Starostno odraščanje

       Nazadnjaštvo v svoji najbolj preprosti obliki ponazarjajo vera, družina, domovina. No, pred nekaj tisoč leti je bila ta domovina votlina. Danes pa so to bivalne škatle, v katere zapiramo lastne frustracije. Nekega bistvenega napredka očitno ni, bi verjetno rekel pokojni Ekrem Jevrić, avtor znamenitega stiha: "Kuća, pos'o …" In prav na tem razmerju se ujame naša sreča v past, fetišizacija dela pa je kriva, da se vrtimo v začaranem krogu večnega pomanjkanja in hrepenenja. Če nekoliko bolje razmislimo, je nazadnjaški trikotnik vera, družina, domovina svojevrsten oklep, vsak od omenjenih pojmov pa okovje, ki nas priklepa, da se ne iztrgamo iz utesnjenih vrednot, ki so naša telesna in duhovna ječa; "Tower", bi rekli stari Londončani. V omenjenem trikotniku se razmnožuje tudi nazadnjaška vest, ki še zdaleč ni zavest. Razlikujemo ju po občutku krivde. Zavest ga vsekakor ne pozna, saj je osvobojena subjektivnih domnev, odgovornosti in etike. Zavest je preprosto v...

       Raziskave v ZDA kažejo, da kar četrtino volilnega telesa sestavljajo tako imenovani slabo obveščeni volivci. Toda tudi v Podalpski domačiji ugotavljamo, da volivci izjemno slabo poznajo strankarske programe. Pogosto se dogaja, ugotavljajo ankete, da volivci mešajo tako programe kot stranke, in seveda nekritično presojajo vsebino programov strank, za katere se ogrevajo. Normalno, oče in mati vedno želita svojim otrokom najboljše! "Malo morgen" bi rekli nekoč. Tudi starši imajo namreč ljubljenčke med otroki in tako kot jih vragolije prisrčnega bitja ne vznemirjajo pretirano, tudi volivcev ne moti kaj preveč, kaj delajo njihovi "ljubljeni" politiki. Verjamejo v obraze in nastope, s katerimi jih navdušujejo. Predvolilna soočanja so tako pomembna za pridobivanje naklonjenosti. Ni pomembna uresničljivost izrečenih besed, ampak duhovitost, s katero zabiješ nasprotnika. Tudi drugače večina volivcev ne razmišlja analitično. Ob izrečenih besedah zaznavajo le ugodje ali...

       Namesto da bi vlade, kot je nastopajoča, skrbele za zmanjšanje neenakosti, se, kot po nekakšni zapovedi, zapisani v genih, odločajo za služenje interesom bogatih. No, večina ministrov niti približno ne sodi v krog zemeljskega nadblagostanja, toda brezpogojno skrbijo prav zanj. So izdajalski prevaranti v službi kapitala, ki uzakonjajo skubljenje povprečnega človeka. So genetska napaka, ki se vleče skozi generacije. Sužnji, tlačani, hlapci, služabniki, ovaduhi, kolaboranti in oportunistični mutanti so le najzloglasnejši del naravnega izbora, ki ga predstavljajo ponižni fantje in dekleta. Ključna vez skozi vse preobrazbene procese je patriarhat, vedenjska motnja, ki generacije zavezuje k poslušnosti do močnejših. To so običajno bogatejši. Brez izkoriščanja ljudi in odvzemanja skupnih življenjskih virov si lahko le zmerno premožen, ne pa tudi svinjsko bogat. Ja, ljudje se že od nekdaj primerjamo v zlatih palicah. Delimo se na tiste, ki jih imajo, in na vse ostale,...

     Svet poganja pohlep. Več, še več, bistveno več, se glasijo pozivi h kopičenju dobrin. A kopičimo se tudi ljudje, proizvodno-potrošna baza. Današnje demografske politike so tipičen odraz človeške gonje za oblastjo in bogastvom. Mlini in generatorji se vrtijo, sesajo Zemljo in človeka. Prvi bo zaradi izčrpanosti klonil planet, trenutek kasneje tudi ljudje, čeprav smo slednji najbolj vzdržljiva bitja v obstoječi ekosferi. Tisti, ki se ukvarjajo z nosilno zmogljivostjo Zemlje, so si enotni, da trenutna poraba virov krepko presega meje, dopustne za naš dolgotrajni obstoj. Za nekoliko zmernejšo porabo bi potrebovali 1,7 velikosti obstoječega planeta, za življenje zahodnega sloga pa celo 3 do 5 planetov. Torej, kolaps obstoja se nam brezpogojno bliža, če bomo nadaljevali v takšnem tempu. Osebno pa sem prepričan, da če ne bomo znatneje posegli v demografijo, se bo črni scenarij začel odvijati dosti prej. Prenaseljenosti se bodo lotile epidemije in sesekljale človeštvo na zno...

       Nazadnjaštvo samo po sebi niti ni bolezen. To postane šele, ko se konservativne vrednote patriarhalne družbe združijo z epigenetskim maščevanjem. Slednje je posledica neke pretekle, travmatične izkušnje in kasnejše odločitve, da morajo prihodnji rodovi odgovarjati za dogodke, ki so botrovali osebni prizadetosti. Bolezen se izraža kot frustracijski sindrom, utemeljen na predsodkih. Največkrat gre za prikrito maščevanje, ki se skriva za politično masko konservativizma. Seveda so tudi politični konservativci nazadnjaki, čeprav večini ne moremo ravno očitati, da so psihopatološko moteni oziroma obremenjeni s potrebo po povračilu. Kakorkoli že, nazadnjaštvo v takšni ali drugačni obliki predstavlja za družbo razvojno blokado. Nazadnjaki pozornost preusmerjajo na nostalgična vprašanja, ne pa na organizacijske in tehnološke potrebe sodobnih družb. Zato izkoriščanje in ponižnost ostajata temelj delovanja in obstoja desničarstva nasploh. In ker novih možnosti za sodelov...