Starostno odraščanje

       Zanimivo, Erik Brecelj, kirurg, mi precej živo predstavlja novo zdravilo za uničevanje parazitov. Zaradi slednjih nas napenja, boli želodec, imamo slabo prebavo, otečena jetra in bolečine v ledvicah. A Detox nas ozdravi že v dobrem tednu! Verjetno tudi namišljenega Erika Breclja. Prej ali slej namreč ugotovimo, da gre za nategavščino. Seveda umetna inteligenca poskrbi za pristnost oseb in besedil, ki jih izgovarjajo. Zato smo bolj zaupljivi, dovzetni in hkrati tudi ranljivi. In ko se spravimo z Detoxom v parazitno vojno, potrebujemo kar nekaj časa, da ugotovimo, da je največji zajedavec zdravilo samo. Za nemalo denarja pozdravi mogoče edino naš žep. Zastonj je vsako bentenje, kazanje s prstom na državo, ki ne ščiti pred neznanjem in naivnostjo. In če smo do zdaj še nekako shajali z lastno butastjo, bo v dobi umetne inteligence (UI) nekoliko težje. No, niti ne, za tiste, ki zaslužijo dovolj, da lahko strežejo prodajni "norčavosti" brez posledic za preživetje. A...

       Pa ne zaradi spomina, ampak obetov, ki jih prinaša! Svet, v katerem trenutno živimo, je bolj podoben Orwellovi distopiji kot Morovi utopiji. Čeprav se tudi slednji ni uspel otresti spon časa, ker postavlja na čelo družbenih skupin nekakšne družinske, patriarhalne poglavarje, za neprilagodljive in prestopnike pa ohranja suženjsko izkoriščevalsko delo. Pri tem seveda pozablja, da so največkrat prav socialne razmere, in ne naša sebična narava, tiste, ki človeka poženejo čez sprejemljivi rob. Morova Utopija je torej nekakšna distopija z napako. Nekaj podobnega današnjemu Zahodju, a za obdobje poznega srednjega veka kljub vsemu precej revolucionarno delo. Toda odkar se je, kolikor toliko izoblikovala človeška zavest, težimo k svobodi; bolje rečeno k osvoboditvi spon, ki vklepajo našo duševnost. Ja, svoboda je psihofiziološka kategorija. Odvisna je predvsem od našega počutja. To spet je odvisno od družbenega stanja, v katerem smo. Torej je v vsakem pogledu pogojena ...

       Le kdo jih potrebuje in komu služijo? Osebno jih vidim kot zbir nesmislov, s pomočjo katerih manipulirajo z našo zavestjo. Edina vrednota je svoboda in z njo povezan boj za osvoboditev pred izkoriščanjem in izpod nadzora. Veliko jih je prepričanih, da je družina vrednota, čeprav je bolj ali manj nasilna skupnost, v kateri se tepejo značaji in v strahu-spoštovanju vzgajajo otroci. Če bi bila kaj več, se ne bi bratje, sestre in ožje sorodstvo prepirali za dediščino in opravljali drug drugega. No, seveda so izjeme, a za te so zaslužni zgolj redki posamezniki, kar pa še zdaleč ne postavlja družine na splošno v neko lepšo luč. Pravijo, da je vrednota delo. Nedvomno, vendar delo kot ustvarjalna lastnost, ne pa izkoriščanje in izčrpavanje ljudi za bogatenje neetičnih posameznikov. Je vrednota zdravje? Dvomim! Prav nobenega dokaza ni, da bi ljudje kaj dosti verjeli vanj brez zdravnikov in pripadajočega sistema. Je vrednota bogastvo? Kako, ko najemaš varnostnike, da te...

       Je samo življenje res vredno toliko, da smo zaradi strahu pred smrtjo pripravljeni na betežno propadanje v kakšni od ustanov za starostnike? Prepričan sem, da ne. Pa ne da bi državi prihranili kakšen groš, ki jih drugače velikodušno namenja za počasno človekovo ubijanje. Danes medicina lahko vzdržuje življenje na nitki še precej časa, ko to že izgubi vsakršno vitalnost. Kdaj dejansko postanemo distopične lutke na aparatih, je verjetno eno težjih ontoloških vprašanj. No, a preden dokončno pademo v naročje drugih, da nas potem obravnavajo kot golo zakonsko pravico, je kar nekaj stopenj in dogodkov, ki nas spreminjajo v omejena bitja. Bolj ali manj gre za programiranje pogubnega razmišljanja. Poteka že od naših ranih dni pa vse do "totentanza". Namesto da bi življenjske baterije adrenalinsko polnili, nas z nenehnimi opozorili odvračajo od bivanjskega smisla. Po trideset postanemo dobesedno zasvojeni z zdravjem. Periodično nam merijo tlak, holesterol, kisik, druge...

       Čeprav se v številnih družbah trudijo, da bi s socializacijo vzgojili predvsem posameznike, v katerih prevladujejo dobre lastnosti z vidika uspešne družbe, jim to ne uspe. Zakaj je tako? Bi mogoče lahko odgovor poiskali v primernosti bioloških vzorcev za njihov obstoj v posameznem okolju? Natančneje v genskih združbah, ki jim pravimo genomi. Richard Dawkins, britanski evolucijski biolog in etolog, ponuja zanimivo primerjavo med leopardom in gazelo. Pravi: "Leopard je čudovito skladen ubijalski stroj, opremljen z dolgimi mišičastimi nogami in usločeno hrbtenico, da lahko dohiti plen, z močnimi čeljustmi in sabljastim zobovjem, da zgrabi plen, z naprej uperjenimi očmi, da mu lahko sledi, s kratkim črevesom z ustreznimi encimi, da ga prebavi, z možgani, v katerih je naložen softver za mesojedo vedenje, in celo zbirko drugih lastnosti dobrega lovca. Na nasprotni strani te oboroževalne tekme so antilope enako dobro opremljene za rastlinsko hrano in beg pred plenilc...