Starostno odraščanje

       Pri teh spopadih za nacionalno rasno čistost, ki se odvijajo po Evropi in Severni Ameriki, pravzaprav ne vidimo pravega bistva. Izpostavljamo kulturna neskladja, ekonomsko ogroženost večinskega prebivalstva in njegovih vrednot. Mobilnejši, napredni in izobražen del populacije iz migracijskih priseljevanj niti ne dela nekega pompa. Udarni in gorki so predvsem v desničarskih vrstah. Prav nazadnjaki so namreč tisti, ki s prihodom migrantov dobivajo neposredno konkurenco, nas levičarje pa bi morala še kako skrbeti ogroženost osebne svobode zaradi ponovne koncentracije patriarhatu naklonjenih osebkov. Mogoče nas bo začasno obvaroval spopad med njimi za primat, toda popolnoma jasno nam mora biti, da se bo prej ali slej prst uperil, oziroma se je že, v svoboščine in pravice, ki jih zagovarjamo libertini. Še posebej bo na udaru naš svobodomiselni osebni življenjski slog. Prav slednji gre še kako v nos nazadnjaški druščini, in ni pomembno, je tujega izvora ali iz domač...

       Ko avtokrat drugemu avtokratu očita, da so parlamentarne volitve v njegovi državi politično gledališče, se dejansko lahko zamislimo. Nacionalisti, populisti, militaristi še zdaleč niso vsi isti, ne govorijo istega jezika. Tudi podobnega ne. Globalnega videnja torej ni in tudi nečesa, kar bi lahko poimenovali za mednarodno politično usmeritev, ne. Narcisoidna psihopatologija preprosto ne dopusti "gazdam", da bi razvili tisto minimalno empatijo, ki je nujna za spoštljivo sobivanje in sodelovanje. No, v nečem so si enotni: "Cilj posvečuje sredstvo," kot bi prikimal stari dobri Nietzsche. Ja, prav tisti Nietzsche, ki je vehementno vzkliknil: "Bog je mrtev," ob lastni smrti pa "modro molčal". In podobno kot je bila za Nietzscheja filozofija terapija, s katero si je lajšal tesnobne trenutke in depresijo, imajo volitve v državah, ki jih vodijo avtokrati, nekakšno podobno vlogo. Navdušenje ob vnaprej zagotovljeni zmagi ni zaigrano. Je edino prist...

 Vadba nizke intenzivnosti Devetdeseti dan je lezel v strmino. Začetna utrujenost je izginila, tudi neusmiljeno izkašljevanje sluzi, ki ga je ustavljalo na vsakih nekaj metrov, je postajalo redkejše. Tokrat se je ustavil pod kočo, ne da bi zajel zraka, se nadihal, odpočil, ampak da se je razgledal po dolini pod sabo. Hiše in naselja tam doli so še najbolj spominjala na krajinsko tihožitje. Ljudje so pomanjšani izginili, se razgubili v trepetajočem zraku. "Ja, spodaj je vroče," je pomislil, "tu zgoraj pa še tako sveže, kot da bi sonce ne božalo vrha že vse od zgodnjega jutra." Bil je zadovoljen. Le enkrat samkrat je predahnil ob vzpenjanju. Pomagalo mu je, da se je nasilno izkašljevanje nekoliko umirilo. Vsekakor ni bilo več tisto, ki ga je ustavljalo in prisililo k počitku. Nekajkrat, še čisto na začetku, so mu družbo pri vzponu delali domači, a so se kmalu naveličali pogostih postankov, čakanja in gledanja bližnjega, kako ga trpinči bolehna notranjost. Tudi dr...

       Ko Ivan napove krčenje javnega sektorja, se v Podalpski domačiji dvigne vihar. Čemu le se vznemiri krajina in zatrepeta nebo, ko gre očitno za novo nebulozo, s katero oblast-slast poskuša prikriti ustvarjanje pogojev za potešitev lastnega pohlepa? Kot prvo, mislim, da se vsi skupaj preveč ukvarjamo z Ivanom. Čas bi že bil, da ga izselimo iz javnega prostora in naših misli ter ga prepustimo narcističnemu životarjenju med svojimi. Tako pa: Ivan bo porihtal zdravstvo, Ivan bo porihtal šolstvo, Ivan bo porihtal kulturo, Ivan bo porihtal državno upravo, vojsko, policijo in ustavo. Globoko sem prepričan, da bo Ivan, podobno kot po vsakem mandatu, pustil zmedo, razsulo v državnih podjetjih in kopico dilem ter lačnih otrok, ki jih bodo znova morali reševati nasledniki. Če nič drugega, bi bil čas, da se vprašamo po zdravju našega spomina in se vrnemo v obdobje, ko so gospodarstvo obvladovali Starina-Kosmova, Herr Bavčar in seveda Ivan. Živilsko-prehrambeni steber in tr...

       Ključni problem fašizma je, da hoče spremeniti družbo v terapevtsko ustanovo, ki bo služila ljudem z očitnimi psihopatološkimi odkloni in frustracijami. Le pomislimo, kdo se ogreva, da navzven, z dvignjeno desnico izraža pripadnost določenemu mišljenju, gibanju, stranki. Fanatiki? Tudi, predvsem pa gre za ljudi z razsutim ali še neizoblikovanim osebnostnim značajem. Takšni potrebujejo vodjo, takšni potrebujejo ideje, da se jih oprimejo, ker nimajo lastnih, in potem kot krdelo sledijo alfa samcu ter uresničujejo njegove blodnje. Blodnje o veličini in izginulih mitih poganjajo polčloveka, da se znaša nad drugimi, predvsem nemočnimi. Njegovo razsuto življenje tako ponovno dobiva smoter, ta pa je trpinčenje sočloveka, dokler se slednji ne pridruži blodnjavemu orkestru ali ne umre. V vsakem primeru gre za konec človeških lastnosti, za izgubo empatije, občutka za solidarnost. Blaznost postaja ključna vsebina psihoze, ki se skuša uveljaviti kot prevladujoči družbeni ...