Preprosta resnica

         Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora ali aranžerje, ki so se sprehajali po njem in spreminjali podobo izložbe. Vedno je poiskal dogodek, ki mu je bilo smiselno slediti, da bi predahnil, da bi izzveneli krči; da bi z zanimanjem za banalnosti okrog sebe prekril svoje dejansko, klavrno stanje. Veliko se je oziral, in ko je zaznal pogled na sebi, se je sunkovito odvrnil, premagal pekočevino ter pobegnil pogledu. 

Mount Everest, mnogi v območju smrti niti ne razmišljajo, da bi se izvlekli z lastnim naporom.

Sl. vir: BaseGameExcursion

Skrival je to čudno invalidnost. Skrival je, da mu noge omagujejo. Skrival je vprašanja, ki so ga začela razjedati, skrival je, da se ga polašča pesimizem, določeno nelagodje, da si niti približno ni predstavljal, da bo tako hitro sedel na robu, kjer bo moral, in gledal zahajajoče sonce, ki mu sledijo temne sence. 

"Ja, nič takega, leta so, leta," mu je nekdo rekel. Naključno je opazil njegovo zadrego. Lahko bi sledil besedam. Lahko bi se uklonil upornim nogam. Lahko bi sprejel logiko presežnih let. Lahko bi tudi stopil v katero od vrst, ki so romale v Lurd, Medžugorje ali v preobljudene ambulante po odpustke. Zdravje je postajalo svojevrstna mantra. Med izgovarjanjem se je vedno pogosteje zaskočila v grlu. Lahko bi se preprosto usedel, sesedel, si rekel: "Ne grem se več te naporne igre!" Preprosto, lahko bi se vdal in spokojno ugašal s številnimi sotrpini človeškega porekla. 

A dobro je vedel, da ko hodiš le še za upanjem, te slednje najpogosteje izneveri;  in potem te morajo drugi nositi skozi portal, na katerem piše "Zadnji počitek", Postanek pred večnostjo", "Spokoj telesu in duši", "Domus aeterna"(1), "Requiescat in pace"(2) ali katera druga od številnih misli, ki na vstopajoče naredijo vtis, jim olajšajo razumevanje začasnosti.

A dokončne resnice ga niso nikdar prepričale. Iskal je izjeme! Ne takšne, ki naj bi splošnosti prikimavale zaradi svoje redke pojavnosti, ampak ji v celoti nasprotujejo prav zaradi enkratnosti. Iskal je drugačna pravila, iskal je odstopanja. Nekako je vedel, da dinamični procesi ne temeljijo na logiki, še posebej ne na religioznih dogmah, ki naj bi preglasile smiselna pojasnila. Začel je iskati lastne odgovore. Leta neuspešno, dokler ga v goščavi zablod, kljub letom, ki so se nabirala, končno ni vznemiril spregledani žarek. Kmalu mu je bilo jasno, da kar gre navzdol, lahko tudi spremeni pot v nasprotni smeri. Nič ne more pasti, kar ni predhodno stalo in vstane lahko zgolj, kar je padlo! Preprosta resnica, dasiravno polna evolucijskih zank. 

Samozdravljenje spremlja veliko tveganje.  Preprosto
se lahko odločiš napačno.                      Sl .vir: RedCareHMO

V zadnjem desetletju, odkar se ukvarjam s proučevanjem procesne učinkovitosti pri sebi, sem naredil nekaj tisoč strani izpiskov o lastnih opažanjih. Nekatera so samoumevna, logična, druga spet polna ugank in brez neke splošne deduktivne vrednosti. Kaj deluje in kaj ne, lahko pojasnjujem zgolj na lastnem primeru. Torej sem sebe postavil v središče opazovanja in zdaj si dnevno odgovarjam na vprašanja, kaj sprejeti in čemu se je bolje izogniti. Mogoče je prav zato lastno staranje postalo zanimiva dogodivščina, saj domala nikdar ne vem, kako se bo poskus obnesel. Zaenkrat še nisem zabredel v resnejše težave in skrbim, da mi zdravje služi še nekaj nadaljnjih desetletij. Drugače kot mnogi, prepričani, da bodo še marsikaj postorili, če bodo le zdravi, sem sam prepričan, da smo za svoje telesno stanje odgovorni v prvi vrsti sami. Temu razmišljanju je primerna tudi pogostost obiskovanja zdravstvenih ustanov in zdravnikov. Odkar sem si sam pozdravil žolčnik pred dobrimi 12 leti, pestili so ga napadi, ker je žolč zastajal, in so se tvorili holesterolni kamni, še nisem bil na pregledu in tudi prav nobene potrebe ne čutim, da bi obiskal kakšnega zdravnika. Pravzaprav ga niti nimam, saj me je pred leti Zavod za zdravstveno varstvo obvestil, da se je moj osebni zdravnik upokojil. Torej je še toliko bolj pomembno, da skrbim za lastno zdravje, se poučujem o presnovi, delovanju živčnega in imunskega sistema ter o funkcijskem zemljevidu možganov.

