Starostno odraščanje

       Čeprav se že precej dolgo sprašujemo, od kod plazilcem njihova obnovitvena moč, so raziskovalci teksaške Univerze A&M končno le odškrtnili vrata skrivnosti. Pluripotentne matične celice niso le biološki hit, ampak z genskim reprogramiranjem in postopki njihovega vključevanja na mesto poškodbe, postajajo eno ključnih upanj vračanja vitalnosti. Trenutno še ne, vendar mogoče govorimo le še o kakšnem desetletju, ko odtrganih udov ne bomo več nadomeščali s protetičnimi, ker bodo kirurgi poškodovano tkivo učili rasti. No, operacije bodo trajale bistveno dlje od današnjih, bo pa njihov estetski učinek na izjemno visoki ravni. Za zdaj imata ključno vlogo rastna dejavnika BMP2 in FGF2, ki ju med dvostopenjskim postopkom nanesejo na mesto, kjer želijo sprožiti obnovo poškodovanih tkiv. To pomeni, da kmalu ne bo več treba iskati prstov po žagovini in jih oblagati z ledom, da ne odmrejo, ker bodo preprosto rečeno zrasli novi. Zanimivo, obnova udov naj bi bila celovita...

       Poslušam, kako protestirajo, pa ne stari, ampak mlajši, proti neprimernemu obravnavanju starejših in zaznamovanju njihovega življenja s starizmi. Lepo in prav, toda mladi z bolj izraženo empatično vlogo preprosto ne vidijo, kako se starejši sami vdajamo pričakovanjem, ki jih družba ima o nas. Je mar res cilj človeka postati dober dedi ali skrbna babi, ne pa lastno odraščanje in osvoboditev iz okvirjev, v katere te družba postavlja, da služiš njenim demografskim načrtom? Bil sem slab oče in zdaj bi kar naenkrat postal dober dedi! Norost in družbena togost hkrati. Imam ime in priimek, ki še kako ponazarja moj značaj, in niti najmanj ne mislim služiti potrebam generacije, ki se ji vsake toliko posreči kakšen otrok. Vem, idealno bi bilo, a ne zame, da bi se integriral v vzgojno-varstveni sistem in otroke mojih neposrednih potomcev učil prepovedi. Jim pomagal, da se socializirajo, jih vzgajal po vzorcih, kot to počno za domačimi zidovi, v vrtcih in šolah. "Sedi, le...

       Kot kažejo zadnja merjenja nacionalnega preverjanja znanja v Podalpski domačiji, se nazadnjakom ni treba bati za podmladek. Pravkar odrašča tako imenovana gverila neznanja. V nižjih razredih osnovne šole bralna pismenost hitro upada. Zgolj 40 odstotkov nadobudnežev še dosega rezultate, ko bi lahko rekli, da razumejo tisto kar preberejo. Omenjena težava pa dolgoročno ne zmanjšuje le povprečja znanja pri slovenščini in jezikih nasploh, ampak tudi pri drugih predmetih. Če namreč nisi sposoben razumeti nekoliko daljšega stavka, ki si ga prebral, večine matematičnih uporabnih nalog ne boš rešil, tvoje razumevanje nasploh pa je okrnjeno in odvisno od drugih. Mogoče bo staršem in odvetnikom družno še nekako uspelo izvleči generacijo neznalčkov iz devetletke z zadovoljivim znanjem, potem se bo pa njihova učna zgodba zagotovo končala. A kot kažejo podatki, tam, kjer se konča volja po znanju, se okrepi privrženost demagogiji, pojavu, kjer predsodki in stigmatizacija nad...

       Mogoče še kakšno leto, največ dve bom potreboval, da popišem lastno duševno strukturo. Da odgovorim na vprašanje, kdo sem in bom vedel, kam iti. Takrat naj bi posamično življenje dobilo svoj smisel. Vsaj mislim, da ga. No, če se varam, nič hudega. Ena izkušnja v življenju več. Edison je bojda opravil blizu 10.000 poskusov, preden je žarnica zasvetila. Trdil je, da si je nabral lepo zbirko ugotovitev, zakaj žarnica ne sveti. Pri meni se dogaja nekaj podobnega pri iskanju večnosti. Močno upam, da bom opravil najmanj toliko telesnih in mentalnih poskusov, preden mi zasveti "večna" luč. S tem nikakor ne mislim odhoda v božji objem. V Boga namreč ne verjamem. Sem nezapriseženi ateist. Tudi če obstaja, nisem med njegovimi privrženci. Prepuščen sem bolj ali manj sebi. No, nekoliko tudi medicini, fiziki, psihologiji … V znanost preprosto verjamem in včasih se mi zdi, da vidim tisto luč na koncu tunela; smoter, ki ga zasledujem praktično od trenutka, ko sem se zavedal ...

