Starostno odraščanje

     Svet poganja pohlep. Več, še več, bistveno več, se glasijo pozivi h kopičenju dobrin. A kopičimo se tudi ljudje, proizvodno-potrošna baza. Današnje demografske politike so tipičen odraz človeške gonje za oblastjo in bogastvom. Mlini in generatorji se vrtijo, sesajo Zemljo in človeka. Prvi bo zaradi izčrpanosti klonil planet, trenutek kasneje tudi ljudje, čeprav smo slednji najbolj vzdržljiva bitja v obstoječi ekosferi. Tisti, ki se ukvarjajo z nosilno zmogljivostjo Zemlje, so si enotni, da trenutna poraba virov krepko presega meje, dopustne za naš dolgotrajni obstoj. Za nekoliko zmernejšo porabo bi potrebovali 1,7 velikosti obstoječega planeta, za življenje zahodnega sloga pa celo 3 do 5 planetov. Torej, kolaps obstoja se nam brezpogojno bliža, če bomo nadaljevali v takšnem tempu. Osebno pa sem prepričan, da če ne bomo znatneje posegli v demografijo, se bo črni scenarij začel odvijati dosti prej. Prenaseljenosti se bodo lotile epidemije in sesekljale človeštvo na zno...

       Nazadnjaštvo samo po sebi niti ni bolezen. To postane šele, ko se konservativne vrednote patriarhalne družbe združijo z epigenetskim maščevanjem. Slednje je posledica neke pretekle, travmatične izkušnje in kasnejše odločitve, da morajo prihodnji rodovi odgovarjati za dogodke, ki so botrovali osebni prizadetosti. Bolezen se izraža kot frustracijski sindrom, utemeljen na predsodkih. Največkrat gre za prikrito maščevanje, ki se skriva za politično masko konservativizma. Seveda so tudi politični konservativci nazadnjaki, čeprav večini ne moremo ravno očitati, da so psihopatološko moteni oziroma obremenjeni s potrebo po povračilu. Kakorkoli že, nazadnjaštvo v takšni ali drugačni obliki predstavlja za družbo razvojno blokado. Nazadnjaki pozornost preusmerjajo na nostalgična vprašanja, ne pa na organizacijske in tehnološke potrebe sodobnih družb. Zato izkoriščanje in ponižnost ostajata temelj delovanja in obstoja desničarstva nasploh. In ker novih možnosti za sodelov...

       Če sem odkrit, sem naravnost navdušen nad zakonsko novelo, s katero nam nazadnjaki poskušajo spraviti za vrat politično policijo. Navdušen sem zato, ker je končno začelo delovati demokratično ozračje, koalicijski vihar pa je tiho začel pustošiti v lastnih vrstah. Zdaj si dragi predlagatelji totalitarističnih domislic sredinec lahko nekam porinejo; sebi ali političnemu sobitju. To bo tudi edini primaščevani užitek. Dopaminsko preplavljanje bo očitno nadomestil kortizol. Totalitaristična tema, ki nas je zagrinjala zadnje dni, se bo začela razkrajati bistveno prej, kot smo računali največji optimisti. Prevzeli bodo vlado in si kmalu prišli na jasno, kaj piše v drugem odstavku 3. člena ustave. Referendumi bodo očitno postali naša vsakodnevna praksa. Z njimi bomo živeli, z njimi se bomo varovali pred nazadnjaško norostjo. Ko se ljudje vozijo 50, 60 kilometrov daleč, da oddajo podpise za referendumsko pobudo, nedvoumno sporočajo, da je Rubikon prekoračen in da je čr...

       Kakšen je dejansko protikorupcijski domet organov pregona, lahko te dni spremljamo na moravškem primeru. Več kot 100 kriminalistov je opravilo 42 hišnih preiskav, v katere je bilo vključenih 20 osumljencev. Izplen: zaplenjena draga kuhinja in dokazano podkupovanje z bikovimi jajci in bogračem. Aja, šlo je tudi za dve službi, za kateri so preiskovalci ugotovili, da zaposleni nista imeli kaj početi. Bodo sodišča vnovič razpisovala obravnave, pri katerih bodo iskali neznane zneske na neznanih krajih ob neznanih časih? Očitno! Domneva se, da naj bi osumljenci z zlorabo položaja in prejemanjem koristi prejeli za prek 50.000 evrov materialnih koristi. Prihodnji predsednik vlade je porabil domala tretjino življenja, da je preiskovalce, tožilstvo in sodstvo uril, kako se takšnih zadev ne preiskuje. Podobno širokogrudno jim že leta pomaga tudi ljubljanski župan. A očitno zaman. Ponovno bomo doživljali reprize Patrij, Trente, Mercatorja, Stožic, farmacevtke v stiski …, ...

       Dejansko si zelo težko predstavljam, kaj je modrost. Sem v letih, ko bi praktično moral sijati kot zvezda Danica, zaradi spoznanj, ki so mi jih nakopičila leta. A velikokrat nemo strmim, obstanem in se sprašujem, kako naprej. Ne, ne gre za kakšno preddementno fazo. Še zdaleč ne. Enostavno mi zmanjka znanja za reševanje digitalnih povezav in sveta, v katerega so vpete. Izkušnje, ki sem jih z leti kopičil, da bi oskrbovale moj inteligentni aparat, so bolj ali manj neuporabne. Zdaj so modri tisti mlajši, ki z informacijsko tehnologijo dobesedno rastejo, medtem ko se moram sam, kar precej učiti, da lahko živim v vzporednem svetu. Kaj sploh modrost je? Nekateri jo poskušajo prodati kot preobilje izkušenj, ki porajajo hitre in univerzalne življenjske odgovore. S tem celo agitirajo za zaposlovanje starejših. Izkušnje so vedno pomembnejše od fluidne, podedovane inteligence, trdijo. Ja, če tehnološke spremembe ne prihajajo prehitro in niso prepogoste, menim sam. Nekako...