Ko dobri čaji ne delujejo več, potrebuješ nove in nove
zdravnike.                                       Sl. vir: FutureHealthCareToday

Drugače kot mnogi, ki žugajo vladi in zdravstvu, sem prepričan, da je slednje preobsežno in da so mnoge diagnostične storitve ter ponujeni preventivni programi odvečni. Naloga zdravnikov je, da zdravijo, ne da iščejo bolezni v nas ali celo spodbujajo njihov nastanek. Največkrat zadostuje, če telesu damo možnost, da poskuša bolezen sam ukrotiti z lastnim imunskim sistemom. Po mojem je prezgodnje medicinsko farmakološko ukrepanje krivo za mnoge zaplete, ker preprosto razoroži človeško imunost, ko se ta ravno vzpostavlja. Takšno je pravzaprav moje mišljenje in bi nikakor ne želel, da bi ga samodejno povzel še kdo, brez podobnih izkušenj, kot jih imam sam. Namreč, v medicino kot znanost globoko verjamem. Prepričan sem, da se je pravo obdobje, ko se bo izlevila iz inkvizicijskega ortodoksnega prijema, šele začelo. Pomislimo, kakšen znanstveni aparat poganjajo samo raziskave na področju rakavih obolenj! Kje so potem še kardiovaskularne in nevrološke bolezni, da o presnovni, molekularni in celični ter genetski medicini ne govorimo. Medicina vsekakor ima lepo prihodnost in z njo tudi človeštvo, vsak od nas! 

A trenutno smo prav ljudje najboljše raziskovalno učno sredstvo. Ne laboratorijski glodavci, sadne muhe ali primati. Samo pomislimo, kaj medicinska doktrina je: sklop strokovnih ukrepov, odobrenih posegov in farmacevtskih učinkovin, dokler … Dokler statistika ne dokaže, da so življenjski zapleti ali smrtnost pogostejši od ozdravitev! Od neznanega, gremo najprej v smeri napačnega, od napačnega pa postopno in počasi, ker potrebujemo celovite odgovore, k pravim spoznanjem. Tako ravnajo le bitja z zavestjo. In na Zemlji je človek edino takšno bitje. Kako je v vesolju, pa si različne avtoritete s pogledom izven naše atmosfere, niso enotne. Ne glede, življenje samo po sebi zavesti ne potolaži. To lahko naredi zgolj nenehno učenje, ki vodi do spoznanj in spoznanja, ki pripeljejo do novih, lahko tudi drugačnih ugotovitev. 

Religija do danes še ni odgovorila na preprosto
vprašanje: Kako pobegniti živalski usodi?

Sl. vir: CredoMagazine

Preživetje za vsako ceno niti ni cilj. Tudi pri razumnih bitjih ne. Čeprav se v ambulantah in bolnišnicah obnašajo kot da služijo temu višjemu namenu. A znana narava se lahko bohoti le na lastnih odpadkih. Na življenjski tranziciji(3), kjer tudi nebitje postane z razpadanjem in razkrajanjem na anorganska hranila (voda, ogljikov dioksid, dušikove spojine, fosfor in minerali …), pomemben del življenjskega cikla. Nenehno kroženje med živo in neživo naravo je bistveno za ohranjanje stabilnosti in trajnosti zemeljskih ekosistemov. 

Zaenkrat še vedno delujemo na omenjeni primitivni stopnji. Kljub porajajoči zavesti smo še vedno odvisni od zunanje energije, vetra, sonca, vode, ozračja, od dinamike in toplote, magnetizma in električne sile(4). Naša živalska telesa, so ne glede, da smo iznašli estetiko in izoblikovali strast, še kako odvisna od ekosistema, v katerem prebivamo. Prav tako čutimo telesne neprijetnosti, bolečine, tesnobo in depresije, shizofreno izražanje, epileptične napade in strah. Znake, ki nas tesno povezujejo z našo živalsko naravo na eni in s posledicami že zavestnih bitij. Smo tik pred transcendenco(5), a sila zemeljske težnosti ima na nas še vedno prevladujoči vpliv. 