       Poroke s klepetalnimi roboti? Verjetno se tudi te dogajajo. Splet in umetna inteligenca sta segla globoko v naše živčevje, tako da virtualno življenje ni nobena posebnost, svoje pa kot vedno opravita zvrhana mera domišljije in čustvena prizadetost. Ko bodo naglavne komplete za virtualno resničnost razvili, da bodo bistveno približali namišljeni svet realnim občutkom in pričakovanjem, bo meja med resničnim in umetnim dokončno padla. No, verjetno bi to že zdavnaj naredili, a nočejo, da se črta med stvarnim in namišljenim prehitro zabriše. Pomislimo, imeli bi dva svetova pravne nadležnosti. V prvem, kjer se razmerja nenehno usklajujejo med izkoriščevalci in izkoriščanimi, bi bili vrednoti delo in poslušnost. Praktično vsak te lahko pokliče na odgovornost oziroma zgrabi za "jajca", kot pravimo po domače. Drugi je svet domišljijskih radosti. Ustvarjen za naše dobro počutje in uživanje. Moralo v njem podrejamo lastnim zahtevam in potrebam. Odgovarjamo izključno sebi...

       Znameniti stavek, s katerim je Rene Descartes potrdil lastni obstoj, še danes buri filozofske duhove. Preobračajo misli in preobračajo besede, da bi prišli do zaključka, ali s prepoznavanjem obstoja že lahko potrdimo tudi prisotnost same zavesti. Ko je izvirni francoski mislec iskal stoodstotno resnico, se je ustavil pri mišljenju. "Lahko me izdajo čuti, lahko dvomim o resničnem obstoju sveta, in o iluzijah, ki mi jih nenehno sproža hudobni demon, toda spoznanje, da razmišljam o vseh teh dvomih in se tega razmišljanja še kako zavedam, je samo po sebi dokaz, da obstajam in delujem. Le kako bi drugače lahko sploh bil prevaran?" Prevara, skozi katero dojemamo resničnost, sebe in svet, ki nas obkroža, je torej najboljši dokaz zavesti in ta nedvomno potrjuje naš obstoj. No, ljudi, ki naj bi imeli duha na ravni matematične virtuoznosti, je na Zemlji malo, vendar z vsakim desetletjem več. In če upoštevamo spoznanja, do katerih so prišli na Teksaški univerzi v Dallasu...

       Očitno je tudi Evropo doseglo breme prenaseljenosti. Tako vsaj lahko sklepamo po prvem tovrstnem referendumu, ki ga bodo to nedeljo imeli v Švici. No, na evropskem Zahodju zaenkrat še ne gre za vprašanja obstoja samega, ampak bolj za razmislek, ali povečevanje prebivalstva ne znižuje življenjske kakovosti, udobja in bivalnega standarda. Moje osebno prepričanje je, da vsekakor DA. S številom prebivalstva se namreč dostop do dobrin zmanjšuje, te so dražje, njihova proizvodnja, transport in distribucija pa povečujejo eksterne stroške prek meja, ki jih Zemlja dolgoročno lahko vknjiži. Toda kot smo že stoletja navajeni, so protiutež Zemlji gospodarski profitarji. Njim je popolnoma malo mar, koliko žive teže, ki neusmiljeno žre surovine in energijo, nosi Zemlja. Za profitarje je dobiček merilo ekonomske vzdržnosti in osebnega blagostanja, dolgotrajno preživetje pa ne ravno najbolj smotrna debata. Torej desničarji ne bodo sami sebi izkljuvali oči, ki gledajo namesto ...

       Vsi poznamo zgodbo Milčinskega, Kako so Butalci širili cerkev. Ob zidovju zunaj, kjer so posedali, so položili suknjiče, odšli v cerkev in se uprli ob zid, da bi ga potisnili navzven. "Še škorenj se razširi, če ga raztegneš na kopitu," so modrovali, "pa se ne bi zidovje." Potili so se in bentili. V tistem času je prišel mimo tat, pobral suknjiče in urno zbrisal daleč proč. Proti večeru so se na moč upehani odpravili ven, da bi še od zunaj videli svoje delo. "O, madona, preveč smo potisnili," je modroval župan, "suknjiči so nam ostali spodaj." Omenjena butalska prigoda me na moč spominja na sedanjo vlado in njen interventni zakon. Oprli so se namreč v vse štiri stene Podalpske domačije in zdaj se napenjajo na vse pretege, da bi razširili omejeno domovino. A medtem bodo zviteži pobrali, kar je vrednega v njej. Najprej bodo odšli talenti, za njimi delavci, ker ne bo delovnih mest, nazadnje še kmetje in obrtniki, ker ne bodo imeli komu pro...

