Starostno odraščanje

       "Danes je obče sprejeto, da je lahko nesebičnost na ravni posameznega organizma orodje, s katerim ustrezni geni najbolje uresničujejo svoje koristi," je izrazil Richard Dawkins v knjigi Razpletanje mavrice. Torej, če nekoliko osvetlimo Dawkinsovo trditev, je tudi nesebičnost zgolj nekakšna sebičnost. S tem najlažje naravno pojasnimo razmerja znotraj zemeljske atmosfere, kjer se organizmi, njihovi strukturni deli, skupine, skupnosti, stranke, politične koalicije, borijo za svoj prostor pod soncem oziroma za čisto navadno preživetje. Geni sodelujejo z drugimi geni, da bi od sožitja imeli koristi in ne zaradi nekakšnega altruizma. Tega v naravi praktično ni, pa čeprav nekateri s prstom kažejo na sožitje posameznih zelo različnih ali celo sovražnih vrst. Vsekakor ne, da bi nas podučili, ampak da bi sebi podkrepili trditve o naravnem sožitju. Preživijo lahko le prilagodljivi, bi najbolj enostavno povzeli darvinistično razmišljanje. A kaj sploh pomeni prilagoditi se...

       V srednjem veku so, predvsem v Angliji, imeli zanimiv in za naše pojme tudi dokaj krut običaj. Ker ljudje niso znali brati, pisati in niso razumeli zemljevidov, so si omislili tako imenovane žive pomnike za ohranjanje zemljiških meja. Med procesijami, ko so hodili od mejnika do mejnika, so v mrzlo vodo metali otroke, jih pretepali, nekatere so celo z glavo udarjali ob sam mejnik. Vse to z namenom, da si zapomnijo meje med zemljišči za celo življenje. Hudiča, kljub kruti praksi je spomin velikokrat presenetil in védenje, pridobljeno na tak način, ni bilo nikoli pozabljeno. No, marsikje so običaj ohranili, vendar gre le še za simboliko surovih dejanj, h katerim so se nekoč zatekali. "Beating the bounds" bi težko prevedli v domačijski jezik Podalpske domačije. Še najbolj ustrezna prevoda bi bila vtiskanje meja (v spomin) ali (spominsko) zaznamovanje meja. In če smo se dolgo čudili takšnemu stvarjenju "živih arhivov", danes vemo, da takšne "krute" metod...

       Prav žalostno je gledati, kako zvezde, ki so nekoč razsvetljevale tvoje nebo, ugašajo. Kar naenkrat imaš občutek, da se ljudje držijo za nekakšne nevidne drogove, proteze, ki jih še držijo pokonci. Staranje je nedvomno propad in začne se z upočasnjevanjem. Vedno težje je loviti nogometno žogo. Mestni avtobus ti pobegne pred nosom. Tehtaš višino stopnic in globino, proti kateri se spuščaš. Koraki so krajši, manj stabilni in poti naenkrat začnejo postajati daljše in nepredvidljive. Tudi računalniki začnejo postajati prehitri za tvoje dojemanje, številne prednosti, ki jih ponujajo, pa prepreke, preko katerih vedno težje skačeš. Hudiča, življenje se ti začne dogajati v senci drugih, v zakulisju, zaodrju, v katerega odrske luči skoraj ne sežejo. Nevronske poti se spreminjajo, sinaptični signali zamujajo. Narava se nas preko biologije poskuša na vsak način otresti. Najprej spodobno, potlej rigorozno, surovo nesramno, boleče, ponižujoče. In vedno ji uspe. Vedno namre...

       "Geni nikakor niso nekaj, kar bi organizmi porabljali, saj so geni tisti, ki uporabljajo organizme," je zapisal avtor Sebičnega gena Richard Dawkins v delu Genetska knjiga mrtvih. "Geni so neposredni vzroki, drugače evolucija z naravnim izborom ni mogoča," so prav tako njegove besede, ki vnašajo nemalo zmede v znanstveno srenjo. A če bi ne bilo tako, potem bi se verjetno življenje ustavilo, še preden se je pravzaprav začelo. Tako pa že na prvi pogled samo razmnoževanje vrst nima drugega pomena, kot da potomci služijo za transport genom! No, slednji propadejo skupaj z organizmom, ki jih prenaša na druge organizme. Propadejo, a informacije oziroma zapisi za encimske in beljakovinske kombinacije ostajajo praktično neuničljive. In ko jih bomo enkrat znali prebrati v vsej njihovi polnosti, bomo presneto veliko izvedeli tudi o tem, kako je evolucijski izbor botroval razvoju posamezne vrste, recimo človeka. Seveda tukaj ne gre za človeka na splošno, ampak točno doti...

       Ni še minilo desetletje, odkar smo se seznanili z dokazi o ugodnih vplivih telesne vadbe na delovanje možganov. Seveda gre za aerobno razgibavanje telesa, povečan srčni utrip, pospešeno in globoko dihanje ter potenje. No, verjetno se prav zaradi garanja, ki ga takšna vadba zahteva, spodbudna novica ni prijela med telesno in mentalno zanemarjenimi. Že ko so se ljudje seznanjali z ugodnimi rezultati, so spraševali predvsem, koliko takšne nekoliko trše rekreacije je potrebno najmanj za vitalnejše možgane. Seveda je slednje precej težko napovedati, ker smo iz različnega testa, kot temu radi rečemo, živimo v različnih okoljih, razmerjih, se različno prehranjujemo in čutimo … Vrsta neznank ne more postreči z enim obče priznanim odgovorom. Kljub temu pogosto zasledim, ko omenjajo, da za spodobne učinke potrebujemo 30 minut vadbe, in to vsaka dva dni. Seveda je to za kavčarje občutno preveč. Kaj šele, da bi tekali po stopnicah, kjer je dvigalo, kolesarili po opravkih,...