Starostno odraščanje

       Kje le se ustavi človekova potreba po nadzoru in manipulaciji drugih? Če pazljivo pogledamo številne elektronske storitve in digitalne programe, bomo hitro ugotovili, da je večina namenjenih prav upravljanju oseb in osebnosti. Najsi gre za enostavne koledarje, dnevnike za beleženje počutja, zdravstvene algoritme, pokrivanje položaja v prostoru, časovni nadzor ali celovitejše načine spremljanja mišljenja, čustvenih in vedenjskih vzorcev preko spletnih brskalnikov, z uporabo umetne inteligence in družbenih omrežij. Možnosti za pridobivanje informacij o dotični osebi je ogromno, zato so personalne slike še vedno nekoliko pomanjkljive, a nedvomno bodo postale popolnejše v nekaj letih, ko nas bo lahko v vseh ozirih zamenjal digitalni dvojnik. Številni samodržci si to zamišljajo nekoliko po svoje. Izkoriščevalsko. Kako pa drugače? Preprosto si zamislite, kako vam naročijo, da ostanete doma, seveda z nadomestilom, za neposredno delo pa uporabijo vašega digitalnega dv...

       No, tokrat ne gre za osebo po geografskem poreklu, ampak za dejanskega človeka, ki se Kranjec piše. V mislih imam nekdanjega smučarskega skakalca, prvaka. "Predmet" nacionalne evforije, ki prvake postopno spreminja v hude osebnostne poražence. Ni pomembno, kako visoko letiš, ampak kje je pristaneš. In pristaneš vedno na dnu, med množico povprečnežev, ki čez noč pozabijo, kako si letel njim v navdušenje. Čim prej te hočejo izenačiti z lastnim statusom obrobnežev. In danes ta Kranjec, nekoč prvak, pijan trešči s kolesom v robnik in se hudo poškoduje. Seveda, v krvi je imel 2,5 promila alkohola in policija že piše proti njemu predlog za postopek. Zato, ker je kršil predpise. Ja, podobno kot vsak državljan mora tudi Kranjec, prvak, odgovarjati zaradi kršenja zakona. To je namreč demokracija, in med državljani, živečimi v republiki, ni privilegijev. No, če smo odkriti, je tudi prvakov presneto malo. Še posebej bivših, takšnih, ki se jim je uspelo dokaj neprizadeto ...

       Občutek imam, da se zatekamo v nekakšen čistunski makartizem. Makartizem je dobil ime po zlobnem ameriškem senatorju Josephu McCarthyju, ki je uprizoril znameniti lov na komuniste v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Neutemeljene obtožbe, zastraševanje in črni seznami so bile ključne značilnosti "demokratičnih" čistk v ZDA. Država, ki sebe razglaša za največjo demokracijo na svetu, je potrebovala krepkih šest let in na stotine uničenih ljudi in karier, preden je obsodila psihopatoško početje bolnika McCarthyja in njegovega odbora. A kot je videti, je makartizem kot način neupravičenega pogroma preživel. Tokrat gre za čistunstvo oziroma vprašanje, kako očistiti sramu osebe, ki so se predajale spolnemu razvratu v različnih obdobjih življenja. Videti je preprosto makartistično. Obtožiš tistega, ki ti je omogočil užitek, dobro zabavo in še zaslužek. No, proti zaslužku pravi nazadnjaki nimajo nič, nasprotujejo pa užitku in dobremu počutju, ki nasprotujeta ...

       Kdo bo vendarle vodil državne in državniške posle, ko pa obstoječe razmerje političnih sil kaže, da bodo stranke in njihovi predstavniki več časa porabili za medsebojne razprtije, prikrivanje nesposobnosti in okoriščanje kot za služenje državljanom? Ja, kdo le bo v tej sračji civilizaciji, ki se kiti s tujim perjem, prevzel odgovornost za navzdolno sankanje in hlad, ki prežema naša krhka, neodporna telesa? Doba strankarske demokracije, ko se gredo oblast in si pokoravajo tiste, ki so jih pravzaprav izvolili, se bliža zatonu. Kandidati za državnega uslužbenca, politiki, ki se ne zavedajo, da so le del širokega kandidacijskega postopka za "ugledno" službo, kmalu ne bodo imeli česa več iskati na kadrovskih seznamih za državni zbor in najvišje funkcije v državi. Državni zbor imenuje in povišuje, pa tudi nadzira, odpoklicuje in kaznuje neprimerne in nesposobne. Ne nazadnje so edino zakonodajno telo v državi in poslanci so predstavniki vsega ljudstva, nevezani na na...

       Je človeški samouboj programiran? Čeprav takšno spoznanje sila težko sprejmemo za veljavno, je vedno več dokazov, ki vprašanju pritrjujejo. Doslej smo smrt jemali kot nekaj običajnega, nekaj, kar pritiče življenju oziroma njegovemu koncu. Toda bolj ko spoznavamo notranje procese in gonila, ki jih ženejo, bolj je jasno, da se v določenem trenutku sproži zanka, ki te zadrgne. Pri usmrtitvi sodeluje na tisoče beljakovin. Najprej ti pokvarijo razpoloženje, potem spravijo v nered presnovo in ti zjebajo življenje, da ga tisoč zdravnikov ne zna več spraviti v red. In zakaj samouboj, če pa gre v bistvu za naravni proces? Končno dejanje je namreč v dobršni meri odvisno od nas samih, od zavestne predaje. "Sit sem vsega tega trpljenja brez upanja in pričakovanj, da se lahko življenje še kako drugače obrne," si človek reče. Kmalu po tem se poslednja sodba tudi dejansko izpolni. Nekaj tisoč beljakovin se po odločitvi združi, da popravijo vso to zmedo in sprožijo entropijsk...