Starostno odraščanje

       Vse te "pohode za življenje" bi zlahka preimenovali v ideološke spektakle. Spoznanje, da je v humanističnem svetu, kjer je znanost edino etično merilo, vedno manj prostora za boga, nekatere ljudi spodbuja k verski nestrpnosti. Ja, pohodujejo za življenje doma doječih mamic in malčkov, ki naj bi bojda morali imeti oba starša, očeta in mater, a pozabljajo na vse tiste trpeče, ki jim sadove božje ljubezni trgajo iz trebuha granate. Za kakšno življenje oziroma čigavo pohodujejo ti empatični daltonisti? Koga le želijo prepričati zagovorniki staropisemske dediščine, ko so enkrat na strani blastocist, drugič pa v protimigrantskih zborih pozivajo k izgonu pripadnikov drugih ver, zgolj zato, ker drugače častijo Boga? Na eni strani tako želijo obdržati ženske v žakljih, na drugi trdijo, da so jih iz njih osvobodili, a kljub temu vztrajajo pri njihovi vlogi razplodnih vreč in gospodinjskih avtomatov. Mogoče so se ljudje ločili po običajih in slogih oblačenja. Večina tako...

       Čeprav se že precej dolgo sprašujemo, od kod plazilcem njihova obnovitvena moč, so raziskovalci teksaške Univerze A&M končno le odškrtnili vrata skrivnosti. Pluripotentne matične celice niso le biološki hit, ampak z genskim reprogramiranjem in postopki njihovega vključevanja na mesto poškodbe, postajajo eno ključnih upanj vračanja vitalnosti. Trenutno še ne, vendar mogoče govorimo le še o kakšnem desetletju, ko odtrganih udov ne bomo več nadomeščali s protetičnimi, ker bodo kirurgi poškodovano tkivo učili rasti. No, operacije bodo trajale bistveno dlje od današnjih, bo pa njihov estetski učinek na izjemno visoki ravni. Za zdaj imata ključno vlogo rastna dejavnika BMP2 in FGF2, ki ju med dvostopenjskim postopkom nanesejo na mesto, kjer želijo sprožiti obnovo poškodovanih tkiv. To pomeni, da kmalu ne bo več treba iskati prstov po žagovini in jih oblagati z ledom, da ne odmrejo, ker bodo preprosto rečeno zrasli novi. Zanimivo, obnova udov naj bi bila celovita...

       Poslušam, kako protestirajo, pa ne stari, ampak mlajši, proti neprimernemu obravnavanju starejših in zaznamovanju njihovega življenja s starizmi. Lepo in prav, toda mladi z bolj izraženo empatično vlogo preprosto ne vidijo, kako se starejši sami vdajamo pričakovanjem, ki jih družba ima o nas. Je mar res cilj človeka postati dober dedi ali skrbna babi, ne pa lastno odraščanje in osvoboditev iz okvirjev, v katere te družba postavlja, da služiš njenim demografskim načrtom? Bil sem slab oče in zdaj bi kar naenkrat postal dober dedi! Norost in družbena togost hkrati. Imam ime in priimek, ki še kako ponazarja moj značaj, in niti najmanj ne mislim služiti potrebam generacije, ki se ji vsake toliko posreči kakšen otrok. Vem, idealno bi bilo, a ne zame, da bi se integriral v vzgojno-varstveni sistem in otroke mojih neposrednih potomcev učil prepovedi. Jim pomagal, da se socializirajo, jih vzgajal po vzorcih, kot to počno za domačimi zidovi, v vrtcih in šolah. "Sedi, le...

       Kot kažejo zadnja merjenja nacionalnega preverjanja znanja v Podalpski domačiji, se nazadnjakom ni treba bati za podmladek. Pravkar odrašča tako imenovana gverila neznanja. V nižjih razredih osnovne šole bralna pismenost hitro upada. Zgolj 40 odstotkov nadobudnežev še dosega rezultate, ko bi lahko rekli, da razumejo tisto kar preberejo. Omenjena težava pa dolgoročno ne zmanjšuje le povprečja znanja pri slovenščini in jezikih nasploh, ampak tudi pri drugih predmetih. Če namreč nisi sposoben razumeti nekoliko daljšega stavka, ki si ga prebral, večine matematičnih uporabnih nalog ne boš rešil, tvoje razumevanje nasploh pa je okrnjeno in odvisno od drugih. Mogoče bo staršem in odvetnikom družno še nekako uspelo izvleči generacijo neznalčkov iz devetletke z zadovoljivim znanjem, potem se bo pa njihova učna zgodba zagotovo končala. A kot kažejo podatki, tam, kjer se konča volja po znanju, se okrepi privrženost demagogiji, pojavu, kjer predsodki in stigmatizacija nad...

       Mogoče še kakšno leto, največ dve bom potreboval, da popišem lastno duševno strukturo. Da odgovorim na vprašanje, kdo sem in bom vedel, kam iti. Takrat naj bi posamično življenje dobilo svoj smisel. Vsaj mislim, da ga. No, če se varam, nič hudega. Ena izkušnja v življenju več. Edison je bojda opravil blizu 10.000 poskusov, preden je žarnica zasvetila. Trdil je, da si je nabral lepo zbirko ugotovitev, zakaj žarnica ne sveti. Pri meni se dogaja nekaj podobnega pri iskanju večnosti. Močno upam, da bom opravil najmanj toliko telesnih in mentalnih poskusov, preden mi zasveti "večna" luč. S tem nikakor ne mislim odhoda v božji objem. V Boga namreč ne verjamem. Sem nezapriseženi ateist. Tudi če obstaja, nisem med njegovimi privrženci. Prepuščen sem bolj ali manj sebi. No, nekoliko tudi medicini, fiziki, psihologiji … V znanost preprosto verjamem in včasih se mi zdi, da vidim tisto luč na koncu tunela; smoter, ki ga zasledujem praktično od trenutka, ko sem se zavedal ...