       Je narod sploh lahko genociden? Običajno trdijo, da so voditelji tisti, ki zagrešijo genocid. Sam pa sem prepričan, da lahko za genocidno razglasimo vsako skupnost, v kateri ljudje ne preprečijo voditeljem in lastni vojski, da izvedjo uničujoči pomor, gospodarsko uničenje in pregon nad drugo etnično skupnostjo. Še posebej, če v ustavi države, ki izvaja pogrom, piše, da imajo oblast ljudje. Vsekakor se ne bi ustavil le pri genocidnem narodu. Krivdo za človeka nesprejemljivo dejanje prevzemajo nase tudi države in etnične skupnosti, ki z genocidnim narodom sodelujejo. Bodisi mu neposredno pomagajo s sredstvi, izvedenci, vojaki ali pa s politično podporo poskušajo zmanjšati pomen in težo genocidnega dejanja. V Podalpski domačiji smo torej na strani genocida. Odobravamo in zagovarjamo človeka nevredna dejanja. Kmalu po 7. oktobru 2023, ko se je zgodil Hamasov vojaški vdor v Izrael, so izraelski visoki uradniki napovedovali, da se bodo odzvali z genocidnim besom. " ...

       Kaj, zaboga, to sploh je? Če namesto zamer razumemo sebe in druge, odpuščanje ni potrebno. Oziroma niti slučajno ne pričakujem, da mi bo kdo kaj odpustil ali da bi moral zaradi njegovega dejanja čutiti kakšno olajšanost, še manj hvaležnost. Po prepričanju sem ateist, brezvernik, bi rekli muslimani, brezbožec, katoliki, zato so tudi določena etična dejanja zame čisti nesmisli. Recimo, odpuščanje je vsekakor eno izmed takšnih. Če bolje pogledamo, vidimo, da gre pravzaprav za priznanje moralne pravice nekomu, da manipulira s tvojimi dvomi in se ugnezdi v tvoja čustva. Sam pa se sprašujem, sem res dolžan nenehno premlevati, ali so bila moja dejanja sprejemljiva za druge ali zadostuje lastni moralni čut, s katerim presojam o svojih izbirah in odločitvah. "Pri šestdesetih zapustil ženo, ker je želel otroka z mlajšo," berem. Ja, res, zgražanja vredno dejanje, kot da bi svoboden človek ne imel pravice do lastne izbire. Ali pa takšna pravica z vidika sebičnega prava mo...

  Različni kognitivni znanstveniki kar tekmujejo, kdo bo bolj onečastil splet in njegovo ponudbo ter mu pripisal večji vpliv na razgradnjo razuma. Ob tem pa največkrat pozabljajo na pomen same informacije ter njen neposredni vpliv na možgansko strukturo in miselne procese. Ja, informacija je ključna za razumevanje okolja in okoliščin in možganom je presneto malo mar, od kod bite zajemajo, da jih vgrajujejo v miselne procese. No, splet ni zgolj največji ponudnik védenja, ampak tudi odpadkov, ki se kopičijo z obdelovanjem informacij in množenjem. Vendar slednje niti najmanj ne vpliva na kognitivni proces dojemanja in spoznanja, tudi ob napačnem védenju. Logična presoja se namreč nenehno dogaja, in to ne glede na vrsto informacij, največkrat pa na napake opozarjajo izkušnje.   Šele nekaj desetletij se učimo obvladovanja spletnega življenja. Že zato ne moremo kar povprek trditi, da nas informacijska preobremenjenost poneumlja. Sam namreč opažam, da ljudje, ki so nekdaj prisegali n...

  "Ena ključnih ugotovitev sodobnih konfliktov je, da obramba ni več samo vprašanje vojske. Gre za vprašanje celotne države pod pritiskom." Neverjetno, pomislim. To, kar danes prodaja neka predstojnica obramboslovja za varnostno-obrambni hit, smo v Podalpski domačiji praktično udejanjali že pred pol stoletja. Kaj pa je bila zamisel splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, ki je temeljila na podružbljanju obrambnih in varnostnih funkcij, drugega? Splošni ljudski odpor je bil zasnovan kot strategija miru in seveda način za odvračanje agresije. Majhen narod v majhni nacionalni državi pravzaprav nima nobene možnosti, da se postavi po robu večjim, bolje opremljenim vojaškim tehnološkim sistemom, razen da življenje preoblikuje za delovanje pod "pritiskom", kot se je slikovito izrazila avtorica Delovega članka. Delovanju družbenopolitičnega sistema v vojni: zakonodaji, upravi, sodstvu, različnim dejavnostim in ustanovam, gospodarstvu in lokalnim ter krajevnim skupn...

       Nazadnjaštvo v svoji najbolj preprosti obliki ponazarjajo vera, družina, domovina. No, pred nekaj tisoč leti je bila ta domovina votlina. Danes pa so to bivalne škatle, v katere zapiramo lastne frustracije. Nekega bistvenega napredka očitno ni, bi verjetno rekel pokojni Ekrem Jevrić, avtor znamenitega stiha: "Kuća, pos'o …" In prav na tem razmerju se ujame naša sreča v past, fetišizacija dela pa je kriva, da se vrtimo v začaranem krogu večnega pomanjkanja in hrepenenja. Če nekoliko bolje razmislimo, je nazadnjaški trikotnik vera, družina, domovina svojevrsten oklep, vsak od omenjenih pojmov pa okovje, ki nas priklepa, da se ne iztrgamo iz utesnjenih vrednot, ki so naša telesna in duhovna ječa; "Tower", bi rekli stari Londončani. V omenjenem trikotniku se razmnožuje tudi nazadnjaška vest, ki še zdaleč ni zavest. Razlikujemo ju po občutku krivde. Zavest ga vsekakor ne pozna, saj je osvobojena subjektivnih domnev, odgovornosti in etike. Zavest je preprosto v...

