Starostno odraščanje

  Nikdar si niti slučajno nisem predstavljal, da bom kdaj govoril o tem. Do nedavnega sem bil sam čvrsto prepričan, da gre za čisti individualni lastnosti, a sem po izkustvenem modelu prišel do nasprotnih ugotovitev. Z leti človek marsikaj doživi in nikoli ni prepozno, da spremeni stališče. Še posebej ne, če ga to osvobaja odgovornosti. No, etika je naravni zakon počutja, ki se ustvarja v odnosu do drugih ljudi ter se spreminja z razvojem kolektivne in osebne zavesti. Če je bilo pred stoletji ubijanje drugih in drugačnih še popolnoma sprejemljivo, danes še zdaleč ni več tako. Človeški in osebni um se nekako zavedata globalne soodvisnosti in usode in nenazadnje smo vsi pripadniki iste, človeške vrste. Etika vsekakor ni stvar individualne izbire, ampak odgovor na sobivanje, še posebej na spoznavanje tujih in doživljanje lastnih čustev. Empatija je nekaj, kar nam je prirojeno, dokazujejo znanstveniki v zadnjem času. Če upoštevamo, da smo živalskega izvora in da z udomačitvijo doživlja...

  V Podalpski domačiji smo po kratki razpravi in velikih obetih sprejeli zakon o SKOK-u. Sprejeli smo še enega izmed tragično neučinkovitih predpisov, ki bodo grenili naša življenja za pičle rezultate. Ključna težava je, kako dokazati nekaj, kar se dogaja ob nepoznanem času, na nepoznanem kraju, z nepoznanimi vsotami. Ja, prav v tem tiči kavelj. Proces podkupovanja je nekaj, dokazovanje pa čisto nekaj drugega. Edino, kar lahko rečemo "za prmejduš" je, da bo koruptnih dejanj res manj, ampak izključno zato, ker bodo njihovi akterji previdnejši in bodo podkupovanje opravljali z bistveno več finančne spretnosti in pazljivosti. Ne, korupciji preprosto ne moremo stopiti na prste, še posebej ne z nekimi predpisi in kljub zagnanosti poslancev, ki zakone sprejemajo za narodov blagor. Korupcija je namreč dobesedno vtkana v smisel naših življenj. Je naš vzgojni smoter, če že tako hočete. Nekdo je pred desetletji izjavil: "Vse je naprodaj, tudi človek, le pravo ceno mu morate postav...

  Renesanso v 15. in 16. stoletju lahko pojmujemo kot miselni prerod, razcvet, lahko pa tudi kot umetniško in intelektualno prizadevanje, da bi se vrnili v klasično grško in rimsko obdobje. Italijanska umetnost tistega časa je odličen primer nostalgičnega vračanja v preteklost. Kljub temu se je z renesanso začelo rušiti brezpogojno srednjeveško versko avtoriteto in s tem postavljanje temeljev za razsvetljenstvo v 18. stoletju. Dobo razuma zaznamujejo okrepljena vera v človeka, znanstvena revolucija in empirizem. Zaradi razvoja logike in naraščajoče svobodomiselnosti je bilo obdobje pomembno tudi po odločnem obračunavanju z verskim absolutizmom in dogmatizmom. Toda danes, ko doživljamo restavracijo desničarskih vrednot, se sprašujemo, ali nas je humanizem dejansko prevzel ali pa še naprej ostajamo žrtve duševne nedoraslosti. Okoliščine in razmerja kar naenkrat niso naklonjena individualizmu ter svobodnemu mišljenju. Ljudje znova potrebujemo nekoga, ki bo skrbel za nas in bo prevzel ...

       Nekateri hlapčevsko klanjanje razumejo kot zunanjepolitični blagoslov. Sam na to gledam izključno kot posledico izražanja genov, ki aktivirajo preživetveni nagon, posredno pa vplivajo na psihofizično sestavo posameznika. Prav zato izdajalstvo samo po sebi še zdaleč ni zgolj pridobljena značajska lastnost, ampak je evolucijsko vgrajeno v vedénje določenega dela populacije. Izdajalstvo je v vsakem pogledu arhetipsko. Moč samega izražanja se krepi ali izničuje v nezavednem, navzven pa se kaže kot tipično posameznikovo obnašanje. Izdajalske osebnosti tako ni mogoče pozdraviti, kot s prehranskimi dopolnili ni mogoče spodbuditi inteligentnosti. Obe sta namreč zapisani globoko v genomu, sprožita pa se v primernih okoliščinah. Če se izrazimo evfemistično, je izdajalstvo posledica evolucijske genetske napake. Danes že lahko znanstveno pojasnimo in prikimamo znamenitim Cankarjevim besedam: "Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!" Samo poglejmo ključne vrednote domačih na...

       Prav nobene sentimentalnosti ne čutim do tako poveličevanega varstva starejših, kot je dolgotrajna oskrba. Res je, da človek prej ali slej konča svoje življenje, svoje bedno življenje. Zadnji meseci, dnevi, ure so prav to: skrajna beda. In če se že toliko natezamo okrog vprašanja, kdaj se življenje dejansko začne, bi morali tudi katero reči o tem, kdaj se predčasno konča. Verjetno takrat, ko Homo sapiens izgubi svoj pridevnik (misleči, moder, razumen, okuševalski) in ostane zgolj biološki rod. Postane bitje, ki še vedno bije, čeprav ne ve čemu in komu na čast. No, osebno sem prepričan, da se človek veliko prej spremeni v vegetativno obliko, in sicer takrat, ko mu bližnji ali širša družba odvzame opravilno sposobnost ali ravnajo z njim tako, kot bi imeli pred seboj bitje brez lastne volje. Take primerke srečujem že od malih nog in precej pogosto. Starost sama po sebi je za marsikaterega mlajšega izgovor, da prevzame nad njo nadzor. Pri primerkih, ki imajo tekoč...