Starostno odraščanje

       Veliko umirajočih se zaveda konca in se, tik preden se izteče življenjska nit, odzove neverjetno bistroumno in prožno, četudi so bili prej odsotni. Poznam primer 95-letnega moškega. Zbolel je za gripo. Topel čajček je bil edino sredstvo, ki je lajšalo tegobo. Zdravnika in zdravila je namreč odločno zavračal. Hčerka je sedela ob njegovi postelji. Naenkrat se je zdramil, se zravnal in se zazrl v hčerine oči. "Umrl bom," je suhoparno izjavil, legel nazaj in naslednji trenutek je bil mrtev. Omenjenega primera ne navajam zaradi dogodka, ki bližnjih nikakor ne pusti ravnodušnih, ampak zaradi vprašanja, ki se pogosto pojavlja ob takšnih doživetjih: Ali lahko umremo tudi brez medicinskega vmešavanja? Očitno so mnogi prepričani, da ne. Če se na zadnji poti že izognejo svetemu olju, se zdravniku najverjetneje ne. Celo bolnišnice, kjer naj bi vračali zdravje, vedno pogosteje postajajo ustanove za odhajanje. Umiranje se očitno preobraža iz obrednega v družbeno zapovedan p...

       Če je bila nekdaj osnovna naloga ljudi zagotavljati reproduktivni potencial za vojaške potrebe etničnih skupnosti in držav, danes služimo predvsem interesom velekapitala in bogatenju elit. Seveda vojna in državno nasilje ostajata prestižni sredstvi za obračanje globalnih tokov in kopičenje ekstremnih zaslužkov. Človek v tej "igri usode" je še vedno le objekt, ki ga po mili volji prestavljajo iz enega položaja v drugega. Prepričanje, da lahko dejansko kaj storiš, je varljivo. Iz ubogljivega vojaka smo se prej kot v pol stoletja prelevili v tipično energetsko enoto. Kaj pa je ogljični odtis drugega? In jutri bomo hlapčevali uradnikom iz naših vrst, ker bomo po njihovem energetsko prepotratni. Digitalna prihodnost nas vsekakor vodi v tej smeri. Električna vozila, klimatske naprave, roboti bodo manj pomembni porabniki v primerjavi z digitalnimi središči, v katerih se bo generirala naša usoda. Slednjo bodo vedno bolj krmilili umetnointeligenčni algoritmi. Zmogljivi...

       Ja, paliativna oskrba ni nič drugega kot cenzurirano umiranje. Njeni zagovorniki na veliko izpostavljajo prednosti takšne obsmrtne dejavnosti, v kateri je bolnik zgolj sredstvo, ki ga bolj ali manj zadetega pošiljajo v špalirju v onstranstvo. Toliko torej o dostojanstvu, o pojasnjevanju smisla ali opravičevanju umiranja pod nadzorom. Ko praktično vegetiraš pod budnim očesom vrtnarja brez najmanjše možnosti, da bi izbral še kakšen drug, mogoče res bolj dostojanstven odhod s tega sveta, si tipična rastlina, prepuščena na milost in nemilost vetrovom. Torej, na voljo imam zgolj eno izbiro, imenuje se omejena budnost, in to vse do smrti! Praktično ne odločam o ničemer, a temu vseeno pravijo dostojanstvo! Dostojanstvo, ki ga "zdravijo" z zdravilom midazolamom. Očitno zato, da se ne bi slučajno iznenada predramil in zatulil: "Le kaj počenjate, ljubi ljudje? Mar nisem človek, ki svobodno odloča o sebi, izbirah in smrti?" Čeprav nas poskušajo prepričati, da takšna zad...

       Če nekoliko globlje pogledamo vase, bomo kaj hitro ugotovili, da smo neverjetno slabo opremljeni za življenje. To po drugi strani pomeni, da nas čaka mnogo znanstvenih naporov, preden se bomo izvlekli iz Matildinih smrtonosnih klešč. Smo že na tej poti? Da, vendar šele čisto na začetku. Nekaj se nam sanja, a točno ne vemo, v katero smer pravzaprav moramo kreniti. Za kakršnokoli podaljševanje življenja, tu mislim predvsem na zdravi del naše bivanjske prisotnosti, moramo najprej počistiti in odpraviti številne napake, s katerimi odrašča naše telo. Šele takrat oziroma z njihovim onemogočanjem bomo zlomili smrtonosno kodo in se šele prav začeli ukvarjati z dolgožitjem. No, urbana prenatrpanost nam vsekakor ne bo v pomoč. Epidemije bodo postale del našega vsakdana. Z molekulo RNK, ki jo spreminjamo v orodje za izboljšanje naših genskih predispozicij, bomo lahko naredili veliko, da bomo krepkejši, a najprej moramo natančno spoznati, kako sploh delujejo brezštevilne ...

  Dvorezna težnost           Udarilo je nepričakovano. Kot vsako jutro se je tudi to odpravil v hrib nad vasjo. Hitro se je dvigoval v strmini, ko je naenkrat začutil, da noge postajajo utrujene, celo nekoliko boleče. Postal je za trenutek, da se je bolečina stišala, in nadaljeval z enako vnemo. Naslednji dan se je ustavil za trenutek in predahnil že dvakrat, pa teden kasneje trikrat, štirikrat, tudi enajstkrat in dvanajstkrat. Dobrih dvesto metrov višinske razlike, za katero je nekdaj porabil petintrideset do štirideset minut v obe smeri, je zahtevalo vedno več časa. Kmalu se je jutranji kratki trening raztegnil v dvourni pohod z mnogimi postanki. Veliko preveč časa za polnjenje baterij pred odhodom v službo. Na hrib je zato odhajal popoldne, če se je le vrnil pravočasno, ali ob koncu tedna. Zaradi volčjega tropa v bližini in medvedjega prehoda, ki je sekal njegovo običajno traso, je bilo prav, da je vedno bolj boleče razgibavanje v naravi opravil še ...