Starostno odraščanje

       Dejansko si zelo težko predstavljam, kaj je modrost. Sem v letih, ko bi praktično moral sijati kot zvezda Danica, zaradi spoznanj, ki so mi jih nakopičila leta. A velikokrat nemo strmim, obstanem in se sprašujem, kako naprej. Ne, ne gre za kakšno preddementno fazo. Še zdaleč ne. Enostavno mi zmanjka znanja za reševanje digitalnih povezav in sveta, v katerega so vpete. Izkušnje, ki sem jih z leti kopičil, da bi oskrbovale moj inteligentni aparat, so bolj ali manj neuporabne. Zdaj so modri tisti mlajši, ki z informacijsko tehnologijo dobesedno rastejo, medtem ko se moram sam, kar precej učiti, da lahko živim v vzporednem svetu. Kaj sploh modrost je? Nekateri jo poskušajo prodati kot preobilje izkušenj, ki porajajo hitre in univerzalne življenjske odgovore. S tem celo agitirajo za zaposlovanje starejših. Izkušnje so vedno pomembnejše od fluidne, podedovane inteligence, trdijo. Ja, če tehnološke spremembe ne prihajajo prehitro in niso prepogoste, menim sam. Nekako...

       Po osvojitvi Granade leta 1492 se je končala znamenita rekonkvista, neizprosna vojna, v kateri so vladarji na Iberskem polotoku vztrajno potiskali Mavre v Afriko. Kar naenkrat so državo, ki se je združila pod tako imenovanima katoliškima vladarjema Izabelo Kastiljsko in Ferdinandom II. Aragonskim, preplavile tolpe vojakov in plemičev brez premoženja, hidalgov. Ostali so brez vojaške službe in obetov, da si kdaj izborijo lastne posesti in tlačane, ki bodo delali zanje. Hidalgi, izurjeni brezposelni vojaki in morilci so čez noč postali nevarnost za notranjo stabilnost nastajajoče kraljevine Španije. Krištof Kolumb in drugi pomorski avanturisti, ki so z namenom, da bi odkrili zahodno pot v Indijo začeli čezatlantske osvajalske odprave, so s tem rešili ibersko kraljevino pred pretiranim nasiljem. So pa divjanje razčlovečenih vojščakov še kako občutila ljudstva čezmorskega azteškega in inkovskega cesarstva. In nečemu podobnemu bomo kmalu priča v Evropi. Rusija se ž...

       Nekdo je rekel: "Prevzetnost gradi katedrale, ljubezen mostove, privoščljivost zapore, sovraštvo pa utrdbe." Povedano drugače, naša čustva so spodbuda za civilizacijski napredek, kot ga poznamo. Ja, segli smo do roba vesolja; fizičnega in tistega v naših glavah in stol je bil očitno največje znanstveno odkritje našega časa. Ko se je človek usedel, ni več tekel za plenom, ampak je razmišljal. Beseda je postala njegovo najbolj zmogljivo orodje. Poimenoval je svet in stvari na njem. Pojmovno je segel celo v lastno notranjost, natančno ločil občutke in počutja, jim dal imena in začel pisati romane. Čustva so torej starodavnejša od civilizacije. Očitno so živalska ostalina in na človeku je bilo, da jih le še ubesedi. Seveda, če bi šlo zgolj za duševno-duhovne kategorije, bi rekel, da pritičejo zgolj in izključno človeku. Toda tu je še celoten splet hormonov in nevrotransmiterjev, bioloških označevalcev, markerjev in spodbujevalcev, ki preplavljajo telo. Zato ni pra...

       Ali sploh obstaja nekaj takšnega, kot je nazadnjaška zavest, ali gre zgolj za poosebljeno vest, ki izvira iz pohabljene kolektivne demagogije? Bog oče in patriarhi namreč nenehno spremljajo, kdo jemlje s prepovedanega drevesa, kdo krši tisočletne zakone, ki nažirajo nazadnjaško skupnost. Red je zakon, kršenje pomeni izgon. Vse lepo in prav, dokler izgnanih ni preveč. Takrat tudi sad s prepovedanega drevesa izgubi svoj pregovorni smoter. Nazadnjak namreč ostane nazadnjak tudi, ko njegova skupnost dobi vrzeli. Ne nazadnje vsi mi pravzaprav izviramo iz nazadnjaštva. Kljub temu se presneto vztrajno povečuje skupnost svobodomiselnih, pravih libertincev! Iz dneva v dan nas je več. Zato je obstoj desnih, nazadnjaških vlad le še vprašanje časa, predvsem pa obupen poskus, da bi ponovno utrdili vrednote, stigmatizacijske vzorce in predsodke. Vera, družina, domovina! So to vrednote ali okupacijski sistemi? Red, disciplina, brezprizivno spoštovanje in nadzor so temelji, n...

       Spomin ni shranjen na enem mestu kot kakšen arhiv ali trdi disk. Pri njegovem oblikovanju sodelujejo različni predeli možganov: hipokampus, amigdala, striatum, mali možgani …, in kot kažejo zadnje raziskave, so posamezne funkcije porazdeljene po zapletenih nevronskih mrežah po vsem telesu. Spomin je torej proces priklica, ko živčni sistem dobesedno vzvalovi, da poustvari zgodbo iz nekega drugega obdobja. Poustvari in ne dobesedno prikliče ali povzame! Zgodbe našega pomnjenja so torej vedno nekoliko drugačne. Vedno prikazane v luči občutkov in počutja, ko si jih prikličemo. Kako se bo spomin ponovno izpisoval, je vsekakor odvisno tudi od trenutka, ko je nastal. Je bil dogodek stresen, evforičen, čustveno prepleten, ali gre zgolj za neprizadeto, objektivno ustvarjeno znanje? Spomin je izključno subjektivne narave. To pa pomeni, da nanj lahko vplivamo s trenutnimi okoliščinami, ga postopno mehčamo, preoblikujemo. Nekaj podobnega danes doživljamo vsi v Podalpski d...