Starostno odraščanje

       "Zlom rebra pri skoku v morje in sklep državnega zbora, da se morajo univerzitetni profesorji prisilno upokojiti po 65. letu, sta me opozorila, da nisem več rosno mlad in da se primerjam z napačnim Jazom," je zapisal avtor Drejčka in treh marsovčkov, psiholog Vid Pečjak v Psihologiji tretjega življenjskega obdobja, ki jo je izdal v samozaložbi na izteku prejšnjega stoletja (1998). V sodobni geriatriji so nevšečnosti in poškodbe, ki prizadevajo starostnike, združili pod besedo krhkost (frailty - ang.). Omenjeni starostni pojav začne že dokaj zgodaj kazati rožičke. Veliko ljudi se znajde v predkrhkem stanju že v svojih 30., 40. letih. Pri 50. prizadene že dobrih 10 % populacije, pri 80. pa kar 50 %. No, neizprosna statistika je spodbudnejša, kot se zdi na prvi pogled. Krhkost še zdaleč ni tako pogubna in na omilitev, tudi odpravo njenih posledic lahko vplivamo. Vsekakor ne gre za teoretične napovedi, ampak ilustrativne primere, kot sta Julia Hawkins, ki se je s ...

       Življenje bi lahko preprosto razdelili na sedem letnih časov. No, ne gre za koledarsko razdelitev niti ne za kakšno drugo razvrščanje po vremenskih značilnostih, ampak za preprosto primerjavo življenja z eliptičnim letom. Prvo je obdobje upanja in prilagajanja življenju. Drugo je obdobje spoznavanja in ugajanja. Zanj je značilno posnemanje in pričakovanje nagrade. Nekaj v stilu: Muri na dveh tačkah. Za tretje je značilno druženje in pluženje. Veseljačenje in intimno spoznavanje partnerjev. Četrto je prežeto z garanjem in dokazovanjem. Zaznamujejo ga naša najplodnejša leta, a tudi najbolj oportunistična, ko se za ljubi kruhek podimo od priznanja domov ter od doma po priznanja. Za peti letni čas sta značilna razočaranje in varanje. Življenje nas je utrudilo in zdaj vemo, da smo na tem svetu zato, da služimo drugim, lastno žrtvovanje pa imamo za nekaj samoumevnega. V bivanje poskušamo vnesti nekaj več svežine, a prej ali slej pristanemo na istem; ujetniki strasti...

       "Oboji, kristjani in svobodomisleci, verjamejo, da je življenje sveto, umor pa gnusen zločin," je zapisal Yuval Noah Harari v knjigi Homo deus. A kljub temu spremljamo tisočletno tradicijo usmrtitev, ki jih je zapovedal in izvedel človek, če zanemarimo ubijanje v vojaških spopadih. Človeško življenje torej ni sveto niti ni božje, saj ata Bog ne naredijo prav ničesar, da bi ljudje spoštovali njegov zakon. O čem torej govorimo? O dogmah, ki so izključno versko pogojene. Govorimo o interesih nekakšne cerkve, ki je temelje postavila na kosteh žrtev, katere je dosegla dolga roka njene etične pravičnosti. Če bi se stvari lotili znanstveno, bi namreč zelo težko razpravljali o svetosti življenja s spočetjem. Saj če je spočetje sveto dejanje Boga, potem morajo biti sveta tudi orodja, s katerimi nebeški alkimist spočne novo bitje; recimo penis in molzeča vagina ali vsaj sperma in jajčeca. A še zdaleč ni tako. Spodbujeni ali spontani izlivi in mesečni menstruacijski cikl...

       Rasisti in gibanja za rasno čistost so poskrbeli za njen negativni prizvok, čeprav pri omenjeni znanstveni disciplini ne gre za nič drugega kot iskanje načinov za doseganje telesno in duševno zdravega potomstva. Izgnana na rob etičnega obstoja, se počasi vrača v sedanjost, na univerze, inštitute, v raziskovalne laboratorije. Ocene poligenskih tveganj, zaenkrat jih opravlja skupina zasebnih zagonskih podjetij, znova burijo duhove. Bodo spoznanja dostopna zgolj bogatim, da bo njihovo potomstvo inteligentnejše, telesno odpornejše, bolj motivirano za delo in manj dovzetno za razne duševne in somatske bolezni ali pa bodo takšne raziskave genskega prepleta postale del demografskih politik na splošno? Zaenkrat pravega odgovora nimamo. Vemo pa, da se podjetja za genetske manipulacije pospešeno selijo v oaze svobodnega raziskovanja, kot je recimo Prospera v Hondurasu, kjer opravljajo raziskave s človeškim genetskim gradivom brez uradnega nadzora ali zakonskih omejitev....

       Nedavno smo se lahko vsi prepričali, koliko tehtata osebnost in njen ponos, in to pri ljudeh, za katere smo mislili, da imajo zaupanja vreden značaj. No, da gre, kot se je izkazalo, za zgolj nekaj opravljivih "bab", ki jih vaška folklora pogosto izpostavlja, je čisto naključje in niti najmanj ni povezano s predsodki o ženskah ali še manj s kakšno obliko mizoginije (podcenjevanje, sovraštvo do žensk). Očitno ščepec pohlepa in potreba po dokazovanju premagata občutek za diskretnost, čeprav gre za čiste neznance z iz rokava potegnjenimi obeti. Ja, in ko enkrat naivno zabredeš kot naivna dijakinja v prvem letniku srednje šole, potem so tudi izgovori temu primerni. Naivni! Lumpi naj bi iz konteksta trgali in prikrajali vsebine, in to iz pogovora, ki to sploh ni bil, ker je šlo za običajno hlastanje po vrženi vabi, in kot presojam sam, za čisto navadno zavistno, pritlehno ogovarjanje. Kdo sploh lahko stavi na resničnost takšnih izjav, ki najbolj spominjajo na tisto ...