Starostno odraščanje

       Nekateri nevroznanstveniki trdijo, da je generacija "Z" (rojeni med 1997 in 2010) manj inteligentna od svojih staršev. Jared Cooney Horvath, ustanovitelj organizacije LME Global govori celo o kognitivni zaostalosti prisesancev na digitalno tehnologijo. Ne vem, zakaj, ampak takšne napovedi me spominjajo na ankete, ki so jih antropologi pred desetletji delali med afriškimi staroselci, s katerimi so dokazali, da so savanski prebivalci manj inteligentni od evropske bele populacije. No, med vprašanji, ki so jim jih zastavljali, so bile tudi slike pralnega stroja in drugih takratnih čudežev bele tehnike, ki so jih vprašani sploh prvič videli in jih gledali kot 9. čudo. Kasneje so "sramotne" trditve o premoči belcev spodnesle objektivnejše raziskave. No, zdaj se dogaja nekaj podobnega, le v zrcalni obliki. Digitalno pismena mladina je bolj butasta od staršev, ki elektronske tehnologije sploh ne uporabljajo, ali pa le za silo. Toda, ali dejansko lahko govorimo o zaos...

       Ali sploh lahko govorimo o nečem takem, kot je mentalna omejenost umetne inteligence? Mislim, da ja, vsaj dokler bomo strojno učenje in njegove izdelke uvrščali med inteligenco. Drugače pa UI sploh ni nobena inteligenca, saj se ne odloča na osnovi lastnih presoj, ampak algoritmov, ki jih v stroje zapisujejo moralno in poslovno omejeni, mogoče tudi s predsodki travmatizirani človeški možgani. Torej, dobili smo neverjetno sposobno knjižnico, iz katere lahko v trenutku potegnemo izraze in podatke za naše ustvarjalno delo. Pravega ustvarjalnega dometa pa UI nima. Oziroma, kdor ji kaj takega pripisuje, pravzaprav ne ve, kaj ustvarjalnost je. Slednja še zdaleč ni golo posnemanje in ustvarjanje izdelkov na osnovi vzorcev; že videnega, že slišanega. Sam jo večkrat izzivam z različnimi lastnimi besednimi konstrukti, a mnogokrat izvisim skupaj z oportunističnim pojasnilom: "Sem nastavljena tako, da sem izjemno previdna in se izogibam temam, ki bi lahko delovale političn...

       Še pred slabim letom sem bil prepričan, da gre pri desničarstvu za politično opredelitev, za nekakšne konservativne vrednote, usmerjene v ohranjanje tradicionalnih običajev in pogledov na družbeno resničnost. A očitno sem se hudo motil. Če pregleduješ in bereš objave na družbenih omrežjih, pod katere se nedvomno podpisujejo desničarji, kmalu opaziš, da gre v bistvu za težko mentalno prizadetost, za bolezen, ki se poraja iz občutka mentalitete žrtve. Ja, desničarji sebe razumejo kot žrtve sprememb, mogoče celo vsega, kar je napredno. Zanje je internet zgolj orodje prepričevanja, s katerim želijo ohraniti obstoječa, celo nekdanja družbena razmerja. Še zdaleč pa digitalizacije ne razumejo kot svetovne revolucije, ki bo krepko spremenila naše bivanje in vzpostavila popolnoma drugačne odnose. Kar ni uspelo komunizmu, se na spletu oblikuje z levo roko. Mladi na gorski kmetiji, v zapečkarski vasici razmišljajo podobno kot mladi v mestnih stolpnicah. Po eni strani se ...

       Zadnje dni veliko razmišljam in pišem o lepoti. Prej si niti predstavljal nisem, za kako kompleksen fenomen gre. Ja, lahko bi napisal pojav, ampak potem bi ne bil v trendu sociološkega razmišljanja. In prav nekaj podobnega se dogaja tudi z lepoto. Tudi slednja je v trendu časa, v katerem jo obravnavamo. Zanimivo, nenehno niha med iskanjem popolnega reda, sorazmerij in izražanjem čustev ter kaosa. Atletsko postavo je nadomestila srednjeveška zanikrnost ter zamaknjenost v onstransko duhovnost. Lepa je bila Marija, vse ostale grešnice, in podobno temu so se obnašali tudi moški do žensk. Renesansa je bila parstoleten poskus vrnitve na antične ideale, humanizem pa je vnaprej odpuščal pregrehe, ki so se zapisovale na telesu. Človek, kakršen že je, postane merilo vsega. Zaradi številnih dodatkov in dekoracij se telesna bit izgubi v baroku in rokokoju, klasicizem in razsvetljenstvo pa človeka spet soočita s sabo: kruto in neozdravljivo za človeško dušo in hkrati pogub...

       Ljudje smo res slike, vredne tega imena. Smo namreč bolj ali manj poslikana platna, anonimna dela političnih artistov. Kot takšni ne ločimo med oblastjo in uslužbenci. S propadom sužnjelastništva in fevdalnega sistema je namreč propadel stari koncept oblasti, ki so si jo prisvajali vladarji in njihovi vazali, suvereni v božjem imenu. Propadlo je vse, čemur se je človeštvo moralo klanjati, se podrejati. A barikade očitno vedno izučijo le peščico, ki se kmalu povzdigne nad ostale in jih potem obvladuje v imenu nekakšne pravne države. Kar naenkrat se znajdemo v primežu "demokratične" prisile, ker smo se baje prostovoljno odpovedali nekaterim pravicam v prid skupnosti. Kakšen blef, kakšna manipulacija! Volimo jih v našem imenu, a kljub temu pristajamo na postopno razvrednotenje skupnega premoženja. Če smo nasledniki ideje, ki je 1789. leta zrušila absolutizem v Evropi s pozivi k svobodi, bratstvu, enakosti, ni nobenega dvoma, da na volitvah izbiramo izključno upra...