Starostno odraščanje

       "Geni nikakor niso nekaj, kar bi organizmi porabljali, saj so geni tisti, ki uporabljajo organizme," je zapisal avtor Sebičnega gena Richard Dawkins v delu Genetska knjiga mrtvih. "Geni so neposredni vzroki, drugače evolucija z naravnim izborom ni mogoča," so prav tako njegove besede, ki vnašajo nemalo zmede v znanstveno srenjo. A če bi ne bilo tako, potem bi se verjetno življenje ustavilo, še preden se je pravzaprav začelo. Tako pa že na prvi pogled samo razmnoževanje vrst nima drugega pomena, kot da potomci služijo za transport genom! No, slednji propadejo skupaj z organizmom, ki jih prenaša na druge organizme. Propadejo, a informacije oziroma zapisi za encimske in beljakovinske kombinacije ostajajo praktično neuničljive. In ko jih bomo enkrat znali prebrati v vsej njihovi polnosti, bomo presneto veliko izvedeli tudi o tem, kako je evolucijski izbor botroval razvoju posamezne vrste, recimo človeka. Seveda tukaj ne gre za človeka na splošno, ampak točno doti...

       Ni še minilo desetletje, odkar smo se seznanili z dokazi o ugodnih vplivih telesne vadbe na delovanje možganov. Seveda gre za aerobno razgibavanje telesa, povečan srčni utrip, pospešeno in globoko dihanje ter potenje. No, verjetno se prav zaradi garanja, ki ga takšna vadba zahteva, spodbudna novica ni prijela med telesno in mentalno zanemarjenimi. Že ko so se ljudje seznanjali z ugodnimi rezultati, so spraševali predvsem, koliko takšne nekoliko trše rekreacije je potrebno najmanj za vitalnejše možgane. Seveda je slednje precej težko napovedati, ker smo iz različnega testa, kot temu radi rečemo, živimo v različnih okoljih, razmerjih, se različno prehranjujemo in čutimo … Vrsta neznank ne more postreči z enim obče priznanim odgovorom. Kljub temu pogosto zasledim, ko omenjajo, da za spodobne učinke potrebujemo 30 minut vadbe, in to vsaka dva dni. Seveda je to za kavčarje občutno preveč. Kaj šele, da bi tekali po stopnicah, kjer je dvigalo, kolesarili po opravkih,...

       Mnogi smo obtičali v prostoru, a se tega niti prav ne zavedamo. Kosimo travo okrog iste hiše ali gledamo na isto cesto z istega balkona. Vozimo se v službo po isti cesti, nakupujemo v isti trgovini, sobivamo z istimi ljudmi, legamo k istim partnerjem, obiskujemo iste zdravnike in preklinjamo naučene kletvice. In ko enkrat obtičiš v prostoru, se kmalu zatakne tudi času. Preprosto se ti začne dogajati isto, kot da bi padel v kakšno časovno zanko. Uf, obrišem si pot s čela in se vprašam: "Ali sploh potrebujemo zgodbe o znanstvenofantastičnih distopijah, ko pa v njih praktično živimo?" Pravimo, da se življenje poigrava z nami. A resnica je bistveno bolj tragična. Mi smo tisti, ki se poigravamo z življenjem, ko ga spravljamo v to frdamano "ISTOST". Pa toliko različnih možnosti in izbir imamo na voljo! A v prihodnost se nenehno zaletavamo kot živali, dokler nam ne zbeži čez horizont. Gledam ponavljajočo se zgodovino okrog sebe in se tolažim z istimi podobami, kot m...

       Zanimivo, Erik Brecelj, kirurg, mi precej živo predstavlja novo zdravilo za uničevanje parazitov. Zaradi slednjih nas napenja, boli želodec, imamo slabo prebavo, otečena jetra in bolečine v ledvicah. A Detox nas ozdravi že v dobrem tednu! Verjetno tudi namišljenega Erika Breclja. Prej ali slej namreč ugotovimo, da gre za nategavščino. Seveda umetna inteligenca poskrbi za pristnost oseb in besedil, ki jih izgovarjajo. Zato smo bolj zaupljivi, dovzetni in hkrati tudi ranljivi. In ko se spravimo z Detoxom v parazitno vojno, potrebujemo kar nekaj časa, da ugotovimo, da je največji zajedavec zdravilo samo. Za nemalo denarja pozdravi mogoče edino naš žep. Zastonj je vsako bentenje, kazanje s prstom na državo, ki ne ščiti pred neznanjem in naivnostjo. In če smo do zdaj še nekako shajali z lastno butastjo, bo v dobi umetne inteligence (UI) nekoliko težje. No, niti ne, za tiste, ki zaslužijo dovolj, da lahko strežejo prodajni "norčavosti" brez posledic za preživetje. A...

