Vaje s težnostjo - 1

 Krepitev oslabele mišice zapiralke 
(požiralniški sfinkter)

    Spet ga je vrglo iz sna. Sredi noči. Sanjal je, da mu nekaj vdira v sapnik in nikakor si ni upal vdihniti. Poganjal se je za zrakom! Groza! Nekako mu je le uspelo nabrati nekaj zraka in izdihniti, potem pa zajeti s kratkimi vdihi toliko zraka, da je lahko zakašljal. Najprej šibko, potem močno, dokler cev ni bila čista. A grlo in požiralnik sta bila suha in kašljanje se je nadaljevalo. Nekaj ga je neusmiljeno dražilo. Šele dva velika kozarca vode sta pomirila posiljevanje obtičale želodčne kisline in siljenje na bruhanje.

"Tretjič v nekaj dneh," pomisli. "Tretjič, ko se je v sanjah reševal pred zadušitvijo!" Tudi ko je bil pokonci, je iz želodca privrelo nekajkrat na dan. Kadar se je sklanjal, dvigoval kaj težjega in je malo prej jedel, pa so bili neželeni vdori še pogostejši. Nekako je sprejel, da je bil del statističnega povprečja, ki prizadene približno petino prebivalstva v razvitem svetu in se tolažil ob vse pogostejših napadih: "Da le ne peče, da me le ne muči zgaga," si je večkrat ponovil, bolj za lastno tolažbo, nekoliko tudi za ohranjanje samozavesti.

Nekega dne so mu napadi presedli. Dogajali so se ponoči, dogajali so se podnevi, v poletnem času so se stopnjevali. Pravzaprav so postali presneto nadležni, ko se je zatikalo že pri požiranju. Tudi po petnajst minut in več je čakal, da je požiralnik spustil hrano v želodec. Uro po obedu pa je delno predelana vsebina že dražila mali jeziček in ga silila na bruhanje. In ker ni bil tiste sorte, da bi za vsako napenjanje stal v vrsti pri zdravniku, no v ambulantah je bil tudi drugače izjemno redek obiskovalec, se je zagrizel v splet. Iskal, našel, preizkušal, a vse zaobjeto znanje ni potešilo nadležne želodčne razvade in oksidnega spahovanja. 

Poskušal je tudi z izločanjem posameznih vrst jedi in z upoštevanjem časovnih okvirjev prehranjevanja, pitjem velikih količin vode, z občasnim stradanjem, meditacijo, vizualizacijo, pilatesom in avtogenim treningom. Večkrat so se pojavili spodbudni učinki. A kot so si iznenada sledili, so tudi izginili. Mogoče bi se odločil za zdravniško pomoč, vendar ko je ugotovil, da gre pravzaprav za oslabelo mišico zapiralko, ki leži med želodcem in požiralnikom, mu zamisel, da bi ga zdravili s kakšnimi antacidi, blokatorji ali zaviralci, ni bila najbolj všeč. "Želodčna kislina mora opravljati svoje delo," je bil prepričan. "Ne morem zmanjševati njenega učinka, je nevtralizirati in s tem sprožati množico prebavnih krčev. Okrepiti moram mišico zapiralko, tako kot z vajami okrepim mišice rok in nog," je premišljeval.

Nekega dne je naletel na znanstveni članek. Govoril je prav o tem, kako s pomočjo delovanja težnosti in peristaltike okrepiš požiralniški sfinkter, krožno mišico. Seveda je bila metoda nekoliko nenavadna, mogoče celo smešna, ko je moral kot kakšen pes požirati z glavo navzdol. Izboljšanje se je začelo kazati šele po dveh mesecih in potem se je požiralniški sfinkter naenkrat neprodušno zaprl, kiselkast zadah je izginil in vrnil se je trden sen.

 

Težave z refluksom ima približno petina prebivalcev v razvitem svetu. Vaja za krepitev
požiralniške mišice zapiralke je preprosta, ampak zahteva nekajmesečno vztrajnost.
 (Slikovni vir: UI Gemini)

