Starostno odraščanje

       Večina jemlje staranje kot spontan naravni proces. V tem pogledu ljudje brez ugovora sledimo programiranemu, biološko pogojenemu dogajanju. Lahko bi rekli tudi, da smo nekakšne živali, in to kljub našemu božanskemu izvoru. To je le še ena dilema, ki je modra cerkev in številni sveti spisi ne znajo pojasniti. Večnost v nebesih je sila slaba tolažba, še posebej, če te do nje pripeljeta boleče telesno razpadanje in iznakaženost. No, za zdaj res še nismo na ravni, ko bi lahko po mili volji prestavljali dan dokončnega telesnega propada, čeprav bomo znanstveno segli tudi do tja. Čez desetletje, stoletje, tisočletje, kdo ve? Vsekakor se bo to zgodilo. Ali bodo to še naša telesa ali pa bo zavest domovala v kakšni odpornejši materiji, je drugo vprašanje. Vsekakor pa tudi zdaj, zaradi lastnega zadovoljstva in dobrega počutja, ne bi smeli biološki uri pustiti, da tiktaka po svoje. Staranje mora postati osmišljen proces! Dokler si biološkega poteka ne podredimo, lahko vsa...

       Dolgožitje je bolj kot odraz naše resničnosti nekakšna nereligiozna mantra. Nereligiozna zato, ker človek jemlje vprašanja o bivalni trajnosti bolj ali manj odločno v lastne roke, mantra, ker verjamemo, da bo vztrajno ponavljanje besede "dolgožitje" ustvarilo enkratne razmere, odnose in prepričanja za prehod v tehnološko družbo nesmrtnih. In kje trenutno smo na naši poti med zvezde? Biokemiki mrzlično iščejo molekulo mladosti, s katero bi hranili vodnjak večnosti. Nekoliko realnejši so medicinski in farmacevtski izvedenci in raziskovalci, ki se uspešno spopadajo s številnimi boleznimi in genetskim izboljšanjem vitalne odpornosti. Dolgožitje je zaenkrat bolj stvar prepričanja in zagotavljanja pogojev za zdravo, dejavno bivanje v čistem, neobremenjenem okolju. Na področju psihosocialnih odnosov in pri uvajanju zelenih tehnologij dejansko dosegamo napredek v smislu podaljševanja pričakovane življenjske dobe. A koliko časa še? Onesnaženost pregretega ozračja in pr...

       Nedavno sem slišal naslednje uglasbene verze: "Ja sam penzić, gol i bos, u kontejnare guram nos." Seveda ne gre za kakšno jugonostalgijo, kar bi mi verjetno takoj podrobili zakompleksani nacionalisti. Živim v bližini meje s Hrvaško in velikokrat počijem na valovih njihovih radijskih postaj. Čeprav sta besedilo pesmi in glasba šaljivi, pa človeka vseeno prizadene njena ironija. Preprosto, česa takšnega ne moreš dojeti kot radost, ampak zgolj kot posmehljivost. Ja, takšne zbadljivke neposredno sežejo v naše občutke. Recimo, sam nikoli ne bom dojel, kako lahko v neki državi, ki je sama sebe oklicala za razvito, ali se med takšne dežele uvršča po nekih merilih, živijo ljudje na pragu revščine oziroma celo pod njim. In potem se neke vlade "kurčijo", kako se trudijo za blagostanje človeka. Ne, ne bom s prstom kazal le na nazadnjake, pa čeprav razmišljajo po Vodnikovo: "Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal." Kaj moremo, so pač obtičali v ...

       "Znanost ne temelji na posameznih raziskavah, ampak na njihovi primerjavi," je dan nazaj izjavil Dejan Verčič za Dnevnik. Te besede so še kako presodne za številne objave o staranju, ki jih dnevno zasledimo v medijih. Bolj ali manj gre za podajanje posameznih odkritij, ki brez širšega konteksta izgubijo vsakršno vrednost, bralca pa speljejo na napačno sled; do naslednje objave o starostnih procesih in napovedih. Lahko bi rekli, da o vprašanjih, ključnih za človekovo bodočnost in trajnost, različni znanstveniki prihajajo do različnih zaključkov in z njimi v prostor naše zvedavosti sekajo kot strele. Nikdar na isto mesto, da bi lahko primerjali, katera je bolj posegla v krajino. Tako so na primer znanstveniki izračunali, da če bi odpravili staranje, bi živeli v povprečju 156 let, na vsake 10.000 Zemljanov pa bi kdo dočakal starost grenlandskega morskega psa s 470 leti. "Na koncu bi nas premagale nakopičene mutacije," trdijo. "Naša DNK skozi življenje kopi...

       Kaj porečete, ko v nakupovalnem centru zagledate kup nesreče za mizo v restavraciji? Očitno nič, saj vam lastno vraževerje ne dopušča, da bi sodili o usodi nekoga, ki lahko precej hitro doleti tudi vas. Ja, tako razmišljamo, ko naletimo na uboge betežnike, ki se trpeče premikajo po prostoru. A pozor, večina teh gibalno prizadetih je sama kriva za lastno nesrečo. Največkrat ne gre za kakšno nevrološko bolezen, poškodbo ali gibalno prizadetost zaradi kroničnega obolenja. Lenoba je še vedno številka ena na spisku vzrokov za starostno popuščanje, naštete težave so največkrat posledica opuščanja telesne dejavnosti. Človek se pri določenih letih najverjetneje odloči, da je čas za zaslužen počitek. Seveda se pričakovanje nanj krepi že kakšno poldrugo desetletje prej. Očitno omenjeni miselni proces dokaj strumno spremljajo tudi skeletne mišice, ki se začnejo starati precej zgodaj. Lahko bi rekli, da starost po eni strani napovedujejo, po drugi pa jo celo pospešujejo. ...