Starostno odraščanje

       Po 65. letu naj bi se prhali le še dvakrat na teden, da zaščitimo svoj naravni mikrobiom. Z vadbo za moč naj ne bi pretiravali, da ne poškodujemo mišičnih vlaken, ker se mikroraztrganine težje in pozneje celijo. Jedli naj bi manj in predvsem presno ter fermentirano hrano, da bogatimo želodčno in črevesno mikrobioto. In seveda, iz programa naj bi popolnoma črtali porno vsebine, da se slučajno ne bi spominjali, kako super se je dajati dol. Ja, iskanje idealnega "homo medicusa" je očitno postalo globalni šport, s katerim želijo starostnike pripraviti na lažje odhajanje. Saj ko se enkrat odpoveš užitkom, si se praktično odpovedal življenjskemu smislu. Živeti zgolj zato, da se vdajaš redu, notranji disciplini in si pod stalnim stresom zaradi doslednega vzdrževanja dnevnega urnika, je na smrt dolgočasno. Res da tokrat bolezen ne udari zaradi razvad, ampak kopice stresnih navad, ki jih ne more pomiriti niti izdatno preplavljanje organizma s kortizolom. Kot da bi telo...

       Prehod evropske avtomobilske industrije na električno prihodnost bo očitno pokopal desettisoče delovnih mest. Krive so ameriške carine in kitajska konkurenca. Kapitalistična nadutost in komunistična organiziranost. In če Evropa slovi po inovativni spojitvi plastičnih zamaškov in steklenic, so se Američani in Kitajci presneto resno spopadli za digitalni in energetski prestiž. Točko preloma naj bi predstavljala umetna inteligenca oziroma njeno množično uvajanje v podjetja, ustanove ter državno upravo. Ne poklicno in inženirsko znanje, ampak administrativne, poslovne ter dejavnosti družbenega nadstandarda so pod udarom. Posredno to priznajo tudi v BMW-ju, ki bo v enem letu odpustil prek 8.000 delavcev. Njihov načrt krčenja stroškov zajema izključno upravno-administrativno področje. Zaposlenih v proizvodnji odpuščanje ne bo prizadelo. Nasprotno, po vsej verjetnosti se bodo kmalu hvalili z zajetnejšimi kuvertami. Tekma za višjo produktivnost tako prihaja v razvito ...

       Večina jemlje staranje kot spontan naravni proces. V tem pogledu ljudje brez ugovora sledimo programiranemu, biološko pogojenemu dogajanju. Lahko bi rekli tudi, da smo nekakšne živali, in to kljub našemu božanskemu izvoru. To je le še ena dilema, ki je modra cerkev in številni sveti spisi ne znajo pojasniti. Večnost v nebesih je sila slaba tolažba, še posebej, če te do nje pripeljeta boleče telesno razpadanje in iznakaženost. No, za zdaj res še nismo na ravni, ko bi lahko po mili volji prestavljali dan dokončnega telesnega propada, čeprav bomo znanstveno segli tudi do tja. Čez desetletje, stoletje, tisočletje, kdo ve? Vsekakor se bo to zgodilo. Ali bodo to še naša telesa ali pa bo zavest domovala v kakšni odpornejši materiji, je drugo vprašanje. Vsekakor pa tudi zdaj, zaradi lastnega zadovoljstva in dobrega počutja, ne bi smeli biološki uri pustiti, da tiktaka po svoje. Staranje mora postati osmišljen proces! Dokler si biološkega poteka ne podredimo, lahko vsa...

       Dolgožitje je bolj kot odraz naše resničnosti nekakšna nereligiozna mantra. Nereligiozna zato, ker človek jemlje vprašanja o bivalni trajnosti bolj ali manj odločno v lastne roke, mantra, ker verjamemo, da bo vztrajno ponavljanje besede "dolgožitje" ustvarilo enkratne razmere, odnose in prepričanja za prehod v tehnološko družbo nesmrtnih. In kje trenutno smo na naši poti med zvezde? Biokemiki mrzlično iščejo molekulo mladosti, s katero bi hranili vodnjak večnosti. Nekoliko realnejši so medicinski in farmacevtski izvedenci in raziskovalci, ki se uspešno spopadajo s številnimi boleznimi in genetskim izboljšanjem vitalne odpornosti. Dolgožitje je zaenkrat bolj stvar prepričanja in zagotavljanja pogojev za zdravo, dejavno bivanje v čistem, neobremenjenem okolju. Na področju psihosocialnih odnosov in pri uvajanju zelenih tehnologij dejansko dosegamo napredek v smislu podaljševanja pričakovane življenjske dobe. A koliko časa še? Onesnaženost pregretega ozračja in pr...

       Nedavno sem slišal naslednje uglasbene verze: "Ja sam penzić, gol i bos, u kontejnare guram nos." Seveda ne gre za kakšno jugonostalgijo, kar bi mi verjetno takoj podrobili zakompleksani nacionalisti. Živim v bližini meje s Hrvaško in velikokrat počijem na valovih njihovih radijskih postaj. Čeprav sta besedilo pesmi in glasba šaljivi, pa človeka vseeno prizadene njena ironija. Preprosto, česa takšnega ne moreš dojeti kot radost, ampak zgolj kot posmehljivost. Ja, takšne zbadljivke neposredno sežejo v naše občutke. Recimo, sam nikoli ne bom dojel, kako lahko v neki državi, ki je sama sebe oklicala za razvito, ali se med takšne dežele uvršča po nekih merilih, živijo ljudje na pragu revščine oziroma celo pod njim. In potem se neke vlade "kurčijo", kako se trudijo za blagostanje človeka. Ne, ne bom s prstom kazal le na nazadnjake, pa čeprav razmišljajo po Vodnikovo: "Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal." Kaj moremo, so pač obtičali v ...