Starostno odraščanje

     Trumpova soldateska je presenečeno spoznala, da so Perzijci čisto nekaj drugega od nesamobitnih Venezuelcev. Pri izvozu neokolonialnih odnosov v islamsko republiko se je krepko zalomilo. Ni pomembno, kako se bo končal bližnjevzhodni zaplet in koliko bodo pokasirali razni komentatorji za nebuloze, račun, ki ga izstavlja Iran, bo ogromen. Neposredno bo nekaj tisoč mrtvih in na deset tisoče ranjenih in prizadetih plačalo to ameriško hropenje za milijardami. Ja, zgolj za to gre, za navijanje cen nafte iz naftnih polj, ki jih nadzorujejo ZDA. Večina pa še kar verjame, da gre za osvoboditev Perzijcev, Venezuelcev in Kubancev izpod zatiralskih režimov. Leteli bodo bombniki, letele bodo rakete in leteli bodo droni. Na vse strani! Plačal pa bo tisti, ki ima najmanj, zgolj za preživetje čez dan ali teden. Bednika ni škoda za uničujoče šopirjenje in poniževanje razuma. "Banda kravatarska, in z njimi vsa Trumponija ravbarska," bi verjetno zapel Jani Kutin. Zdaj lahko nazorno vid...

       V mladosti hočemo ugajati. Na različne načine poskušamo izzvati zanimanje zase. Bilo je obdobje v mojem odraščanju, ko so bile moderne hlače na zvonec. Ni bilo pomembno, kdo nosi takšne hlače. Nosili smo jih vsi. Vendar so si nekateri res omislili zavidanja vredno širino v izteku hlačnic. Takšni so bili največji "frajerji" in za roke so se jih držale najboljša dekleta. Spomnim se znanca. V železarni je delal za žebljarskim strojem. Taka, taka, taka je ropotalo iz dneva v noč in iz noči v dan. Mašina je obnemela le, da so namestili nov zvitek žice, vendar so trenutek tišine preglasili drugi stroji. Taka, taka, taka. Kako je že pel Župančič: "Pol treh, pol treh - spet puha nam meh! Žareči žeblji so nam v očeh, do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh." Ja, takšna je bila budnica tistega časa za mizerno plačo. Kljub temu si je znanec omislil hlače na zvonec s širino 80 centimetrov. Kot krilo so poplesavale okoli nog, ko se je z ljubkim dekletom sprehajal nad mestom...

       V življenju sprejemamo različne odločitve. Nekaterih dogodkov se preprosto veselimo, drugi nas okužijo z dvomi. Proslavljamo uspehe, o porazih molčimo. Čim prej jih poskušamo pospraviti na senčno stran možganov. A še tako neizmerna radost, preplavljanje z dopaminom tik pred izlivom sreče, je kratka. Trenutek in že nas spet pogoltnejo vsakdanji valovi. Tako je, kadar smo prepričani, da nas lahko osrečujejo zgolj uspehi, s katerimi se dokazujemo drugim, zunanjemu svetu. V tem pogledu sem nekoliko budist. Prepričan sem, da prava radost nastaja v intimnem ozračju človekove duše. Sicer nisem veren. Človek lahko osreči le samega sebe, in to dokaj trajno. Vse drugo so trenutki, ki bi jih zaradi obilice hormonov in nevrotransmitorjev prej lahko poimenovali blaznost kot radost. Tudi zato, ker nas takšno iskanje sreče vodi v odvisnost. Zadeti smo kratek čas in potem trpimo, dokler ne dobimo nove presežne doze dopamina. Nesrečno ponavljanje brez konca bi lahko rekli. Tod...

       Sebstvo je prepričanje o sebi, medtem ko je ego največkrat naduto poveličevanje sebe. Zato je še kako pomembno, da zasnujemo samobitnost na podlagi sebstva, ne pa lastnega poveličevanja. No, pravzaprav gre za dva presneto avtentična pojma, ki le v pravi razvojni soodvisnosti oblikujeta čvrst človeški značaj, osebnost. Brez avtonomnosti sem namreč zgolj trhla barka na razburkanem morju. Po lastnostih, ki se jih zavedam ali so nezavedno prisotne v meni, sem lahko čudovita oseba, vendar če nimam zavedanja o samobitnosti, lahko moralno in v odnosu do soljudi, kaj hitro skrenem. Prav odsotnost oziroma nezavedanje o slednji je botrovalo nacionalnemu izrojevanju, kolaboraciji pod vodstvom domačega klera s fašističnimi silami med 2. svetovno vojno. Naravnost čudoviti fantje in dekleta so pokleknili pred tujim gospostvom, ker jim je tako veleval čut dolžnosti, v katerem ni bilo trohice zavedanja o osebni in nacionalni samobitnosti. Katolicizem je ljudi, predvsem mlajše...

       Camera obscura pomeni temno sobo. Besedna zveza nam je znana iz sveta fotografije oziroma razvoja analognega fotografskega aparata, v katerega lovimo zunanje podobe. Zapisujejo se obrnjene na glavo in zrcalno preslikane. Nekaj sličnega se dogaja tudi v naših možganih. V njih se steka na milijone podob, vtisov, zaznav, ki jih morajo oblikovati v razumno sliko. A medtem ko so ukloni pri cameri obscuri z vstopno luknjico prave velikosti praktično zanemarljivi, tega ne moremo reči ravno za človeški senzorični sistem. Zaznavne motnje so pogoste. Še posebej, kadar gre za zaznavno otopelost, kakršna je recimo slaba gibljivost očesne leče. Takrat so informacije, potrebne za izračun stanj, pomanjkljive, obdelana resničnost pa temu primerna, če ne celo napačna. Možgani, ki pravzaprav brez težav razlagajo sliko v pravi projekciji, nam le površno poročajo o njej. Podobe so zabrisane. Zaradi odsotnosti bolečine, prizadetega sluha, vonja in okusa se telo ne odziva opozoriln...