Starostno odraščanje

       "Ko dajemo človeškim otrokom prednost pred odojkom, hočemo verjeti, da to izraža nekaj globljega od ekološkega razmerja moči. Verjeti hočemo, da je človeško življenje v nekem oziru res več vredno," pravi Yuval Noah Harari v svoji knjigi Homo deus , na mestu, kjer govori o "človeški iskri". Drži, da je človek najmočnejša vrsta na svetu, toda ali to tudi pomeni, da je naše življenje večvredno od živalskega; recimo od kitov, levov, delfinov, konj, prašičev? Ne nazadnje smo del obsežnega ekosistema, brez katerega nikakor ne moremo preživeti. In če bi sledili analogiji, da ima močnejši tudi več pravic nad usodo šibkejših, potem bi lahko preprosto prikimali Američanom in Izraelcem, ko neusmiljeno rušijo, pobijajo in pohabljajo po Bližnjem vzhodu. Očitno smo se ljudje sami odločili, čigava življenja so več vredna oziroma pripadniki katerih vrst imajo več duše od drugih. Namreč, zgolj duša je tista, ki nekaj šteje pred Bogom; vsaj pred krščanskim. Telo propade, a duš...

       "Spremenila bi učni sistem tako, da bi otroci večino šolskih stvari opravili v šoli in bi bil prosti čas res prost," razlaga Urška Bačovnik Janša na straneh revije Obrazi. Prezaposlenim staršem bi vsekakor ustrezalo, če jih po ustvarjanju dobička in žrtvovanju za druge ne bi doma čakala še vedoželjna mladež. Urška je zdravnica in zdravniki vsekakor sodijo med razprodano kategorijo, zato je njena izjava več kot na mestu. A očitno Urška po tihem opozarja še na nekaj drugega. Na obremenjenost staršev, ki v boju za ljubi kruhek in ambicije pozabljajo na "sveti" naraščaj. Po njenem bi moral nekdo drug prevzeti vlogo "ljubeče" matere in očeta, da bi otroke spravil do kruha, kot smo rekli včasih. "Ljubeče" sem namenoma postavil pod narekovaj, da opozorim na posebno vlogo, ki jo imamo sesalci pri vzgoji potomstva. Živalski mladiči in človeški otroci preprosto potrebujemo ljubeč in varen objem, da se ne razvijemo v asocialna, odtujena bitja. Iz izk...

     Hitrosti staranja naših možganov ni toliko odvisna od izražanja genov, prehrane, telesne dejavnosti, ampak bolj od zraka, bivalnega okolja, stanovanj, v katerih živimo ter političnih razmer, bi lahko poenostavljeno predstavili ugotovitve raziskave, ki jo vodijo na Trinity College v Dublinu. Vsekakor ne gre le za proučevanje ekspozoma (negenetski dejavniki, ki neposredno vplivajo na vitalne življenjske funkcije) na Irskem, ampak podatke zajemajo in preizkušajo v kar 34 državah po svetu. Zdravje možganov očitno postaja globalno politično vprašanje in še zdaleč to ni več le medicinski problem. Po eni strani se življenjska doba podaljšuje, po drugi pa doživljamo epidemijo prehitro starajočih možganov. Namigovanje na nerazumno vedenje "starih predsednikov, kot sta Trump in Putin, očitno ni tako neokusno, kot to opozarjajo nekateri. Če pa upoštevamo, da gre za pravo sindemijo (sinergija in epidemija) škodljivih dejavnikov in snovi, s katerimi se spopada zdravje naših možga...

       Ko sem se pred kakšnim desetletjem na meji šestdesetih soočil s hudimi bolečinami v nogah, kljub temu da sem redno naskakoval dinarske, alpske in karavanške vrhove, sem bil še vedno prepričan, da gre za prehodno motnjo. A razdalje, ki sem jih lahko prehodil, preden so me zaustavile bolečine v nogah, so bile iz meseca v mesec krajše. Nič več nisem sešteval kilometrov. Obupan sem meril metre, in če bi živel v kakšnem mestu, bi verjetno telesno neprijetnost lajšal s postajanjem pred izložbami zato, da bi prekril gibalno omejenost pred drugimi. Kmalu sem se podučil, kaj je narobe. Na voljo sem imel dve poti. Ali stopim v vrsto čakajočih na ambulantne preglede ali pa se trajno odrečem kajenju in čaščenju jedi, ki so običajno polnile mize zgolj za velike praznike. Medtem ko me holesterolni priboljški še danes zvabijo v prehranske pregrehe, sem tobak odložil. Se pa strinjam, da se zasvojenosti ne da ozdraviti. Lahko se le osebnostno okrepiš in zlodeja držiš na štriku...

       Predstavljajte si enega izmed ljubljanskih "zelencev". Trola je polna. Mladi sedijo, starejši pa se držijo za ročice in pozibavajo sem ter tja. "Noro!" si mislite. Mar res? Izkušnje Nasinega laboratorija, ki se ukvarja z gibalnimi težavami astronavtov ob vrnitvi v težnostno stanje, spominjajo prav na to noro zeleno trolo, ki mlahave potnike prevaža z enega na drugi konec Ljubljane. Pravzaprav ni boljšega načina, poleg lovljenja trupa zaradi poskakovanja vagonov po tirih, da ljudje utrdijo in stabilizirajo hrbtenico ter se hkrati znebijo pogostih bolečin v spodnjem delu hrbta. Posturalne mišice postanejo presneto aktivne prav ob takšnem potresavanju in izzivanju ravnotežja, ležijo globoko v trupu, ob vretencih. Podoben učinek dosežemo tudi, če se prestopamo z ene na drugo nogo ali potresavamo, kot bi nas nekam tiščalo. Govorimo o mišicah, ki skrbijo za stabiliziranje trupa. Od tu naprej je vračanje človeka na pohodniške poti manj težavno. Zanemarjanje vzravnan...