Starostno odraščanje

       Po poraznih obtožbah, kakšno finančno luknjo v proračunski blagajni je pustila prejšnja vlada v Podalpski domačiji, so začele deževati napovedi, ki kažejo, da nas bodo "sanatorji" v nekaj letih pripeljali iz dežja pod kap. Tako opevani interventni zakon ni nič drugega kot deska za pospešeno drsenje v denarno brezno. Ja, danes ti nekaj malega dajo, da čez čas lahko zahtevajo vračilo s krepkimi obrestmi. Ne bosta se zamajali le zdravstvena in pokojninska blagajna, izropan bo tudi sklad za zeleni prehod, na dostopna stanovanja in starostno oskrbo pa lahko kar pozabimo. No, vsekakor ne bo šlo za klasično plenjenje, ampak odpustke bogatim, da bodo na račun skupnega dobra postajali še bogatejši. A ker nobeno kosilo ni zastonj, bodo "dobronamerni" politiki, ki obračajo družbeno kolesje v smer potešitve zasebnih apetitov, verjetno neposredno deležni radodarnih daril. Se razume, iz našega denarja in na račun zmanjšanja skupnostne lastnine. V Združenem kraljestvu smo p...

       Priznati moram, da sem v rahli dilemi. Nazadnjak Trump brani nedotakljivost umetne inteligence, medtem ko ji "napredni" demokrati poskušajo na vsak način spodrezati krila. Skrajni čas bi že bil, da si človeštvo neha zabijati avtogole zaradi lastne omejenosti in dovoli znanosti, da mu pomaga preseči frustracije, neutemeljene strahove in moralne, verske predsodke. Kaj pravzaprav vemo o umetni inteligenci? Nedavne napovedi, da bo požrla na milijone delovnih mest, so se pokazale za neutemeljene. V veljavi je spet pravilo, da znanstveni dosežki povečujejo povpraševanje po kadrih in omogočajo hitrejši dostop do boljšega dela. To, kar potrebuje znanost, je pametni predsednik, naklonjen razvoju, trdi Trump. Sam lahko le skromno prikimam, da se tokrat z njim globoko strinjam, a z enim bistvenim poudarkom. Znanost in razvoj potrebujeta "pametne" voditelje le, da ju ščitijo pred kapitalističnimi dvomi in plebejskimi strahovi. Če kje, je treba prav v znanosti dosledno sp...

       Rezultati o bralni pismenosti v raziskavi PISA 2025 so vrgli na noge zaskrbljeno javnost. Naši "nadobudneži" so izgubili več kot 50 točk glede na predhodno merjenje. Nekateri celo dokazujejo, da se pozornost, vztrajnost in sposobnost presojanja poslabšujejo s ponudbo in opravilnostjo pametnih telefonov. "Digitalna demenca!" strašijo. Govorijo, kot da živimo v svetu presežkov in so manj razgledani njegova neposredna grožnja. Kakšno pretvarjanje! Mar res zgolj geniji hodijo po naših ulicah in tisoči niso zaznamovani s strankarsko pripadnostjo ali pokornostjo do delodajalcev, partnerjev, staršev in drugih nadrejenih? V takšnem svetu razmišljanje ni vrlina. Je lastnost neprijetnih, težavnih ljudi, ki drezajo v mnenjski monopol vodij. Pozabljamo, da je razmišljanje zahteven in naporen kognitivni proces. Od ljudi terja znanje, vztrajnost in pogum. Ni enostavno reči, da se z nečem ne strinjaš, prehitro te namreč razglasijo za odpadnika, fašista, praznoglavca, tudi p...

       Bi bil Homo sapiens brez domišljije še vedno človek? Misel sama je premalo za izdelavo kamene sekire, kaj šele za snovanje digitalnega sveta in navidezne resničnosti. Za prehod iz bitja, ki se usmerja izključno v lastno preživetje, v človeka, ki loči med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, je potreben občutek za čas. Le takšen človek ve, kam potuje, in ključna pri njegovem potovanju je domišljija. Brez nje ni zrenja v lasten in nikakršni napredek. Tudi nebesa in bogovi niso nič drugega kot starodavno hrepenenje po popolnosti. Recimo, da je to utemeljitev transhumanističnega razvoja. Starodavni cilj, ki si ga je podredila zgodnja oblast, da bi gospodovala nad nepredvidljivim ljudstvom. Binarni svet, delil se je na tuzemstvo in onstranstvo, je tisočletja zaviral prvotno človeško hrepenenje po lastnem preseganju. Politika obvladovanja je bila močnejša od potrebe po napredku. S humanizmom je človek spet začutil sebe. Se postopno otresel zamegljenih prepriča...

       Zadnje čase se ne pogovarjamo več samo o tem, kako si podaljšati življenje, ampak že presneto resno razmišljamo o lastni nesmrtnosti. Dolgožitne vrste, kot sta praktično nesmrtna meduza Turritopsis dohrnii in grenlandski morski pes Somniosus microcephalus , dokazujejo, da genetski mehanizmi za kaj takšnega obstajajo. Nekatera drevesa (velika sekvoja, čopasti bor, patagonska cipresa, tisa …) dosežejo starost tudi nekaj tisočletij. Narava je po eni strani postavila biološke omejitve, po drugi pa s posameznimi primeri dokazuje, da je življenje prek razumnih meja še kako možno. Razvozlati moramo le še procese, povezane z obnovo in pomladitvijo telesa, in smo na konju. Toda znanstveniki so podobno razmišljali tudi, ko so se povezali okrog projekta človeškega genoma (Human Genome Project - HGP). Trinajst let (1990-2003) so določali zaporedja vseh baznih parov. Po silovitem navdušenju, ki je sledilo končanemu delu, so ugotovili, da preprosta domneva: en gen = ena bel...