Fevdalizem

     Vedno, ko prevzamejo vlado nazadnjaki, se počutim, kot da bi se vrnili v fevdalizem. Najprej smo bili vatikanski fevd, pa ameriški, madžarski in trenutno smo izraelski. Ključna razlika med nazadnjaki in svobodnjaki je prav njihovo dojemanje suverenosti. Medtem ko se svobodnjaki zadolžujejo za tekoče preživetje, se nazadnjaki za zmago na volitvah. Bolj ali manj eni in drugi ogrožajo neodvisnost Podalpske domačije, saj nas dolg spreminja v tlačane tuje gosposke. A v prvem primeru še imamo nekaj možnosti, da se izvlečemo iz krempljev; vsaj začasno. Na primer zaradi ugodnih razmer na globalnem trgu. V drugem pa smo prodani in zlorabljeni še preden priseže nova aktualna vlada. Tako so zabarantali Blejski otok, pokleknili pred "močnim" predsednikom, razprodali informacijski prostor, naftni in bančni trg in se izgubili v labirintih Black Cube. Majhna Podalpska domačija, ki bi bila lahko sinonim za Indijo Koromandijo mehkega pristopa in osebnostne nadgradnje, tako postaja vedno bolj podobna bližnjevzhodnim vazalnim satelitom. Živimo v okolju, ki lahko ponudi vrhunsko ugodje in udobje, na žalost ne tudi tehnologij, orodij in izobražencev, za prehod v tehnoliberalizem in dolgožitje. Zato se zdi, da je pokornost edina naša "nevrednota" preživetja, s katero se lahko udinjamo tujim gospodarjem. Ne, NATO in vojska nas ne bosta rešila iz riti, v kateri smo. Lahko pa le še globlje zaidemo v smrdeče črevesje, kar se nam obeta z nakupom orožja na kredit in energetsko jedrsko odvisnostjo. Slednja nas bo ekološko, finančno in psihosocialno prikovala ob titana Prometeja na kavkaško skalovje. Ko postanemo smetišče tehnologij namesto brstišče idej, smo le še ubogljivi vazali. Suvereni so drugi!