Starostno odraščanje

     Če imaš partnerja, to ni več dosežek. Vprašanje je, če je sploh kdaj bil, ali pa je šlo zgolj za heteronormativni pogled na človeška razmerja. Binarnost spolov, ki predpostavlja, da obstajata le dva, nasprotna spola: moški in ženski. Seveda je njuno razmerje komplementarno, dopolnjujoče, saj se njuni vlogi v družbi dopolnjujeta. Ženska za štedilnikom, obdana z gručo otrok, moški v službi in gostilni, je značilen primer takšne komplementarnosti. No ja, in k spodobni heteronormativnosti sodi še "sveta" družina oziroma večna pokora, ki se kaže kot obsojenost na istega partnerja in to, ne oziraje se, kako so se z leti interesi razšli. S potico in posteljno veselico enkrat na mesec se ne da več reševati zakonov. Vedno več je mladih žensk, ki, ko enkrat prebolijo krizo hormonske prevare, ostanejo same in se s tem tudi pohvalijo na veliko na tako imenovanih družbenih omrežjih. Če so nekdaj objavljale slike svojih "kužkov ali mačotov", zdaj zameglijo njihov obraz in sp...

     Vsekakor gre za nov pojem politološkega razmišljanja, čeprav združuje številne prakse, ki bi jih vse po vrsti lahko opredelili za zlonamerne in izkrivljene. Arhitekti demokracije "Black Cube" načrtno uporabljajo laž, podtalno izsiljevanje, prikrito sledenje, tudi ustrahovanje, podkupovanje in druge manipulativne prijeme. V bistvu gre za sintagmo, ki precej jasno opisuje izrojeno demokracijo ali njeno izrojevanje ob prisotnosti vrste podtalnih oblik za demagoško pačenje razuma in resnice. Izpostavljeni smo precej nasilnemu napadu na naše dojemanje stvari in okoliščin, v katerih nastajajo. Demokracijo "Black Cube" bi najbolj preprosto opisali, kot delovanje privilegirane manjšine, z namenom, da ljudem vsili razmišljanje, ki ji bo v pomoč pri doseganju ekonomsko-političnega monopola. Za razliko od klasičnih despotskih režimov, ki si s silo pokorijo javnost, demokrati "Black Cube" uporabljajo sodobne načine, da oblikujejo razmišljanje in voljo. Svet elekt...

       Vstopamo v obdobje, ko uradniki ne bodo več uradniki, ampak zgolj podaljšana roka računalnikov. Vstopamo v obdobje, ko arhitekti ne bodo več načrtovalci, ampak samo programski administratorji. In vstopamo v obdobje, ko mnogi poklici ne bodo nič drugega kot izvajalci računalniških algoritmov. Kje se bo to razvrednotenje človeka ustavilo, ne ve nihče. Da bi postala prihodnost najbolj razvitih bioloških bitij na svetu še bolj meglena, se je vmešala še umetna inteligenca. In zdaj človeški rod trepeta: Pisatelji, da bo nekdo drug pisal pripovedi, matematiki, da bodo ostali brez enačb, vozniki, da jih bodo samovozeča vozila pognala na borzo dela, sodniki, da bodo namesto njih strojni možgani oblekli toge. Monokromatski svet enic in ničel je bistveno bolj objektiven od vsakega, ki lahko zaznava različne vonje v zraku. Resnica praktično ne bo več potrebna, ko bomo računske mašine spravili na raven univerzalnega razuma. No, resnica je že danes največkrat breme. Povzroč...

       Ključno vprašanje pri umetni inteligenci ni, kako ji vdahniti sposobnost zaznavanja in odzivanja štiriletnega otroka, ampak kako nahraniti požrešne digitalne možgane z energijo. Gigavat torej postaja merska enota za strojno mišljenje. Koliko gigavatov električne moči praktično potrebujemo, da bodo naprave lahko ustvarile miselni izrek v trajanju ene sekunde? Zdaj nam je že jasno, da umetna inteligenca niti približno ni na ravni varčnih človeških možganov, ne po miselni sposobnosti in še zdaleč ne po energiji, ki jo slednji potrebujejo za delovanje. Človeški možgani predstavljajo približno 2 % telesne teže in porabijo 20 % celotne energije. Za opravljanje običajnih kognitivnih in nadzornih telesnih procesov jim zadostuje med 12 do 25 vatov moči oziroma toliko, kot jo potrebuje manj zmogljiv prenosnik za brskanje po spletu. Medtem, medtem ko naj bi samo v ZDA zgolj nove projekte za umetno inteligenco napajale manjše jedrske elektrarne skupne moči 60 gigavatov. Z...

       Koliko razprav je že bilo, koliko izrečenih besed in popisanih pol papirja, da bi odgovorili na jasno vprašanje: Kako ljudje čutimo in dojemamo resničnost? Odgovor je verjetno bolj preprost in nazoren od tisočih raziskav, ki poskušajo določiti našo zavest skozi doživljanje obeh svetov, zunanjega in notranjega. Vsekakor gre za izkušnjo! Ne eno samo, ampak na milijarde izkušenj, ki so nas skozi evolucijo naučile razumeti pojave podobno. Očitno se biološki organizmi odzivajo slično na dražljaje, valovanja in polja, ki nas obdajajo; od elektromagnetnega, gravitacijskega, jedrskega in drugih kvantnih polj. Preprosto bi lahko rekli, da rdečo barvo vsi vidimo enako rdečo. Mogoče res, če bi bila naša telesa tudi enako občutljiva na zaznave, če bi pripadala isti kulturi, gojila enako filozofijo in bi jih poseljevala ista travma. Tako pa ne moremo govoriti o absolutni življenjski izkušnji, ampak o odtenkih, ki jih izkušajo naše lastnosti. Vsak odtenek lahko opišemo mate...