       Pa ne zaradi spomina, ampak obetov, ki jih prinaša! Svet, v katerem trenutno živimo, je bolj podoben Orwellovi distopiji kot Morovi utopiji. Čeprav se tudi slednji ni uspel otresti spon časa, ker postavlja na čelo družbenih skupin nekakšne družinske, patriarhalne poglavarje, za neprilagodljive in prestopnike pa ohranja suženjsko izkoriščevalsko delo. Pri tem seveda pozablja, da so največkrat prav socialne razmere, in ne naša sebična narava, tiste, ki človeka poženejo čez sprejemljivi rob. Morova Utopija je torej nekakšna distopija z napako. Nekaj podobnega današnjemu Zahodju, a za obdobje poznega srednjega veka kljub vsemu precej revolucionarno delo. Toda odkar se je, kolikor toliko izoblikovala človeška zavest, težimo k svobodi; bolje rečeno k osvoboditvi spon, ki vklepajo našo duševnost. Ja, svoboda je psihofiziološka kategorija. Odvisna je predvsem od našega počutja. To spet je odvisno od družbenega stanja, v katerem smo. Torej je v vsakem pogledu pogojena ...

       Le kdo jih potrebuje in komu služijo? Osebno jih vidim kot zbir nesmislov, s pomočjo katerih manipulirajo z našo zavestjo. Edina vrednota je svoboda in z njo povezan boj za osvoboditev pred izkoriščanjem in izpod nadzora. Veliko jih je prepričanih, da je družina vrednota, čeprav je bolj ali manj nasilna skupnost, v kateri se tepejo značaji in v strahu-spoštovanju vzgajajo otroci. Če bi bila kaj več, se ne bi bratje, sestre in ožje sorodstvo prepirali za dediščino in opravljali drug drugega. No, seveda so izjeme, a za te so zaslužni zgolj redki posamezniki, kar pa še zdaleč ne postavlja družine na splošno v neko lepšo luč. Pravijo, da je vrednota delo. Nedvomno, vendar delo kot ustvarjalna lastnost, ne pa izkoriščanje in izčrpavanje ljudi za bogatenje neetičnih posameznikov. Je vrednota zdravje? Dvomim! Prav nobenega dokaza ni, da bi ljudje kaj dosti verjeli vanj brez zdravnikov in pripadajočega sistema. Je vrednota bogastvo? Kako, ko najemaš varnostnike, da te...

       Je samo življenje res vredno toliko, da smo zaradi strahu pred smrtjo pripravljeni na betežno propadanje v kakšni od ustanov za starostnike? Prepričan sem, da ne. Pa ne da bi državi prihranili kakšen groš, ki jih drugače velikodušno namenja za počasno človekovo ubijanje. Danes medicina lahko vzdržuje življenje na nitki še precej časa, ko to že izgubi vsakršno vitalnost. Kdaj dejansko postanemo distopične lutke na aparatih, je verjetno eno težjih ontoloških vprašanj. No, a preden dokončno pademo v naročje drugih, da nas potem obravnavajo kot golo zakonsko pravico, je kar nekaj stopenj in dogodkov, ki nas spreminjajo v omejena bitja. Bolj ali manj gre za programiranje pogubnega razmišljanja. Poteka že od naših ranih dni pa vse do "totentanza". Namesto da bi življenjske baterije adrenalinsko polnili, nas z nenehnimi opozorili odvračajo od bivanjskega smisla. Po trideset postanemo dobesedno zasvojeni z zdravjem. Periodično nam merijo tlak, holesterol, kisik, druge...

       Čeprav se v številnih družbah trudijo, da bi s socializacijo vzgojili predvsem posameznike, v katerih prevladujejo dobre lastnosti z vidika uspešne družbe, jim to ne uspe. Zakaj je tako? Bi mogoče lahko odgovor poiskali v primernosti bioloških vzorcev za njihov obstoj v posameznem okolju? Natančneje v genskih združbah, ki jim pravimo genomi. Richard Dawkins, britanski evolucijski biolog in etolog, ponuja zanimivo primerjavo med leopardom in gazelo. Pravi: "Leopard je čudovito skladen ubijalski stroj, opremljen z dolgimi mišičastimi nogami in usločeno hrbtenico, da lahko dohiti plen, z močnimi čeljustmi in sabljastim zobovjem, da zgrabi plen, z naprej uperjenimi očmi, da mu lahko sledi, s kratkim črevesom z ustreznimi encimi, da ga prebavi, z možgani, v katerih je naložen softver za mesojedo vedenje, in celo zbirko drugih lastnosti dobrega lovca. Na nasprotni strani te oboroževalne tekme so antilope enako dobro opremljene za rastlinsko hrano in beg pred plenilc...

