Starostno odraščanje

       Neki strukturni biolog je izjavil, da bi morali spremeniti način učenja, da bi študente naučili kritično razmišljati. No, krepko naivna izjava je bila zapisana v časopisu 6. avgusta, na dan, ko je pred 81 leti "Malček" napovedal atomsko dobo z ruševinami in prek 100.000 mrtvimi meščani Hirošime. Ustvarjalci atomske bombe prav gotovo niso kritično razmišljali, ko so jo snovali. Tudi vojaki, ki so jo naložili in pilot bombnika B-29, ki jo je odvrgel, ne. Za ZDA je bil množični poboj zgolj tehnološki preizkus. Torej, kako naučiti kritičnega mišljenja generacije, ki jih že od rojstva vzgajamo po mišljenjskih vzorcih, prepredenih s predsodki? Če temu dodamo še številne psihosocialne ovire skupnosti in osebne frustracije, dobimo maso, ki je preprosto ni več mogoče gnesti. Domoljubje, vera in družina so mogoče res vrline, ampak kakšne? Njihovi apologeti na nasprotnike mečejo bombe, drugače misleče zmerjajo, jim grozijo, so do njih nasilni, jih izključujejo. Vedeti mo...

       Medtem ko je za nazadnjake štepanje otrok edini izhod iz demografskega krča in priložnost za gospodarski preboj, se nam v Podalpski domačiji odpirajo enkratne možnosti, da se resnično priključimo klubu razvitih in z blagostanjem obdarjenih skupnosti. Nizka rodnost ni zlo, ampak najboljše izhodišče na poti v tehnološki Eldorado. Ne potrebujemo cerkva, v katerih bodo krščence pitali s preživeto svetopisemsko moralo, ampak inštitute, kjer bodo neumorno snovali človeka prihodnosti in nadgrajevali biološke pomanjkljivosti, ki nas pestijo. In če smo do zdaj skrbeli predvsem za višjo produktivnost, se pravi za dobičke, bomo od zdaj razmišljali predvsem o strojnem nadomeščanju prepočasnih in negotovih ljudi. Algoritmi za ukinitev številnih, predvsem administrativnih, delovnih mest so že napisani. Tudi za razne "prince", ki poskušajo na vse kriplje vrniti skupnost v pamtivek. Služile bodo tehnologije, ne ljudje. S tehnološko raznovrstnimi roboti ter umetno inteligenco ...

Po kakšnih stotih ledvenih usekih in nekaj ubijalskih krčih, dobesedno so ga zvili k tlom, kot da bi ga pritiskalo pettonsko nakovalo, se je odločil. Nevidni pošasti, ki ga zgrabi vsake toliko časa in dolgoročno krni njegove gibalne sposobnosti, bo zavil vrat. A kje začeti? Po čistem naključju mu je padla v roke knjiga Alexandra Lowena, Bioenergija. Že pred tem je nekako slutil, da je telo zrcalo duše, a na vse skupaj niti ni bil pozoren. Verjetno tudi zaradi svojega osebnega zdravnika ne. Vedno je s tabletami zdravil le njegovo telo, o duševnosti in njeni povezanosti s telesnimi odzivi, občutki in počutjem se sploh nista pogovarjala. Neuk je torej zataval na neznano področje, v gozd nepoznanih dreves in sumljivega podrastja.  Strastno je obračal strani, se spraševal, kako je takšno delo spregledano ležalo na knjižničnih policah toliko let. Papir je že nekoliko posivel na robovih, a listi so bili še vedno zlepljeni, kot bi knjižni blok ravnokar prišel iz tiskarne.  "Po...

       Čeprav mi nekako godijo misli o starostni modrosti, ki se krepi z leti, sem bolj na strani Aristotela. Ni spoštoval ne starosti ne starih ljudi in se je odločno postavil po robu evfemizmom, ki olepšujejo oziroma blažijo sam pojav. "Enako mlačni kot v ljubezni so tudi v sovraštvu," je bil prepričan. "So sebični, plahi, hladni in brez sramu, prezirajo javno mnenje. Živijo bolj s spomini kot z upanjem." Še bi lahko naštevali lastnosti, zaradi katerih si po Aristotelu starejši ne zaslužijo voditi države in vojske. Staranje je proces, starost pa pojav, ko človek izgublja zaupanje v očeh mlajših. Upočasnjevanje namreč ne more slediti mladostni energiji. Jo ovira in slabi, pa naj se razni teoretiki in raziskovalci družbenih razmerij ter duševnih procesov še tako trudijo, da bi omilili nasprotja med starostjo in mladostjo. Fizično in čustveno sta to dva bregova, med katerima nadira življenjska reka, od tega, kako močno smo sposobni mahati proti njenemu toku, pa je od...

       Čeprav se na prvi pogled zdi, da se zavest da preprosto pojasniti, še zdaleč ni tako. No, dejansko se zapleta že na samem začetku: Je pojav ali lastnost ali pa kar oboje hkrati? To, da se zavedamo sebe in svoje vključenosti v preživetveno biološko shemo, je bistveno premalo, da bi dejansko razumeli, kako deluje naše nevronsko omrežje in kakšen pomen na sploh imajo spomini za naš obstoj. Zadostuje, da le živimo, četudi priklopljeni na naprave, ki skrbijo za naše vitalne funkcije, ali pa mora spomin obvezno podpirati ta minimalni življenjski utrip? Če bi bilo dovolj zgolj prvo, potem so rešene vse dileme glede kriogenega shranjevanja teles. Za določen čas izklopimo oziroma zamrznemo človeka, prekinemo njegov spominski tok ter ga po potrebi obudimo, recimo čez 150 let. Tako pa se pojavlja eno ključnih vprašanj, za katero menim, da ga ne bi smeli spregledati. Spominska povezanost in prepletenost znotraj časa do obuditve vsekakor obstaja. Okrog zamrznjenega so se n...