Starostno odraščanje

       Sebstvo je prepričanje o sebi, medtem ko je ego največkrat naduto poveličevanje sebe. Zato je še kako pomembno, da zasnujemo samobitnost na podlagi sebstva, ne pa lastnega poveličevanja. No, pravzaprav gre za dva presneto avtentična pojma, ki le v pravi razvojni soodvisnosti oblikujeta čvrst človeški značaj, osebnost. Brez avtonomnosti sem namreč zgolj trhla barka na razburkanem morju. Po lastnostih, ki se jih zavedam ali so nezavedno prisotne v meni, sem lahko čudovita oseba, vendar če nimam zavedanja o samobitnosti, lahko moralno in v odnosu do soljudi, kaj hitro skrenem. Prav odsotnost oziroma nezavedanje o slednji je botrovalo nacionalnemu izrojevanju, kolaboraciji pod vodstvom domačega klera s fašističnimi silami med 2. svetovno vojno. Naravnost čudoviti fantje in dekleta so pokleknili pred tujim gospostvom, ker jim je tako veleval čut dolžnosti, v katerem ni bilo trohice zavedanja o osebni in nacionalni samobitnosti. Katolicizem je ljudi, predvsem mlajše...

       Camera obscura pomeni temno sobo. Besedna zveza nam je znana iz sveta fotografije oziroma razvoja analognega fotografskega aparata, v katerega lovimo zunanje podobe. Zapisujejo se obrnjene na glavo in zrcalno preslikane. Nekaj sličnega se dogaja tudi v naših možganih. V njih se steka na milijone podob, vtisov, zaznav, ki jih morajo oblikovati v razumno sliko. A medtem ko so ukloni pri cameri obscuri z vstopno luknjico prave velikosti praktično zanemarljivi, tega ne moremo reči ravno za človeški senzorični sistem. Zaznavne motnje so pogoste. Še posebej, kadar gre za zaznavno otopelost, kakršna je recimo slaba gibljivost očesne leče. Takrat so informacije, potrebne za izračun stanj, pomanjkljive, obdelana resničnost pa temu primerna, če ne celo napačna. Možgani, ki pravzaprav brez težav razlagajo sliko v pravi projekciji, nam le površno poročajo o njej. Podobe so zabrisane. Zaradi odsotnosti bolečine, prizadetega sluha, vonja in okusa se telo ne odziva opozoriln...

       Zadnje čase se veliko ukvarjam z vprašanjem, kdo sem. Pač podobno kot mnogi hočem poiskati življenjski smisel. Je cilj res zgolj preživeti, in to kar se da udobno in ugodno ali pa imamo pripadniki človeštva popolnoma neke druge naloge? Že od rojstva imamo ljudje vgrajene vase različne pobude. Če opazujemo otroke, ki šele poskušajo shoditi, nam bo to presneto hitro jasno. Večina nenehno poskuša, da bi se postavila na noge in iščejo bolj ali manj izvirne načine za prehod v pokončno držo. Manjšina že takrat obsedi ter čaka na pomoč. V starosti je diagram obraten. Manjši del starejših se trudi na različne načine, da bi ohranili procesno učinkovitost oziroma da bi bil upad, ne bil preveč očiteb. Največ pa se jih preprosto usede doma, v trgovskih centrih ali pred vrata zdravstvenih čakalnic in čaka, čaka …, verjetno, da bo nekdo poskrbel zanje. Le kaj se je tokom življenja zgodilo nadobudnim človečkom, ki so hoteli na vsak način čim prej shoditi? Kje so obtičale spo...

       Ko je tema, se barve izgubijo, premolknejo. Barve so namreč lastnost svetlobe, njihovo dojemanje pa je odvisno od možganskih sposobnosti bitij z očmi. Recimo, da smo ljudje najvišje na tej stopnji, čeprav še vedno ne vemo, da rdeče jabolko, ki ga gledamo, sploh ni rdeče. Je vseh drugih barv, le rdeče ne. Rdeča je namreč valovna dolžina svetlobe, ki je sadež ni vsrkal, jo je odbil in zato jo naše oči zaznavajo. Navado imamo reči, ta knjiga je rdeča, trava je zelena, vrtnica Golden Gate pa rumena, čeprav barve, ki jih zaznavamo, v bistvu niso del opazovanega. Tudi rožnato ali rjavo telo še zdaleč nima takšne barve, v kateri se nam ponujata. Kdo ve, mogoče je koža naše ljubljene osebe bolj zelena ali modra, rdeča? Rožnata vsekakor ne! Svetloba je varljiva. Še zdaleč ni tako prepričljivo enoznačna kot tema. Pri slednji se moramo le zanesti tudi na druga čutila, da spoznamo, kdo/kaj je ob nas. Svetloba je očitno ustvarjena za prevare. Zvezd, ki jih gledamo, morda ž...

       Dotikanje preprosto vpliva na boljše počutje. Pomislimo samo na masažo ali senzibilen spolni odnos. Trmastega otroka najhitreje pomirimo s krepkim objemom, kupce in stranke pridobimo z rahlim, komaj zaznavnim dotikom. Še tako rahel dotik namreč ne uide zaznavi nezavednega. Pomeni prijetno izkušnjo in prijetno se največkrat s prijetnim poplača. Med najbolj osamljenimi so ljudje, ki se jih nihče ne dotika! Zdaj je nekoliko bolj razumljivo, zakaj so frizerski in masažni saloni polni, zdravniki prezasedeni, zdravilci, ki odrešujejo s polaganjem rok, pa dobro obiskani. Ne počuti se boljše le ta, ki se ga dotikamo, temveč tudi, kdor se dotika. Zdaj je nekoliko bolj jasno, čemu ljudje, ki redno božajo domače živali, živijo dlje. Tako vsaj trdijo v raziskavah, s katerimi poskušajo prodreti v misterij dotika. No, v bistvu niti ne gre za neko skrivnost, ampak preprost biološki most, ki ga vzpostavimo z dotikom, ko sprožimo določeno, četudi nezaznavno telesno vzburjenje,...