Starostno odraščanje

       Kako velikodušna beseda za manipuliranje z našimi čustvi. Ne pripadamo zgolj sebi, pripadamo tudi partnerju, družini, soseski, skupnosti, podjetju, narodu, državi … in vrag si ga vedi, komu še. Poznal sem precej domače podjetje. Pripadalo je delavcem in delavci so pripadali podjetju. To svojo pripadnost so izražali pokončno in ponosno, se trkali na prsa, dokler vodilni podjetja niso razprodali delničarjem, na plače delavcev pa pozabili. Denarci so se množili in kotalili od vlade do skladov, borze in v delničarske žepe, le za delavske mezde ga je bilo vedno premalo. Prihodnosti družbe ni ogrožal pohlep lastnikov, ampak delavske zahteve po višjih plačah. Dokler ni zaropotalo in so morali nekaj primakniti tudi v plačilne kuverte. Na koncu se je izkazalo, da ne eni ne drugi ne pripadajo podjetju, ampak izključno sebi in denarju, ki so ga lahko iz družbe izvlekli. Podobno je tudi v vsakdanjem življenju. Pripadamo si toliko časa, dokler imamo koristi od drugih, drug...

       Podrejenost je precej težka beseda. Še posebej, če z njo ocenjujemo človeka. Gre namreč za nekoga brez lastnih etičnih norm, ker mu način življenja predpisujejo drugi z obredi. Obrede živimo, da se izgubimo v povprečju in izognemo obči kritiki ali oznaki obstranca. Drugi nam povedo, kaj je prav, pa tudi kaj je narobe. Ali lahko o človeku sploh govorimo, da je človek v humanističnem pogledu, če nima lastnega odnosa do posamičnih in skupnih vprašanj, ki jih izraža prek interesov navzven? Razumem, da v vsakem od nas obstajata tudi določena potuhnjenost in izprijenost, še posebej, ko gre za lastne koristi. Toda, če osebnostnega oportunizma ne presežemo z aktivnim vključevanjem v politično okolje, potem ostajamo na stopnji "homo primitivusa" ; po starogrško "idiotesa" . Pustimo ob strani ljudi, ki so se namerno umaknili iz makro družbe v mikro okolje. Na tem mestu govorimo predvsem o ljudeh, ki delujejo na ravni primitivnih nagonov in neposrednega preživetja. Pri ...

       Verjetno si večina postaranih nobene stvari ne želi bolj, kot da bi se pomladili. No, vsaj obrnili nekaj let nazaj, za kakšno desetletje ali dve. In čeprav je kaj takšnega veljalo za nostalgično blodnjo do nedavnega, raziskave vendarle kažejo, da je našo procesno učinkovitost tudi v starosti mogoče izboljšati ali vsaj ohranjati. Razumljivo, da s sedenjem pred televizorjem ali za obilnim omizjem koraka v obratni smeri ni mogoče narediti. Toda če smo se z lastnim delovanjem sposobni prepričati, da je ključni namen vsega, kar počenjamo, izboljšanje duševnega in telesnega počutja, potem smo na najboljši poti, da iz sebe stisnemo kaj več, kot nam je življenje samo pripravljeno dati zgolj z upanjem. Verjetno se sliši že nekoliko zlajnano, da se ne bo nič spremenilo, dokler vode v bazenu pred nami ne bomo vzvalovili z lastnim telesom. Se pravi, dokler se ne bomo intenzivneje in več gibali, družili, se učili, zdravo prehranjevali, spodbudno mislili, predvsem pa staran...

     Mar res? Futuristični ideologi različnih družbenih usmeritev nas vedno pogosteje prepričujejo, da se je človeštvo znašlo na robu zaradi svoje tehnološke odvisnosti. Prevzeli nas bodo stroji, prevzeli nas bodo algoritmi, zapovedovala nam bo umetna inteligenca, trdijo. Do neke mere bodo našo prihodnost vsekakor zaznamovale biološke kaste, kot pravi Yuval Harari. Tudi človek je namreč algoritem, ki ga urejajo geni, prehrana, okolje in odnosi. In v končni fazi posledice občutimo, ali pa ne, na lastnem zdravju. In ker prav medicina doživlja veliko renesanso v 21. stoletju, bo trajanje naših življenj v pretežni meri odvisno od spremljanja telesnih biokemičnih procesov, medicinskih posegov, farmakološkega zdravljenja in aparatov, ki nas lahko poljubno vzdržujejo pri življenju. Kdor bo imel več pod palcem, si bo lahko omislil življenje z bistveno manj tveganja in s kakšno dodatno uro bivanja. Ja, nekateri bodo preživeli druge, nekateri bodo dolgožitili, ostali pa bomo zgolj ...

       David Attenborough je eden tistih sooblikovalcev naših življenj, ob katerem smo se postarali. Že od leta 1950 vneto zasleduje živali s filmsko kamero v naravnem okolju. Verjetno je eden najbolj pronicljivih komentatorjev, ki ne dokumentira zgolj živalskega sveta, ampak tudi spremembe, ki so jim izpostavljene v različnih okoljih. Je nekakšen kritik, dokumentarist sprememb in hkrati žugajoči prst našega nespametnega odnosa do planeta. Leta 2012 se v BBC-jevem dokumentarcu Attenboroughova barka sprašuje, katerih deset ogroženih vrst bi rešil na planetu pred izumrtjem, če bi ga v to prisilile razmere. Zanimivo, med njimi je tudi naša človeška ribica (proteus), ki naseljuje podzemne vode dinarskega krasa. Na odločitev je vplivala njena prilagoditvena sposobnost za življenje v ekstremnih okoljih. Brez hrane lahko preživi tudi osem let. Kljub dolgemu pomanjkanju ohranja mišično maso in lahko takoj preide na intenzivno hranjenje, saj ne doživi metabolne zavrnitve. Ima...