Starostno odraščanje

       Kako pogosto se vračamo v preteklost? Nam takšen podatek lahko pove kaj o naši usmeritvi? Smo samostojni ali še vedno odvisni od naklonjenosti drugih? Mogoče smo le sopotniki brez lastnih pogledov in prepričanj? Slednje je vsekakor potrditev, da je naše odraščanje zastalo že zelo zgodaj, v obdobju ranega najstništva. Vsekakor gre za infantilno značajsko potezo, podprto z dobro mero koristoljubja. Ja, otroci vedo, kako se je treba obnašati, nekateri se znajo celo prikupiti, da dobijo želeno stvar ali si pridobijo pozornost. Marsikdo bo rekel: "Tako je tudi prav!" Sam pa se sprašujem, ali se moramo odrasli res vesti kot pocukrani, pokorni psički, da se nam ustreže. Mar ne razpolagamo s potrebnim znanjem in argumenti, da lahko pojasnimo lastna dejanja in prepričamo druge o smotrnosti naših potreb in pogledov? Saj ni narobe, če nekomu prikimavamo, zato da ne bi prizadeli njegovega samoljubja, napačno pa je, če se z drugimi strinjamo le zato, ker bomo od tega imeli...

       Temu lahko tudi rečemo prevara spoznanja. Ko smo se bolj ali manj nadejali, da bo prihajajoča vladna koalicija zmanjšala vrste v zdravstvu, so se te začele nabirati še pred uradniškimi okenci. Ja, za storitev e-uprave že stojimo v vrsti, z zmanjšanjem števila zaposlenih uradnikov za 10 odstotkov, pa bomo morali na žige in podpise očitno čakati tudi pred upravnimi organi. Vrste vsekakor bodo, a zaenkrat še nihče ne ve, kako dolgo bomo čakali oziroma kdaj se bomo morali prednaročiti, da bomo pravočasno dobili, recimo, nov potni list, zamenjali vozniško dovoljenje ali nam bodo izdali gradbeno odločbo. Bomo čakali dve uri, dva dni, dva meseca ali dve leti? Zdaj lahko zagotovo rečemo, da bo nepremišljeno povečevanje obrambnega proračuna v Podalpski domačiji v celoti razblinilo upe in obljube vseh, tistih, ki so jih dajali, in nas, ki smo verjeli! In ko obeti zaradi piškavih 300 milijonov strmoglavijo, potem vemo, da imamo opravka, ne le z ideološko izkrivljenimi po...

       Neposreden dokaz tipičnega nazadnjaštva je skrb političnih strank za povečevanje članstva. Še vedno so namreč prepričane, da je število tistih, ki plačujejo članarino, najboljši porok za njihovo rast in krepitev vloge med volivci. Generalna zmota! Vrnimo se za trenutek v obdobje totalitarnih režimov (boljševizem, fašizem, komunizem …), milijonsko članstvo je partije dobesedno odneslo na smetišče zgodovine. Velike stranke namreč v sebi porajajo nasprotja mišljenj, programov in pobud, ne glede na to, kako čvrsto, premočrtno so vodene in nadzorovane. Kaj pa vemo, kaj vse se dogaja znotraj, recimo SDS? Dolgo se ne zgodi nič, kar bi opazila širša javnost, nato pa se v kratkem času zgodi vse. Kaj sploh lahko še ponudi ena stranka ali par njih v tako kompleksnem svetu, kot je naš? Popolnoma nič drugega kot ideologijo. Od slednje pa se ne da živeti! Kvečjemu se naučijo kleti tudi najbolj vzdržni ljudje, ki se vztrajno upirajo primitivizmu. Klasično strankarstvo in pa ...

       Nedavno sem prebral, da stres lahko opisujemo kot ogenj, na katerem si skuhamo kosilo, lahko pa z njim zažgemo tudi hišo. No, če sem odkrit sam niti ne trpim za kakšno stresomanijo, kaj šele, da bi meril učinke, ki me vržejo pokonci ali zatolčejo s srčnim utripom, hitrostjo dihanja ali z manšeto za merjenje visokega pritiska. Očitno stresni udarci name delujejo spodbudno. Še posebej zdaj, ko sem nekoliko starejši. Lahko celo trdim, da jih nekako potrebujem, da me vržejo iz zaspanega vzdušja in spodbudijo k delu, pisanju, razmišljanju … Kot sem spoznal, podobno razmišljajo tudi nekateri drugi. Stresa ne jemljejo kot zdravju nevaren dogodek, ampak kot hvaležno vzburjenje, da se učinkovito lotijo opravil. Zadnje čase celo raziskovalci priznavajo, da je od tega, kako gledamo na stvari, odvisno, kakšen vpliv bo imel stresni dogodek na nas. Sodimo med ljudi, ki probleme rešujejo, ali med tiste, ki čakajo, da jih bodo rešili drugi? Bomo dopustili, da nas ohromi korti...

       Počasi, a res počasi človeštvo prihaja do ključnih spoznanj, ki so potrebna za zdravo dolgožitje. Oslabljen in poškodovan živčni sistem očitno igra pomembno, če ne kar glavno vlogo. No, znanstveniki ne odkrivajo le, kako izboljšati delovanje upočasnjenih ali zastalih presnovnih procesov ter senzoričnega živčnega sistema, ampak ugotavljajo, da imajo določene beljakovine celo sposobnost obnavljanja funkcij in pomlajevanja. Vedno več raziskav potrjuje, da je telo resnično mogoče obnoviti, vendar so znanstveniki še nekoliko šibki pri prepoznavanju "vitalnih" in škodljivih beljakovin. Vir slednjih so predvsem senescentne celice. Staranje je vsekakor biološko programiran proces in celice v njem še kako dejavno sodelujejo. Do zdaj smo bili domala nemočni, ko je udarila mišična oslabelost. Prej ali slej je prevladala in človeka postavila v stanje gibalne nezmožnosti. Podobno je tudi s starostno sarkopenijo. Po osemdesetem letu zaradi nje hira dobra polovica starejših....