Starostno odraščanje

       "Dokler Prekmurec ne bo lačen, se ne bo premaknil ali uprl," je za časopis Delo izjavil umetnostni zgodovinar Janez Balažic. Zanimivo! In komu naj bi se sestradani Prekmurec uprl? Ko telo nima iz česar več črpati energije, oslabi in je dejansko prešibko za pošteno rogoviljenje, kaj šele za spodoben upor. Lačni ne gradijo prihodnosti, ampak z maščevanjem poravnavajo račune. Klopčičevi verzi: "Grad gori, grof beži, vino teče, naj še teče kri," precej zgovorno povzemajo puntarsko zgodovino poznega srednjega veka v Podalpski domačiji. No, tudi revolucionarna dejanja, s katerimi naj bi osvobodili zatiranega človeka, so zaradi neobrzdanega maščevanja na slabem glasu. "Novoosvobojeni" naj bi se posluževali natanko istih metod kot vojske, ki so varovale privilegirane manjšine in so z brutalnimi masakri poskušale prisiliti neposlušne uporniške glave k ponižanju ter poslušnosti. Maščevanje je obča lastnost tako poražencev kot zmagovalcev. S povzročanjem trplj...

       Gledano svetopisemsko bodo Izraelci znova izgnani v puščavo. Saj kdor ogenj seje, bo z ognjem pokončan; morilci tujih otrok so pravzaprav morilci lastnih. Ne, ne govorim o prerokbi, ampak o številnih izkušnjah, ki jih je človeštvo pridno beležilo in na njihovi osnovi kovalo pregovore, da bi preusmerilo "črne misli" obsedenih. Če kdo dejansko pričakuje, da bodo umori v Gazi in nasilje na Zahodnem bregu pozabljeni, se moti. Izraelci so vstopili v dolgotrajno vojno in iz nje se bodo rešili le z begom v puščavo. Tako je, ko se oprimeš smrtonosne rabote in ti na koncu zmanjka vojakov in sredstev. Terorju, ki si ga zasejal, namreč ne moreš več ubežati, še manj pomisliti, da bosta zate še kdaj nastopila mir in blagostanje. Zato bo Izrael prej kot slej postal breme za vse, ki se z njim bratijo. In prav zanimivo bo gledati, kako se bodo države ena za drugo vlekle iz blata, v katero jih je spravil zaveznik z Levanta. Mogoče smo spregledali, a v Evropi, pa tudi v Severni...

       Staranje je lahko hudičevo zahrbten pojav. No, ne staranje kot običajen proces telesnih in kognitivnih sprememb, ampak mladostno pisanje obsodb na račun starejših, vključno s posmehovanjem, podcenjevanjem in poniževanjem ljudi v letih. Naš odnos do starejših se pomembno oblikuje že v rosnih letih, saj prevzemamo mišljenje odraslih v naši bližini. In potem s temi občutki živimo, dokler sami ne začnemo kopičiti let na grbo, kot temu radi rečemo. Takrat se naše videnje staranja in starajočih ponotranji. Če smo se do starejših obnašali izključevalno in poniževalno, breme očitkov sčasoma prevzamemo nase. Stereotipi in predsodki zaživijo v nas in sooblikujejo naš odnos do družbe, družbe do nas, predvsem pa do samih sebe. Saj poznate pripoved iz Kersnikovih Kmetskih slik, Mačkova očeta in stari rek, ki pravi, "ti očeta do praga, tvoj otrok tebe čez prag." Znanstveniki so ta starodavni človeški odklon poimenovali "samouresničujoča se prerokba", v običajnem svetu pa t...

       Biofilija je ljubezen, naklonjenost oziroma biološka potreba po stiku z naravo. Ameriški biolog Edward Osborne Wilson, dobitnik Pulitzerjeve nagrade in utemeljitelj znanstvenega področja, sociobiologije, je trdil, da imamo ljudje prirojeno nagnjenost k iskanju povezav z naravo in drugimi oblikami življenja. V vsakem pogledu je spodbudil panogo dobrega počutja, ki si je za posrednika izbrala naravo in njene pojave: gozd, vodo, nebo, veter, temperaturo, glasove, privide … Ljudje pozabljamo, da smo še vedno ena izmed živalskih vrst. Narava za razliko od urbanega okolja in sodobnih tehnologij (televizija, računalnik, pametni telefoni …) ne preobremeni naših čutov, trdijo zagovorniki biofilije. To potrjujejo tudi izsledki raziskav, ki se ukvarjajo s pozornostjo in delovnim spominom. Sodelujoči v projektu, ki so se sprehodili po parku in so jih potem ponovno testirali, so dosegli za petino boljše rezultate od tistih v skupini, ki neposrednega stika z naravo niso ime...

       Človeška lakota po doživetjih prestavlja trume ljudi iz kraja v kraj. Kot da bi bila zemeljska obla na motorni pogon in bi se vrtela po naših pričakovanjih. Ob tem pa avtoceste postajajo parkirišča, cele pokrajine izginjajo v požarih, morski zalivi zaudarjajo po toplih kloakah, letalski trebuhi režejo nebo, reke oblivajo nasedle trupe ladij, Benetke se sesedajo, turistične znamenitosti pa omejujejo obisk. Vsega je preveč! Na žalost slabega. Vsak človeški korak spodbudi nastajanje novih odpadkov in povečanje količin ogljikovega dioksida, monoksida, dušikovih oksidov, metana, amoniaka v ozračju. Industrija blagostanja in dobrega počutja se sprevrača v lastno nasprotje, utrip pričakovanja pa vedno pogosteje spremljajo takšni in drugačni dvomi. Od številnih tveganj imajo koristi zgolj zavarovalnice in banke. Omenjene so že zdavnaj osvojile logiko pogube. Denarne ustanove bogatijo, ljudje pa postajajo vedno bolj siromašni, vendar v poplavi vse te ponudbe in živopis...