Starostno odraščanje

       Če umetna inteligenca ne bo delala otrok, kdo jih bo? Ne, ne gre za to, da se je vedno manj žensk pripravljeno pečati z materinstvom, ker v življenju obstaja tisoč in ena možnost za vzburjanje vedrejše plati. Vedno več raziskav nas opozarja na padanje ravni testosterona. In če so moški še v obdobju industrijske revolucije in pri gradnji povojnega sveta premogli toliko smelosti, da so vsake toliko legli z ženami v posteljo, je digitalni svet dokončno povzročil vrzel, ki jo je vedno težje krpati. Na tisoče priložnosti nas, tako ženske kot moške, trga iz sveta, v katerem smo hrepeneli po potomstvu. Tako opevana konkurenca nas je v popolnosti podredila posamični gonji za preživetje. In če so bili minulo stoletje predvsem moški iskalci virov preživetja, jim je po letu 1950 v svet svobodnega trga sledilo še 80 odstotkov žensk. Preveč, mnogo preveč, da bi države še lahko načrtovale demografsko politiko. Tudi če se dva že odločita za skupno življenje, je v sodobnem sv...

       Zatiran človek je hudoben človek, analogno temu je zatiran moški hudoben moški in zatirana ženska je hudobna ženska. Zatiranost in hudobija sta del abecede človeških odklonov in teh je bistveno več kot vrlin. Tradicionalno se prizadeti moški znaša nad šibkejšo žensko, če jo ima, ženska pa prenaša hudobijo pretežno na otroke, z ugovarjanjem pa jo širi tudi preko domačega praga. Začaran krog nazadnjaštva je tako sklenjen, pojavlja pa se tako pri levo kot desno usmerjenih. Frustracije so hudičev bič in hudobija nenehno potrebuje nove in nove žrtve. Te so njena edina terapija! Seveda to velja predvsem za navzven spodobne, urejene družine. Pravijo: "Obleka naredi človeka!" Že res, dokaz več, da videz še zdaleč ne pojasnjuje dejanskih odnosov in posamičnega značaja. Pod znamenito ali modno opravo je človek še vedno lahko le kup gnoja. Zato je Kosovel tudi postavil enačaj med gnojem in zlatom ter nedvoumno ovrednotil oboje z 0. Vendar ne pozabimo! Hudobija je patriar...

       Življenje vsekakor ima smisel, če to ni smisel nekoga drugega, ki ga mi prostodušno živimo. Recimo poet urbane tesnobe, Charles Bukowski, se je še kako zavedal, kako trpeč je lahko vsakdan, ko nas budilka vrže iz sna, da se potem na hitro userjemo, poščijemo, operemo zobe, počešemo lase, se nafutramo in vstopimo z avtomobilom na kredit v bitko s prometom, da pravočasno pridemo tja, kjer potem za drugega ustvarjamo dobiček, ob tem pa se od nas še pričakuje, da smo za to hvaležni. No, Bukowski je bil očitno prevelik individualist, da bi se podrejal tujim vzorcem in fetišiziral delo za druge. Pridružil se je uličnim boemom, pijanduram, ženskarjem ter začel življenje z dna podrobno, predvsem pa sočno popisovati. Postal je pisatelj z obrobja, ki so ga brali tudi tisti v središču "spodobnega sveta". Umrl je v 74. letu. Tisti, ki so ga poznali, so bili prepričani, da ga bo tvegano in izzivalno življenje dotolklo dosti prej! A verjetno je bila volja po preživetju, črp...

       Koalicija se igra z ognjem. Veliki družbeni sistemi razpadajo, a ta nima odgovora niti na eno ključno vprašanje. Lepo je gledati državo v prostem teku, upamo lahko le, da se ta ne bo nadaljeval v prosti pad. Posvetovalni referendumi, ki jih koalicija predlaga, znajo kaj kmalu postati zakonodajni, le da jih bo takrat sklicala nasprotna stran. Kmalu bomo vedeli, kako velik del družbenega telesa pripada izvirnim načelom francoske revolucije (svoboda, enakost, bratstvo), kakšen del pa bogataški aristokraciji in simboličnemu Cankarjevemu hlapcu Jerneju. Če hočemo še naprej graditi skupnost enakopravnih državljanov, ki tvorijo suveren narod, se moramo enkrat za vselej otresti nazadnjaške dediščine in z njo patriarhata, ki se je zlil v versko-družinsko nepotokracijo. Za uspešen razvoj ne potrebujemo privilegijev, s katerimi nagrajujejo poslušne in z denarjem nas vseh plačujejo odpustke za lastne grehe. Država preprosto ne more ponuditi nič, ne da bi to vzela na druge...

       Nedavno sem prisostvoval predavanju s precej obetavnim naslovom, a klavrno vsebino. Imel sem občutek, da predavatelj nenehno lovi sebe za rep, ki se mu spretno izmika. Nedvomno je poznal nekatera dejstva, ko je govoril o naši nedoslednosti in pomanjkanju vztrajnosti, da bi začeto privedli do uporabne ravni oziroma konca. Ja, res, zakaj se nečesa lotimo, potem pa kmalu odnehamo? Izgovorov je precej več kot argumentov, da bi začeto nadaljevali in privedli do konca. No, tudi takšno predavanje je zgolj neobetaven poskus, še posebej neuspešen je z udeleženci, ki so se prišli učit, kako bodo postali bolj zagriženi in dosledni pri zasledovanju ciljev. Sam sem prepričan, da tisti, ki se podobnih predavanj udeležujejo, ker mislijo, da se bo v njihovem življenju potem dejansko kaj spremenilo, nimajo osnovnih sposobnosti in potrpežljivosti, da bi dosegli kakršnokoli napredovanje na izvedensko raven. Takšna predavanja so zgolj tolažilne nagrade za neuspeh, ki do neke mere...