Ni bolnika brez zdravnika

     Veliko umirajočih se zaveda konca in se, tik preden se izteče življenjska nit, odzove neverjetno bistroumno in prožno, četudi so bili prej odsotni. Poznam primer 95-letnega moškega. Zbolel je za gripo. Topel čajček je bil edino sredstvo, ki je lajšalo tegobo. Zdravnika in zdravila je namreč odločno zavračal. Hčerka je sedela ob njegovi postelji. Naenkrat se je zdramil, se zravnal in se zazrl v hčerine oči. "Umrl bom," je suhoparno izjavil, legel nazaj in naslednji trenutek je bil mrtev. Omenjenega primera ne navajam zaradi dogodka, ki bližnjih nikakor ne pusti ravnodušnih, ampak zaradi vprašanja, ki se pogosto pojavlja ob takšnih doživetjih: Ali lahko umremo tudi brez medicinskega vmešavanja? Očitno so mnogi prepričani, da ne. Če se na zadnji poti že izognejo svetemu olju, se zdravniku najverjetneje ne. Celo bolnišnice, kjer naj bi vračali zdravje, vedno pogosteje postajajo ustanove za odhajanje. Umiranje se očitno preobraža iz obrednega v družbeno zapovedan procesni dogodek; načrtovan, čeprav nenameren. Lahko bi celo rekli, da gre za privajanje na življenjski slog pod strogim zdravniškim nadzorom. Običajno se začne z enim zdravnikom in enim zdravilom, nadaljuje s kroničnimi obolenji, množico zdravil in zdravnikov — specialistov, konča pa na intenzivnem, reanimacijskem oddelku ob šumenju naprav, ki z enakomernim piskom sporočajo, kdaj se je posamezno življenje izpelo; največkrat kakšno desetletje ali dve pred 95. letom. So naša življenja res tako krhka, da vero vase nadomestimo z zaupanjem v zdravnike in farmacevte, ki se poigravajo z biokemijo naših teles že ob nepomembnem prehladu? Sam sem namreč prepričan, da se da precej kakovostno oditi z zemeljskega obličja tudi brez zdravnikov in njihovih ustanov!