       Pravzaprav nimam svojega priljubljenega političnega kandidata. Tudi v vlogi soprog ste mi všeč tako Robertova Tina kot Ivanova Urška. No slednja mi deluje materinsko zgarano, medtem ko me pri Tini vleče njena seksualna energija. Nekateri bi dejali, da gre za izpostavljeno "nutrijsko" blaznost. Če bi lahko izbiral, bi si najraje privoščil obe in to hkrati; zaradi kognitivnega ravnotežja. A to preprosto ne gre. Obe sta namreč predstavnici ženskega nazadnjaštva, kar sta dokazali s poroko. Obredi so namreč za ljudi brez domišljije, ki po drugi strani upajo, da so si postlali tudi za kasnejša leta. Toda ali si kaj takšnega današnji človek sploh lahko privošči? Recimo pehar strastnih čustev za popotnico, tudi za slaba leta? Vsekakor ne, saj zanos in strast ne gresta skupaj s suhimi hruškami, ki se medijo nekje na omari. Ena in druga namreč potrebujeta moškega ob sebi. Brez izražanja Jungovega animusa sta nekako izgubljeni. V tem pogledu mi bolj pristno in neodvisno ...

       Lahko bi rekli vsi isti, lažni pacifisti! Upajmo samo, da si ne bodo polomili nog in jezikov, ko bodo hiteli z obsojanjem dejanja 31-letnega učitelja in izvedenca za računalniške igre. Je slednji res nameraval koga skrajšati za glavo, je zaenkrat še vprašanje, kot tudi, kdo je bil dejansko cilj avtonomnega "atentatorja". Vsekakor se Donaldu dogajajo "smešni" atentati, ki to mogoče so ali pa jih zgolj prikazujejo kot takšne. Spomnimo se samo, kako so mu odstrelili konico desnega uhlja na predvolilnem shodu v Pensilvaniji. No, Donald ni le tarča morebitnih nasprotnikov, ampak tudi biomedicinski fenomen, saj se mu je hrustanec na obstreljenem uhlju obnovil, kar se običajnim smrtnikom za boga ne naredi. Tako vsaj kažejo zadnji posnetki, ko so Donalda ujeli, kako veselo "striže" z nepoškodovanimi uhlji. In zdaj se mu zgodi norec s puško, pištolami in noži, ki je poskušal, kot kakšen Rambo vdreti na večerjo in verjetno prvega svetovnega maga zbosti v pope...

       Včeraj je bila spet ena tistih državnih slovesnosti. Govor, recital, zbor, nekaj udarne pesmi in kruta resnica. Že osemdeset let zremo v prežvečeno scenografijo in ob vsem skupaj bi se morali počutiti sila ponosni in zavedni. Kretenizem neizvirnosti in anahronizem. Očitno smo oboleli za ustvarjalno impotenco. Proslave, ki se posvečajo preteklosti, so že zdavnaj preživete zgodbe. Pa naj nikakor kdo ne misli, da imam kaj proti osvobodilni fronti ali NOB. Še zdaleč ne! V mojem srcu imata pojava izjemno visoko vrednost. Le da ju ne ocenjujem z zornega kota nacionalne osvoboditve, ampak predvsem kot manifestacijo svobodoljubne zavesti in volje. Režim narod hitro pokori. Ne zlomi pa posameznikov, ki verjamejo vase. To lahko spremljamo povsod po svetu: Iran, Rusija, Palestina, Severna Koreja, ZDA, Madžarska. Kolektivno sledi posamičnemu. Le redko je obratno. Če bi kaj takšnega dejansko obstajalo, kot je na primer kolektivna zavest, zagotovo ne bi bilo genocidnih deja...

       Ja, kaj je pripadnost. Včasih sem vedel, danes je ne poznam več. Sem se pač osvobodil ene izmed manipulacijskih ukan, s katerimi nas držijo pod nadzorom. Nekoč sem pripadal delavski državi, Titu, partiji, revoluciji in to še kako vzneseno izkazoval. Potem sem ponosno pripadal slovenstvu. Tudi v moji zadnji službi so hoteli, da bi jim pripadal, pa sem jih poslal k vragu. Očitno sem dozorel! Mogoče nekoliko prezgodaj, da bi me razumeli, zakaj sem odklanjal podpisovanje raznih protikorupcijskih klavzul, s katerimi naj bi se zavezal poštenju. Ves čas so terjali od mene, da nekomu pripadam: staršem, šoli, tovarni, družini, stranki, društvu, političnemu mišljenju, cepilcem, družbenemu prepričanju, zdravstvu, lastnim otrokom, Johanci …, dokler nisem spoznal, da je svoboden in srečen lahko zgolj človek brez pripadnosti. Takšnim spoznanjem je pač starost namenjena. A večina jih še vedno misli, da gre za osmišljanje nekakšne življenjske bilance. Noro! Življenje samo je ...

