Starostno odraščanje

       Ja, kaj je pripadnost. Včasih sem vedel, danes je ne poznam več. Sem se pač osvobodil ene izmed manipulacijskih ukan, s katerimi nas držijo pod nadzorom. Nekoč sem pripadal delavski državi, Titu, partiji, revoluciji in to še kako vzneseno izkazoval. Potem sem ponosno pripadal slovenstvu. Tudi v moji zadnji službi so hoteli, da bi jim pripadal, pa sem jih poslal k vragu. Očitno sem dozorel! Mogoče nekoliko prezgodaj, da bi me razumeli, zakaj sem odklanjal podpisovanje raznih protikorupcijskih klavzul, s katerimi naj bi se zavezal poštenju. Ves čas so terjali od mene, da nekomu pripadam: staršem, šoli, tovarni, družini, stranki, društvu, političnemu mišljenju, cepilcem, družbenemu prepričanju, zdravstvu, lastnim otrokom, Johanci …, dokler nisem spoznal, da je svoboden in srečen lahko zgolj človek brez pripadnosti. Takšnim spoznanjem je pač starost namenjena. A večina jih še vedno misli, da gre za osmišljanje nekakšne življenjske bilance. Noro! Življenje samo je ...

       Dolgo časa sem verjel, da me ženske, s katerimi sem si delil čas, resnično ljubijo. Šele pred kratkim in precej pozno se mi je posvetilo, da ne ljubimo drugih zaradi njih, ampak nas samih. Človeška razmerja niso zasnovana na altruizmu, ampak na čistem egoizmu. Vedno gledamo in razmišljamo, kaj bomo z določenim odnosom pridobili in kaj izgubili. Rezultanta teh pomislekov je potem odločitev, naša in oseb, ki so z nami. Zato se redko vračamo v naročja, iz katerih smo utekli, nam presedajo. Če bi stvari delali iz ljubezni do drugih, bi jim ustregli, ko vidimo, da trpijo, nas potrebujejo, mogoče celo pogrešajo, si ne predstavljajo življenja brez nas. Toda ne, vztrajamo pri sebi, pri novem razmerju! Ker ljubimo zgolj sebe, ker nenehno preračunavamo koristi, zakaj bi si z nekom delili prostor in čas. Poglejmo si samo nasilna razmerja, pri katerih je sebičnost pregnana do skrajnosti. Ljubosumje vsekakor sodi mednje. V variacijah bi ga lahko ocenjevali v njegovih fazah...

       Kje le se ustavi človekova potreba po nadzoru in manipulaciji drugih? Če pazljivo pogledamo številne elektronske storitve in digitalne programe, bomo hitro ugotovili, da je večina namenjenih prav upravljanju oseb in osebnosti. Najsi gre za enostavne koledarje, dnevnike za beleženje počutja, zdravstvene algoritme, pokrivanje položaja v prostoru, časovni nadzor ali celovitejše načine spremljanja mišljenja, čustvenih in vedenjskih vzorcev preko spletnih brskalnikov, z uporabo umetne inteligence in družbenih omrežij. Možnosti za pridobivanje informacij o dotični osebi je ogromno, zato so personalne slike še vedno nekoliko pomanjkljive, a nedvomno bodo postale popolnejše v nekaj letih, ko nas bo lahko v vseh ozirih zamenjal digitalni dvojnik. Številni samodržci si to zamišljajo nekoliko po svoje. Izkoriščevalsko. Kako pa drugače? Preprosto si zamislite, kako vam naročijo, da ostanete doma, seveda z nadomestilom, za neposredno delo pa uporabijo vašega digitalnega dv...

       No, tokrat ne gre za osebo po geografskem poreklu, ampak za dejanskega človeka, ki se Kranjec piše. V mislih imam nekdanjega smučarskega skakalca, prvaka. "Predmet" nacionalne evforije, ki prvake postopno spreminja v hude osebnostne poražence. Ni pomembno, kako visoko letiš, ampak kje je pristaneš. In pristaneš vedno na dnu, med množico povprečnežev, ki čez noč pozabijo, kako si letel njim v navdušenje. Čim prej te hočejo izenačiti z lastnim statusom obrobnežev. In danes ta Kranjec, nekoč prvak, pijan trešči s kolesom v robnik in se hudo poškoduje. Seveda, v krvi je imel 2,5 promila alkohola in policija že piše proti njemu predlog za postopek. Zato, ker je kršil predpise. Ja, podobno kot vsak državljan mora tudi Kranjec, prvak, odgovarjati zaradi kršenja zakona. To je namreč demokracija, in med državljani, živečimi v republiki, ni privilegijev. No, če smo odkriti, je tudi prvakov presneto malo. Še posebej bivših, takšnih, ki se jim je uspelo dokaj neprizadeto ...

       Občutek imam, da se zatekamo v nekakšen čistunski makartizem. Makartizem je dobil ime po zlobnem ameriškem senatorju Josephu McCarthyju, ki je uprizoril znameniti lov na komuniste v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Neutemeljene obtožbe, zastraševanje in črni seznami so bile ključne značilnosti "demokratičnih" čistk v ZDA. Država, ki sebe razglaša za največjo demokracijo na svetu, je potrebovala krepkih šest let in na stotine uničenih ljudi in karier, preden je obsodila psihopatoško početje bolnika McCarthyja in njegovega odbora. A kot je videti, je makartizem kot način neupravičenega pogroma preživel. Tokrat gre za čistunstvo oziroma vprašanje, kako očistiti sramu osebe, ki so se predajale spolnemu razvratu v različnih obdobjih življenja. Videti je preprosto makartistično. Obtožiš tistega, ki ti je omogočil užitek, dobro zabavo in še zaslužek. No, proti zaslužku pravi nazadnjaki nimajo nič, nasprotujejo pa užitku in dobremu počutju, ki nasprotujeta ...