Sanje niso le sranje

     Mnogi se sanjam poskušajo izogniti. Bodisi jih navdajajo moreči občutki ali ker preprečujejo zagon delta valov. To je stanje, ko se znajdemo tako rekoč v komi, v popolni nezavednosti, v tistem pravem NREM, zdravilnem in krepčilnem spancu. Takrat se namreč sproščajo rastni hormoni, celice se obnavljajo, krepi se imunski sistem, možgani pa se čistijo presnovnih odpadkov. Res bi bila neumnost odpovedati se čemu tako učinkovitemu in koristnemu za naš obstoj in pogon. Sam si z zagotavljanjem nezavednega stanja ne delam težav. Ko telo potrebuje obnovo, samo zdrkne v tako imenovano območje delta valov. In tega mu nikakor ne preprečujem. Pri meni gre za spontan proces, ki ga sprožim dvakrat na dan. In sicer ponoči, običajno po dvanajsti uri, ko je spanje daljše in resnično tudi globoko ter ob dveurnem popoldanskem počitku, ki ga enostavno potrebujem, da potem lahko osredotočeno delam do pozne noči. Resnično se spočijem in nabrusim šele popoldne. Poznam pa ljudi, ki spanje načrtujejo, sledijo redu, da bi izzvali zaporedja prehodov iz REM-a v NREM. Spanja in njegove intenzivnosti ne moremo načrtovati. Dovolj je, da vemo, da služi obnovi in celjenju organizma ter omogoča nevroplastičnost, proces, ko se učenje zapisuje v spominske asociativne povezave. Vse ostalo se zgodi samo po sebi. Pomaga pa, če se ob počitku prepustimo prijetnim mislim in skupaj z njimi tonemo proti spontanosti. Za nevroplastičnost je najbolj pomembno delovanje možganov v valovnem območju Theta. V tem stanju se sprožijo tudi mentalne slike. Pravimo jim sanje. Mešajo se s prebliski in globokim ustvarjalnim izražanjem. Ne gre za vajo, še manj za redosled dejanj, ampak prepričanje, da je nekaj takšnega dejansko mogoče in se res dogaja.