       Dolgo časa sem verjel, da me ženske, s katerimi sem si delil čas, resnično ljubijo. Šele pred kratkim in precej pozno se mi je posvetilo, da ne ljubimo drugih zaradi njih, ampak nas samih. Človeška razmerja niso zasnovana na altruizmu, ampak na čistem egoizmu. Vedno gledamo in razmišljamo, kaj bomo z določenim odnosom pridobili in kaj izgubili. Rezultanta teh pomislekov je potem odločitev, naša in oseb, ki so z nami. Zato se redko vračamo v naročja, iz katerih smo utekli, nam presedajo. Če bi stvari delali iz ljubezni do drugih, bi jim ustregli, ko vidimo, da trpijo, nas potrebujejo, mogoče celo pogrešajo, si ne predstavljajo življenja brez nas. Toda ne, vztrajamo pri sebi, pri novem razmerju! Ker ljubimo zgolj sebe, ker nenehno preračunavamo koristi, zakaj bi si z nekom delili prostor in čas. Poglejmo si samo nasilna razmerja, pri katerih je sebičnost pregnana do skrajnosti. Ljubosumje vsekakor sodi mednje. V variacijah bi ga lahko ocenjevali v njegovih fazah...

       Kje le se ustavi človekova potreba po nadzoru in manipulaciji drugih? Če pazljivo pogledamo številne elektronske storitve in digitalne programe, bomo hitro ugotovili, da je večina namenjenih prav upravljanju oseb in osebnosti. Najsi gre za enostavne koledarje, dnevnike za beleženje počutja, zdravstvene algoritme, pokrivanje položaja v prostoru, časovni nadzor ali celovitejše načine spremljanja mišljenja, čustvenih in vedenjskih vzorcev preko spletnih brskalnikov, z uporabo umetne inteligence in družbenih omrežij. Možnosti za pridobivanje informacij o dotični osebi je ogromno, zato so personalne slike še vedno nekoliko pomanjkljive, a nedvomno bodo postale popolnejše v nekaj letih, ko nas bo lahko v vseh ozirih zamenjal digitalni dvojnik. Številni samodržci si to zamišljajo nekoliko po svoje. Izkoriščevalsko. Kako pa drugače? Preprosto si zamislite, kako vam naročijo, da ostanete doma, seveda z nadomestilom, za neposredno delo pa uporabijo vašega digitalnega dv...

       No, tokrat ne gre za osebo po geografskem poreklu, ampak za dejanskega človeka, ki se Kranjec piše. V mislih imam nekdanjega smučarskega skakalca, prvaka. "Predmet" nacionalne evforije, ki prvake postopno spreminja v hude osebnostne poražence. Ni pomembno, kako visoko letiš, ampak kje je pristaneš. In pristaneš vedno na dnu, med množico povprečnežev, ki čez noč pozabijo, kako si letel njim v navdušenje. Čim prej te hočejo izenačiti z lastnim statusom obrobnežev. In danes ta Kranjec, nekoč prvak, pijan trešči s kolesom v robnik in se hudo poškoduje. Seveda, v krvi je imel 2,5 promila alkohola in policija že piše proti njemu predlog za postopek. Zato, ker je kršil predpise. Ja, podobno kot vsak državljan mora tudi Kranjec, prvak, odgovarjati zaradi kršenja zakona. To je namreč demokracija, in med državljani, živečimi v republiki, ni privilegijev. No, če smo odkriti, je tudi prvakov presneto malo. Še posebej bivših, takšnih, ki se jim je uspelo dokaj neprizadeto ...

       Občutek imam, da se zatekamo v nekakšen čistunski makartizem. Makartizem je dobil ime po zlobnem ameriškem senatorju Josephu McCarthyju, ki je uprizoril znameniti lov na komuniste v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Neutemeljene obtožbe, zastraševanje in črni seznami so bile ključne značilnosti "demokratičnih" čistk v ZDA. Država, ki sebe razglaša za največjo demokracijo na svetu, je potrebovala krepkih šest let in na stotine uničenih ljudi in karier, preden je obsodila psihopatoško početje bolnika McCarthyja in njegovega odbora. A kot je videti, je makartizem kot način neupravičenega pogroma preživel. Tokrat gre za čistunstvo oziroma vprašanje, kako očistiti sramu osebe, ki so se predajale spolnemu razvratu v različnih obdobjih življenja. Videti je preprosto makartistično. Obtožiš tistega, ki ti je omogočil užitek, dobro zabavo in še zaslužek. No, proti zaslužku pravi nazadnjaki nimajo nič, nasprotujejo pa užitku in dobremu počutju, ki nasprotujeta ...

