Starostno odraščanje

       "Sionizem je oblika rasizma in rasne diskriminacije. Sionizem je ideologija, ki je Palestince vselej obravnavala kot neobstoječe in nečloveške, kot tiste, ki jih je treba dokončno izbrisati, da bodo lahko drugi prevzeli njihovo zemljo." Tako bi lahko na kratko povzeli razmišljanja Mahe Abdallah o sionizmu. Je pomembno, kdo je Maha Abdallah? Vsekakor. Rojena in odraščala je v okupiranem Jeruzalemu, študirala na ameriški univerzi v Kairu, trenutno pa je asistentka in doktorska raziskovalka na pravni fakulteti Univerze v Antwerpnu. Maha je torej ženska, ki je odšla iz zastrupljenega ozračja medetničnih odnosov v tujino, da bi iz kolikor-toliko neprizadete perspektive raziskovala sebe in večinska naroda na tleh današnje Palestine. Slednja postaja namreč ključna za razumevanje, kako vztrajno negovanje nacionalnih predsodkov prej ali slej prerase v genocid, v sovraštvo, kjer je umor "zakonito" sredstvo močnejšega, da se polasti življenjskih virov žrtve. So sionisti...

       Seveda z njo ne mislim kakšne kitajske politično-razvojne usmeritve, ampak posameznika, ki mora poznati okolje, v katerem biva, okoliščine, katerih del je in se naučiti prilagajanja. No, za tolažbo lahko izberemo tudi kakšno bolj preprosto rešitev, recimo številne zdravstvene nasvete ter se poskušamo uskladiti z njimi. Ja, za uskladitev namreč gre. Toda ali je naše telo sploh pripravljeno oziroma genetsko, fizično ter fiziološko zmožno določenih prilagoditev ali pa bo v celoti zavrnilo takšne poskuse in se bomo znašli v zagati? Predvsem starejši radi nasedamo dobronamernosti, predlogom, pobudam, skrbi, ki nam jo posvečajo drugi. Ja, v življenju smo pridobili številna znanja. V glavnem, kako obvladovati in oblikovati zunanje okoliščine, medtem ko notranjosti lastnega telesa še vedno ne znamo prisluhniti. Prepričali so nas, da o njem in našem počutju odločajo zdravniki. Preprosto sledimo nasvetom in zgledom. Praktično od štirih temperamentov, o katerih je razpra...

       Če želimo izvedeti, kako se sovraštvo neguje v sodobnih družbah, zadostuje, da se sprehodimo po forumih ali socialnih omrežjih med političnimi temami. Toda, kaj sploh je politika in ali niso vsa družbena razmerja politično zaznamovana? Odgovor na retorično vprašanje poznamo in če ga povežemo s pojmom "interes", torej z zanimanjem, ki ga soočamo v pogovoru ali razpravah z drugimi, potem je nedvomno, da je politično prav vse, kar se dogaja izven nas samih in v povezavi z drugimi. Torej ljubiti in sovražiti ni težko, omenjeni čustvi pa nakazujeta na naš najbolj grob odziv na medosebne odnose. No, če smo odkriti, je lažje sovražiti. A pozor! Stanje, ko stresamo gnev na drugače misleče ljudi in na tuja prepričanja, je hudičevo nevarno. Nevarno zato, ker nas ravni kronično visokega holesterola in pogosti adrenalinski šoki izčrpajo in kakšno desetletje prezgodaj položijo v krsto. Le sprehodite se po forumih in socialnih omrežjih in presneto kmalu vam bo jasno, kaj po...

       Domala pretežni del svojega življenja sem bil prepričan, da gremo proti zvezdam. Da sledimo domišljiji, kako bi enkrat obvladali potovanje po vesolju in kolonizirali eksoplanete. Potem pa se nekega dne zbudim v čisto drugačnem svetu. Srečujem procesije za življenje. Delavstvu natikajo na vrat tlačanske komate. Po poljih ženejo ljudi z biči, tovarne spreminjajo nazaj v izkoriščevalske manufakture z mizernimi plačami. Novodobni graščaki se bahajo z lastnimi galejami, ki jih ženejo obsojeni na životarjenje, v treh stanovih pa molče prikimavajo despotu, princu teme. Le še grmade je treba prižgati, na katerih bodo spovedovali in odreševali krivoverce. No, prej ali slej bi se zgodilo tudi to, če … Če človeštvo ne bi šlo skozi dobe razsvetljenstva, humanizma in socializma. Slednji je bil nedvomno svetovni proces, ki je kapitalizmu porezal grivo in ga prisilil k pogajanjem in popuščanjem. Naj se nazadnjaki še tako šopirijo, doživljajo svoj labodji spev. Njihov trenutn...

       Vse več ljudi se odloča za samsko življenje. Olala! Medtem ko nekateri vidijo krivdo, če temu sploh lahko tako rečemo, v individualizmu, ki ga spodbuja potrošniška družba, sem sam prepričan, da gre za okoliščine, ki pobeg k sebi omogočajo. Enostavno neposredni odnosi so prezahtevni. Terjajo nenehno prilagajanje, popuščanje ali zategovanje, s kavča pa lahko elektronsko nadziram zgolj komunikacije, ki si jih želim. In, in pri tem me ne moti nihče. Ne tekam po trgovinah, ne trošim za potomstvo in ne zapravljam za glasbene in druge šole, kjer naj bi se preizkušali mladi talenti. Ne zabijam časa na raznih predstavah nadobudne ustvarjalnosti, ne najemam kreditov za dopust in ne tičim do grla v vseživljenjskih posojilno-varčevalnih shemah za nakup gajbe, v kateri bom živel svoje frustracije. Prav malo mar mi je, če me imajo za neresnega, neodgovornega, za nekoga, ki beži pred obveznostmi. Pri teh letih že vem, da ljubezen ni nič drugega kot hormonska prevara. In če t...