Učlovečenje je torej proces oddaljevanja od živali. Bolj nazaj v obdobja geološke zgodovine se ne mislim vračati. Proučevanja pleistocena in holocena je čisto dovolj, da lahko utemeljimo obstoj sedanjega in prihodnjega človeškega rodu, da utemeljimo obdobje svoje nadvlade kot vrste, da utemeljimo antropocen; dogajanja v znamenju človeka (6). 

Evtanazija, umreti dostojanstveno po lastni zapovedi
ali trpeti po zapovedi drugih?            Sl. vir: HomeOfTheMother

Čeprav smo z dejavnostjo krepko posegli v okolje, pa omejitev, ki jih imamo kot vrsta, še ne znamo preseči. Mogoče smo kot človeštvo močni, mogočni, a posamezniki smo precej krhki; telesno in emocionalno. Razmišljamo in raziskujemo, da bi si podaljšali življenje, da bi premagali staranje in obrnili senescenčne procese, se pomladili kot meduza Turritopsis dohrnii(7) in začeli znova odštevati, ali da bi vsaj leta upočasnili podobno, kot je to pri grenlandskem morskem psu, in živeli 400, če ne kakšno leto več. Trenutno nimamo še nobenega odgovora, da bi ga lahko stresli iz rokava v slogu pobegov čarodeja madžarskega porekla Erika Weisza, bolj znanega pod umetniškim imenom Harry Houdini. Zdravje se nam precej hitro lahko zaplete in pogosto neobvladljive bolečine še vedno pogojujejo naše počutje. Starost je sploh posebno poglavje v tem pogledu, napovedi, da bomo prej ali slej končali kot težki invalidi, odvisni od tuje pomoči - tudi če bomo hoteli samo preprosto umreti - pa za posameznikovo prihodnost niso nič kaj obetavne. 

Če na življenje gledamo zgolj kot na splet slabih, črnogledih dejanj, potem usmrtitve, ki so jih še precej pogosto izvajali tudi v 20. stoletju, niti niso tako tragični zaključek nekega bivanja. Saj veste, kako se je končalo življenje Thomasa Cromwella, lorda, varuha pečata Združenega kraljestva, zvodnika sifilitičnega Henryja VIII in usmrtitelja po zapovedi? Z obglavitvijo v 55-letu starosti! Marsikoga, ki je spremljal Cromwellu precej naklonjeno nadaljevanko, je potrlo. Toda, za tisti čas je bila takšna smrt in pri teh letih prej blagoslov kot kaj drugega. Le pomislimo, v kakšnih mukah bi lahko končalo njegovo življenje pri medicini, kjer so puščanje krvi, zdravljenje s pijavkami ter vera v onstranstvo predstavljali osrednjo zdravstveno doktrino. No ja, tudi drugače je Cromwell krepko presegel povprečno življenjsko dobo takratnega prebivalstva, ki se je gibala pod štiridesetimi leti. 

Starost je bolezen, ki jo bo treba zdraviti!

Sl. vir: AlShifaAjurvedicTreatmentCenter

Če pustimo ob strani današnje etične razprave o evtanaziji, trpljenje marsikoga prepriča na samousmrtitev. Morda predstavlja določeno težavo, da bi prihodnji dediči prepogosto nagovarjali k predčasnemu odhodu, čeprav bi življenje še dobro služilo sorodniku. Pristajanje na elegantno poslovitev s strupenim koktajlom v rokah namreč vedno začini z nekaj dvoma. Zato je evtanazija lahko zgolj nekaj začasnega, ne pa trajna, na vekomaj veke priporočljiva odločitev oziroma storitev. Naj se sliši še tako nenavadno, je ozdravitev oziroma zdravljenje starosti ključno za človeški rod. Različne poti, ki so jih ubrali številni znanstveniki, tudi zanesenjaki pa edina možni način, da spoznamo življenjske procese; njihovo trajanje in od česa so odvisni. Ko bomo vedeli praktično vse o sebi, bomo znali obrniti tudi uro, ki zaenkrat le odšteva, k izvoru časa. 