       Kdo bo vendarle vodil državne in državniške posle, ko pa obstoječe razmerje političnih sil kaže, da bodo stranke in njihovi predstavniki več časa porabili za medsebojne razprtije, prikrivanje nesposobnosti in okoriščanje kot za služenje državljanom? Ja, kdo le bo v tej sračji civilizaciji, ki se kiti s tujim perjem, prevzel odgovornost za navzdolno sankanje in hlad, ki prežema naša krhka, neodporna telesa? Doba strankarske demokracije, ko se gredo oblast in si pokoravajo tiste, ki so jih pravzaprav izvolili, se bliža zatonu. Kandidati za državnega uslužbenca, politiki, ki se ne zavedajo, da so le del širokega kandidacijskega postopka za "ugledno" službo, kmalu ne bodo imeli česa več iskati na kadrovskih seznamih za državni zbor in najvišje funkcije v državi. Državni zbor imenuje in povišuje, pa tudi nadzira, odpoklicuje in kaznuje neprimerne in nesposobne. Ne nazadnje so edino zakonodajno telo v državi in poslanci so predstavniki vsega ljudstva, nevezani na na...

       Je človeški samouboj programiran? Čeprav takšno spoznanje sila težko sprejmemo za veljavno, je vedno več dokazov, ki vprašanju pritrjujejo. Doslej smo smrt jemali kot nekaj običajnega, nekaj, kar pritiče življenju oziroma njegovemu koncu. Toda bolj ko spoznavamo notranje procese in gonila, ki jih ženejo, bolj je jasno, da se v določenem trenutku sproži zanka, ki te zadrgne. Pri usmrtitvi sodeluje na tisoče beljakovin. Najprej ti pokvarijo razpoloženje, potem spravijo v nered presnovo in ti zjebajo življenje, da ga tisoč zdravnikov ne zna več spraviti v red. In zakaj samouboj, če pa gre v bistvu za naravni proces? Končno dejanje je namreč v dobršni meri odvisno od nas samih, od zavestne predaje. "Sit sem vsega tega trpljenja brez upanja in pričakovanj, da se lahko življenje še kako drugače obrne," si človek reče. Kmalu po tem se poslednja sodba tudi dejansko izpolni. Nekaj tisoč beljakovin se po odločitvi združi, da popravijo vso to zmedo in sprožijo entropijsk...

       Očitno sta umetna inteligenca in kvantni računalnik šele začetek pri sooblikovanju sodobnih umsko-razumskih procesov. Ne gre le za podobnost, ki jo poskušajo umetno poustvariti, ampak že kar za izumljanje umetne snovi, ki se je sposobna prilagajati biološkemu živčevju. Če prav razumemo znanstvenike z univerze Northwestern, potem je teoretična meja ravnokar presežena in umetni nevronski vmesniki že delujejo. No, zaenkrat še v kombinaciji z mišjimi možgani. Torej, še nekaj tisoč poskusov, pa bomo s podobnimi vmesniki lahko vračali sluh gluhim, vid slepim, gibanje hromim in še mnogo drugega. Električni signali se prožijo isto kot pri biološkem tkivu, tako da je usklajenost med umetnim in živim dosežena. Pa ne le to. Memristivni nanolistni nevroni ustvarjajo "spominsko" električno upornost. Odvisna je od zgodovine električnega toka, ki je že tekel skoznje. Spominjajo se pretekle izkušnje. Podobno delujejo tudi sinapse v možganih, ko sodelujejo v procesu učenja in ...

       V zadnjem času vedno pogosteje poslušamo, kako ta ali ona vlada poskuša omejiti dostop mlajših do družbenih omrežij, kot so TikTok, Instagram, X, YouTube, Snapchat, Facebook … V Avstraliji, kjer so takšno zakonsko prepoved lansirali že pred dobrim poldrugim letom, so upravitelji omrežij ukinili že blizu 330.000 računov. V kratkem ji bodo na seznamu "informacijske prohibicije" za mlade sledili tudi Grčija, Ciper in verjetno kar cela EU. Super! Glede na to, da je z obstoječimi metodami dokaj težko ugotoviti dejansko starost obiskovalca omrežij ali pa nadobudna mladež uporablja šifrirane komunikacije in VPN (navidezne zasebne mreže), kjer je praktično nemogoče določiti lokacijo, se največkrat izognejo prepovedim dostopa, ki velja za mularijo v posameznih državah. Kot zagrizen libertarec bi praviloma odločno nasprotoval takšnemu tehnološkemu paternalizmu. A mu ne! Izkušnje so me namreč naučile, da so pravzaprav prepovedi tiste, ki urijo in krešejo naše možgane. Na...

       V telesu imamo približno 640 skeletnih in nešteto avtonomnih, gladkih mišic, ki omogočajo delovanje predvsem votlih organov. Najbolj poznana skupina slednjih je prebavni sistem, ki poteka od ustne votline do rektuma. Čeprav trdijo, da z umom nadzorujemo zgolj delovanje skeletnih mišic, pa je zadnje čase vedno več dokazov, da lahko zavestno sprožimo in usmerjamo tudi delovanje avtonomnega in nehotnega mišičja. No, indijski jogiji in izvedenci za meditacijo to že dolgo vedo. Z umom lahko upočasnijo delovanje srca in nekaterih drugih mišic, ki so integrirane v notranje organe. Lahko bi rekli, da so makro procesi v telesu, med katere sodi tudi kroženje krvi, lahko umsko nadzorovani. Gre za sposobnosti, ki jih je treba plemenititi vrsto let, in pomembno je, da vemo, kako. To so redka znanja, dostopna precej ozkemu krogu ljudi. Drugače je s presnovnimi oziroma z nemišičnimi procesi ter vzdrževanjem homeostaze. Tu so pomembna predvsem znanja o molekulah, celicah ter ...

