Starostno odraščanje

       Po svečani, zapriseženi koaliciji bodo trenutne koristi nekoliko utišale frojdovski ego. Velika pričakovanja ne botrujejo sporom. Do slednjih pride, ko se pojavijo prvi problemi. Ko se začneta notranje preizpraševanje in iskanje krivcev, da stvari ne potekajo, kot so bile zamišljene. Obljube so breme, ki preraste v zanko za vratom. Ni pomembno, kako močno se stiska zanka, ampak čigav je vrat. In običajno je to vrat najšibkejšega člena. No, med kratkoročne dobitke vsekakor sodi tudi možnost, da se za nastale težave izgovoriš na predhodnike, vendar so ti izgovori dokaj kratkoročni. Prej ali slej ljudje in govorice začnejo zasledovati obete obstoječe koalicije. Karta "potovanja", ki je ključna v predstavljeni kombinaciji, napoveduje, da kar je prišlo, bo tudi odšlo. To je namreč bistvo potovanja. Odideš, da nekam prideš; odideš, da greš drugam; odideš, da se vrneš. V vsakem primeru se z odhajanjem in prihajanjem menjajo okoliščine, okolja in razmerja. Razmerja na...

       Letošnja proslava zmagoslavja nad nacisti v Moskvi je bila le še medel odziv umirajočega spomina. Čas je praktično pospravil generacije in z njimi tudi dogodke, ki so nam bili vsem v opomin, kako hitro človeštvo lahko zdrkne v katastrofo. Še tako živa pripoved, dokumentirano pričevanje in posnetki ne morejo obuditi groze, ki so jo ob omembi "vojna" čutile preminule generacije. Kaj dejansko fašizem kot nacionalistično orodje sploh je, odraščajoči niti ne morejo dojeti. Ne vsebinsko, še manj čustveno. Nacizem je zgolj oblika fašizma, ki se je še posebej izkazal z agresivnostjo, vseobčim terorjem in množičnimi poboji. To, kar se danes poraja v desnih strankah, niti ni fašizem. Je nekakšna oblika totalitarizma v izdihljajih. Ljudje so preprosto prepametni, da bi predolgo nasedali domovinskim kultom in nezmotljivim vodjem. Svet se ne trese zaradi vzpona samodržcev, ampak zaradi njihove nemoči, da bi še koga sploh lahko prepričali v dolgotrajni pogrom proti ožigosan...

       Mnogi gerontologi prisegajo na starostno modrost. Na izkušnje, ki z leti napolnijo telo in glavo. Mogoče so nekoč sive glave res lahko prinašale življenjske izkušnje na mlade generacije. Svet se je vrtel počasi in izumi so bolj kapljali kot deževali. A danes, predvsem po zaslugi informacijske tehnologije in globalizacije, doživljamo njihovo pravo poplavo. No, na tekočem ne morejo več ostati niti najbolj agilni mladostniki, kaj šele starostniki! Našo dobo zaznamujejo specializacije. Tako je, če hočemo več vedeti o sebi in okolju, moramo znanost in izkušnje drobiti. Univerzalna nit, ki nas je tisočletja povezovala, je vedno tanjša in vseznalci, polihistorji, kot so jih vzvišeno poimenovali, so izumrli. Zato je govoriti, kako so starejši lahko koristni za prenašanje izkušenj na mlajše generacije, totalni nesmisel. Sam sem doživljal, kako so bodoči "modreci" zavračali računalnike in doživljam, kako jim pametni telefoni povzročajo cel kup preglavic. Da o tem, kako ...

       "Danes je obče sprejeto, da je lahko nesebičnost na ravni posameznega organizma orodje, s katerim ustrezni geni najbolje uresničujejo svoje koristi," je izrazil Richard Dawkins v knjigi Razpletanje mavrice. Torej, če nekoliko osvetlimo Dawkinsovo trditev, je tudi nesebičnost zgolj nekakšna sebičnost. S tem najlažje naravno pojasnimo razmerja znotraj zemeljske atmosfere, kjer se organizmi, njihovi strukturni deli, skupine, skupnosti, stranke, politične koalicije, borijo za svoj prostor pod soncem oziroma za čisto navadno preživetje. Geni sodelujejo z drugimi geni, da bi od sožitja imeli koristi in ne zaradi nekakšnega altruizma. Tega v naravi praktično ni, pa čeprav nekateri s prstom kažejo na sožitje posameznih zelo različnih ali celo sovražnih vrst. Vsekakor ne, da bi nas podučili, ampak da bi sebi podkrepili trditve o naravnem sožitju. Preživijo lahko le prilagodljivi, bi najbolj enostavno povzeli darvinistično razmišljanje. A kaj sploh pomeni prilagoditi se...

       V srednjem veku so, predvsem v Angliji, imeli zanimiv in za naše pojme tudi dokaj krut običaj. Ker ljudje niso znali brati, pisati in niso razumeli zemljevidov, so si omislili tako imenovane žive pomnike za ohranjanje zemljiških meja. Med procesijami, ko so hodili od mejnika do mejnika, so v mrzlo vodo metali otroke, jih pretepali, nekatere so celo z glavo udarjali ob sam mejnik. Vse to z namenom, da si zapomnijo meje med zemljišči za celo življenje. Hudiča, kljub kruti praksi je spomin velikokrat presenetil in védenje, pridobljeno na tak način, ni bilo nikoli pozabljeno. No, marsikje so običaj ohranili, vendar gre le še za simboliko surovih dejanj, h katerim so se nekoč zatekali. "Beating the bounds" bi težko prevedli v domačijski jezik Podalpske domačije. Še najbolj ustrezna prevoda bi bila vtiskanje meja (v spomin) ali (spominsko) zaznamovanje meja. In če smo se dolgo čudili takšnemu stvarjenju "živih arhivov", danes vemo, da takšne "krute" metod...