Starostno odraščanje

       25. oktober bo za Obalo turoben dan. Ne zaradi obeležitve spomina, ko je ozemlje Slovenije zapustil zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade in praznovanja dneva suverenosti, ampak ker bo praznik izkoristil za svojo vrnitev na Obalo prav najbolj zaslužni za uničenje dobršnega dela njenega gospodarstva. Človek, ki je eno najbolj razvitih regij s pomočjo svojih adjutantov potisnil za četrt stoletja nazaj, bo nastopil kot slavnostni govornik, odrešenik, v okolju, ki odločno zavrača njegovo "domoljubno" poslanstvo in kulturo poneumljene demokracije. Zanimivo bo videti ironijo, ki bo izvabljala nasmeške in aplavze ob narcističnem poveličevanju zaslug samooklicanih osvoboditeljev. Bo nacionalna zavest gorela ali zgolj tlela na ta spominski dan kolektivnega upora? Spomnim se, ko je črnomašnik kar nekajkrat napovedal prihod v sončno prestolnico Podalpske domačije, a ga ni bilo. Ni ga bilo, ker so mu nekateri nedvoumno sporočili, da ga bodo "kamenjali" za njegova ned...

       Vera v dolgožitje je do dobrega obsedla človeštvo. Ljudje ne preračunavajo le let, ki so jim še ostala do statistično predvidenega konca, ampak pri veterinarjih iščejo pomoč tudi za daljše življenje živalskih ljubljenčkov. Trg prehranskih dopolnil je dobesedno eksplodiral. Sestavine pa se kaj dosti ne razlikujejo od tistih, ki jih uživamo ljudje. Samo v ZDA stroški za oskrbo štirinožnih prijateljev odnesejo lastnikom slabih 150 milijard dolarjev na leto. S posebnimi klinikami za dolgoživost živali in zagonskimi raziskovalnimi podjetji ob njih se premica rasti zaslužkov strmo vzpenja. No, ljudje bomo iz tega objema sožitja vsekakor nekaj iztržili tudi za lastno dolgožitje. Če so dosedanje laboratorijske raziskave proučevale predvsem presnovne in živčne procese pri vinskih mušicah, miših in podganah, se raziskave vedno bolj osredotočajo na pse in mačke. S tem, ko poskušajo pridobiti kakšno leto več dlakavim ljubljenčkom, živali hkrati postajajo del laboratorijsk...

       Če umetna inteligenca ne bo delala otrok, kdo jih bo? Ne, ne gre za to, da se je vedno manj žensk pripravljeno pečati z materinstvom, ker v življenju obstaja tisoč in ena možnost za vzburjanje vedrejše plati. Vedno več raziskav nas opozarja na padanje ravni testosterona. In če so moški še v obdobju industrijske revolucije in pri gradnji povojnega sveta premogli toliko smelosti, da so vsake toliko legli z ženami v posteljo, je digitalni svet dokončno povzročil vrzel, ki jo je vedno težje krpati. Na tisoče priložnosti nas, tako ženske kot moške, trga iz sveta, v katerem smo hrepeneli po potomstvu. Tako opevana konkurenca nas je v popolnosti podredila posamični gonji za preživetje. In če so bili minulo stoletje predvsem moški iskalci virov preživetja, jim je po letu 1950 v svet svobodnega trga sledilo še 80 odstotkov žensk. Preveč, mnogo preveč, da bi države še lahko načrtovale demografsko politiko. Tudi če se dva že odločita za skupno življenje, je v sodobnem sv...

       Zatiran človek je hudoben človek, analogno temu je zatiran moški hudoben moški in zatirana ženska je hudobna ženska. Zatiranost in hudobija sta del abecede človeških odklonov in teh je bistveno več kot vrlin. Tradicionalno se prizadeti moški znaša nad šibkejšo žensko, če jo ima, ženska pa prenaša hudobijo pretežno na otroke, z ugovarjanjem pa jo širi tudi preko domačega praga. Začaran krog nazadnjaštva je tako sklenjen, pojavlja pa se tako pri levo kot desno usmerjenih. Frustracije so hudičev bič in hudobija nenehno potrebuje nove in nove žrtve. Te so njena edina terapija! Seveda to velja predvsem za navzven spodobne, urejene družine. Pravijo: "Obleka naredi človeka!" Že res, dokaz več, da videz še zdaleč ne pojasnjuje dejanskih odnosov in posamičnega značaja. Pod znamenito ali modno opravo je človek še vedno lahko le kup gnoja. Zato je Kosovel tudi postavil enačaj med gnojem in zlatom ter nedvoumno ovrednotil oboje z 0. Vendar ne pozabimo! Hudobija je patriar...

       Življenje vsekakor ima smisel, če to ni smisel nekoga drugega, ki ga mi prostodušno živimo. Recimo poet urbane tesnobe, Charles Bukowski, se je še kako zavedal, kako trpeč je lahko vsakdan, ko nas budilka vrže iz sna, da se potem na hitro userjemo, poščijemo, operemo zobe, počešemo lase, se nafutramo in vstopimo z avtomobilom na kredit v bitko s prometom, da pravočasno pridemo tja, kjer potem za drugega ustvarjamo dobiček, ob tem pa se od nas še pričakuje, da smo za to hvaležni. No, Bukowski je bil očitno prevelik individualist, da bi se podrejal tujim vzorcem in fetišiziral delo za druge. Pridružil se je uličnim boemom, pijanduram, ženskarjem ter začel življenje z dna podrobno, predvsem pa sočno popisovati. Postal je pisatelj z obrobja, ki so ga brali tudi tisti v središču "spodobnega sveta". Umrl je v 74. letu. Tisti, ki so ga poznali, so bili prepričani, da ga bo tvegano in izzivalno življenje dotolklo dosti prej! A verjetno je bila volja po preživetju, črp...