Starostno odraščanje

       Ko slišim za bližnjega ali znanca, da so ga vpisali na seznam   prejemnikov "zdravil" za uravnavanje krvnega tlaka in holesterola, mi zmeraj pred očmi zaigra podoba butalskega policaja, kako zgrabi strašnega tolovaja Cefizlja, ko z ukradenim hlebčkom zapušča pekarno. Medicinska doktrina, ki temelji na zdravljenju s farmakološkimi učinkovinami, vsekakor ni zgrešena. Ne nazadnje vzdržuje mnoge zapletene primere, da se prezgodaj ne razpletejo. V kaj bi se telesna anomalija razvila in kako bi se končala, če človeka ne bi začeli pitati s pilulami, ne moremo napovedati. Preobrazba človeka v pacienta se praktično začne, ko svoje zdravje prepusti zdravnikom. Ti največkrat posežejo po farmacevtskih izdelkih, in to na osnovi enkratne krvne slike, čeprav presnovni učinki pogosto spreminjajo parametre. Toda, čemu vsega skupaj ne bi poenostavili? Tega sicer medicinska doktrina izrecno ne odobrava, a tudi prepoveduje ne. Temu bi lahko rekli medprostor za tržno nišo, ki...

       Umetni inteligenci predajajo v roke upravljanje našega življenja. Prav! A kako je to videti v praksi, nazorno pokažejo že izkušnje s samovozečimi avtomobili. Ko enkrat takšna sodobna tehnologija na štirih kolesih povozi pešca na dobro označenem prehodu ali se zaleti iz neznanega vzroka v zid, ni kriva tovarna, ki ponuja brezskrbno in varno vožnjo s svojim izdelkom, ampak človek za krmilom, ker ni pravočasno ukrepal, ko je zaznal, da nekaj šteka. Pustimo ob strani malomarne voznike, ki že ob nastavitvi prilagodljivega tempomata šestkrat pogosteje pogledujejo na ekran telefona, kot je pokazala raziskava Zavarovalniškega inštituta za varnost v cestnem prometu (IIHS). Osredotočimo se na odgovorne upravljavce samovozečih vozil, ki ves čas nadzirajo učinkovitost upravljavskega algoritma. Praviloma bi namreč morali takoj, ko zaznajo odklone pri vožnji, poseči po volanu in prevzeti vodenje vozila. A eno je želja, drugo pa človekova procesna učinkovitost. Voznikov spon...

       Bežanje pred starostjo se največkrat ne izide. A s čvrsto voljo in garanjem lahko proces bistveno upočasnimo. Toda tudi to je na neki način Sizifovo delo, saj da bi valili skalo proti vrhu, se moramo z vsakim letom bolj truditi. Ne da se nam trdo delo ne obrestuje, ključno vprašanje je le, kdaj bomo omagali. In takrat piramida, ki smo jo tako vztrajno gradili, začne pokati po robovih, in mi v njej, se razume. Toda ne bodimo skeptiki in ne omagajmo prezgodaj. Betežnost namreč nima nobenega cilja razen lajšanja stanja. Življenje brez prihodnosti ni le dolgočasno, ampak tudi tesnobno in paranoično. Sarkopenija pa je najbolj verjetna napoved, da se izgubljamo v labirintu hrepenenja. Mišice so torej najboljše vezivo našega življenja, priznavajo mnogi geriatri. Ne le, da vzdržujejo našo gibljivost in vitalnost, ampak veliko prispevajo tudi k sami telesni imunosti in zmanjševanju mutacij. In tu se največkrat naša pričakovanja podrejo kot hiša iz kart. V Rim bi namreč...

       Vedno, ko prevzamejo vlado nazadnjaki, se počutim, kot da bi se vrnili v fevdalizem. Najprej smo bili vatikanski fevd, pa ameriški, madžarski in trenutno smo izraelski. Ključna razlika med nazadnjaki in svobodnjaki je prav njihovo dojemanje suverenosti. Medtem ko se svobodnjaki zadolžujejo za tekoče preživetje, se nazadnjaki za zmago na volitvah. Bolj ali manj eni in drugi ogrožajo neodvisnost Podalpske domačije, saj nas dolg spreminja v tlačane tuje gosposke. A v prvem primeru še imamo nekaj možnosti, da se izvlečemo iz krempljev; vsaj začasno. Na primer zaradi ugodnih razmer na globalnem trgu. V drugem pa smo prodani in zlorabljeni še preden priseže nova aktualna vlada. Tako so zabarantali Blejski otok, pokleknili pred "močnim" predsednikom, razprodali informacijski prostor, naftni in bančni trg in se izgubili v labirintih Black Cube. Majhna Podalpska domačija, ki bi bila lahko sinonim za Indijo Koromandijo mehkega pristopa in osebnostne nadgradnje, tako pos...

       Svet drugačne resničnosti nedvomno nastaja in to hkrati s spoznanji, po zaslugi katerih smo se začeli upirati ideologiji in politični demagogiji. Ja, začeli smo se upirati vsemu, kar izkrivlja resničnost. Zato je toliko bolj nenavadno, da raziskovalci že preizkušajo nove tehnike, s katerimi bi nas ponovno ujeli, nas "osvobodili" pristnega dojemanja ter nas pahnili v neko novo, digitalno resničnost, resničnost po meri algoritmov in ne naših dejanskih naravnih čutenj. Snovalci naprave anemoia se še kako zavedajo, da je virtualna resničnost sama po sebi premalo, da bi spodbudila naše spoznavno zaznavne procese v celoti. Ljudje smo namreč kreature organskih tkiv in naša zavest terja fizični stik z okoljem, v katerem delujemo, da se lahko odločamo. Poleg videnega in slišanega potrebujemo še otipno, okusno in vonjano, da lahko sestavim svet po lastnem okusu in spomine na ta svet. A kot vse kaže, je možgane mogoče speljati tudi na led! Kako ne, ko pa so zaprti v loba...