Starostno odraščanje

       Pohlep je izumil potrošništvo. V bistvu je to nekakšen spiralni vrtiljak. Vse hitreje in zmeraj višje. Ekonomija obsega bo tekla, dokler bo število prebivalstva naraščalo, ko bo stagniralo ali začelo upadati, bodo trenutne trende še nekaj časa vzdrževali z inflacijo. Potem se bodo začeli svet in sistemi sesedati. Trenutno smo na točki preloma. Lahko krene le še navzdol. Potrošništvo je namreč demografska bolezen, ki vodi v prenaseljenost in zdi se, da je edino zdravilo nacionalizem. Njegova kratkovidnost namreč zapira meje pred prostim pretokom ljudi, dobrin in storitev. Gesla, ki smo jih nekoč slavili, so očitno za v staro šaro. Občutek imam, kot da bi Zemlja upočasnjevala. Nacionalna gospodarstva ne bogatijo več na račun pretokov, ampak z brezobzirnim izkoriščanjem tujih delavcev. Doma ali v podjetjih, ki jih imajo v tako imenovanem svetu v razvoju. V podalpski ekonomiji dela že 150.000 tujcev. Predstavljajo 16 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. Z nji...

       Prazniki mi že dolgo ne pomenijo nič. Državnih proslav se ne udeležujem, jih ne gledam, ker se mi zdi, da se na njih ponavljajo tako ljudje kot besede. Zmeraj eno in isto trkanje po prsih, pripisovanje zaslug in žuganje nasprotnikom. Človek mora živeti po taktu, ki ga narekuje aktualna politika, drugače ga ni. Pa trdijo, da smo neodvisni in svobodni. Utopija je naša prihodnost, bi lahko rekli. V obstoječem svetu samo kakšno pleme iz zelenega pragozda ali nekoliko usekan puščavnik lahko živi nepovezano. Ostali smo pripeti na spone globalizma, pripadamo različnim skupnostim, skupinam, interesom. Dejansko smo dosegli stopnjo vzajemnega tveganja, ko metulj z mahanjem kril na eni strani sveta povzroči vihar na drugem koncu. Ni treba, da poznamo kvantno mehaniko, da vidimo, kako prepletene so usode Zemljanov. No, tudi drugače me kvazi artisti ne spravijo, da bi nepremično sedel, zrl v dogajanje in ploskal ljudem na vrvicah. Svoboda se ne udejanja na takšnih priredit...

       Najprej so prišli po glavo resda kipa nekdanjega skupnega predsednika, a nisem ugovarjal, ker mi je malo mar kup brona na drugem koncu Podalpske domačije. Potlej so mi odvzeli sodno varstvo, a tudi tokrat nisem nasprotoval, ker se pošteni ljudje nimamo česa bati. Potem so odvzeli volilno pravico tujcem, ki so se priselili v lokalne skupnosti, in ker nisem migrant, sem molčal. Pa so sneli še mavrično zastavo in ker ne pripadam skupnosti LGBTQ, sem tudi tokrat gledal proč. Simbolnim praporom s sijočo peterokrako zvezdo na drogu so prepovedali udeležbo na državni proslavi, a še vedno ne nasprotujem, ker med živimi ni več partizanov. Vedno bolj plitko diham in trepetam, da se nekega dne tudi sam znajdem na stadionu s puško in gorjačo za vratom, kjer me bodo učili moliti po novem. Verjetno nisem najboljše parafraziral znamenitega citata Martina Niemöllerja, vendar se ne morem otresti neprijetnega občutka, da se nam dogaja nekaj podobnega, kot se je v nacistični Nem...

       Mogoče se sploh še ne zavedamo sprememb, ki nam jih bo prinesla dolgoživost. Čeprav nekateri še vedno močno upajo, da do nje ne pride oziroma bodo spoznanja dolgožitja dostopna le redkim, bogati manjšini človeštva, razvojni trendi izrisujejo popolnoma drugačno podobo. Vitalna dolgoživost namreč ni projekt neke posebne, ekskluzivne skupine, ampak obči trend človeštva. Danes že lahko govorimo o najmanj deset tisoč podjetjih in ustanovah po svetu, ki se ji posvečajo. Različne so poti, različne izkušnje in uspehi. Vedno bolj se nakazuje, da ni ene univerzalne rešitve in čeprav znanstveniki tako odločno korakajo vsak po svoji smeri, se te zbližujejo in oblikujejo v celovit izid. No, za zdaj se še nismo prebili niti do vseh odgovorov, ki nam jih ponujata celična presnova in molekularna gradnja kemičnih verig. Ko bodo ti procesi na dlani, bo dolgožitje le še preigravanje različnih scenarijev. Nekakšna priprava na režijo spektakla, ki bo zažgal svet. Podaljševanje zdr...

       Vse kaže, da življenje hrani podatke o lastnem izvoru. Se moramo, da bomo premagali uganko stvarjenja in obstoja, vrniti na sam začetek? Verjetno! Le tako bomo dojeli prepletenost procesov, ki smo jih poimenovali metabolizem. Poenostavljeno rečeno je slednji sklop kemičnih reakcij, ki gradijo, preskrbujejo in ohranjajo celice. Toda celica ima v bistvu zapleten izvorni proces. V sebi združuje številne organele, dele in jedro, za katere nikakor ne moremo trditi, da so se oblikovali avtonomno iz celičnih beljakovin in aminokislin. Recimo, mitohondriji so bakterije, ki so ujele celico oziroma je nekoliko bolj zapletena celica ujela njih ter jih vgradila v lastno strukturo. Od tu tudi nikdar končana razprava, ali je bilo prej jajce ali kokoš. No, z odkritjem mikroskopskih temnih sferičnih pik, koacervatov v celicah, ki so bili neupravičeno zanemarjeni še od trenutka, ko so jih prvič poimenovali leta 1929, vse kaže, da je omenjena uganka rešena. Čeprav gre za tekoča...