Starostno odraščanje

       Mogoče še kakšno leto, največ dve bom potreboval, da popišem lastno duševno strukturo. Da odgovorim na vprašanje, kdo sem in bom vedel, kam iti. Takrat naj bi posamično življenje dobilo svoj smisel. Vsaj mislim, da ga. No, če se varam, nič hudega. Ena izkušnja v življenju več. Edison je bojda opravil blizu 10.000 poskusov, preden je žarnica zasvetila. Trdil je, da si je nabral lepo zbirko ugotovitev, zakaj žarnica ne sveti. Pri meni se dogaja nekaj podobnega pri iskanju večnosti. Močno upam, da bom opravil najmanj toliko telesnih in mentalnih poskusov, preden mi zasveti "večna" luč. S tem nikakor ne mislim odhoda v božji objem. V Boga namreč ne verjamem. Sem nezapriseženi ateist. Tudi če obstaja, nisem med njegovimi privrženci. Prepuščen sem bolj ali manj sebi. No, nekoliko tudi medicini, fiziki, psihologiji … V znanost preprosto verjamem in včasih se mi zdi, da vidim tisto luč na koncu tunela; smoter, ki ga zasledujem praktično od trenutka, ko sem se zavedal ...

       Poroke s klepetalnimi roboti? Verjetno se tudi te dogajajo. Splet in umetna inteligenca sta segla globoko v naše živčevje, tako da virtualno življenje ni nobena posebnost, svoje pa kot vedno opravita zvrhana mera domišljije in čustvena prizadetost. Ko bodo naglavne komplete za virtualno resničnost razvili, da bodo bistveno približali namišljeni svet realnim občutkom in pričakovanjem, bo meja med resničnim in umetnim dokončno padla. No, verjetno bi to že zdavnaj naredili, a nočejo, da se črta med stvarnim in namišljenim prehitro zabriše. Pomislimo, imeli bi dva svetova pravne nadležnosti. V prvem, kjer se razmerja nenehno usklajujejo med izkoriščevalci in izkoriščanimi, bi bili vrednoti delo in poslušnost. Praktično vsak te lahko pokliče na odgovornost oziroma zgrabi za "jajca", kot pravimo po domače. Drugi je svet domišljijskih radosti. Ustvarjen za naše dobro počutje in uživanje. Moralo v njem podrejamo lastnim zahtevam in potrebam. Odgovarjamo izključno sebi...

       Znameniti stavek, s katerim je Rene Descartes potrdil lastni obstoj, še danes buri filozofske duhove. Preobračajo misli in preobračajo besede, da bi prišli do zaključka, ali s prepoznavanjem obstoja že lahko potrdimo tudi prisotnost same zavesti. Ko je izvirni francoski mislec iskal stoodstotno resnico, se je ustavil pri mišljenju. "Lahko me izdajo čuti, lahko dvomim o resničnem obstoju sveta, in o iluzijah, ki mi jih nenehno sproža hudobni demon, toda spoznanje, da razmišljam o vseh teh dvomih in se tega razmišljanja še kako zavedam, je samo po sebi dokaz, da obstajam in delujem. Le kako bi drugače lahko sploh bil prevaran?" Prevara, skozi katero dojemamo resničnost, sebe in svet, ki nas obkroža, je torej najboljši dokaz zavesti in ta nedvomno potrjuje naš obstoj. No, ljudi, ki naj bi imeli duha na ravni matematične virtuoznosti, je na Zemlji malo, vendar z vsakim desetletjem več. In če upoštevamo spoznanja, do katerih so prišli na Teksaški univerzi v Dallasu...

       Očitno je tudi Evropo doseglo breme prenaseljenosti. Tako vsaj lahko sklepamo po prvem tovrstnem referendumu, ki ga bodo to nedeljo imeli v Švici. No, na evropskem Zahodju zaenkrat še ne gre za vprašanja obstoja samega, ampak bolj za razmislek, ali povečevanje prebivalstva ne znižuje življenjske kakovosti, udobja in bivalnega standarda. Moje osebno prepričanje je, da vsekakor DA. S številom prebivalstva se namreč dostop do dobrin zmanjšuje, te so dražje, njihova proizvodnja, transport in distribucija pa povečujejo eksterne stroške prek meja, ki jih Zemlja dolgoročno lahko vknjiži. Toda kot smo že stoletja navajeni, so protiutež Zemlji gospodarski profitarji. Njim je popolnoma malo mar, koliko žive teže, ki neusmiljeno žre surovine in energijo, nosi Zemlja. Za profitarje je dobiček merilo ekonomske vzdržnosti in osebnega blagostanja, dolgotrajno preživetje pa ne ravno najbolj smotrna debata. Torej desničarji ne bodo sami sebi izkljuvali oči, ki gledajo namesto ...

       Vsi poznamo zgodbo Milčinskega, Kako so Butalci širili cerkev. Ob zidovju zunaj, kjer so posedali, so položili suknjiče, odšli v cerkev in se uprli ob zid, da bi ga potisnili navzven. "Še škorenj se razširi, če ga raztegneš na kopitu," so modrovali, "pa se ne bi zidovje." Potili so se in bentili. V tistem času je prišel mimo tat, pobral suknjiče in urno zbrisal daleč proč. Proti večeru so se na moč upehani odpravili ven, da bi še od zunaj videli svoje delo. "O, madona, preveč smo potisnili," je modroval župan, "suknjiči so nam ostali spodaj." Omenjena butalska prigoda me na moč spominja na sedanjo vlado in njen interventni zakon. Oprli so se namreč v vse štiri stene Podalpske domačije in zdaj se napenjajo na vse pretege, da bi razširili omejeno domovino. A medtem bodo zviteži pobrali, kar je vrednega v njej. Najprej bodo odšli talenti, za njimi delavci, ker ne bo delovnih mest, nazadnje še kmetje in obrtniki, ker ne bodo imeli komu pro...