       Raziskave v ZDA kažejo, da kar četrtino volilnega telesa sestavljajo tako imenovani slabo obveščeni volivci. Toda tudi v Podalpski domačiji ugotavljamo, da volivci izjemno slabo poznajo strankarske programe. Pogosto se dogaja, ugotavljajo ankete, da volivci mešajo tako programe kot stranke, in seveda nekritično presojajo vsebino programov strank, za katere se ogrevajo. Normalno, oče in mati vedno želita svojim otrokom najboljše! "Malo morgen" bi rekli nekoč. Tudi starši imajo namreč ljubljenčke med otroki in tako kot jih vragolije prisrčnega bitja ne vznemirjajo pretirano, tudi volivcev ne moti kaj preveč, kaj delajo njihovi "ljubljeni" politiki. Verjamejo v obraze in nastope, s katerimi jih navdušujejo. Predvolilna soočanja so tako pomembna za pridobivanje naklonjenosti. Ni pomembna uresničljivost izrečenih besed, ampak duhovitost, s katero zabiješ nasprotnika. Tudi drugače večina volivcev ne razmišlja analitično. Ob izrečenih besedah zaznavajo le ugodje ali...

       Namesto da bi vlade, kot je nastopajoča, skrbele za zmanjšanje neenakosti, se, kot po nekakšni zapovedi, zapisani v genih, odločajo za služenje interesom bogatih. No, večina ministrov niti približno ne sodi v krog zemeljskega nadblagostanja, toda brezpogojno skrbijo prav zanj. So izdajalski prevaranti v službi kapitala, ki uzakonjajo skubljenje povprečnega človeka. So genetska napaka, ki se vleče skozi generacije. Sužnji, tlačani, hlapci, služabniki, ovaduhi, kolaboranti in oportunistični mutanti so le najzloglasnejši del naravnega izbora, ki ga predstavljajo ponižni fantje in dekleta. Ključna vez skozi vse preobrazbene procese je patriarhat, vedenjska motnja, ki generacije zavezuje k poslušnosti do močnejših. To so običajno bogatejši. Brez izkoriščanja ljudi in odvzemanja skupnih življenjskih virov si lahko le zmerno premožen, ne pa tudi svinjsko bogat. Ja, ljudje se že od nekdaj primerjamo v zlatih palicah. Delimo se na tiste, ki jih imajo, in na vse ostale,...

     Svet poganja pohlep. Več, še več, bistveno več, se glasijo pozivi h kopičenju dobrin. A kopičimo se tudi ljudje, proizvodno-potrošna baza. Današnje demografske politike so tipičen odraz človeške gonje za oblastjo in bogastvom. Mlini in generatorji se vrtijo, sesajo Zemljo in človeka. Prvi bo zaradi izčrpanosti klonil planet, trenutek kasneje tudi ljudje, čeprav smo slednji najbolj vzdržljiva bitja v obstoječi ekosferi. Tisti, ki se ukvarjajo z nosilno zmogljivostjo Zemlje, so si enotni, da trenutna poraba virov krepko presega meje, dopustne za naš dolgotrajni obstoj. Za nekoliko zmernejšo porabo bi potrebovali 1,7 velikosti obstoječega planeta, za življenje zahodnega sloga pa celo 3 do 5 planetov. Torej, kolaps obstoja se nam brezpogojno bliža, če bomo nadaljevali v takšnem tempu. Osebno pa sem prepričan, da če ne bomo znatneje posegli v demografijo, se bo črni scenarij začel odvijati dosti prej. Prenaseljenosti se bodo lotile epidemije in sesekljale človeštvo na zno...

       Nazadnjaštvo samo po sebi niti ni bolezen. To postane šele, ko se konservativne vrednote patriarhalne družbe združijo z epigenetskim maščevanjem. Slednje je posledica neke pretekle, travmatične izkušnje in kasnejše odločitve, da morajo prihodnji rodovi odgovarjati za dogodke, ki so botrovali osebni prizadetosti. Bolezen se izraža kot frustracijski sindrom, utemeljen na predsodkih. Največkrat gre za prikrito maščevanje, ki se skriva za politično masko konservativizma. Seveda so tudi politični konservativci nazadnjaki, čeprav večini ne moremo ravno očitati, da so psihopatološko moteni oziroma obremenjeni s potrebo po povračilu. Kakorkoli že, nazadnjaštvo v takšni ali drugačni obliki predstavlja za družbo razvojno blokado. Nazadnjaki pozornost preusmerjajo na nostalgična vprašanja, ne pa na organizacijske in tehnološke potrebe sodobnih družb. Zato izkoriščanje in ponižnost ostajata temelj delovanja in obstoja desničarstva nasploh. In ker novih možnosti za sodelov...

