Starostno odraščanje

       Smo na prehodu antropocena v novacen. Iz dobe, ki jo je človek zaznamoval s svojimi izumi, v dobo, ko bodo njegovi izumi poustvarjali sebe. Lahko bi tudi rekli, da iz obdobja klasičnih tehnologij vstopamo v svet briljantnih samoreproduktivnih tehnologij. Umetna inteligenca napoveduje rojstvo kiborga, človeka-boga! Darvinistični naravni izbor bo zamenjalo inteligentno načrtovanje. Razvoj, za katerega ne bodo potrebna tisočletja, eoni, ampak se bo zgodil v trenutku; preden bomo ozavedeli, da pravzaprav bivamo v nekem drugem času. Zgodovina bo dejansko postala neumnost, kot je o njej razmišljal Henry Ford že sredi prejšnjega stoletja. Tudi zato, ker praktično ne bo imela več družbenega zagona, da bi se ponavljala; še posebej ne na barikadah. Svojega razmišljanja ne utemeljujem na zgodovinskih izkušnjah, ampak na pričakovanjih prihodnosti. Kako le naj sebe približam nastajajočemu svetu, če se nenehno nostalgično vračam v preteklost? Le kakšen nasvet mi preteklost ...

       Veliko pozornosti za napredek v ZDA namenjajo inovativnim podjetnikom, starim manj kot 23 let. Skladi za štipendiranje, pomoč in spodbujanje razvoja ponujajo izjemnim posameznikom visoke zneske, da se odpovedo študiju oziroma ga preložijo in so pripravljeni razvijati svoje zamisli. A ker se starost in nazadnjaški avtokrati sprehajajo z roko v roki, to pravzaprav pomeni zlom sistema, v katerem so lenobni stari mački prižigali kadrovske luči. Mogoče vse skupaj niti ne bi vzbudilo pozornosti, če ne bi šlo za medicinsko področje, znotraj katerega želijo razviti preimplantacijsko poligensko diagnostiko. Sila zapleteno ime za preprost namen! Zakaj pravzaprav gre? Vrsta podjetij, ki se trenutno usposabljajo za analizo embrionalnega razvoja, poskuša na osnovi genov predvideti nagnjenost zarodkov k zapletenim zdravstvenim težavam, kot so rak, sladkorna bolezen, srčno popuščanje, redke bolezni ter celo nekatere duševne motnje. No, zaenkrat še ni opaznih namigov, da bo v...

       Lepota je spolno motivirana. Nihče ne želi ugajati zgolj zaradi ugajanja samega. Načrt vedno vključuje še koga; zavedno ali nezavedno. Ljudje, ki ne čutijo potrebe po spolnem izražanju, se največkrat zanemarijo. Vrnejo se v objem živalskosti. Osebnostno degradirajo. To pomeni, da jim je popolnoma vseeno, kakšen je njihov videz in kakšne odzive povzročajo znotraj družbenega okolja. Lahko bi rekli, da gre za nekakšne puščavnike sredi civilizacije. Človek naravno ni lep. Lahko je zanimiv, prijeten, privlačen, tudi čeden, a nikakor lep. Lepota je namreč čisto človeška, socializacijska pridobitev; je kultura videza. Torej je umetno ustvarjena, in to z namenom, da se okrepi človekova privlačnost in zanimanje zanj. Podobno kot človek ne živi v brlogu, se ne valja po blatu, da se otrese zajedavcev, ne vzdržuje tudi svojega živalskega vonja, smradu, da bi dopovedal drugim, da je v njihovi bližini. Higiena in lepotičenje sta kulturni pridobitvi, ki človeka postopno odda...

       Ko sem bil sam mladenič, sem večkrat slišal od starejših, da ima moški na voljo le določeno število "šusov", spolnih izlivov, ejakulacij. To je bila takrat aktualna bajka. Pripovedovali pa so jo predvsem "slabi strelci", kot sem sam ugotovil v pogostih pogovorih, ki so bolj kot na resno debato mejili na šalo. Radoživežev se pred petdesetimi leti še ni kaj dosti klatilo po svetu. No, seveda so moški ob strani imeli ljubice in le-te ljubčke. Teh skrivnih poliamornih zvez ni bilo malo in so bile bistveno bolj trajne od današnjih zakonov. Zato tudi zbadljivke v smislu, da se pri otroku ve za mamo, za očeta pa ne moremo biti ravno najbolj prepričani, niso bile tako redke. V marsikateri družini je ropotalo zaradi dvomov in marsikateri otrok jih je po nepotrebnem kasiral od opitega očeta. Za ugotavljanje očetovstva niso bile na voljo zanesljive metode, recimo testiranje DNK. Obstajali so zgolj izločitveni krvni preizkusi in pa seveda primerjalni, s katerimi so ugota...

       Ja, dobesedno sesedel sem se, ko sem pomislil, koliko časa porabim za dokazovanje: staršem, vzgojiteljem, učiteljem, državi in njeni upravi, šefom, zdravstvu, ljubici, družini, Bogu in nebeški sivini. Naj si vsak sam pripiše še koga, ki vznemirja njegovo duševnost in krepost ter pomisli, za kaj zapravlja čas in denar. Prav s to svojo zavzetostjo, da bi drugim dokazali to, kar oni pričakujejo od nas, se oddaljujemo od samobitnosti. Oddaljujemo se od svobodnega, neodvisnega človeka. Zanemarjamo odraščanje in večino poskusov, povezanih z njim, da bi postali značajsko samostojna oseba. Kako sploh zaupati nekomu, ki mu drugi krojijo življenje oziroma je duševno odvisen od njihove dobre volje ter pričakovanj, da ga pohvalijo za njegovo zvestobo, pripadnost? Je takšen človek res priden ali le dobro viden? Na izpostavljeni točki življenja, kjer točno vedo, kako ga zavrteti ali sneti, če jim je v napoto. Le kdo mi bo povrnil vse te ure pripadnosti? Mi bo razum sploh kd...