       Prepričan sem, da je poimenovanje osrednjih političnih taborov na leve oziroma desne zastarelo. Vsekakor je spektakularno, če se spomnimo francoske revolucije in leta 1789, ko so se sestali člani francoske skupščine (Assemblée nationale), da bi odločali, kakšno pravico do veta bi imel kralj Ludvik XVI. Na desno od predsednika skupščine so se posedli zagovorniki monarhije, cerkve in tradicije, na levi pa so se zbrali revolucionarji, radikalci, nasprotniki monarhije ter zagovorniki enakopravnosti. No, v obdobju, ko imajo monarhije bolj turistični pomen kot pa resen politični prizvok, bi tradicionalno politično delitev, tudi zaradi tehnoloških sprememb, morali pojmovno preurediti. S tem bi se najbolj preprosto izognili tudi opredelitvam, kot so žlahtna desnica, levo ali desno od sredine, zmerni, sredinci …, opredelitvam, ki jih politiki uporabljajo zaradi lepšega vtisa, medtem ko o pravi idejni pripadnosti in vsebini ne povedo popolnoma nič. Kar nas dejansko loču...

       Spet smo na lovu! Pravzaprav ga bomo kmalu končali. Do zdaj so kradli naši, od zdaj naprej bodo vaši, tisti, ki gredo k maši. In ko se bo zalomilo, bodo spet na delu strici iz ozadja. Tako domala 35 let poslušamo zgodbe in moralne obsodbe brez enega samega dokaza. Rekel bi, da se povprečni državljani izgubljamo v teorijah o zarotah, v labirintih Narnije. S tem ne trdim, da podkupovanja ni. V majhnih skupnostih, kot je Podalpska domačija, brez njega praktično ne gre. Vsi preko vseh nekoga poznamo. Vrata nam odpirajo drobne pozornosti, občasno tudi kuverte. A ne glede, kakšen vtis želijo ustvariti ti in oni demagogi, je denarja v kriminalni igri bistveno manj, kot ga je bilo v času lastninskega preoblikovanja podjetij. Lahko bi rekli, da so se ljudje začeli zavedati lastne integritete. Samo zdravstvo poglejmo. Še pred petdesetimi leti bi težko našli zdravnika, ki bi mu kuverte ne prispevale k boljšemu standardu. Danes je takšnih primerov izjemno malo. Podobno je...

       Bernie Sanders je 84 letni senator Iz ameriške zvezne države Vermont. Njegov trenutni mandat se izteče 2031. Je neodvisni poslanec z najdaljšim stažem v zgodovini ameriškega kongresa. Njegov član je že celih 35 let. In zanimivo, še danes je eden izmed bolj aktivnih. Politično sebe uvršča med ameriške socialiste, čeprav že ves čas aktivno sodeluje z demokrati. No, če kaj, leta le počasi prihajajo do trdoživega in vitalnega Sandersa. Vsekakor ni ena izmed tistih starudij, ki jih zmerjajo s starimi prdci. Njegove ideje privlačijo predvsem mlade. In prav slednji ga najpogosteje spremljajo na turnejah po tradicionalnih republikanskih gnezdih, v katera si Demokrati največkrat ne upajo ali ne želijo vstopiti. Sanders v njih pušča idejna kukavičja jajca, da se valijo v nenaklonjenem okolju. Podpira zamisli o družbi blaginje, a hkrati odločno nasprotuje, da bi to usmerjala peščica milijarderjev, ki si je nagrabila ogromno gospodarsko in politično moč. Kdo je Bernie San...

       Natančno to se je zgodilo včeraj v državnem zboru. RESNICA se je ponudila, da se žrtvuje v imenu demokracije, in nazadnjaki so prevzeli igro na sredini. Le kaj še ostane velikim, ko kmetje dejansko obvladujejo šahovnico? In ko se šahovski mojster zvito norčuje, da so se na levici končno naučili šteti, poraženci odgovarjajo, da so igrice za četrto Ivanovo vlado razkrite. In? So razkrite, a nazadnjaki bodo vseeno razvili zastave, opijanjeni nad dobljeno partijo. Da bo tako, se je vedelo že dan po volitvah. A ker upanje umre zadnje, se je prerivanje nadaljevalo. Še najbolj je spominjalo na spopad zasvojencev za poslednji gram v komuni. No, če smo odkriti, bo tokrat opozicija v veliki prednosti. Iz varnega ozadja in z udarci pod mizo bo lahko vznemirjeno spremljala spopad koalicijskih egov. Podalpska domačija bo zacepetala na mestu in "Sveta mati" bodo dobili še kakšno osvetljeno cerkev več. Drugače pa spektakel nenehnega izsiljevanja, od katerega imajo koristi zg...

