Starostno odraščanje

       Bistvo demokracije je, da lahko ignoriraš, in to dobesedno, vsako oblast. Slednja mora služiti širši skupnosti. In če služi, potem to ni več oblast, ampak javne storitve. To bi si moral vsak od nas z zlatimi črkami vklesati na strop v spalnici, tako da bi ga napis opomnil vsako jutro, kdo komu reže kruh. Volitve torej ne bi bile popolnoma nič drugega kot izborni postopek, komu bomo podelili mandat za izvedbo programa. Tako pa nenehno poslušamo absurde, kot so: "Delamo za ljudi!" Ne, gospe in gospodje, zame ne morete delati. Tako kot ste zastavili, me lahko le za kaj prikrajšate. Ideološko omejevanje vedno snuje in udejanja zaporniške režime, ljudi pa postavlja na raven arestantov. Posameznik se ne sme ubiti, posameznica ne sme splaviti. Vsi mi smo dolžni tičati do bokov v posrani režimski riti, ki ji neupravičeno pravijo demokracija. Oprostite, kadar nekdo trdi, da veruje v svetost življenja, pri tem pa pozabi, da sem tudi sam neke vrste bitje, ki naj bi ne le...

       V zlati dobi delavstva smo plače v jeseniški železarni prejemali vsakega 15. v mesecu. Ta dan smo poimenovali " Marija Geld" . Sam nisem zaslužil veliko. Tolkel sem nočne in nadure, a kljub vsemu ni bilo več kot za nekaj veseljaških vikendov. Kakšno šparanje, kakšni prihranki le! Živeli smo iz rok v usta, a roke so bile nenehno med kakšnimi nogami, usta in možgani pa žejni žganega. Ni se ti bilo treba ukvarjati s prihodnostjo. Najkasneje po desetih letih si dobil kakšno luknjo za bivanje in v petih letih si si prislužil soliden avto. Za žensko in otroke si poskrbel sam, in od takrat naprej si tolkel neke vrste zaporniško življenje. Kako je že pel Ekrem Jevrić? "Kuća, poso, poso, kuća …" " Marija Geld" kar naenkrat ni bila več praznik veselja, politih miz in razvratnega omizja, ampak dan obračuna, ko si najprej prisluženo razbil na številne postavke; od stanovanja, do vrtca, posojila, vodarine, motorne mašine … In potem si življenje opazoval le še s...

       Včeraj je bil dan varnosti. No, vsaj nekdaj so 13. maj praznovali vsi, ki so se čutili poklicani, da skrbijo za varnost državljanov brez pooblastil. Že dan kasneje pa smo znova utonili v zgodbe o prijetih kurjih tatovih in neizprosnem pregonu organiziranega kriminala. Slednje se sliši neverjetno imenitno, celo nekoliko vzneseno. Pomislite, organizirani kriminal, tolpe, ki jim brez naprednih metod in sredstev izjemno težko prideš na sled, jih spremljaš in ne nazadnje pospraviš za rešetke. Vsekakor gre za zanimivo in nadvse pronicljivo detektivsko delo, v katerem praktično hkrati sodelujeta pravosodje in krivosodje. Prav zaradi same izjemnosti, ki jo občutimo ob sintagmi "organizirani kriminal", so se podalpski policaji preimenovali v policiste. Beseda policaj je namreč zvenela preveč slengovsko, butalsko. A organizirani borci proti organiziranemu kriminalu so vendar nekaj čisto drugega, bolj imenitnega, čeprav ne ravno tudi učinkovitega. No, da povemo bolj jasn...

       Podalpska domačija ima podobno nesrečo kot Amerika. Duhu povprečja poskuša zavladati vsevednež. Rezultati takih vsevedov pa so znani. Težave tu, težave tam, obča katastrofa nasploh. Propadajo regije, propadajo države, skupnosti, umori in upori! In ko takšen vsevedi izjavi, da se zgolj v Podalpski domačiji sindikati zavzemajo za bedo, povsod drugje pa za blagostanje, je očitno spregledal, da resnica enega pravila ne obstoji. Kdor nam bogate predstavlja kot motor napredka, bogastvo pa za največjo spodbudo razvoju, je namreč zgrešil bistvo delovanja človeške družbe ali pa je podkupljen. Ja, njegovo človeško bedo so kupili, in to po mizerni ceni, ki ji pravimo degradacija značaja. Zgodovina nam namreč reže drugačne dokaze. Bogati in bogastvo so lahko zgolj izvori bede. Bogastvo se namreč kopiči le, če nekomu jemlješ. Temu vzameš nekaj zdravja, onemu del zaslužka, tretjega obsodiš na neznanje, četrtega spremeniš v dosmrtnega podnajemnika, več njih obsodiš na razplo...

       Pa se je oglasil še eden izmed "strokovnjakov", ki trdi, da dan upora proti okupatorju ni pravilno izbran. Kot da bi bilo sploh pomembno, kaj se je na ta dan dogajalo in komu. Pri spominskih datumih gre praviloma za simboliko in ne dejanja. Če bi bilo drugače, bi vsi svetniki s koledarskim godovanjem izpadli. Tako pa jih kar naprej malamo na strani spomina, ki ga mogoče sploh nikoli ni bilo. Dan upora proti okupatorju ima bistveno večjo težo, kot mu jo pripisujejo zaplankanci, in zaradi mene bi bil to lahko tudi dan, ko sem ga prvič namočil. Saj veste, kam? Tisto, kar je pri obeleževanju spominov potrebno, pravzaprav nujno, je njihova sporočilnost. In ko me danes obdelujejo različne okupacijske sile razuma, se šele zavedam, kako pomembno je, da slavim vsak trenutek, ko se mi jim je uspelo postaviti po robu. Fizična okupacija, trpanje v zapore, preganjanje in izganjanje, pobijanje so namreč zgolj posledice predhodne okupacije razuma. No, zdaj pa le na plan kore...