Starostno odraščanje

       Biofilija je ljubezen, naklonjenost oziroma biološka potreba po stiku z naravo. Ameriški biolog Edward Osborne Wilson, dobitnik Pulitzerjeve nagrade in utemeljitelj znanstvenega področja, sociobiologije, je trdil, da imamo ljudje prirojeno nagnjenost k iskanju povezav z naravo in drugimi oblikami življenja. V vsakem pogledu je spodbudil panogo dobrega počutja, ki si je za posrednika izbrala naravo in njene pojave: gozd, vodo, nebo, veter, temperaturo, glasove, privide … Ljudje pozabljamo, da smo še vedno ena izmed živalskih vrst. Narava za razliko od urbanega okolja in sodobnih tehnologij (televizija, računalnik, pametni telefoni …) ne preobremeni naših čutov, trdijo zagovorniki biofilije. To potrjujejo tudi izsledki raziskav, ki se ukvarjajo s pozornostjo in delovnim spominom. Sodelujoči v projektu, ki so se sprehodili po parku in so jih potem ponovno testirali, so dosegli za petino boljše rezultate od tistih v skupini, ki neposrednega stika z naravo niso ime...

       Človeška lakota po doživetjih prestavlja trume ljudi iz kraja v kraj. Kot da bi bila zemeljska obla na motorni pogon in bi se vrtela po naših pričakovanjih. Ob tem pa avtoceste postajajo parkirišča, cele pokrajine izginjajo v požarih, morski zalivi zaudarjajo po toplih kloakah, letalski trebuhi režejo nebo, reke oblivajo nasedle trupe ladij, Benetke se sesedajo, turistične znamenitosti pa omejujejo obisk. Vsega je preveč! Na žalost slabega. Vsak človeški korak spodbudi nastajanje novih odpadkov in povečanje količin ogljikovega dioksida, monoksida, dušikovih oksidov, metana, amoniaka v ozračju. Industrija blagostanja in dobrega počutja se sprevrača v lastno nasprotje, utrip pričakovanja pa vedno pogosteje spremljajo takšni in drugačni dvomi. Od številnih tveganj imajo koristi zgolj zavarovalnice in banke. Omenjene so že zdavnaj osvojile logiko pogube. Denarne ustanove bogatijo, ljudje pa postajajo vedno bolj siromašni, vendar v poplavi vse te ponudbe in živopis...

       Največkrat so zapisi o starejših bolj ali manj stereotipne sodbe, ki si jih po nekakšnem nenapisanem pravilu podajajo "pisuni". Mediji govorijo, prikazujejo, poročajo o onemoglih, starostno prizadetih in čakajočih na oskrbo. Človek ima res občutek, da se življenje končuje na obrobju v kakšnem domu za ostarele. Pa se res? Nedavni skok 81-letne korenine v Dravo, da reši nebogljeno dete, pripoveduje popolnoma neko drugo zgodbo. Seveda si "stari" zasluži vso pozornost in tudi kakšno priznanje. Ne da bi razmišljal, se je pognal v dravski tok, medtem ko so se dosti mlajši mimoidoči in sprehajalci na nabrežju ozirali preč, se delali nevedne, če niso ravno nalagali posnetkov in komentarjev na družbena omrežja. Pa so spet predsodkom podvrženi mediji pohiteli z obsodbami in zgražanjem. In ko so se zmrdovanja na račun postboomerskih generacij množila, ni nihče pomislil, da mogoče ne gre le za drugačno dojemanje odgovornosti, za pomanjkanje družbenega čuta, empatije in s...

       Trdijo, da staranje v naši kulturi na splošno velja za težavo, ki jo je treba rešiti, ne za naraven in neizbežen telesni proces. No, ne le v naši kulturi, ampak v večini civilizacij, ki so in še poseljujejo svet, je staranje nadloga, ki ji ljudje želijo ubežati. Le kaj so številna verstva in verovanja drugega kot osmišljanje idealiziranih stopnic do mladosti in večnosti. Eno in drugo se tesno prepletata, saj verjetno ni nikogar, ki bi nebogljen in odvisen od drugih, želel zreti v neminljivost. Če so bili še nekaj stoletij nazaj, vse do znanstvenega utemeljevanja električne energije, poskusi pomlajevanja zaupani alkimistom in obrednemu čaščenju, stvari danes počasi le dobivajo neko stvarno težo. A očitno, kot povedo raziskave, bo človeka veliko lažje pomladiti, kot pa prepričati, da odloži breme nostalgičnih spominov. Slednji namreč predstavljajo največjo razvojno coklo pri preboju med "večno mlade". Ljudje, ki se spominjajo lastne mladosti, svojih staršev, dru...

       Prevedena O'Connellova knjiga z omenjenim naslovom (To Be a Machine) mi je po nekaj letih spet padla s knjižne police v roke. "Naš cilj je, da rešimo uganko možganov," je avtor zapisal nekje v njej. Priznam, da se z izrečenim popolnoma strinjam, čeprav me je v knjigi najbolj pritegnilo poglavje o singularnosti. O trenutku, ko se bosta biološka struktura in tehnologija, delo prav malo prej omenjenih možganov, združila v eno bit. "Singularnost nam bo omogočila preseganje biološkega telesa in možganov. Svojo usodo bomo vzeli v svoje roke," je prepričan Ray Kurzweil, izumitelj in futuristični mislec. Tudi sam močno verjamem, da bomo dosegli točko singularnosti v tem, prav gotovo pa v naslednjem stoletju. No, če nekoliko bolj razmislimo, bomo videli, da naša strojna prihodnost niti ni tako nenavadna. Saj jo že ves čas, od trenutka, ko se je človek znašel v skupnosti in organiziral prvi pogon na mamuta, živimo. Samo človeško telo je tudi drugače biološki stroj,...