       Če sem odkrit, sem naravnost navdušen nad zakonsko novelo, s katero nam nazadnjaki poskušajo spraviti za vrat politično policijo. Navdušen sem zato, ker je končno začelo delovati demokratično ozračje, koalicijski vihar pa je tiho začel pustošiti v lastnih vrstah. Zdaj si dragi predlagatelji totalitarističnih domislic sredinec lahko nekam porinejo; sebi ali političnemu sobitju. To bo tudi edini primaščevani užitek. Dopaminsko preplavljanje bo očitno nadomestil kortizol. Totalitaristična tema, ki nas je zagrinjala zadnje dni, se bo začela razkrajati bistveno prej, kot smo računali največji optimisti. Prevzeli bodo vlado in si kmalu prišli na jasno, kaj piše v drugem odstavku 3. člena ustave. Referendumi bodo očitno postali naša vsakodnevna praksa. Z njimi bomo živeli, z njimi se bomo varovali pred nazadnjaško norostjo. Ko se ljudje vozijo 50, 60 kilometrov daleč, da oddajo podpise za referendumsko pobudo, nedvoumno sporočajo, da je Rubikon prekoračen in da je čr...

       Kakšen je dejansko protikorupcijski domet organov pregona, lahko te dni spremljamo na moravškem primeru. Več kot 100 kriminalistov je opravilo 42 hišnih preiskav, v katere je bilo vključenih 20 osumljencev. Izplen: zaplenjena draga kuhinja in dokazano podkupovanje z bikovimi jajci in bogračem. Aja, šlo je tudi za dve službi, za kateri so preiskovalci ugotovili, da zaposleni nista imeli kaj početi. Bodo sodišča vnovič razpisovala obravnave, pri katerih bodo iskali neznane zneske na neznanih krajih ob neznanih časih? Očitno! Domneva se, da naj bi osumljenci z zlorabo položaja in prejemanjem koristi prejeli za prek 50.000 evrov materialnih koristi. Prihodnji predsednik vlade je porabil domala tretjino življenja, da je preiskovalce, tožilstvo in sodstvo uril, kako se takšnih zadev ne preiskuje. Podobno širokogrudno jim že leta pomaga tudi ljubljanski župan. A očitno zaman. Ponovno bomo doživljali reprize Patrij, Trente, Mercatorja, Stožic, farmacevtke v stiski …, ...

       Dejansko si zelo težko predstavljam, kaj je modrost. Sem v letih, ko bi praktično moral sijati kot zvezda Danica, zaradi spoznanj, ki so mi jih nakopičila leta. A velikokrat nemo strmim, obstanem in se sprašujem, kako naprej. Ne, ne gre za kakšno preddementno fazo. Še zdaleč ne. Enostavno mi zmanjka znanja za reševanje digitalnih povezav in sveta, v katerega so vpete. Izkušnje, ki sem jih z leti kopičil, da bi oskrbovale moj inteligentni aparat, so bolj ali manj neuporabne. Zdaj so modri tisti mlajši, ki z informacijsko tehnologijo dobesedno rastejo, medtem ko se moram sam, kar precej učiti, da lahko živim v vzporednem svetu. Kaj sploh modrost je? Nekateri jo poskušajo prodati kot preobilje izkušenj, ki porajajo hitre in univerzalne življenjske odgovore. S tem celo agitirajo za zaposlovanje starejših. Izkušnje so vedno pomembnejše od fluidne, podedovane inteligence, trdijo. Ja, če tehnološke spremembe ne prihajajo prehitro in niso prepogoste, menim sam. Nekako...

       Po osvojitvi Granade leta 1492 se je končala znamenita rekonkvista, neizprosna vojna, v kateri so vladarji na Iberskem polotoku vztrajno potiskali Mavre v Afriko. Kar naenkrat so državo, ki se je združila pod tako imenovanima katoliškima vladarjema Izabelo Kastiljsko in Ferdinandom II. Aragonskim, preplavile tolpe vojakov in plemičev brez premoženja, hidalgov. Ostali so brez vojaške službe in obetov, da si kdaj izborijo lastne posesti in tlačane, ki bodo delali zanje. Hidalgi, izurjeni brezposelni vojaki in morilci so čez noč postali nevarnost za notranjo stabilnost nastajajoče kraljevine Španije. Krištof Kolumb in drugi pomorski avanturisti, ki so z namenom, da bi odkrili zahodno pot v Indijo začeli čezatlantske osvajalske odprave, so s tem rešili ibersko kraljevino pred pretiranim nasiljem. So pa divjanje razčlovečenih vojščakov še kako občutila ljudstva čezmorskega azteškega in inkovskega cesarstva. In nečemu podobnemu bomo kmalu priča v Evropi. Rusija se ž...