       Volilni slogan, s katerim je Ivanov "močni" predsednik navduševal privržence, izgublja sijaj hkrati s tonami odvrženih bomb na Iran. Ljudje so hoteli službe, boljše plače, zdravstveno zavarovanje, poceni bencin in varno starost. Naenkrat pa stojijo na pragu recesije. Poziv "Naredimo Ameriko spet veliko" (Make America Great Again) se je izkazal za obet brez osnove. Kar je velikega sploh še ostalo, so zmeda, draginja in osovraženo ime "Amerika". ZDA so očitno edina država na svetu, ki si lahko privošči norega predsednika! Nekoliko dementnega hazarderja, ki borzo spreminja v svoj zasebni poligon zaslužkov, in to z državnimi sredstvi. Vojne in zmedene napovedi skrbijo za dvige in padce naložbenih diagramov. In če smo do tega trenutka še nekoliko verjeli v desnico, nazadnjake ter njihove vrednote, je trumponomika odličen prikaz, kam takšna zanesenost vodi. Desničarji si razvoja preprosto ne znajo predstavljati drugače kot avtokratsko spiralo nasilja, por...

       "Ko dajemo človeškim otrokom prednost pred odojkom, hočemo verjeti, da to izraža nekaj globljega od ekološkega razmerja moči. Verjeti hočemo, da je človeško življenje v nekem oziru res več vredno," pravi Yuval Noah Harari v svoji knjigi Homo deus , na mestu, kjer govori o "človeški iskri". Drži, da je človek najmočnejša vrsta na svetu, toda ali to tudi pomeni, da je naše življenje večvredno od živalskega; recimo od kitov, levov, delfinov, konj, prašičev? Ne nazadnje smo del obsežnega ekosistema, brez katerega nikakor ne moremo preživeti. In če bi sledili analogiji, da ima močnejši tudi več pravic nad usodo šibkejših, potem bi lahko preprosto prikimali Američanom in Izraelcem, ko neusmiljeno rušijo, pobijajo in pohabljajo po Bližnjem vzhodu. Očitno smo se ljudje sami odločili, čigava življenja so več vredna oziroma pripadniki katerih vrst imajo več duše od drugih. Namreč, zgolj duša je tista, ki nekaj šteje pred Bogom; vsaj pred krščanskim. Telo propade, a duš...

       "Spremenila bi učni sistem tako, da bi otroci večino šolskih stvari opravili v šoli in bi bil prosti čas res prost," razlaga Urška Bačovnik Janša na straneh revije Obrazi. Prezaposlenim staršem bi vsekakor ustrezalo, če jih po ustvarjanju dobička in žrtvovanju za druge ne bi doma čakala še vedoželjna mladež. Urška je zdravnica in zdravniki vsekakor sodijo med razprodano kategorijo, zato je njena izjava več kot na mestu. A očitno Urška po tihem opozarja še na nekaj drugega. Na obremenjenost staršev, ki v boju za ljubi kruhek in ambicije pozabljajo na "sveti" naraščaj. Po njenem bi moral nekdo drug prevzeti vlogo "ljubeče" matere in očeta, da bi otroke spravil do kruha, kot smo rekli včasih. "Ljubeče" sem namenoma postavil pod narekovaj, da opozorim na posebno vlogo, ki jo imamo sesalci pri vzgoji potomstva. Živalski mladiči in človeški otroci preprosto potrebujemo ljubeč in varen objem, da se ne razvijemo v asocialna, odtujena bitja. Iz izk...

     Hitrosti staranja naših možganov ni toliko odvisna od izražanja genov, prehrane, telesne dejavnosti, ampak bolj od zraka, bivalnega okolja, stanovanj, v katerih živimo ter političnih razmer, bi lahko poenostavljeno predstavili ugotovitve raziskave, ki jo vodijo na Trinity College v Dublinu. Vsekakor ne gre le za proučevanje ekspozoma (negenetski dejavniki, ki neposredno vplivajo na vitalne življenjske funkcije) na Irskem, ampak podatke zajemajo in preizkušajo v kar 34 državah po svetu. Zdravje možganov očitno postaja globalno politično vprašanje in še zdaleč to ni več le medicinski problem. Po eni strani se življenjska doba podaljšuje, po drugi pa doživljamo epidemijo prehitro starajočih možganov. Namigovanje na nerazumno vedenje "starih predsednikov, kot sta Trump in Putin, očitno ni tako neokusno, kot to opozarjajo nekateri. Če pa upoštevamo, da gre za pravo sindemijo (sinergija in epidemija) škodljivih dejavnikov in snovi, s katerimi se spopada zdravje naših možga...

