Starostno odraščanje

       "Geni nikakor niso nekaj, kar bi organizmi porabljali, saj so geni tisti, ki uporabljajo organizme," je zapisal avtor Sebičnega gena Richard Dawkins v delu Genetska knjiga mrtvih. "Geni so neposredni vzroki, drugače evolucija z naravnim izborom ni mogoča," so prav tako njegove besede, ki vnašajo nemalo zmede v znanstveno srenjo. A če bi ne bilo tako, potem bi se verjetno življenje ustavilo, še preden se je pravzaprav začelo. Tako pa že na prvi pogled samo razmnoževanje vrst nima drugega pomena, kot da potomci služijo za transport genom! No, slednji propadejo skupaj z organizmom, ki jih prenaša na druge organizme. Propadejo, a informacije oziroma zapisi za encimske in beljakovinske kombinacije ostajajo praktično neuničljive. In ko jih bomo enkrat znali prebrati v vsej njihovi polnosti, bomo presneto veliko izvedeli tudi o tem, kako je evolucijski izbor botroval razvoju posamezne vrste, recimo človeka. Seveda tukaj ne gre za človeka na splošno, ampak točno doti...

       Ni še minilo desetletje, odkar smo se seznanili z dokazi o ugodnih vplivih telesne vadbe na delovanje možganov. Seveda gre za aerobno razgibavanje telesa, povečan srčni utrip, pospešeno in globoko dihanje ter potenje. No, verjetno se prav zaradi garanja, ki ga takšna vadba zahteva, spodbudna novica ni prijela med telesno in mentalno zanemarjenimi. Že ko so se ljudje seznanjali z ugodnimi rezultati, so spraševali predvsem, koliko takšne nekoliko trše rekreacije je potrebno najmanj za vitalnejše možgane. Seveda je slednje precej težko napovedati, ker smo iz različnega testa, kot temu radi rečemo, živimo v različnih okoljih, razmerjih, se različno prehranjujemo in čutimo … Vrsta neznank ne more postreči z enim obče priznanim odgovorom. Kljub temu pogosto zasledim, ko omenjajo, da za spodobne učinke potrebujemo 30 minut vadbe, in to vsaka dva dni. Seveda je to za kavčarje občutno preveč. Kaj šele, da bi tekali po stopnicah, kjer je dvigalo, kolesarili po opravkih,...

       Mnogi smo obtičali v prostoru, a se tega niti prav ne zavedamo. Kosimo travo okrog iste hiše ali gledamo na isto cesto z istega balkona. Vozimo se v službo po isti cesti, nakupujemo v isti trgovini, sobivamo z istimi ljudmi, legamo k istim partnerjem, obiskujemo iste zdravnike in preklinjamo naučene kletvice. In ko enkrat obtičiš v prostoru, se kmalu zatakne tudi času. Preprosto se ti začne dogajati isto, kot da bi padel v kakšno časovno zanko. Uf, obrišem si pot s čela in se vprašam: "Ali sploh potrebujemo zgodbe o znanstvenofantastičnih distopijah, ko pa v njih praktično živimo?" Pravimo, da se življenje poigrava z nami. A resnica je bistveno bolj tragična. Mi smo tisti, ki se poigravamo z življenjem, ko ga spravljamo v to frdamano "ISTOST". Pa toliko različnih možnosti in izbir imamo na voljo! A v prihodnost se nenehno zaletavamo kot živali, dokler nam ne zbeži čez horizont. Gledam ponavljajočo se zgodovino okrog sebe in se tolažim z istimi podobami, kot m...

       Zanimivo, Erik Brecelj, kirurg, mi precej živo predstavlja novo zdravilo za uničevanje parazitov. Zaradi slednjih nas napenja, boli želodec, imamo slabo prebavo, otečena jetra in bolečine v ledvicah. A Detox nas ozdravi že v dobrem tednu! Verjetno tudi namišljenega Erika Breclja. Prej ali slej namreč ugotovimo, da gre za nategavščino. Seveda umetna inteligenca poskrbi za pristnost oseb in besedil, ki jih izgovarjajo. Zato smo bolj zaupljivi, dovzetni in hkrati tudi ranljivi. In ko se spravimo z Detoxom v parazitno vojno, potrebujemo kar nekaj časa, da ugotovimo, da je največji zajedavec zdravilo samo. Za nemalo denarja pozdravi mogoče edino naš žep. Zastonj je vsako bentenje, kazanje s prstom na državo, ki ne ščiti pred neznanjem in naivnostjo. In če smo do zdaj še nekako shajali z lastno butastjo, bo v dobi umetne inteligence (UI) nekoliko težje. No, niti ne, za tiste, ki zaslužijo dovolj, da lahko strežejo prodajni "norčavosti" brez posledic za preživetje. A...

       Pa ne zaradi spomina, ampak obetov, ki jih prinaša! Svet, v katerem trenutno živimo, je bolj podoben Orwellovi distopiji kot Morovi utopiji. Čeprav se tudi slednji ni uspel otresti spon časa, ker postavlja na čelo družbenih skupin nekakšne družinske, patriarhalne poglavarje, za neprilagodljive in prestopnike pa ohranja suženjsko izkoriščevalsko delo. Pri tem seveda pozablja, da so največkrat prav socialne razmere, in ne naša sebična narava, tiste, ki človeka poženejo čez sprejemljivi rob. Morova Utopija je torej nekakšna distopija z napako. Nekaj podobnega današnjemu Zahodju, a za obdobje poznega srednjega veka kljub vsemu precej revolucionarno delo. Toda odkar se je, kolikor toliko izoblikovala človeška zavest, težimo k svobodi; bolje rečeno k osvoboditvi spon, ki vklepajo našo duševnost. Ja, svoboda je psihofiziološka kategorija. Odvisna je predvsem od našega počutja. To spet je odvisno od družbenega stanja, v katerem smo. Torej je v vsakem pogledu pogojena ...