Če rečem, da so mišice posledica vpliva težnosti na naša telesa, bom verjetno precej površno odgovoril na vprašanje o njihovem pomenu. Človeško telo namreč deluje tudi v breztežnostnem prostoru: diha, je, prebavlja, poganja kri po telesu (tudi srce je namreč mišica), iztreblja, urinira, se slini, premika oči … No, še marsikaj se dogaja v telesu, da ohrani vitalne funkcije. Drugače bi kozmonavti potovali živi le do roba vesolja, vračali pa bi se nedvomno mrtvi na Zemljo. Seveda v breztežnosti ni sile, ki bi nam povedala, kaj je zgoraj in kaj spodaj, kaj je vzdolžno in kaj prečno. Toda telesno in znotrajtelesno gibanje kljub temu obstaja, in to prav po zaslugi mišic, ki niso odvisne zgolj od upiranja težnosti. Vsekakor pa slednja vpliva tudi na njihovo delovanje, dokler je prisotna. Težnost lahko krepko omejuje naše gibalne in atletske dosežke. Priklepa nas na tla. Za pokončno hojo je potrebnega kar nekaj napora, da jo zmoremo. Dokler smo mladi, tega niti ne občutimo, z leti pa se počutimo, kot da bi vsako leto dodalo kakšen kilogram. Za zdaj starostnega pešanja še ne znamo zaustaviti, lahko ga upočasnimo. Pri tem je še posebej pomembno, da skrbimo za rahlo napetost avtonomnega mišičja, ki ga ne opazimo, saj največkrat deluje globoko v telesu. Odgovorno je za dihanje, delovanje srca, prebavil, ožilja, sečil in rodil, oči, kože. Praktično pa se vse začne pri medenično-hrbtenični stabilnosti. Od nje je v največji meri odvisno zdravo gibanje. To je gibanje, ki je poživljajoče in krepčilno za telo in duha nasploh. Stati pokonci namreč pomeni delovati! 

    Pred časom sem bral zanimiv znanstveni članek. Avtor je imel težave s kislinskim refluksom. Uro ali celo manj po vsaki jedi je kislina silila iz želodca skupaj z neprebavljeno hrano. Napadi so bili zlasti pogosti ponoči, predvsem takrat, kadar sta mu glava in trup zdrsnila nižje od podloženega, visoko privzdignjenega vzglavnika. Takrat ga je dušilo in posiljeval ga je dražeč, suh kašelj. Dolgo ni vedel, kaj je pravi vzrok, potem pa se mu je le posvetilo, da kislina v predelu sapnika verjetno razžre sluzasto oblogo, ki ga ščiti. Razmišljal je, kako bi ukrotil napade izlivov želodčne kisline v grlo. To je bilo že nekoliko vneto zaradi pogostih kislih prehodov. 

Naklon in ležanje na pravem boku običajno omilita 
nočne izlive želodčne kisline.

    "Očitno gre za oslabelo mišico zapiralko,"(1) je razmišljal. "Poiskati moram torej način, kako jo okrepiti ter ji povrniti delovanje." Njegovo razmišljanje je bilo podobno razmišljanju športnih trenerjev. Fizična moč je namreč poleg izurjenosti najpomembnejši dejavnik uspeha. Toda če vemo, kako okrepiti roke, noge, ramenske sklepe, trebušni sklop in hrbet, je pri okrogli mišici med požiralnikom in želodcem vse skupaj popolnoma nejasno. Vsaj medicina še ni iznašla pravega odgovora vse do danes. Zdravniki priporočajo prehrano, ki ne sproži zavračanja in pritiska na zapiralko (zavračanje največkrat sprožijo: čokolada, mastne jedi, alkohol, kofein, pravi čaj …), mehanske ukrepe, kot sta položaj telesa in pokončnost ter zadnji obrok vsaj tri ure pred spanjem. Potem so tu na voljo še zdravila za zmanjšanje kislosti v želodcu ali nevtraliziranje želodčne kisline. Toda nobeno od teh priporočil ali zdravil ne okrepi mišice zapiralke, ne vodi do ozdravljenja. 

    Po določenem času, ko se je temeljito podučil o naravi motnje, zdravniških ukrepih in sredstvih, ki so na voljo za omilitev neprijetnosti, se je Eric Karfalt domislil naslednje vadbe za krepitev spodnje požiralniške mišice zapiralke (sfinkterja): Prehranjeval se je kleče na visokem podstavku (16,51 cm), in sicer tako, da je z vsebino hrane v ustih spustil glavo na roke, ki jih je postavil na tla pred podestom. S tem je vzpostavil precejšen naklon telesa, po katerem je bilo treba hrano s požiranjem spraviti navzgor do želodca. Peristaltiko je torej izkoristil kot silo, ki dela proti težnosti. In ker se je pokazalo, da je potisna moč peristaltike večja od nasprotno delujočega pritiska želodčne vsebine, se hrana ni vračala. Po prehodu hrane ali pijače v želodec je ravno ta povečani pritisk želodčne vsebine (ki jo je sila teže potiskala nazaj proti požiralniku) skupaj s požiralnim refleksom spodbudil sfinkter, da se je odzval močneje in tesneje zaprl. Očitno do motenj prihaja takrat, kadar krožna mišica ni zadosti obremenjena, in ne obratno, kot trdijo splošna prepričanja.

