Biološki algoritem


     Umetni inteligenci predajajo v roke upravljanje našega življenja. Prav! A kako je to videti v praksi, nazorno pokažejo že izkušnje s samovozečimi avtomobili. Ko enkrat takšna sodobna tehnologija na štirih kolesih povozi pešca na dobro označenem prehodu ali se zaleti iz neznanega vzroka v zid, ni kriva tovarna, ki ponuja brezskrbno in varno vožnjo s svojim izdelkom, ampak človek za krmilom, ker ni pravočasno ukrepal, ko je zaznal, da nekaj šteka. Pustimo ob strani malomarne voznike, ki že ob nastavitvi prilagodljivega tempomata šestkrat pogosteje pogledujejo na ekran telefona, kot je pokazala raziskava Zavarovalniškega inštituta za varnost v cestnem prometu (IIHS). Osredotočimo se na odgovorne upravljavce samovozečih vozil, ki ves čas nadzirajo učinkovitost upravljavskega algoritma. Praviloma bi namreč morali takoj, ko zaznajo odklone pri vožnji, poseči po volanu in prevzeti vodenje vozila. A eno je želja, drugo pa človekova procesna učinkovitost. Voznikov spontani vedenjski odziv je takojšen. Roke na volanu, pritisk na zavoro, zasuk volana levo ali desno, in če se mu že uspe izogniti takojšnji katastrofi zaradi preburnega odziva, še vedno nima na voljo časa, da bi lahko možgani povzeli dogajanje, prevzeli nadzor nad dogodkom ter sprejeli pravo odločitev. Pravijo, da zato potrebujejo od 2 do 8 sekund, odvisno, kako globoko smo izstopili iz kognitivne zanke, povezane s spremljanjem vožnje. Umetno-inteligenčni algoritmi so čudoviti, kadar se promet odvija po utečenih vzorcih. Težave nastanejo, ko algoritmi teh vzorcev ne prepoznajo več in niso programirani, da bi ukrepali netipično. Mogoče pa bomo enkrat v prihodnosti lahko z biološkim inženiringom izboljšali procesno učinkovitost oziroma biološki algoritem možganov in nevrološkega sistema?

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »