Podrejeni

     Podrejenost je precej težka beseda. Še posebej, če z njo ocenjujemo človeka. Gre namreč za nekoga brez lastnih etičnih norm, ker mu način življenja predpisujejo drugi z obredi. Obrede živimo, da se izgubimo v povprečju in izognemo obči kritiki ali oznaki obstranca. Drugi nam povedo, kaj je prav, pa tudi kaj je narobe. Ali lahko o človeku sploh govorimo, da je človek v humanističnem pogledu, če nima lastnega odnosa do posamičnih in skupnih vprašanj, ki jih izraža prek interesov navzven? Razumem, da v vsakem od nas obstajata tudi določena potuhnjenost in izprijenost, še posebej, ko gre za lastne koristi. Toda, če osebnostnega oportunizma ne presežemo z aktivnim vključevanjem v politično okolje, potem ostajamo na stopnji "homo primitivusa"; po starogrško "idiotesa". Pustimo ob strani ljudi, ki so se namerno umaknili iz makro družbe v mikro okolje. Na tem mestu govorimo predvsem o ljudeh, ki delujejo na ravni primitivnih nagonov in neposrednega preživetja. Pri njih sta kognitivna refleksija in civilizacijska nadgradnja minimalni, že nekaj cvenkov v žep, lep pogled ali priznanje avtoritete pa začasno poteši njihove želje. K sreči je ljudi brez lastne izbire iz desetletja v desetletje manj. Posamični interesi, ki se povezujejo v skupnostne, pa uspešno nadomeščajo tipične klonske vrednote: Bog, Domovina, Vera, Družina. Z njimi za vratom politični prostor ni več polje za soočanje interesov, zamisli, povezovanje, ampak bojišče, na katerem krvavi posameznik. Za slednjega "homo primitivus" nima najmanjšega posluha, če seveda to ni on sam. V vsaki cerkvi so enaki le oni pred oltarjem, medtem ko v klopeh poseda čreda božjih ovčic, primernih za žrtvovanje, klanje v opomin njim samim in drugim, ki bi poskušali zavreči Boga!