       Ko sem se pred kakšnim desetletjem na meji šestdesetih soočil s hudimi bolečinami v nogah, kljub temu da sem redno naskakoval dinarske, alpske in karavanške vrhove, sem bil še vedno prepričan, da gre za prehodno motnjo. A razdalje, ki sem jih lahko prehodil, preden so me zaustavile bolečine v nogah, so bile iz meseca v mesec krajše. Nič več nisem sešteval kilometrov. Obupan sem meril metre, in če bi živel v kakšnem mestu, bi verjetno telesno neprijetnost lajšal s postajanjem pred izložbami zato, da bi prekril gibalno omejenost pred drugimi. Kmalu sem se podučil, kaj je narobe. Na voljo sem imel dve poti. Ali stopim v vrsto čakajočih na ambulantne preglede ali pa se trajno odrečem kajenju in čaščenju jedi, ki so običajno polnile mize zgolj za velike praznike. Medtem ko me holesterolni priboljški še danes zvabijo v prehranske pregrehe, sem tobak odložil. Se pa strinjam, da se zasvojenosti ne da ozdraviti. Lahko se le osebnostno okrepiš in zlodeja držiš na štriku...

       Predstavljajte si enega izmed ljubljanskih "zelencev". Trola je polna. Mladi sedijo, starejši pa se držijo za ročice in pozibavajo sem ter tja. "Noro!" si mislite. Mar res? Izkušnje Nasinega laboratorija, ki se ukvarja z gibalnimi težavami astronavtov ob vrnitvi v težnostno stanje, spominjajo prav na to noro zeleno trolo, ki mlahave potnike prevaža z enega na drugi konec Ljubljane. Pravzaprav ni boljšega načina, poleg lovljenja trupa zaradi poskakovanja vagonov po tirih, da ljudje utrdijo in stabilizirajo hrbtenico ter se hkrati znebijo pogostih bolečin v spodnjem delu hrbta. Posturalne mišice postanejo presneto aktivne prav ob takšnem potresavanju in izzivanju ravnotežja, ležijo globoko v trupu, ob vretencih. Podoben učinek dosežemo tudi, če se prestopamo z ene na drugo nogo ali potresavamo, kot bi nas nekam tiščalo. Govorimo o mišicah, ki skrbijo za stabiliziranje trupa. Od tu naprej je vračanje človeka na pohodniške poti manj težavno. Zanemarjanje vzravnan...

       Medtem ko se številne raziskave o delovanju možganov in posledicah staranja na njihovo učinkovitost osredotočajo na amiloidne obloge, Anne-Maria Ligorio s pittsburške univerze razvija teorijo presnovnih učinkov. Ne zgolj amiloidi, ampak predvsem izguba možganske plastičnosti povzroča številne težave pri starejših. Misel postane toga, ker nevroni ostanejo dobesedno zabetonirani v vzorcih. Namesto da bi se mišljenjska mreža prilagodila novim informacijam, vztraja pri preizkušenem modelu. Možgani še vedno opravljajo delo "po starem", vendar imajo velike težave, ko se pravila igre spreminjajo. Nevroni dobesedno izgubijo sposobnost hitrega preklopa iz enega stanja v drugega. Bolj kot za težave z oblogami gre za komunikacijske šume. Ključni vzroki za kognitivni upad tako tičijo v presnovi, ki ne zagotavlja več potrebne energije za delovanje možganov. Poruši se razmerje med pretokom krvi, kisikom in porabo hranil. Moteni celična in energijska presnova sta tako ključn...

       "Težnost je breme in zdravilo hkrati. Nas izčrpa in nas drži pokonci," trdi Simon Evetts v znanstvenem članku, objavljenem v New Scientist, marca letos. Znanstvenik je več kot 35 let delal na raziskavah delovanja teles v razmerah mikrogravitacije. Preprosto povedano, ukvarjal se je z mišično oslabelostjo, težavami z ravnotežjem in krhkimi kostmi, ki so največkrat posledica bivanja astronavtov v vesolju. "Spoznal sem, da je mogoče procese, ki delujejo razdiralno na naša tkiva, obrniti in ponovno okrepiti prizadeta telesa … … Ista načela, ki astronavtom omogočijo vzdrževati moč v pogojih mikrogravitacije, nam lahko pomagajo, da se upremo počasnemu propadanju zaradi staranja," sta osnovni izhodišči, na katerih gradi lastne zamisli pri spopadanju s staranjem. Ključno je pokončno telo, ko sile delujejo vzdolž naše osi od glave do peta oziroma vztrajno upiranje težnosti. Pri tem posturalne mišice (multifidus, transversus abdominis)prevzamejo odločilno vlogo, ki skr...