoft, Meta in Google, ki so v slabih štirih letih za digitaliko namenili vsaj 500 milijard dolarjev. In to je šele začetek pred sprožitvijo plazu!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »