Starostno odraščanje

       Nedavno sem prisostvoval predavanju s precej obetavnim naslovom, a klavrno vsebino. Imel sem občutek, da predavatelj nenehno lovi sebe za rep, ki se mu spretno izmika. Nedvomno je poznal nekatera dejstva, ko je govoril o naši nedoslednosti in pomanjkanju vztrajnosti, da bi začeto privedli do uporabne ravni oziroma konca. Ja, res, zakaj se nečesa lotimo, potem pa kmalu odnehamo? Izgovorov je precej več kot argumentov, da bi začeto nadaljevali in privedli do konca. No, tudi takšno predavanje je zgolj neobetaven poskus, še posebej neuspešen je z udeleženci, ki so se prišli učit, kako bodo postali bolj zagriženi in dosledni pri zasledovanju ciljev. Sam sem prepričan, da tisti, ki se podobnih predavanj udeležujejo, ker mislijo, da se bo v njihovem življenju potem dejansko kaj spremenilo, nimajo osnovnih sposobnosti in potrpežljivosti, da bi dosegli kakršnokoli napredovanje na izvedensko raven. Takšna predavanja so zgolj tolažilne nagrade za neuspeh, ki do neke mere...

       Tako vsaj nam predstavljajo proces, ki ga zaznamuje senescenca.   Celice izgubljajo sposobnost delitve in normalnega delovanja, ni pa rečeno, da tudi odmrejo. Slednje prevzemajo nekakšno zombijsko vlogo. V organizem sproščajo toksine, ti sprožajo lokalna vnetja in vrsto problemov. Najprej se postarajo posamezne celice, potem jim sledijo druge, dokler proces ne zajame celih tkiv in sistemov, kot je recimo imunski. Telo postopno izgublja sposobnost odziva, celične strukture in makromolekule se razgrajujejo, zaradi česar odmre posamezen organ ali nastopi smrt. Govorimo o telesni usodi, ki jo zaenkrat še ne moremo preprečiti niti zaustaviti. Vse lepo in prav. Potem pa se zgodijo 90-letniki, ki se odločijo, da bodo začeli delati vaje za moč. Po dveh mesecih, treh vadbah za moč nog na teden, so raziskovalci opazili, da so se mišice začele prebujati, gibanje je postalo hitrejše, prav tako odzivnost. S tem so ovrgli dosedanje prepričanje, da je vadba za moč v poz...

       Sem eden tistih, ki bolj kot delo cenim razvedrilo in počitek. Delo ima zame negativno konotacijo. Imam ga namreč za izkoriščevalsko metodo, ki pod različnimi pretvezami izčrpava ljudi. Drugi mu predpisujejo ustvarjalne vrednote. Vsekakor ima tudi slednje, čeprav je ustvarjalnost sama po sebi odvisna od človekove samoorganizacije in časa, ki ga ima na voljo, da se posveča določenim vprašanjem. Toda večina ljudi mora slediti ritmu organizacije, v kateri so, to pa je povezano s kroničnim stresom. Vsi poznamo besede: "Spet ta ponedeljek!" Produktivnost in ustvarjalnost na ta dan sta si podobni, nižji in zaenkrat še nobena raziskava ni prispevala rešitve, kako omenjeni negativni motivaciji, posledici prepričanja, spodrezati krila. Imel sem znanca. Tudi on se je bolj izogibal delu. Je pa imel čudovito lastnost. Ko so se težave nakopičile, je legel in zaspal. "Spanje me nikoli ne razočara," je govoril. Študija ni zaključil, je pa postal uspešen podjetnik z nekaj de...

       Vprašajmo se: "Kaj ljudem sploh še ostane, ko nadzor nad njimi politične sile absolutizirajo do te mere, da človek praktično nima več nobene veje, za katero bi se ujel v prostem padu? Sam v nobenem pogledu ne odobravam parlamentarnih preiskav. Ne takšnih, ne drugačnih, saj služijo izključno politično-propagandnim namenom. V najboljšem primeru so podobne srednjeveškemu lovu na čarovnice, kjer človeku pritisnejo vidno znamenje pečanja s hudičem. Moralne obsodbe so vedno hujše od sodnih preganjanj. Človeka onečastijo in spodbujajo k brezglavemu lovu, poniževanju in nekaznovanemu preganjanju ožigosanih. "Moralna obsodba pove, kako dejanje ovrednotimo, ne more pa sama pojasniti, zakaj se je nekaj zgodilo," pravi Sašo Dolenc. Celovitost dogodka, predvsem pa vzroki zanj, ostajajo skriti, stigmatizacija pa deluje prepričljivo; tako zelo, da se dokazi zdijo nepomembni, celo nepotrebni. Dejanje in krivec sta znana, potreba po globljem preiskovanju pa praktično nesmiseln...

       Kako pogosto se vračamo v preteklost? Nam takšen podatek lahko pove kaj o naši usmeritvi? Smo samostojni ali še vedno odvisni od naklonjenosti drugih? Mogoče smo le sopotniki brez lastnih pogledov in prepričanj? Slednje je vsekakor potrditev, da je naše odraščanje zastalo že zelo zgodaj, v obdobju ranega najstništva. Vsekakor gre za infantilno značajsko potezo, podprto z dobro mero koristoljubja. Ja, otroci vedo, kako se je treba obnašati, nekateri se znajo celo prikupiti, da dobijo želeno stvar ali si pridobijo pozornost. Marsikdo bo rekel: "Tako je tudi prav!" Sam pa se sprašujem, ali se moramo odrasli res vesti kot pocukrani, pokorni psički, da se nam ustreže. Mar ne razpolagamo s potrebnim znanjem in argumenti, da lahko pojasnimo lastna dejanja in prepričamo druge o smotrnosti naših potreb in pogledov? Saj ni narobe, če nekomu prikimavamo, zato da ne bi prizadeli njegovega samoljubja, napačno pa je, če se z drugimi strinjamo le zato, ker bomo od tega imeli...