Starostno odraščanje

       Bi bil Homo sapiens brez domišljije še vedno človek? Misel sama je premalo za izdelavo kamene sekire, kaj šele za snovanje digitalnega sveta in navidezne resničnosti. Za prehod iz bitja, ki se usmerja izključno v lastno preživetje, v človeka, ki loči med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, je potreben občutek za čas. Le takšen človek ve, kam potuje, in ključna pri njegovem potovanju je domišljija. Brez nje ni zrenja v lasten in nikakršni napredek. Tudi nebesa in bogovi niso nič drugega kot starodavno hrepenenje po popolnosti. Recimo, da je to utemeljitev transhumanističnega razvoja. Starodavni cilj, ki si ga je podredila zgodnja oblast, da bi gospodovala nad nepredvidljivim ljudstvom. Binarni svet, delil se je na tuzemstvo in onstranstvo, je tisočletja zaviral prvotno človeško hrepenenje po lastnem preseganju. Politika obvladovanja je bila močnejša od potrebe po napredku. S humanizmom je človek spet začutil sebe. Se postopno otresel zamegljenih prepriča...

       Zadnje čase se ne pogovarjamo več samo o tem, kako si podaljšati življenje, ampak že presneto resno razmišljamo o lastni nesmrtnosti. Dolgožitne vrste, kot sta praktično nesmrtna meduza Turritopsis dohrnii in grenlandski morski pes Somniosus microcephalus , dokazujejo, da genetski mehanizmi za kaj takšnega obstajajo. Nekatera drevesa (velika sekvoja, čopasti bor, patagonska cipresa, tisa …) dosežejo starost tudi nekaj tisočletij. Narava je po eni strani postavila biološke omejitve, po drugi pa s posameznimi primeri dokazuje, da je življenje prek razumnih meja še kako možno. Razvozlati moramo le še procese, povezane z obnovo in pomladitvijo telesa, in smo na konju. Toda znanstveniki so podobno razmišljali tudi, ko so se povezali okrog projekta človeškega genoma (Human Genome Project - HGP). Trinajst let (1990-2003) so določali zaporedja vseh baznih parov. Po silovitem navdušenju, ki je sledilo končanemu delu, so ugotovili, da preprosta domneva: en gen = ena bel...

       Pluriverzum je dinamično dogajanje medsebojno odvisnih perspektiv. Povedano drugače, naše vesolje, univerzum, zaznamuje pluralno prepletanje različnih in brezštevilnih dogodkov. Kvantni fizik Christopher Fuchs ga opisuje kot živo skupnost sedanjih trenutkov. Einsteinova relativnostna teorija namreč obravnava vse časovne točke enakovredno. Po njej ni vesoljske dinamike, v kateri bi resničnost šele nastajala. Ni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Dojemanje stanja je odvisno od tega, iz katere perspektive ga opazujemo. Iz enega zornega kota se nekaj šele razvija ali že propada, medtem ko pogled iz drugega pokaže, da gre za dokončno izoblikovan, dovršen potek. Temu bi lahko tudi rekli sočasnost časovnih perspektiv. Einstein stvarnost opisuje kot štirirazsežno vesolje, ki ga določa statičen prostor-čas. Ja, tako bi bilo, če bi se današnje vesolje dejansko razvilo iz singularnosti skozi "veliki pok". A se očitno ni, saj pluriverzum ponuja številne druge možnost...

       Očitno bo šamansko zdravilo duha, nore gobe oziroma "svete otroke", ki spregovorijo skozi zdravilca prizadetemu, treba pomilostiti. No, šamani že od nekdaj psihoaktivno snov v gobah priznavajo za duhovno entiteto, učitelja in zdravilo. S pomočjo staroveškega obreda pomagajo uživalcu, da se preda učinkom analitičnega razpada osebnosti in obračuna s strahovi v sebi ter se znova sestavi v razbremenjeno duševno celoto. Seveda danes psilocibin poznamo predvsem zaradi njegove rekreativne in doživljajske psihedelične izkušnje, ki so se ji predajali mladi na potovanjih po Mehiki, zafrustrirani zahodnjaki pa so začeli psihoaktivno sestavino in njene uživalce preganjati kot zločince najslabše vrste. Kljub temu bo zdravilna droga premagala toge oblasti, saj je trgovina s trosi dovoljena, vzgajanje norih gob pa ni niti stroškovno niti tehnološko težko. Zdaj pa je po "čistunih" udarila še znanost. Psilocibin lahko prepreči izčrpavajoče stranske učinke kemoterapije, še pos...

            Strukturalisti poskušajo določiti, kaj zavest je, z razčlenjevanjem doživetij, z razbijanjem celovitega občutka na prafaktorje, ki sodelujejo pri njegovem tvorjenju. Celo matematiko so vpletli v doživljajske pojave, da bi preko objektivnega spoznavanja določili subjektivne lastnosti. No, mogoče se celo da postaviti nekakšna pravila, vendar zelo posplošena in na generalnih osnovah. Ko spregovorimo o niansah, na primer o barvnih odtenkih in sinestetičnih občutkih, zakaj nekateri rdečo doživljajo kot vročo, druge pa prijetno ščegeta, se objektivna shema hitro sesuje. Ob takšnih ugotovitvah objektivisti zaženejo alarm, ko nas prepričujejo, da kvalije ne obstajajo, ker se računica ne izide po njihovem in zavesti ne morejo izmeriti kot kajle sira. Kvalije so pojavne kakovosti, so načini, kako se nam stvari prikazujejo in kako jih občutimo. Do tega trenutka še vedno velja, da se jih ne da analizirati in razvrstiti v kakšnem periodnem sistemu po se...