Starostno odraščanje

       Ko sem bil sam mladenič, sem večkrat slišal od starejših, da ima moški na voljo le določeno število "šusov", spolnih izlivov, ejakulacij. To je bila takrat aktualna bajka. Pripovedovali pa so jo predvsem "slabi strelci", kot sem sam ugotovil v pogostih pogovorih, ki so bolj kot na resno debato mejili na šalo. Radoživežev se pred petdesetimi leti še ni kaj dosti klatilo po svetu. No, seveda so moški ob strani imeli ljubice in le-te ljubčke. Teh skrivnih poliamornih zvez ni bilo malo in so bile bistveno bolj trajne od današnjih zakonov. Zato tudi zbadljivke v smislu, da se pri otroku ve za mamo, za očeta pa ne moremo biti ravno najbolj prepričani, niso bile tako redke. V marsikateri družini je ropotalo zaradi dvomov in marsikateri otrok jih je po nepotrebnem kasiral od opitega očeta. Za ugotavljanje očetovstva niso bile na voljo zanesljive metode, recimo testiranje DNK. Obstajali so zgolj izločitveni krvni preizkusi in pa seveda primerjalni, s katerimi so ugota...

       Ja, dobesedno sesedel sem se, ko sem pomislil, koliko časa porabim za dokazovanje: staršem, vzgojiteljem, učiteljem, državi in njeni upravi, šefom, zdravstvu, ljubici, družini, Bogu in nebeški sivini. Naj si vsak sam pripiše še koga, ki vznemirja njegovo duševnost in krepost ter pomisli, za kaj zapravlja čas in denar. Prav s to svojo zavzetostjo, da bi drugim dokazali to, kar oni pričakujejo od nas, se oddaljujemo od samobitnosti. Oddaljujemo se od svobodnega, neodvisnega človeka. Zanemarjamo odraščanje in večino poskusov, povezanih z njim, da bi postali značajsko samostojna oseba. Kako sploh zaupati nekomu, ki mu drugi krojijo življenje oziroma je duševno odvisen od njihove dobre volje ter pričakovanj, da ga pohvalijo za njegovo zvestobo, pripadnost? Je takšen človek res priden ali le dobro viden? Na izpostavljeni točki življenja, kjer točno vedo, kako ga zavrteti ali sneti, če jim je v napoto. Le kdo mi bo povrnil vse te ure pripadnosti? Mi bo razum sploh kd...

     Trumpova soldateska je presenečeno spoznala, da so Perzijci čisto nekaj drugega od nesamobitnih Venezuelcev. Pri izvozu neokolonialnih odnosov v islamsko republiko se je krepko zalomilo. Ni pomembno, kako se bo končal bližnjevzhodni zaplet in koliko bodo pokasirali razni komentatorji za nebuloze, račun, ki ga izstavlja Iran, bo ogromen. Neposredno bo nekaj tisoč mrtvih in na deset tisoče ranjenih in prizadetih plačalo to ameriško hropenje za milijardami. Ja, zgolj za to gre, za navijanje cen nafte iz naftnih polj, ki jih nadzorujejo ZDA. Večina pa še kar verjame, da gre za osvoboditev Perzijcev, Venezuelcev in Kubancev izpod zatiralskih režimov. Leteli bodo bombniki, letele bodo rakete in leteli bodo droni. Na vse strani! Plačal pa bo tisti, ki ima najmanj, zgolj za preživetje čez dan ali teden. Bednika ni škoda za uničujoče šopirjenje in poniževanje razuma. "Banda kravatarska, in z njimi vsa Trumponija ravbarska," bi verjetno zapel Jani Kutin. Zdaj lahko nazorno vid...

       V mladosti hočemo ugajati. Na različne načine poskušamo izzvati zanimanje zase. Bilo je obdobje v mojem odraščanju, ko so bile moderne hlače na zvonec. Ni bilo pomembno, kdo nosi takšne hlače. Nosili smo jih vsi. Vendar so si nekateri res omislili zavidanja vredno širino v izteku hlačnic. Takšni so bili največji "frajerji" in za roke so se jih držale najboljša dekleta. Spomnim se znanca. V železarni je delal za žebljarskim strojem. Taka, taka, taka je ropotalo iz dneva v noč in iz noči v dan. Mašina je obnemela le, da so namestili nov zvitek žice, vendar so trenutek tišine preglasili drugi stroji. Taka, taka, taka. Kako je že pel Župančič: "Pol treh, pol treh - spet puha nam meh! Žareči žeblji so nam v očeh, do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh." Ja, takšna je bila budnica tistega časa za mizerno plačo. Kljub temu si je znanec omislil hlače na zvonec s širino 80 centimetrov. Kot krilo so poplesavale okoli nog, ko se je z ljubkim dekletom sprehajal nad mestom...

       V življenju sprejemamo različne odločitve. Nekaterih dogodkov se preprosto veselimo, drugi nas okužijo z dvomi. Proslavljamo uspehe, o porazih molčimo. Čim prej jih poskušamo pospraviti na senčno stran možganov. A še tako neizmerna radost, preplavljanje z dopaminom tik pred izlivom sreče, je kratka. Trenutek in že nas spet pogoltnejo vsakdanji valovi. Tako je, kadar smo prepričani, da nas lahko osrečujejo zgolj uspehi, s katerimi se dokazujemo drugim, zunanjemu svetu. V tem pogledu sem nekoliko budist. Prepričan sem, da prava radost nastaja v intimnem ozračju človekove duše. Sicer nisem veren. Človek lahko osreči le samega sebe, in to dokaj trajno. Vse drugo so trenutki, ki bi jih zaradi obilice hormonov in nevrotransmitorjev prej lahko poimenovali blaznost kot radost. Tudi zato, ker nas takšno iskanje sreče vodi v odvisnost. Zadeti smo kratek čas in potem trpimo, dokler ne dobimo nove presežne doze dopamina. Nesrečno ponavljanje brez konca bi lahko rekli. Tod...