Starostno odraščanje

       Po kajenju, drogah, pesticidih, onesnaženi vodi, dušikovih oksidih, mikroplastiki in kroničnem stresu, se je med dejavnike, ki pomembno skrajšujejo življenje, vpisalo tudi pomanjkanje spanja. Če je do zdaj veljalo, da spimo, da ne znorimo, potem od zdaj naprej spimo, da se čim večkrat zbudimo. No, raziskovalci si še vedno niso na jasnem, koliko ur dnevno naj bi spali in ali globok počitek prav tako razbremenjuje telo, da se očisti škodljivih odmrlih in strupenih razpadajočih snovi, ga pripravlja na spopad z bolezenskimi mikrobi in na splošno krepi telesno delovanje ter kognitivne sposobnosti. Manj kot sedem ur spanja na noč pomembno skrajša življenjsko dobo in to kljub vsem drugim dejavnikom zdravega življenja, kot so vadba, prehrana, zdravstvena oskrba, zadovoljujoča delovna in bivalna sredina. Če upoštevamo spoznanje, da se nevroplastičnost možganov oziroma reorganizacija njihovega delovanja in pomnjenje okrepita tudi pri globokem počivanju, v večini primero...

       Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja oziroma evtanazija, kot ji neevfemistično rečemo, se postopno tihotapi v našo zavest. Vse kaže, da bo v prihodnosti postala eno ključnih stvari, ki ji bomo morali poiskati mesto v našem življenju. Razumen in odgovoren človek bo moral namreč odločati tudi o lastni smrti, ne zgolj o življenjskih izbirah. V državah, kot sta Nizozemska in Kanada, kjer je evtanazija zakonita poleg paliativnega postopnega zastrupljanja težkih bolnikov z opioidi, pravzaprav že dojemajo psihofizično breme, ki ga prevzemajo vpleteni. Prvega velikega koraka proti evoluciji, kot je evtanazijo poimenoval nekdanji kanadski premier Justin Trudeau, dejansko ni mogoče nadzorovati, ko je enkrat uzakonjena. Enostavno ni mej, ki bi jih ne bilo mogoče prestopiti, ugotavlja nekdanji predsednik Evropskega inštituta za bioetiko, Etienne Montero. Po normalno razsodnih primerih, ki se odločajo za svojo smrt, prihajajo na mize poslancev predlogi in zahteve, da...

       Sam bi nikdar ne volil človeka, ki ga poganjajo jeza, maščevanje, sovraštvo, zavist in ideologija. Pravzaprav gre za najslabšo kombinacijo lastnosti, ki sprožajo in usmerjajo naše gone. Kako to vem? Preprosto zato, ker sem bil desetletja sam njihov ujetnik. Veliko samoanalize, volje, znanja in spoznanja lastne osebnosti sem potreboval, da sem se otresel njihovega vpliva. Mentalna zgradba, s katero te obdajo starši in okolica, v kateri odraščaš, je za hudiča precej trdna. Ko veš, v kakšnem oklepu tičiš; mnogi tega nikoli ne spoznajo; se tvoje neprijetno in naporno odraščanje v človeka šele začne. Pri meni so se arhetipi začeli sprijemati v neokusno, težko gmoto kmalu po petdesetem. Arhetipi so evolucijski vedenjski odzivi, ki so sicer nastali zaradi preživetja vrste, z učlovečenjem pa so se razvili v posesivne lastnosti, v naš egotrip. Domujejo v preteklosti, delujejo v sedanjosti. Zato potrebujemo veliko volje, vztrajnosti, da premagamo to nepraktično armado p...

       Ko vlagaš tožbo za tožbo, jih izgubljaš ter ne plačaš nastalih stroškov, poleg tega pa drugim kradeš morje časa in denarja, le zato, da odgovarjajo na podtikanja, se izogibajo zamudnim sodbam, potem je verjetno s pravosodnim sistemom nekaj narobe. Ne le verjetno, ampak zelo očitno je hudo narobe. O takšnem sistemu ne moremo govoriti kot o pravosodju, ker ne zasleduje pravice in ne ščiti ogroženih, ampak služi predvsem prevarantom. Krivosodje je tako kar pravšnji izraz za pravni sistem Podalpske domačije. Da se bomo razumeli! Sodni proces, ne sodniki in sodstvo, je pravno tako postavljen, da ščiti tiste z denarjem, medtem ko množica na robu preživetja ali v dejanskih denarnih škripcih še najbolj spominja na Hugojeve nesrečnike. Kako le bi bilo drugače, ko se stvari dogajajo po principu: "Kadija toži, kadija sodi." Kdo le je spisal zakone, kdo jih pojasnjuje, če preskočimo zakonodajalca, kdo brani, toži in sodi, če ne pravniki? Stroka sebi narekuje procesno ravn...

Pobeg v mladost  Pravzaprav niti ni več vedela, koliko časa strmi sama vase pred ogledalom. Vodoravne brazde so porisale čelo, vzdolžne pa so se odčitavale ob ličnicah. Nekoč napeti blazinici sta razkrili obris kosti, pod njo pa udrtini na obeh straneh obraza. Nekakšna koščena sivost se je vtisnila v kožo, ki so jo zaznamovale žilne gručice in rjave pege. Ustnice so se počasi nabirale. Nekaj jih je vleklo skupaj. In vrat? Na njem so brbotale rahle pikice kot na pergamentnem papirju. Koža je ohlapno visela in se zbirala v neokusni relief, kite pa so izstopile.  Kako se preoblikovati v iluzijo? Sl.vir: Google Gemini      Podoben pergamenten odtis se je odslikaval po rokah. Če jih je bolje pogledala, je opazila, da gre pravzaprav za rahle pikice kot na vratu in blede rjavkaste madeže, ki jih je začela opažati na licih in čelu. Kadar je kožo stisnila, so se razlezle v podolgovato premočrtno nabranost. Mlahavost je bila prisotna povsod. "Z lahkoto bi jo bilo odstriči...