    Dasiravno se mi je zdelo nekoliko nenavadno, da ne rečem celo noro, sem Karfaltovo metodo preizkusil tudi sam. Namreč z vračanjem kisline v požiralnik sem imel kar precej nevšečnosti. No, nekaj časa, recimo poldrugi mesec, nisem opazil nobenega izboljšanja. Kljub temu sem vztrajal, saj mi je dobro znano, da kar dolgo propada, potrebuje tudi čas, da se ponovno vzpostavi. Čeprav je med prehranjevanjem še vedno prihajalo do bolečih zapor in zavračanja hrane, nisem več zaznal iztekov kisline ali siljenja na bruhanje, če sem delal s sklonjeno glavo, recimo, kadar sem vrtnaril. Po treh mesecih so prenehale tudi težave med spanjem, in to ne glede, v kakšnem položaju je bilo telo. Po petih mesecih mi je spet teknila čokolada in le redko se je zgodilo, da je kakšna jed ali njihova kombinacija povzročila zavračanje in preprečila požiranje. Vsekakor pa bolečin ni bilo več. 

Upiranja težnosti se moramo naučiti. Še posebej,
ko smo starejši. (Sl. vir: UI Gemini)

    Četudi je Eric Karfalt trdil, da je dosežek trajen, sem po kakšnem letu ugotovil, da to ni čisto res. Le kako bi tudi bilo, saj je spodnji požiralniški sfinkter krožna mišica, in to ena tistih, ki jih je treba uriti, da ostanejo dejavne in delujejo brez motenj. S podobnim primerom se je verjetno ukvarjal tudi ginekolog Arnold Kegl, seveda na drugem mestu in z vajami za krepitev medeničnega dna rešil mnoge ženske (in moške po operaciji prostate) nadležne inkontinence. 

    Torej mišice, ki jih oblikujemo s pomočjo težnostnega upora, ne gradijo le naše postavnosti, ampak lahko bistveno pripomorejo tudi k nemotenemu notrajtelesnemu delovanju. Sicer pa mišična masa predstavlja največji delež med vsemi tkivi v našem telesu in skupaj s tetivami ter kostmi sooblikuje naš gibalni aparat, če nekoliko poenostavim. Ko omenjam gibanje, še zdaleč ne mislim le na hojo, sukanje telesa ali postavljanje na glavo. Pomembni so tudi zaznavanje položaja telesa v prostoru, ravnotežje, hitrost potovanja električnih in kemičnih signalov ter njihova obdelava in odzivnost. Ali kot se je izrazil po inkvizicijskem sojenju Galileo Galilei daljnega leta 1633: "E pur si muove."  Naše telo si namreč lahko predstavljamo kot omejeno vesolje, v katerem sprememba pri gibanju enega planeta vpliva na vsa ostala nebesna telesa. Ena sama omejitev botruje pomanjkanju informacij, ki jih možgani potrebujejo za nadzor in usmerjanje delovanja telesa. In še kako pomembno je, da vsak izpad delovanja ali omejitev obnovimo, popravimo, da se telo lahko uskladi in zmanjša posledice nadaljnjega propadanja. Zato sem tudi spregovoril o požiralniškem sfinkterju. Nikakor namreč ni dovolj, da odpravimo zgolj posledice znakov zatekanja želodčne kisline v požiralnik. Okroglo mišico moramo preprosto pripraviti do tega, da znova deluje. Podobno je pri povešenih vekah, nastajanju obraznih gub ali oslabelosti nog. Prikimavati tistim, ki trdijo, da gre za običajne starostne posledice, oziroma za proces, ki se ga nikakor ne moremo obvladati, lahko ga le blažimo, je čista predaja. Še najbolj podobna ubijanju samozavesti. 

Navedek: 

(1) Spodnja požiralniška zapiralka ali spodnji požiralniški sfinkter. Je krožna mišica, ki leži na prehodu požiralnika v želodec. Odpre se, ko hrana potuje v želodec, nato pa se tesno zapre in deluje kot neprepusten ventil.