Starostno odraščanje

       Če želimo izvedeti, kako se sovraštvo neguje v sodobnih družbah, zadostuje, da se sprehodimo po forumih ali socialnih omrežjih med političnimi temami. Toda, kaj sploh je politika in ali niso vsa družbena razmerja politično zaznamovana? Odgovor na retorično vprašanje poznamo in če ga povežemo s pojmom "interes", torej z zanimanjem, ki ga soočamo v pogovoru ali razpravah z drugimi, potem je nedvomno, da je politično prav vse, kar se dogaja izven nas samih in v povezavi z drugimi. Torej ljubiti in sovražiti ni težko, omenjeni čustvi pa nakazujeta na naš najbolj grob odziv na medosebne odnose. No, če smo odkriti, je lažje sovražiti. A pozor! Stanje, ko stresamo gnev na drugače misleče ljudi in na tuja prepričanja, je hudičevo nevarno. Nevarno zato, ker nas ravni kronično visokega holesterola in pogosti adrenalinski šoki izčrpajo in kakšno desetletje prezgodaj položijo v krsto. Le sprehodite se po forumih in socialnih omrežjih in presneto kmalu vam bo jasno, kaj po...

       Domala pretežni del svojega življenja sem bil prepričan, da gremo proti zvezdam. Da sledimo domišljiji, kako bi enkrat obvladali potovanje po vesolju in kolonizirali eksoplanete. Potem pa se nekega dne zbudim v čisto drugačnem svetu. Srečujem procesije za življenje. Delavstvu natikajo na vrat tlačanske komate. Po poljih ženejo ljudi z biči, tovarne spreminjajo nazaj v izkoriščevalske manufakture z mizernimi plačami. Novodobni graščaki se bahajo z lastnimi galejami, ki jih ženejo obsojeni na životarjenje, v treh stanovih pa molče prikimavajo despotu, princu teme. Le še grmade je treba prižgati, na katerih bodo spovedovali in odreševali krivoverce. No, prej ali slej bi se zgodilo tudi to, če … Če človeštvo ne bi šlo skozi dobe razsvetljenstva, humanizma in socializma. Slednji je bil nedvomno svetovni proces, ki je kapitalizmu porezal grivo in ga prisilil k pogajanjem in popuščanjem. Naj se nazadnjaki še tako šopirijo, doživljajo svoj labodji spev. Njihov trenutn...

       Vse več ljudi se odloča za samsko življenje. Olala! Medtem ko nekateri vidijo krivdo, če temu sploh lahko tako rečemo, v individualizmu, ki ga spodbuja potrošniška družba, sem sam prepričan, da gre za okoliščine, ki pobeg k sebi omogočajo. Enostavno neposredni odnosi so prezahtevni. Terjajo nenehno prilagajanje, popuščanje ali zategovanje, s kavča pa lahko elektronsko nadziram zgolj komunikacije, ki si jih želim. In, in pri tem me ne moti nihče. Ne tekam po trgovinah, ne trošim za potomstvo in ne zapravljam za glasbene in druge šole, kjer naj bi se preizkušali mladi talenti. Ne zabijam časa na raznih predstavah nadobudne ustvarjalnosti, ne najemam kreditov za dopust in ne tičim do grla v vseživljenjskih posojilno-varčevalnih shemah za nakup gajbe, v kateri bom živel svoje frustracije. Prav malo mar mi je, če me imajo za neresnega, neodgovornega, za nekoga, ki beži pred obveznostmi. Pri teh letih že vem, da ljubezen ni nič drugega kot hormonska prevara. In če t...

       Bistvo demokracije je, da lahko ignoriraš, in to dobesedno, vsako oblast. Slednja mora služiti širši skupnosti. In če služi, potem to ni več oblast, ampak javne storitve. To bi si moral vsak od nas z zlatimi črkami vklesati na strop v spalnici, tako da bi ga napis opomnil vsako jutro, kdo komu reže kruh. Volitve torej ne bi bile popolnoma nič drugega kot izborni postopek, komu bomo podelili mandat za izvedbo programa. Tako pa nenehno poslušamo absurde, kot so: "Delamo za ljudi!" Ne, gospe in gospodje, zame ne morete delati. Tako kot ste zastavili, me lahko le za kaj prikrajšate. Ideološko omejevanje vedno snuje in udejanja zaporniške režime, ljudi pa postavlja na raven arestantov. Posameznik se ne sme ubiti, posameznica ne sme splaviti. Vsi mi smo dolžni tičati do bokov v posrani režimski riti, ki ji neupravičeno pravijo demokracija. Oprostite, kadar nekdo trdi, da veruje v svetost življenja, pri tem pa pozabi, da sem tudi sam neke vrste bitje, ki naj bi ne le...

       V zlati dobi delavstva smo plače v jeseniški železarni prejemali vsakega 15. v mesecu. Ta dan smo poimenovali " Marija Geld" . Sam nisem zaslužil veliko. Tolkel sem nočne in nadure, a kljub vsemu ni bilo več kot za nekaj veseljaških vikendov. Kakšno šparanje, kakšni prihranki le! Živeli smo iz rok v usta, a roke so bile nenehno med kakšnimi nogami, usta in možgani pa žejni žganega. Ni se ti bilo treba ukvarjati s prihodnostjo. Najkasneje po desetih letih si dobil kakšno luknjo za bivanje in v petih letih si si prislužil soliden avto. Za žensko in otroke si poskrbel sam, in od takrat naprej si tolkel neke vrste zaporniško življenje. Kako je že pel Ekrem Jevrić? "Kuća, poso, poso, kuća …" " Marija Geld" kar naenkrat ni bila več praznik veselja, politih miz in razvratnega omizja, ampak dan obračuna, ko si najprej prisluženo razbil na številne postavke; od stanovanja, do vrtca, posojila, vodarine, motorne mašine … In potem si življenje opazoval le še s...