Cenzurirano umiranje

     Ja, paliativna oskrba ni nič drugega kot cenzurirano umiranje. Njeni zagovorniki na veliko izpostavljajo prednosti takšne obsmrtne dejavnosti, v kateri je bolnik zgolj sredstvo, ki ga bolj ali manj zadetega pošiljajo v špalirju v onstranstvo. Toliko torej o dostojanstvu, o pojasnjevanju smisla ali opravičevanju umiranja pod nadzorom. Ko praktično vegetiraš pod budnim očesom vrtnarja brez najmanjše možnosti, da bi izbral še kakšen drug, mogoče res bolj dostojanstven odhod s tega sveta, si tipična rastlina, prepuščena na milost in nemilost vetrovom. Torej, na voljo imam zgolj eno izbiro, imenuje se omejena budnost, in to vse do smrti! Praktično ne odločam o ničemer, a temu vseeno pravijo dostojanstvo! Dostojanstvo, ki ga "zdravijo" z zdravilom midazolamom. Očitno zato, da se ne bi slučajno iznenada predramil in zatulil: "Le kaj počenjate, ljubi ljudje? Mar nisem človek, ki svobodno odloča o sebi, izbirah in smrti?" Čeprav nas poskušajo prepričati, da takšna zadetost, podkrepljena z odmerki morfina, življenja ne skrajšuje, je nesporno, da spodbuja smrt. Ampak, saj ni pomembno, da človek umre. Matilda prej ali slej pokosi vsakega. Pomembno je, da se umre "po naše", da umreš demagoško čisto in po meri predsodkov, ki vzgojno obremenjujejo naša življenja. Človeško dostojanstvo je torej podrejeno ideološkim vrednotam skupnosti, je del politike, ki se hrani z obsedenostjo, z navdušenjem nad protokoli in obredi. Lahko bi rekli, da kakor sem živel, naj tudi umrem! Drugi so spočeli moj svet vrednot in drugi naj zdaj zagrnejo zastor moje minljivosti. Le tega ne razumem, kaj ima pri vsem tem dostojanstvo. Saj ko ves čas živiš po tujih merilih, se podrejaš drugim, ne moreš pričakovati, da bo umiranje kaj drugačno.