Objave

Lebdenje na krilih strahu

Slika
       Je samo življenje res vredno toliko, da smo zaradi strahu pred smrtjo pripravljeni na betežno propadanje v kakšni od ustanov za starostnike? Prepričan sem, da ne. Pa ne da bi državi prihranili kakšen groš, ki jih drugače velikodušno namenja za počasno človekovo ubijanje. Danes medicina lahko vzdržuje življenje na nitki še precej časa, ko to že izgubi vsakršno vitalnost. Kdaj dejansko postanemo distopične lutke na aparatih, je verjetno eno težjih ontoloških vprašanj. No, a preden dokončno pademo v naročje drugih, da nas potem obravnavajo kot golo zakonsko pravico, je kar nekaj stopenj in dogodkov, ki nas spreminjajo v omejena bitja. Bolj ali manj gre za programiranje pogubnega razmišljanja. Poteka že od naših ranih dni pa vse do "totentanza". Namesto da bi življenjske baterije adrenalinsko polnili, nas z nenehnimi opozorili odvračajo od bivanjskega smisla. Po trideset postanemo dobesedno zasvojeni z zdravjem. Periodično nam merijo tlak, holesterol, kisik, druge...

Preživetje dobrih lastnosti

Slika
       Čeprav se v številnih družbah trudijo, da bi s socializacijo vzgojili predvsem posameznike, v katerih prevladujejo dobre lastnosti z vidika uspešne družbe, jim to ne uspe. Zakaj je tako? Bi mogoče lahko odgovor poiskali v primernosti bioloških vzorcev za njihov obstoj v posameznem okolju? Natančneje v genskih združbah, ki jim pravimo genomi. Richard Dawkins, britanski evolucijski biolog in etolog, ponuja zanimivo primerjavo med leopardom in gazelo. Pravi: "Leopard je čudovito skladen ubijalski stroj, opremljen z dolgimi mišičastimi nogami in usločeno hrbtenico, da lahko dohiti plen, z močnimi čeljustmi in sabljastim zobovjem, da zgrabi plen, z naprej uperjenimi očmi, da mu lahko sledi, s kratkim črevesom z ustreznimi encimi, da ga prebavi, z možgani, v katerih je naložen softver za mesojedo vedenje, in celo zbirko drugih lastnosti dobrega lovca. Na nasprotni strani te oboroževalne tekme so antilope enako dobro opremljene za rastlinsko hrano in beg pred plenilc...

Tina in Urška

Slika
       Pravzaprav nimam svojega priljubljenega političnega kandidata. Tudi v vlogi soprog ste mi všeč tako Robertova Tina kot Ivanova Urška. No slednja mi deluje materinsko zgarano, medtem ko me pri Tini vleče njena seksualna energija. Nekateri bi dejali, da gre za izpostavljeno "nutrijsko" blaznost. Če bi lahko izbiral, bi si najraje privoščil obe in to hkrati; zaradi kognitivnega ravnotežja. A to preprosto ne gre. Obe sta namreč predstavnici ženskega nazadnjaštva, kar sta dokazali s poroko. Obredi so namreč za ljudi brez domišljije, ki po drugi strani upajo, da so si postlali tudi za kasnejša leta. Toda ali si kaj takšnega današnji človek sploh lahko privošči? Recimo pehar strastnih čustev za popotnico, tudi za slaba leta? Vsekakor ne, saj zanos in strast ne gresta skupaj s suhimi hruškami, ki se medijo nekje na omari. Ena in druga namreč potrebujeta moškega ob sebi. Brez izražanja Jungovega animusa sta nekako izgubljeni. V tem pogledu mi bolj pristno in neodvisno ...

Politični oksimoron

Slika
       Lahko bi rekli vsi isti, lažni pacifisti! Upajmo samo, da si ne bodo polomili nog in jezikov, ko bodo hiteli z obsojanjem dejanja 31-letnega učitelja in izvedenca za računalniške igre. Je slednji res nameraval koga skrajšati za glavo, je zaenkrat še vprašanje, kot tudi, kdo je bil dejansko cilj avtonomnega "atentatorja". Vsekakor se Donaldu dogajajo "smešni" atentati, ki to mogoče so ali pa jih zgolj prikazujejo kot takšne. Spomnimo se samo, kako so mu odstrelili konico desnega uhlja na predvolilnem shodu v Pensilvaniji. No, Donald ni le tarča morebitnih nasprotnikov, ampak tudi biomedicinski fenomen, saj se mu je hrustanec na obstreljenem uhlju obnovil, kar se običajnim smrtnikom za boga ne naredi. Tako vsaj kažejo zadnji posnetki, ko so Donalda ujeli, kako veselo "striže" z nepoškodovanimi uhlji. In zdaj se mu zgodi norec s puško, pištolami in noži, ki je poskušal, kot kakšen Rambo vdreti na večerjo in verjetno prvega svetovnega maga zbosti v pope...

Naprej zastave slave

Slika
       Včeraj je bila spet ena tistih državnih slovesnosti. Govor, recital, zbor, nekaj udarne pesmi in kruta resnica. Že osemdeset let zremo v prežvečeno scenografijo in ob vsem skupaj bi se morali počutiti sila ponosni in zavedni. Kretenizem neizvirnosti in anahronizem. Očitno smo oboleli za ustvarjalno impotenco. Proslave, ki se posvečajo preteklosti, so že zdavnaj preživete zgodbe. Pa naj nikakor kdo ne misli, da imam kaj proti osvobodilni fronti ali NOB. Še zdaleč ne! V mojem srcu imata pojava izjemno visoko vrednost. Le da ju ne ocenjujem z zornega kota nacionalne osvoboditve, ampak predvsem kot manifestacijo svobodoljubne zavesti in volje. Režim narod hitro pokori. Ne zlomi pa posameznikov, ki verjamejo vase. To lahko spremljamo povsod po svetu: Iran, Rusija, Palestina, Severna Koreja, ZDA, Madžarska. Kolektivno sledi posamičnemu. Le redko je obratno. Če bi kaj takšnega dejansko obstajalo, kot je na primer kolektivna zavest, zagotovo ne bi bilo genocidnih deja...