Starostno odraščanje

       V zadnji Delovi sobotni prilogi sem prebral intervju z Davidom Epsteinom z zgovornim naslovom: Možgani navijajo za lenobo. Za lažjo možnost. Vedno in povsod! Ne bom trdil, da nekaj podobnega ne najeda vseskozi naših upov in zagona, da bi postali dejavnejši in ustvarjalnejši ter da je sila malo ljudi, ki se postavijo po robu nagovoru k "lažnemu" ugodju. Toda ali gre res za globlji nagovor v nas ali pa za privzgojeno nedejavnost, lenobo? Pustimo kognitivnim in socialnim psihologom, da opravijo temeljit pomenek in nam sporočijo ugotovitve. Ne nazadnje se prav vse dogaja v naši glavi, a vedeti moramo, da so rešitve še kako odvisne od senzoričnih sistemov, okolja in okoliščin, ki jih dražijo, vzburjajo. Običajni možgani vedno tvegajo le do neke mere, najraje pa se tveganjem izognejo. Odvisno od vzgoje, ki je je bil posameznik deležen. Za trenutek zanemarimo prirojene lastnosti in sposobnosti in predpostavimo, da imajo naši vzgojitelji in družba tudi pri vzgoji mišl...

       Večji del svojega življenja se človek trudi, no, vsaj večina, da bi si zagotovil kolikor toliko varne intimne meje, preko katerih zvedavi vratovi ne bi segli. Potem pa te neprijeten dogodek ali več njih v starosti dobesedno razgali do ritne luknje. Kako le ostati dostojanstven in pokončen, ko drugi poznajo tvojo šibkost in ne skrivajo odpora do negovanja? Ja, dobršen del življenja govorimo predvsem o svojih sposobnostih in dosežkih, medtem ko pred drugimi skrivamo smrad, ki izvorno tiči v nas, neokusna početja, takšne in drugačne mentalne motnje ter telesne hibe. Lahko rečemo, da pretežen del svojega časa igramo osebo in osebnost. Dokler nas starost ne zlomi in se znajdemo do vratu v lastnih iztrebkih. Takrat domala vsi okrog nas vedo, kakšni dejansko smo, in tudi sami se zavedamo, da smo se pravzaprav ves čas skrivali, ne le pred drugimi, ampak tudi sebi nismo priznali živalskega porekla. Angeli božjega pokolenja nas čuvajo bolj slabo in transcendentno nedoje...

       Če sem odkrit, si niti približno nisem predstavljal, da bom z leti sledil neredu v sebi in anarhičnim pobudam v okolju. Pravijo, da staranje človeka priklene ob tla, njegove misli pa prisili, da se gibljejo po robu grenčine in tesnobe. Verjetno moj občutek za preživetje deluje drugače. Bolj tvegano je početje, bolj me privlači. Zato so mi bili žvižgači na državni proslavi, ki so si jo sebi na čast priredili nazadnjaki na koprskem pomolu, tako prisrčni, in osivele glave z zastavicami v rokah otročje smešne. Z začasnim predsednikom vlade in zbrano ministrsko ekipo na čelu se mi je vse skupaj zdelo neresno, pobalinsko in bahavo objestno. Ironija polzasebne proslave je bila, da je s predsodki nabildana oblast ukazala režimskim hlapcem, naj oglobijo nespoštovanje   samooklicanih "osamosvojiteljev". Videti je, da se vračajo časi, ko bomo spet slavili pretekle zmage na ukaz in si nasmeške risali z barvicami. Pa smo se smejali tistim, ki so patetično vzklikali: "...

       Bomo leta 2045 resnično vzpostavili nov biološki aksiom vrste in se vpisali med nesmrtne, kot napovedujeta avtorja knjige Smrt smrti, José Cordeiro in David Wood, ali pa bo to stoletje kasneje, niti ni pomembno. Zgodovina kaže, da je človek vse, kar si je omislil, tudi osmislil. In brez dvoma bo tako tudi tokrat. Kako radi se ljudje motimo, ko poskušamo naše napovedi tudi časovno umestiti oziroma kako mimogrede nas izda naš naduti optimizem, nas še kako zgovorno poduči delo Gordona Rattraya Taylorja, Biološka bomba (The Biological Time Bomb), izšlo leta 1968. Taylor je pred več kot pol stoletja v svoji znameniti transhumanistični prerokbi zapisal misli gerontologa Alexa Comforta ter srčnega kirurga Alphonsa Liguoriia d'Abreuja. Prvi je že takrat trdil, da bomo najkasneje čez dvajset let razumeli bistvo glavnih procesov staranja pri človeku, medtem ko je d'Abreu na predavanju v Kraljevem kirurškem združenju leta 1966 kar naravnost izstrelil, da bodo nekateri m...

       Naj se še tako trudijo, da bi me prepričali v življenjski smisel, vedno bolj verjamem v nasprotno. Ne, nisem pesimist po naravi, tudi ne nekdo, ki bi nekritično pristajal na distopijo. Vem le, da se mi življenje, ki mi ga predstavljajo od ranega otroštva, zdi en velik nateg. Takšni in drugačni zahojenci, papige, brezhrbteničarji, kimavci, avtoritete enega in drugega pola mi nakladajo o smislu obstoja, čeprav za zdaj še vedno končujemo kot trupla vsem na očeh, ki se jih je treba čim prej otresti, preden zasmrdijo. Ja, vsa velika pričakovanja se na koncu pretvorijo v smrad. Slednji pa je resnici na ljubo le del življenjske preobrazbe, ko se vsejedci pretvarjamo v hrano manj ambicioznih vrst. In vsaj še nekaj desetletij bo tako, dokler znanstveniki ne odprejo vodnjaka pomlajevanja. Človeštvo lahko le upa, da se bo to zgodilo, še preden izumremo zaradi pomanjkanja volje za razplod. Zavest in razplod sta obratno sorazmerna pojava. Pametnejši postajamo, bolj smo na ...