Starostno odraščanje

       Podalpska domačija ima podobno nesrečo kot Amerika. Duhu povprečja poskuša zavladati vsevednež. Rezultati takih vsevedov pa so znani. Težave tu, težave tam, obča katastrofa nasploh. Propadajo regije, propadajo države, skupnosti, umori in upori! In ko takšen vsevedi izjavi, da se zgolj v Podalpski domačiji sindikati zavzemajo za bedo, povsod drugje pa za blagostanje, je očitno spregledal, da resnica enega pravila ne obstoji. Kdor nam bogate predstavlja kot motor napredka, bogastvo pa za največjo spodbudo razvoju, je namreč zgrešil bistvo delovanja človeške družbe ali pa je podkupljen. Ja, njegovo človeško bedo so kupili, in to po mizerni ceni, ki ji pravimo degradacija značaja. Zgodovina nam namreč reže drugačne dokaze. Bogati in bogastvo so lahko zgolj izvori bede. Bogastvo se namreč kopiči le, če nekomu jemlješ. Temu vzameš nekaj zdravja, onemu del zaslužka, tretjega obsodiš na neznanje, četrtega spremeniš v dosmrtnega podnajemnika, več njih obsodiš na razplo...

       Pa se je oglasil še eden izmed "strokovnjakov", ki trdi, da dan upora proti okupatorju ni pravilno izbran. Kot da bi bilo sploh pomembno, kaj se je na ta dan dogajalo in komu. Pri spominskih datumih gre praviloma za simboliko in ne dejanja. Če bi bilo drugače, bi vsi svetniki s koledarskim godovanjem izpadli. Tako pa jih kar naprej malamo na strani spomina, ki ga mogoče sploh nikoli ni bilo. Dan upora proti okupatorju ima bistveno večjo težo, kot mu jo pripisujejo zaplankanci, in zaradi mene bi bil to lahko tudi dan, ko sem ga prvič namočil. Saj veste, kam? Tisto, kar je pri obeleževanju spominov potrebno, pravzaprav nujno, je njihova sporočilnost. In ko me danes obdelujejo različne okupacijske sile razuma, se šele zavedam, kako pomembno je, da slavim vsak trenutek, ko se mi jim je uspelo postaviti po robu. Fizična okupacija, trpanje v zapore, preganjanje in izganjanje, pobijanje so namreč zgolj posledice predhodne okupacije razuma. No, zdaj pa le na plan kore...

       S čim vse se ukvarjajo današnje šole?! Namesto da bi večji del svojega časa namenjale širitvi in poglabljanju znanja, se pretežno ukvarjajo z učenci, ki se nauku izogibajo. No, ali gre pri šolah terezijanskega tipa dejansko za učne ustanove ali pa so to bolj zavodi, v katerih "obsojence" na šolo privajajo oziroma privijajo na življenjske vzorce po volji dacarjev, demografov in drugih domoljubov, bi lahko veliko razpravljali. Vsekakor smo tudi dobrih 250 let po smrti razsvetljene Marije ohranili ključne značilnosti vzgojnega pitališča, kjer pripravljamo mladež na prisilne življenjske režime, bolj kot pa na odvisnost od učenosti. Ko te enkrat posedejo za mizo in zahtevajo, da zgolj s strumnim zrenjem zreš v ploščo pred sabo ter kimaš uradniško uzakonjenim resnicam, vse skupaj še najbolj spominja na zaporniško okolje. Vsekakor najbolj trpita rit in nemirna narava. Slednjo danes, če je preveč izrazita, že precej uspešno krotijo z zdravili za ubijanje hiperaktivnos...

       Po svečani, zapriseženi koaliciji bodo trenutne koristi nekoliko utišale frojdovski ego. Velika pričakovanja ne botrujejo sporom. Do slednjih pride, ko se pojavijo prvi problemi. Ko se začneta notranje preizpraševanje in iskanje krivcev, da stvari ne potekajo, kot so bile zamišljene. Obljube so breme, ki preraste v zanko za vratom. Ni pomembno, kako močno se stiska zanka, ampak čigav je vrat. In običajno je to vrat najšibkejšega člena. No, med kratkoročne dobitke vsekakor sodi tudi možnost, da se za nastale težave izgovoriš na predhodnike, vendar so ti izgovori dokaj kratkoročni. Prej ali slej ljudje in govorice začnejo zasledovati obete obstoječe koalicije. Karta "potovanja", ki je ključna v predstavljeni kombinaciji, napoveduje, da kar je prišlo, bo tudi odšlo. To je namreč bistvo potovanja. Odideš, da nekam prideš; odideš, da greš drugam; odideš, da se vrneš. V vsakem primeru se z odhajanjem in prihajanjem menjajo okoliščine, okolja in razmerja. Razmerja na...

       Letošnja proslava zmagoslavja nad nacisti v Moskvi je bila le še medel odziv umirajočega spomina. Čas je praktično pospravil generacije in z njimi tudi dogodke, ki so nam bili vsem v opomin, kako hitro človeštvo lahko zdrkne v katastrofo. Še tako živa pripoved, dokumentirano pričevanje in posnetki ne morejo obuditi groze, ki so jo ob omembi "vojna" čutile preminule generacije. Kaj dejansko fašizem kot nacionalistično orodje sploh je, odraščajoči niti ne morejo dojeti. Ne vsebinsko, še manj čustveno. Nacizem je zgolj oblika fašizma, ki se je še posebej izkazal z agresivnostjo, vseobčim terorjem in množičnimi poboji. To, kar se danes poraja v desnih strankah, niti ni fašizem. Je nekakšna oblika totalitarizma v izdihljajih. Ljudje so preprosto prepametni, da bi predolgo nasedali domovinskim kultom in nezmotljivim vodjem. Svet se ne trese zaradi vzpona samodržcev, ampak zaradi njihove nemoči, da bi še koga sploh lahko prepričali v dolgotrajni pogrom proti ožigosan...