Starostno odraščanje

       Nekateri nas poskušajo na vsak način prepričati, da je prihod desnega populizma neizogiben. Sam pa močno verjamem, da se čas nezmotljivih vodij in tako imenovanih desnih vrednot neusmiljeno izteka. Levičarstvo bo preživelo! Ne le zaradi svoje humanistične usmeritve in vere, da smo ljudje lahko boljši, kot so nas vzgojili, ampak predvsem, ker levičarstvo ne verjame, da svet lahko spreminjamo od zgoraj navzdol s pomočjo hierarhije in sklicevanjem na nekakšne imaginarne stvarnike. Levičarstvo je politični organizem, v katerem ni vodij, ampak zgolj nosilna ideja. Popolnoma zadošča vera v ljudi in njihove dosežke. Svet, ki stoji razvoju nasproti, zaznamujejo patriarhalna vzgoja, vera v nedokazljivo entiteto, grožnje in ustrahovanje, nasilje, senzacije, laži in dvomi, na predsodkih utemeljene vrednote, zaplankanost; z eno besedo: distopija! Ponazorjene ovire, ki preprečujejo pobeg v razsvetljeno družbo, še najbolj spominjajo na nekdanjo železno zaveso, za katero so ...

       Znova sem ponosen, da sem Slovenec. Naduti povzpetniki so končno doživeli to, kar jim gre. Končno so občutili na lastni koži, kaj pomeni okupacija razuma. Pred leti so pustošili po obalnem gospodarstvu, danes so se hoteli zmagoslavno vrniti na pogorišče, ki so ga pridne roke obnovile. Oh, kako prijetno je gledati zadrego, ki se riše po obrazih prisotnih, močno varovanih s policijo in vojsko. Primorci so tokrat očitno obudili spomin   na Ivanovo dediščino, zaradi katere so domala obstali v letu 2008. Dobro vedo, kdo jih je takrat potisnil ob tla, in mu danes na primeren način vračajo. Nekdo, ki te neprestano potaplja v preteklost, ne vidi prihodnosti, ampak zgolj sebe, svoje predsodke in zlorablja ljudstvo za zdravljenje lastne tesnobe in kompulzivnih motenj. Prav to se je danes v govoru pred zbranimi več kot potrdilo. Bolnik spreminja državo v lastni sanatorij, v katerem naj bi mu vrnili duševni mir, ki ga je po vsej verjetnosti ugrabila slaba vest. Prav ...

       Neki funkcionar policijske veteranske organizacije je izjavil, da si praznika, kot je dan suverenosti, ne pustijo ukrasti, zato bodo na "državni svečanosti" v Kopru sodelovali kljub nekaterim pomislekom. Očitno je zgolj slučajnost, da se ta oseba piše Čas. Čas je namreč bistven za vse, kar se dogaja tekom človeškega življenja. Brez človeka oziroma brez zavesti časa ni. Kozmična prostranost in neskončnost ga namreč ne priznavata. Vesolje hkrati poteka in odteka in nekaj takšnega, kot je veliki pok, pravzaprav ne obstaja. Vesolje se ne širi, ne krči, ne segreva in tudi ohlaja se ne. Le njegovi deli se nenehno preoblikujejo. Drugače je s človekom. On in njegova zavest sta trenutek v tem procesu sprememb, zato je popolnoma normalno, da na to kratko bivanje gleda linearno, se pravi kot enosmerno minevanje. Glede svojega biološkega izvora človek ni suveren. Suverenost nad njim udejanja narava, nad njo pa kozmični principi oziroma brezčasje. In če nekdo misli, da mu ...

       Znanstveniki človekove šibkosti in izgube gibalne avtonomnosti zaradi starosti ne pojmujejo več kot nekaj samoumevnega. Težavam poskušajo stopiti na prste in zavreti telesne procese, ki spreminjajo človeka v nebogljeno bitje. Če se nekoliko pošalim, vse kaže, da se bodo zdajšnji domovi za ostarele in odslužene sčasoma preoblikovali v središča za krepitev vitalnosti. Zdravljenje oslabelosti namreč zahteva kompleksno obravnavo, ki si jo le redki lahko omislijo doma, in kot spoznavajo fiziologi, je potrebna kombinacija več hkratnih pristopov ter nadzorovanje vplivov takšne sočasnosti. Očitno velikega preboja, ko naj bi bili 70-letniki videti kot Sylvester Stallone v najboljših letih, še ne bo tako kmalu. Se pa znanstveniki usmerjajo na mišično vitalnost, s katero bi si najprej pokorili staranje. Mišice same niso le pomembne za telesno nosljivost in gibljivost, ampak hkrati skrbijo tudi za zdravje in obnovo okostja ter delovanje živčnih komunikacijskih povezav. Mi...

       Pred kratkim sem ob svojem rednem sprehodu navkreber srečal sovaščana. Ravno se je odvrnil od poti, ki se je začela vzpenjati. Njegov korak je zaznamovala okornost in pri govorjenju se je čutilo rahlo zaletavanje, očitno posledica zadihanosti. "Ne razumem," je hitel, "kako lahko moj deset let starejši brat s takšnim navdušenjem lazi v ta hrib, mene pa že na ravnini zdelujejo bolečina v mečih in pekoči podplati? Potem pa še cele dneve bere in piše?" Ja, tudi sam se sprašujem, čemu se toliko ljudi vdaja lenobi ali vztraja pri vsakodnevnih, dolgočasnih opravilih, ne da bi si vzeli urico, dve in se malo nadihali v naravi. Omenjeno dokazano vpliva na boljše razpoloženje in zdravje, še posebej če sprehod začinimo z nekoliko zahtevnejšo potjo in nekaj vajami za moč. Saj ni treba veliko, a če si že odmerimo čas za sprostitev v naravi, je prav, da nekoliko obremenimo telo in ga izpostavimo krajšemu ali krajšim naporom. Nekaj teka v hrib, kljub utrujenim nogam, dva, tr...