Starostno odraščanje

       Poslušam, kako protestirajo, pa ne stari, ampak mlajši, proti neprimernemu obravnavanju starejših in zaznamovanju njihovega življenja s starizmi. Lepo in prav, toda mladi z bolj izraženo empatično vlogo preprosto ne vidijo, kako se starejši sami vdajamo pričakovanjem, ki jih družba ima o nas. Je mar res cilj človeka postati dober dedi ali skrbna babi, ne pa lastno odraščanje in osvoboditev iz okvirjev, v katere te družba postavlja, da služiš njenim demografskim načrtom? Bil sem slab oče in zdaj bi kar naenkrat postal dober dedi! Norost in družbena togost hkrati. Imam ime in priimek, ki še kako ponazarja moj značaj, in niti najmanj ne mislim služiti potrebam generacije, ki se ji vsake toliko posreči kakšen otrok. Vem, idealno bi bilo, a ne zame, da bi se integriral v vzgojno-varstveni sistem in otroke mojih neposrednih potomcev učil prepovedi. Jim pomagal, da se socializirajo, jih vzgajal po vzorcih, kot to počno za domačimi zidovi, v vrtcih in šolah. "Sedi, le...

       Kot kažejo zadnja merjenja nacionalnega preverjanja znanja v Podalpski domačiji, se nazadnjakom ni treba bati za podmladek. Pravkar odrašča tako imenovana gverila neznanja. V nižjih razredih osnovne šole bralna pismenost hitro upada. Zgolj 40 odstotkov nadobudnežev še dosega rezultate, ko bi lahko rekli, da razumejo tisto kar preberejo. Omenjena težava pa dolgoročno ne zmanjšuje le povprečja znanja pri slovenščini in jezikih nasploh, ampak tudi pri drugih predmetih. Če namreč nisi sposoben razumeti nekoliko daljšega stavka, ki si ga prebral, večine matematičnih uporabnih nalog ne boš rešil, tvoje razumevanje nasploh pa je okrnjeno in odvisno od drugih. Mogoče bo staršem in odvetnikom družno še nekako uspelo izvleči generacijo neznalčkov iz devetletke z zadovoljivim znanjem, potem se bo pa njihova učna zgodba zagotovo končala. A kot kažejo podatki, tam, kjer se konča volja po znanju, se okrepi privrženost demagogiji, pojavu, kjer predsodki in stigmatizacija nad...

       Mogoče še kakšno leto, največ dve bom potreboval, da popišem lastno duševno strukturo. Da odgovorim na vprašanje, kdo sem in bom vedel, kam iti. Takrat naj bi posamično življenje dobilo svoj smisel. Vsaj mislim, da ga. No, če se varam, nič hudega. Ena izkušnja v življenju več. Edison je bojda opravil blizu 10.000 poskusov, preden je žarnica zasvetila. Trdil je, da si je nabral lepo zbirko ugotovitev, zakaj žarnica ne sveti. Pri meni se dogaja nekaj podobnega pri iskanju večnosti. Močno upam, da bom opravil najmanj toliko telesnih in mentalnih poskusov, preden mi zasveti "večna" luč. S tem nikakor ne mislim odhoda v božji objem. V Boga namreč ne verjamem. Sem nezapriseženi ateist. Tudi če obstaja, nisem med njegovimi privrženci. Prepuščen sem bolj ali manj sebi. No, nekoliko tudi medicini, fiziki, psihologiji … V znanost preprosto verjamem in včasih se mi zdi, da vidim tisto luč na koncu tunela; smoter, ki ga zasledujem praktično od trenutka, ko sem se zavedal ...

       Poroke s klepetalnimi roboti? Verjetno se tudi te dogajajo. Splet in umetna inteligenca sta segla globoko v naše živčevje, tako da virtualno življenje ni nobena posebnost, svoje pa kot vedno opravita zvrhana mera domišljije in čustvena prizadetost. Ko bodo naglavne komplete za virtualno resničnost razvili, da bodo bistveno približali namišljeni svet realnim občutkom in pričakovanjem, bo meja med resničnim in umetnim dokončno padla. No, verjetno bi to že zdavnaj naredili, a nočejo, da se črta med stvarnim in namišljenim prehitro zabriše. Pomislimo, imeli bi dva svetova pravne nadležnosti. V prvem, kjer se razmerja nenehno usklajujejo med izkoriščevalci in izkoriščanimi, bi bili vrednoti delo in poslušnost. Praktično vsak te lahko pokliče na odgovornost oziroma zgrabi za "jajca", kot pravimo po domače. Drugi je svet domišljijskih radosti. Ustvarjen za naše dobro počutje in uživanje. Moralo v njem podrejamo lastnim zahtevam in potrebam. Odgovarjamo izključno sebi...

       Znameniti stavek, s katerim je Rene Descartes potrdil lastni obstoj, še danes buri filozofske duhove. Preobračajo misli in preobračajo besede, da bi prišli do zaključka, ali s prepoznavanjem obstoja že lahko potrdimo tudi prisotnost same zavesti. Ko je izvirni francoski mislec iskal stoodstotno resnico, se je ustavil pri mišljenju. "Lahko me izdajo čuti, lahko dvomim o resničnem obstoju sveta, in o iluzijah, ki mi jih nenehno sproža hudobni demon, toda spoznanje, da razmišljam o vseh teh dvomih in se tega razmišljanja še kako zavedam, je samo po sebi dokaz, da obstajam in delujem. Le kako bi drugače lahko sploh bil prevaran?" Prevara, skozi katero dojemamo resničnost, sebe in svet, ki nas obkroža, je torej najboljši dokaz zavesti in ta nedvomno potrjuje naš obstoj. No, ljudi, ki naj bi imeli duha na ravni matematične virtuoznosti, je na Zemlji malo, vendar z vsakim desetletjem več. In če upoštevamo spoznanja, do katerih so prišli na Teksaški univerzi v Dallasu...