       Nekdo je rekel: "Prevzetnost gradi katedrale, ljubezen mostove, privoščljivost zapore, sovraštvo pa utrdbe." Povedano drugače, naša čustva so spodbuda za civilizacijski napredek, kot ga poznamo. Ja, segli smo do roba vesolja; fizičnega in tistega v naših glavah in stol je bil očitno največje znanstveno odkritje našega časa. Ko se je človek usedel, ni več tekel za plenom, ampak je razmišljal. Beseda je postala njegovo najbolj zmogljivo orodje. Poimenoval je svet in stvari na njem. Pojmovno je segel celo v lastno notranjost, natančno ločil občutke in počutja, jim dal imena in začel pisati romane. Čustva so torej starodavnejša od civilizacije. Očitno so živalska ostalina in na človeku je bilo, da jih le še ubesedi. Seveda, če bi šlo zgolj za duševno-duhovne kategorije, bi rekel, da pritičejo zgolj in izključno človeku. Toda tu je še celoten splet hormonov in nevrotransmiterjev, bioloških označevalcev, markerjev in spodbujevalcev, ki preplavljajo telo. Zato ni pra...

       Ali sploh obstaja nekaj takšnega, kot je nazadnjaška zavest, ali gre zgolj za poosebljeno vest, ki izvira iz pohabljene kolektivne demagogije? Bog oče in patriarhi namreč nenehno spremljajo, kdo jemlje s prepovedanega drevesa, kdo krši tisočletne zakone, ki nažirajo nazadnjaško skupnost. Red je zakon, kršenje pomeni izgon. Vse lepo in prav, dokler izgnanih ni preveč. Takrat tudi sad s prepovedanega drevesa izgubi svoj pregovorni smoter. Nazadnjak namreč ostane nazadnjak tudi, ko njegova skupnost dobi vrzeli. Ne nazadnje vsi mi pravzaprav izviramo iz nazadnjaštva. Kljub temu se presneto vztrajno povečuje skupnost svobodomiselnih, pravih libertincev! Iz dneva v dan nas je več. Zato je obstoj desnih, nazadnjaških vlad le še vprašanje časa, predvsem pa obupen poskus, da bi ponovno utrdili vrednote, stigmatizacijske vzorce in predsodke. Vera, družina, domovina! So to vrednote ali okupacijski sistemi? Red, disciplina, brezprizivno spoštovanje in nadzor so temelji, n...

       Spomin ni shranjen na enem mestu kot kakšen arhiv ali trdi disk. Pri njegovem oblikovanju sodelujejo različni predeli možganov: hipokampus, amigdala, striatum, mali možgani …, in kot kažejo zadnje raziskave, so posamezne funkcije porazdeljene po zapletenih nevronskih mrežah po vsem telesu. Spomin je torej proces priklica, ko živčni sistem dobesedno vzvalovi, da poustvari zgodbo iz nekega drugega obdobja. Poustvari in ne dobesedno prikliče ali povzame! Zgodbe našega pomnjenja so torej vedno nekoliko drugačne. Vedno prikazane v luči občutkov in počutja, ko si jih prikličemo. Kako se bo spomin ponovno izpisoval, je vsekakor odvisno tudi od trenutka, ko je nastal. Je bil dogodek stresen, evforičen, čustveno prepleten, ali gre zgolj za neprizadeto, objektivno ustvarjeno znanje? Spomin je izključno subjektivne narave. To pa pomeni, da nanj lahko vplivamo s trenutnimi okoliščinami, ga postopno mehčamo, preoblikujemo. Nekaj podobnega danes doživljamo vsi v Podalpski d...

       Včeraj je bil praznik, ki smo ga v Podalpski domačiji slavili še v sklopu nekdanje skupne države. O njem pišem dan kasneje. Nič hudega, tako ali tako smo nazdravljali in slavili cel teden. Seveda domačijski nacionalisti tega ne slišijo radi. Njihovi vnebohodi in vnebovzetja le redko sežejo preko vikenda. Titovi mladinci pa smo ga nažigali kar cel teden. Tisti, ki so sodelovali na beograjskih paradah celo več. In danes me neki drugorazredni nazadnjaki prepričujejo, da smo praktično služili nečimrnosti enega največjih morilcev 20. stoletja. Na to me opozarjajo ljudje, ki so pravzaprav izdali vsa načela, ki so nam jih nekoč privzgojili. Ki zaradi lastne častihlepnosti in pogoltnosti nenehno nategujejo narod in druge državljanske priseljence. Obnašajo se kot nekdanji papeži, ki so poganske praznike zamenjali z imeni svetohlincev, mučencev, pedofilov in kdo ve, koga vse združuje še svetniška druščina. Ko bo čas povozil spomin, dneva mladosti ne bo več. Mogoče takra...