A prav je, da vemo, da tudi danes nismo več tako nebogljeni, kot smo bili še pred pol stoletja in da si lahko dokaj pomagamo, da speljemo usodo na lasten mlin. Toda to je poglavje, pri katerem mnogi nočejo sodelovati. Prvič zato, ker premalo poznajo sebe in bi se morali o marsičem poučiti in drugič, ker se iz krempljev začasnega lagodja in privida, da so za naše počutje usposobljeni in odgovorni drugi (zdravniki), ni tako preprosto odvrniti. Staranje namreč je, in to kakorkoli že vzamemo, vedno garanje za preživetje. Vprašanje je le, kdaj omagamo in prepustimo mikrobom, da nas požrejo(8).

Navedki!

(01)  Domus aeterna - Večni dom

(02) Requiescat in pace - (R.I.P) - Naj počiva v miru

(03) Tranzicija izvira iz latinske besede 'transitio': Dobesdedno: iti čez, prehod. Sam besedo uporabljam tudi v smislu prehoda, preobrazbe v novo kakovost. 

(04) Absolutna vrednost sile je premo sorazmerna produktu obeh nabojev in in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje med njima. Enako nabiti delci se odbijajo, medtem ko se različno nabiti privlačijo. (Columbov zakon). Izjemno slikovito je omenjeno razmerje pojasnil David Bodanis v knjigi Električno vesolje (Učila International, Tržič, 2009. Str.: 13): Kaj, če bi prenehale obstajati električne sile same? Vsi svetovni oceani bi se pognali k višku in izhlapeli, ker bi se porušila električna vez med vodnimi molekulami. Verige DNK v naših telesih bi razpadle. Vsak organizem, ki diha zrak, bi se začel dušiti, kajti brez električne privlačnosti bi se kisikove molekule zraka zgolj odbijale od hemoglobina v krvi. Odprla bi se Zemlja in začela taliti … … V zadnjih trenutkih bi redka preživela bitja videla ugasniti sonce, kajti svetloba naše zvezde, ki se prenaša z električnimi valovi, bi se nenadoma ustavila in zadnji dan na Zemlji bi zajela noč.

(05) Transcendenca izvira iz latinske besede 'transcendere', prestopiti, preseči, in v tem pomenu premikanje onkraj običajnih, fizikalnih meja v svet nadčutnega, božanskega, nadnaravnega ali absolutnega. Tako tudi sam dojemam zgodovinsko preobrazbo zavesti oziroma človeško preobrazbo pod močnim vplivom zavedanja v absolutno stanje. 

(06) Antropocen naj bi bilo geološko obdobje, ko na življenje na planetu pomembno in prepoznavno vpliva človek s svojim delovanjem. Začelo naj bi se z Wattovim izboljšanjem in uvajanjem parnega stroja v gospodarstvo. Stroj, premog in voda so znatno prispevali k energijskim presežkom, ki so bili ključni za industrijsko revolucijo v drugi polovici 18. stoletja. Pleistocen je obdobje ponavljajočih se poledenitev (2.588.000 let do 11.700), ko naj bi se pojavil človek. Holocen je geološka doba, ki se je začela po pleistocenu in traja še danes, oziroma že potekajo razprave, da bi zadnje obdobje, ko človek krepko posega v okolje, tudi formalno poimenovali v antropocen.

(07) Turritopsis dohrnii. Imenujejo jo tudi nesmrtna meduza. Po spolni zrelosti in razmnoževanju se lahko povrne v mlajšo, polipno obliko. Cikel praktično lahko ponavlja v nedogled. 

(08) Disbioza je stanje, pri katerem je porušeno ravnovesje mikroorganizmov (bakterij, glivic in virusov), ki prebivajo v našem črevesju in skupaj tvorijo črevesni mikrobiom. Namesto zdravega ravnovesja, kjer prevladujejo koristne bakterije, pride do neravnovesja, kjer se lahko razmnožijo škodljivi mikroorganizmi ali pa se zmanjša raznolikost mikrobioma. Ena izmed teorij trdi, da pravzaprav vsi mikrobi predstavljajo tveganje za naše življenje. Tudi oportunistični nam koristijo le, dokler jih ima imunski sistem pod nadzorom. Ko slednji oslabi zaradi bolezni ali starosti, mikrobi lahko preidejo sluzasto črevesno notranjost in kolonizirajo medcelične prostore. Od tu se hitro razširijo s krvjo po celem telesu, kjer začnejo zastrupljati tkiva in organe. S tem se praktično sproži proces nepovratnega umiranja. S smrtjo pa se prava pojedina šele začne!