Starostno odraščanje

       David Attenborough je eden tistih sooblikovalcev naših življenj, ob katerem smo se postarali. Že od leta 1950 vneto zasleduje živali s filmsko kamero v naravnem okolju. Verjetno je eden najbolj pronicljivih komentatorjev, ki ne dokumentira zgolj živalskega sveta, ampak tudi spremembe, ki so jim izpostavljene v različnih okoljih. Je nekakšen kritik, dokumentarist sprememb in hkrati žugajoči prst našega nespametnega odnosa do planeta. Leta 2012 se v BBC-jevem dokumentarcu Attenboroughova barka sprašuje, katerih deset ogroženih vrst bi rešil na planetu pred izumrtjem, če bi ga v to prisilile razmere. Zanimivo, med njimi je tudi naša človeška ribica (proteus), ki naseljuje podzemne vode dinarskega krasa. Na odločitev je vplivala njena prilagoditvena sposobnost za življenje v ekstremnih okoljih. Brez hrane lahko preživi tudi osem let. Kljub dolgemu pomanjkanju ohranja mišično maso in lahko takoj preide na intenzivno hranjenje, saj ne doživi metabolne zavrnitve. Ima...

       Današnji stoletniki na nek način spreminjajo pogled na samo starost. So najhitreje rastoča demografska skupina. Od leta 2000 se je njihovo število povečalo za skoraj šestkrat. 24 let kasneje je v Podalpski domačiji živelo že 386 stoletnikov, in to kljub sodobnim epidemijam, ki sokrojijo dolgost življenja. Danes so stoletniki še vedno eksotika. Vsi se radi pohvalimo z njimi in z leti, ki jih puščajo za sabo. Čez dobrih trideset let, ko bom med omenjeno skupino sodil tudi sam, pa bodo verjetno govorili o njih kot o starostnem bremenu. Mogoče? Preden pogledamo naprej, se ozrimo nekoliko nazaj, približno 30, 40 let. Takrat smo o stoletnikih govorili sila spoštljivo in od prvega do zadnjega smo pri njih iskali odgovore, ki so botrovali njihovim visokim letom. No, desetletja nazaj so se nam že šestdeseta, sedemdeseta zdela spoštljiva starost. Veliko takratnih starostnikov je bilo po videzu precej podobnih današnjim stoletnikom. Zato lahko sklepamo, da bodo čez dobri...

       Že polčetrto desetletje spremljam prehod Podalpske domačije v drugo Švico. Pravzaprav vse od trenutka, ko so tako imenovane "pomladanske stranke" napovedale Indijo koromandijo, sledim temu pospešenemu vrtenju koles. Demos je razpadel zaradi raznorodnih interesov, ki so iz evforije pripeljali do samoljubnega obračunavanja njegovih ustanoviteljev. S katastrofalnim polomom so končale tudi vse druge "pomladanske vlade", in to ne glede na to, kako so se obračali mašni plašči. Bog v nebesih, čeprav tako vneto prisegajo nanj, ni podprl nobene in maše za domovino so se izkazale za čisto prave nebuloze brez učinka. Ko nazadnjaki sebe razglašajo za "vigred", je to tipični paradoks, nesmisel, ki ga ne moremo definirati. No, preprosto ne gre le za to, da klovni hočejo prevzeti mesto akrobatov na trapezu, a zaradi kratkih nog ostajajo prikovani na tla. Edino, kar jim občasno prinese krila, da nekoliko podrsajo po zraku pred vnovičnim strmoglavljenjem, je sklicev...

       Pohlep je izumil potrošništvo. V bistvu je to nekakšen spiralni vrtiljak. Vse hitreje in zmeraj višje. Ekonomija obsega bo tekla, dokler bo število prebivalstva naraščalo, ko bo stagniralo ali začelo upadati, bodo trenutne trende še nekaj časa vzdrževali z inflacijo. Potem se bodo začeli svet in sistemi sesedati. Trenutno smo na točki preloma. Lahko krene le še navzdol. Potrošništvo je namreč demografska bolezen, ki vodi v prenaseljenost in zdi se, da je edino zdravilo nacionalizem. Njegova kratkovidnost namreč zapira meje pred prostim pretokom ljudi, dobrin in storitev. Gesla, ki smo jih nekoč slavili, so očitno za v staro šaro. Občutek imam, kot da bi Zemlja upočasnjevala. Nacionalna gospodarstva ne bogatijo več na račun pretokov, ampak z brezobzirnim izkoriščanjem tujih delavcev. Doma ali v podjetjih, ki jih imajo v tako imenovanem svetu v razvoju. V podalpski ekonomiji dela že 150.000 tujcev. Predstavljajo 16 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. Z nji...

       Prazniki mi že dolgo ne pomenijo nič. Državnih proslav se ne udeležujem, jih ne gledam, ker se mi zdi, da se na njih ponavljajo tako ljudje kot besede. Zmeraj eno in isto trkanje po prsih, pripisovanje zaslug in žuganje nasprotnikom. Človek mora živeti po taktu, ki ga narekuje aktualna politika, drugače ga ni. Pa trdijo, da smo neodvisni in svobodni. Utopija je naša prihodnost, bi lahko rekli. V obstoječem svetu samo kakšno pleme iz zelenega pragozda ali nekoliko usekan puščavnik lahko živi nepovezano. Ostali smo pripeti na spone globalizma, pripadamo različnim skupnostim, skupinam, interesom. Dejansko smo dosegli stopnjo vzajemnega tveganja, ko metulj z mahanjem kril na eni strani sveta povzroči vihar na drugem koncu. Ni treba, da poznamo kvantno mehaniko, da vidimo, kako prepletene so usode Zemljanov. No, tudi drugače me kvazi artisti ne spravijo, da bi nepremično sedel, zrl v dogajanje in ploskal ljudem na vrvicah. Svoboda se ne udejanja na takšnih priredit...