       Očitno še nismo dojeli demokracije. Po dva tisoč petsto letih še vedno ne razumemo temeljne zamisli, po kateri je demokracija vladavina ljudstva. Demos (ljudstvo) in kratos (vladavina). Preprosto in nedvoumno. A potem se najde nekakšen nadut kreten, ki trdi, da mora delati za ljudi. Prav, naj dela za nas, ampak tisto, kar mu naročimo mi, ne pa, kar si sam želi. Demokracija je torej neposredna volja in v digitalni dobi jo lahko zelo hitro tudi uresničimo. Vendar nam predvsem politiki dopovedujejo, da takšne oblasti ni mogoče udejanjiti. To trdijo v dobi pametnih telefonov, ko ima takšno napravico vsak pri roki. Imamo tehnologijo, a nimamo pravice do neposrednega odločanja. Svobodno si izbiram in izmenjavam novice, poslujem z banko, zavarovalnicami, naročam in trgujem, se dogovarjam glede spolnih stikov … Zelo kratko in neposredno, postajam urednik lastnih in soustvarjalec skupnih dogodkov. A politika ostaja domena nekakšnih izbrancev, no bordel! Prav, vendar ko...

       Medenična teologija se ukvarja s preprostim vprašanjem, kako spremeniti čisti užitek spolnosti v odgovorno dejanje, všečno Bogu. No, glede na to, da je človeka z užitkom obdarila narava, Boga pa si je umislil zaradi nekakšnih eksotičnih etičnih spodbud, bi pričakovali, da je odgovor preprost, ampak še zdaleč ni tako. Tisočletja so namreč minila, ko bi medenična teologija lahko dojela smisel in povezanost vprašanj in bi znala ločiti med prirodnim in duševno-duhovno ustvarjalnim. A se je očitno nekaj zalomilo pri iskanju odgovora. Zato smo tam, kjer smo! V zanki duhovnosti, ki kljub visokoletečemu smotru nima odgovora na sila preprosto vprašanje. Kaj je smisel dejanja, ki Kranjce kratkočasi? Razmnoževanje ali občevanje, poglabljanje komunikacij? Pustimo ob strani, da se je božja avtoriteta spustila na zemljo in kar po domače opravila z neko Merjem tam v kanaanskem zakotju. Osebno sem prepričan, da gre za čisto pomanjkanje domišljije. Ljudski rod je obsodil Boga,...

       Ko sem bil že prepričan, da se bo opozicija utopila v solzah in tarnanju, je presenetila Levica. Ja, tako dela opozicija! Ko koalicija nekaj obljubi, jo opozicija z vložitvijo predpisa spodbudi k izpolnitvi obeta. No, zdaj naj se pa "Ivanovi" le izkažejo, koliko lahko stavimo na njihove obljube in da ne gre le za zlonamerne očitke, da so koalicija zarečenega kruha. Brezplačni vrtci! Tu se namreč demografske sanje praktično začnejo in ne pri spreminjanju žensk v nosečniške žaklje, kot si nazadnjaki domišljajo. Najprej vrtci, potem spodobna stanovanja, izjemno izobraževanje, dobro plačane službe ter odlične penzije. Na koncu moramo prav starudije potrditi, kako smiselno je življenje, ki ga preživljamo. Bomo s 1. januarjem prihodnjega leta dobili brezplačne vrtce ali pa le kup izgovorov, da zakonski predlogi Levice niso smiselni in strateško pripravljeni? Se bo potrdil dvom, da demografski sklad in Ministrstvo za demografijo nista nič drugega kot jurišni prevzem ...

       "Sionizem je oblika rasizma in rasne diskriminacije. Sionizem je ideologija, ki je Palestince vselej obravnavala kot neobstoječe in nečloveške, kot tiste, ki jih je treba dokončno izbrisati, da bodo lahko drugi prevzeli njihovo zemljo." Tako bi lahko na kratko povzeli razmišljanja Mahe Abdallah o sionizmu. Je pomembno, kdo je Maha Abdallah? Vsekakor. Rojena in odraščala je v okupiranem Jeruzalemu, študirala na ameriški univerzi v Kairu, trenutno pa je asistentka in doktorska raziskovalka na pravni fakulteti Univerze v Antwerpnu. Maha je torej ženska, ki je odšla iz zastrupljenega ozračja medetničnih odnosov v tujino, da bi iz kolikor-toliko neprizadete perspektive raziskovala sebe in večinska naroda na tleh današnje Palestine. Slednja postaja namreč ključna za razumevanje, kako vztrajno negovanje nacionalnih predsodkov prej ali slej prerase v genocid, v sovraštvo, kjer je umor "zakonito" sredstvo močnejšega, da se polasti življenjskih virov žrtve. So sionisti...

       Seveda z njo ne mislim kakšne kitajske politično-razvojne usmeritve, ampak posameznika, ki mora poznati okolje, v katerem biva, okoliščine, katerih del je in se naučiti prilagajanja. No, za tolažbo lahko izberemo tudi kakšno bolj preprosto rešitev, recimo številne zdravstvene nasvete ter se poskušamo uskladiti z njimi. Ja, za uskladitev namreč gre. Toda ali je naše telo sploh pripravljeno oziroma genetsko, fizično ter fiziološko zmožno določenih prilagoditev ali pa bo v celoti zavrnilo takšne poskuse in se bomo znašli v zagati? Predvsem starejši radi nasedamo dobronamernosti, predlogom, pobudam, skrbi, ki nam jo posvečajo drugi. Ja, v življenju smo pridobili številna znanja. V glavnem, kako obvladovati in oblikovati zunanje okoliščine, medtem ko notranjosti lastnega telesa še vedno ne znamo prisluhniti. Prepričali so nas, da o njem in našem počutju odločajo zdravniki. Preprosto sledimo nasvetom in zgledom. Praktično od štirih temperamentov, o katerih je razpra...

