Starostno odraščanje

       Nedavno sem slišal naslednje uglasbene verze: "Ja sam penzić, gol i bos, u kontejnare guram nos." Seveda ne gre za kakšno jugonostalgijo, kar bi mi verjetno takoj podrobili zakompleksani nacionalisti. Živim v bližini meje s Hrvaško in velikokrat počijem na valovih njihovih radijskih postaj. Čeprav sta besedilo pesmi in glasba šaljivi, pa človeka vseeno prizadene njena ironija. Preprosto, česa takšnega ne moreš dojeti kot radost, ampak zgolj kot posmehljivost. Ja, takšne zbadljivke neposredno sežejo v naše občutke. Recimo, sam nikoli ne bom dojel, kako lahko v neki državi, ki je sama sebe oklicala za razvito, ali se med takšne dežele uvršča po nekih merilih, živijo ljudje na pragu revščine oziroma celo pod njim. In potem se neke vlade "kurčijo", kako se trudijo za blagostanje človeka. Ne, ne bom s prstom kazal le na nazadnjake, pa čeprav razmišljajo po Vodnikovo: "Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal." Kaj moremo, so pač obtičali v ...

       "Znanost ne temelji na posameznih raziskavah, ampak na njihovi primerjavi," je dan nazaj izjavil Dejan Verčič za Dnevnik. Te besede so še kako presodne za številne objave o staranju, ki jih dnevno zasledimo v medijih. Bolj ali manj gre za podajanje posameznih odkritij, ki brez širšega konteksta izgubijo vsakršno vrednost, bralca pa speljejo na napačno sled; do naslednje objave o starostnih procesih in napovedih. Lahko bi rekli, da o vprašanjih, ključnih za človekovo bodočnost in trajnost, različni znanstveniki prihajajo do različnih zaključkov in z njimi v prostor naše zvedavosti sekajo kot strele. Nikdar na isto mesto, da bi lahko primerjali, katera je bolj posegla v krajino. Tako so na primer znanstveniki izračunali, da če bi odpravili staranje, bi živeli v povprečju 156 let, na vsake 10.000 Zemljanov pa bi kdo dočakal starost grenlandskega morskega psa s 470 leti. "Na koncu bi nas premagale nakopičene mutacije," trdijo. "Naša DNK skozi življenje kopi...

       Kaj porečete, ko v nakupovalnem centru zagledate kup nesreče za mizo v restavraciji? Očitno nič, saj vam lastno vraževerje ne dopušča, da bi sodili o usodi nekoga, ki lahko precej hitro doleti tudi vas. Ja, tako razmišljamo, ko naletimo na uboge betežnike, ki se trpeče premikajo po prostoru. A pozor, večina teh gibalno prizadetih je sama kriva za lastno nesrečo. Največkrat ne gre za kakšno nevrološko bolezen, poškodbo ali gibalno prizadetost zaradi kroničnega obolenja. Lenoba je še vedno številka ena na spisku vzrokov za starostno popuščanje, naštete težave so največkrat posledica opuščanja telesne dejavnosti. Človek se pri določenih letih najverjetneje odloči, da je čas za zaslužen počitek. Seveda se pričakovanje nanj krepi že kakšno poldrugo desetletje prej. Očitno omenjeni miselni proces dokaj strumno spremljajo tudi skeletne mišice, ki se začnejo starati precej zgodaj. Lahko bi rekli, da starost po eni strani napovedujejo, po drugi pa jo celo pospešujejo. ...

       Pijemo, da lahko normalno delujemo in pijemo, da pozabljamo. Seveda v drugem primeru ne gre za vodo, ampak špirit različnih barv, arom in okusov. A pozabljanje v alkoholni omami niti ni tako preprosto. Da pride do resne poškodbe možganov, ko je dolgotrajno spominjanje in abstraktno mišljenje trajno okvarjeno, se moramo 10 do 20 let izdatno vdajati alkoholni omotici; praktično vsak dan. No nič kaj bolje, kar zadeva naše spominske funkcije in abstraktnega mišljenja je ne bomo odnesli, če bomo puščali možgane nenehno žejne. Mogoče se bodo okvare pokazale kasneje, a zagotovo se bodo. Kako po robu, ko pomislimo na hidracijo možganov, dejansko hodimo v Evropi, pove podatek, da je kar 56 % odraslih fiziološko dehidriranih. Odstotek "žejnih" pri starejših, pri ljudeh po 65. letu, je še precej višji, če upoštevamo, da staranje slabi občutljivost na žejo, krni mišično maso in zmanjšuje sposobnost telesa za obvladovanje toplotnega stresa. No, težave nastopijo že bistveno...

       Veliko umirajočih se zaveda konca in se, tik preden se izteče življenjska nit, odzove neverjetno bistroumno in prožno, četudi so bili prej odsotni. Poznam primer 95-letnega moškega. Zbolel je za gripo. Topel čajček je bil edino sredstvo, ki je lajšalo tegobo. Zdravnika in zdravila je namreč odločno zavračal. Hčerka je sedela ob njegovi postelji. Naenkrat se je zdramil, se zravnal in se zazrl v hčerine oči. "Umrl bom," je suhoparno izjavil, legel nazaj in naslednji trenutek je bil mrtev. Omenjenega primera ne navajam zaradi dogodka, ki bližnjih nikakor ne pusti ravnodušnih, ampak zaradi vprašanja, ki se pogosto pojavlja ob takšnih doživetjih: Ali lahko umremo tudi brez medicinskega vmešavanja? Očitno so mnogi prepričani, da ne. Če se na zadnji poti že izognejo svetemu olju, se zdravniku najverjetneje ne. Celo bolnišnice, kjer naj bi vračali zdravje, vedno pogosteje postajajo ustanove za odhajanje. Umiranje se očitno preobraža iz obrednega v družbeno zapovedan p...