Starostno odraščanje

       Največkrat so zapisi o starejših bolj ali manj stereotipne sodbe, ki si jih po nekakšnem nenapisanem pravilu podajajo "pisuni". Mediji govorijo, prikazujejo, poročajo o onemoglih, starostno prizadetih in čakajočih na oskrbo. Človek ima res občutek, da se življenje končuje na obrobju v kakšnem domu za ostarele. Pa se res? Nedavni skok 81-letne korenine v Dravo, da reši nebogljeno dete, pripoveduje popolnoma neko drugo zgodbo. Seveda si "stari" zasluži vso pozornost in tudi kakšno priznanje. Ne da bi razmišljal, se je pognal v dravski tok, medtem ko so se dosti mlajši mimoidoči in sprehajalci na nabrežju ozirali preč, se delali nevedne, če niso ravno nalagali posnetkov in komentarjev na družbena omrežja. Pa so spet predsodkom podvrženi mediji pohiteli z obsodbami in zgražanjem. In ko so se zmrdovanja na račun postboomerskih generacij množila, ni nihče pomislil, da mogoče ne gre le za drugačno dojemanje odgovornosti, za pomanjkanje družbenega čuta, empatije in s...

       Trdijo, da staranje v naši kulturi na splošno velja za težavo, ki jo je treba rešiti, ne za naraven in neizbežen telesni proces. No, ne le v naši kulturi, ampak v večini civilizacij, ki so in še poseljujejo svet, je staranje nadloga, ki ji ljudje želijo ubežati. Le kaj so številna verstva in verovanja drugega kot osmišljanje idealiziranih stopnic do mladosti in večnosti. Eno in drugo se tesno prepletata, saj verjetno ni nikogar, ki bi nebogljen in odvisen od drugih, želel zreti v neminljivost. Če so bili še nekaj stoletij nazaj, vse do znanstvenega utemeljevanja električne energije, poskusi pomlajevanja zaupani alkimistom in obrednemu čaščenju, stvari danes počasi le dobivajo neko stvarno težo. A očitno, kot povedo raziskave, bo človeka veliko lažje pomladiti, kot pa prepričati, da odloži breme nostalgičnih spominov. Slednji namreč predstavljajo največjo razvojno coklo pri preboju med "večno mlade". Ljudje, ki se spominjajo lastne mladosti, svojih staršev, dru...

       Prevedena O'Connellova knjiga z omenjenim naslovom (To Be a Machine) mi je po nekaj letih spet padla s knjižne police v roke. "Naš cilj je, da rešimo uganko možganov," je avtor zapisal nekje v njej. Priznam, da se z izrečenim popolnoma strinjam, čeprav me je v knjigi najbolj pritegnilo poglavje o singularnosti. O trenutku, ko se bosta biološka struktura in tehnologija, delo prav malo prej omenjenih možganov, združila v eno bit. "Singularnost nam bo omogočila preseganje biološkega telesa in možganov. Svojo usodo bomo vzeli v svoje roke," je prepričan Ray Kurzweil, izumitelj in futuristični mislec. Tudi sam močno verjamem, da bomo dosegli točko singularnosti v tem, prav gotovo pa v naslednjem stoletju. No, če nekoliko bolj razmislimo, bomo videli, da naša strojna prihodnost niti ni tako nenavadna. Saj jo že ves čas, od trenutka, ko se je človek znašel v skupnosti in organiziral prvi pogon na mamuta, živimo. Samo človeško telo je tudi drugače biološki stroj,...

       Ko se v tem dolgem vročem poletju, nekako namigujem na TV-nadaljevanko, v kateri je Roy Thinnes upodobil mladega Ben Quicka, znanilca sprememb v mestecu ob Misisipiju, razvnema razprava o osmišljanju starosti, razpravljalci največkrat pozabljajo, da je bistvo osmišljanja človek sam, ne pa družba, še manj država. Brez dvoma starost se spreminja, življenjska doba se podaljšuje in stroški na pasivnega upokojenca naraščajo. No, socialna država si je zadala cilj, da bo še aktivno prebivalstvo zavarovala za dobo starosti, predvsem pa onemoglosti. A kaj ko ta oblika še zdaleč ne deluje kot zavarovanje, se pravi, s plemenitenjem sredstev v sedanjosti za zmanjšanje socialnega in osebnega tveganja   v prihodnosti. Bolj ali manj imamo sistem, ki se preživlja iz rok v usta in brez podpore države bi vsi upokojenci, ne le nekateri, tenko piskali. Seveda se tudi javna sredstva napajajo iz naših malh, zato se mi prispevek države za pokojnine in invalidnine niti najmanj n...

       Neki strukturni biolog je izjavil, da bi morali spremeniti način učenja, da bi študente naučili kritično razmišljati. No, krepko naivna izjava je bila zapisana v časopisu 6. avgusta, na dan, ko je pred 81 leti "Malček" napovedal atomsko dobo z ruševinami in prek 100.000 mrtvimi meščani Hirošime. Ustvarjalci atomske bombe prav gotovo niso kritično razmišljali, ko so jo snovali. Tudi vojaki, ki so jo naložili in pilot bombnika B-29, ki jo je odvrgel, ne. Za ZDA je bil množični poboj zgolj tehnološki preizkus. Torej, kako naučiti kritičnega mišljenja generacije, ki jih že od rojstva vzgajamo po mišljenjskih vzorcih, prepredenih s predsodki? Če temu dodamo še številne psihosocialne ovire skupnosti in osebne frustracije, dobimo maso, ki je preprosto ni več mogoče gnesti. Domoljubje, vera in družina so mogoče res vrline, ampak kakšne? Njihovi apologeti na nasprotnike mečejo bombe, drugače misleče zmerjajo, jim grozijo, so do njih nasilni, jih izključujejo. Vedeti mo...