       Če želimo izvedeti, kako se sovraštvo neguje v sodobnih družbah, zadostuje, da se sprehodimo po forumih ali socialnih omrežjih med političnimi temami. Toda, kaj sploh je politika in ali niso vsa družbena razmerja politično zaznamovana? Odgovor na retorično vprašanje poznamo in če ga povežemo s pojmom "interes", torej z zanimanjem, ki ga soočamo v pogovoru ali razpravah z drugimi, potem je nedvomno, da je politično prav vse, kar se dogaja izven nas samih in v povezavi z drugimi. Torej ljubiti in sovražiti ni težko, omenjeni čustvi pa nakazujeta na naš najbolj grob odziv na medosebne odnose. No, če smo odkriti, je lažje sovražiti. A pozor! Stanje, ko stresamo gnev na drugače misleče ljudi in na tuja prepričanja, je hudičevo nevarno. Nevarno zato, ker nas ravni kronično visokega holesterola in pogosti adrenalinski šoki izčrpajo in kakšno desetletje prezgodaj položijo v krsto. Le sprehodite se po forumih in socialnih omrežjih in presneto kmalu vam bo jasno, kaj po...

       Domala pretežni del svojega življenja sem bil prepričan, da gremo proti zvezdam. Da sledimo domišljiji, kako bi enkrat obvladali potovanje po vesolju in kolonizirali eksoplanete. Potem pa se nekega dne zbudim v čisto drugačnem svetu. Srečujem procesije za življenje. Delavstvu natikajo na vrat tlačanske komate. Po poljih ženejo ljudi z biči, tovarne spreminjajo nazaj v izkoriščevalske manufakture z mizernimi plačami. Novodobni graščaki se bahajo z lastnimi galejami, ki jih ženejo obsojeni na životarjenje, v treh stanovih pa molče prikimavajo despotu, princu teme. Le še grmade je treba prižgati, na katerih bodo spovedovali in odreševali krivoverce. No, prej ali slej bi se zgodilo tudi to, če … Če človeštvo ne bi šlo skozi dobe razsvetljenstva, humanizma in socializma. Slednji je bil nedvomno svetovni proces, ki je kapitalizmu porezal grivo in ga prisilil k pogajanjem in popuščanjem. Naj se nazadnjaki še tako šopirijo, doživljajo svoj labodji spev. Njihov trenutn...

       Vse več ljudi se odloča za samsko življenje. Olala! Medtem ko nekateri vidijo krivdo, če temu sploh lahko tako rečemo, v individualizmu, ki ga spodbuja potrošniška družba, sem sam prepričan, da gre za okoliščine, ki pobeg k sebi omogočajo. Enostavno neposredni odnosi so prezahtevni. Terjajo nenehno prilagajanje, popuščanje ali zategovanje, s kavča pa lahko elektronsko nadziram zgolj komunikacije, ki si jih želim. In, in pri tem me ne moti nihče. Ne tekam po trgovinah, ne trošim za potomstvo in ne zapravljam za glasbene in druge šole, kjer naj bi se preizkušali mladi talenti. Ne zabijam časa na raznih predstavah nadobudne ustvarjalnosti, ne najemam kreditov za dopust in ne tičim do grla v vseživljenjskih posojilno-varčevalnih shemah za nakup gajbe, v kateri bom živel svoje frustracije. Prav malo mar mi je, če me imajo za neresnega, neodgovornega, za nekoga, ki beži pred obveznostmi. Pri teh letih že vem, da ljubezen ni nič drugega kot hormonska prevara. In če t...

       Bistvo demokracije je, da lahko ignoriraš, in to dobesedno, vsako oblast. Slednja mora služiti širši skupnosti. In če služi, potem to ni več oblast, ampak javne storitve. To bi si moral vsak od nas z zlatimi črkami vklesati na strop v spalnici, tako da bi ga napis opomnil vsako jutro, kdo komu reže kruh. Volitve torej ne bi bile popolnoma nič drugega kot izborni postopek, komu bomo podelili mandat za izvedbo programa. Tako pa nenehno poslušamo absurde, kot so: "Delamo za ljudi!" Ne, gospe in gospodje, zame ne morete delati. Tako kot ste zastavili, me lahko le za kaj prikrajšate. Ideološko omejevanje vedno snuje in udejanja zaporniške režime, ljudi pa postavlja na raven arestantov. Posameznik se ne sme ubiti, posameznica ne sme splaviti. Vsi mi smo dolžni tičati do bokov v posrani režimski riti, ki ji neupravičeno pravijo demokracija. Oprostite, kadar nekdo trdi, da veruje v svetost življenja, pri tem pa pozabi, da sem tudi sam neke vrste bitje, ki naj bi ne le...