Starostno odraščanje

       Če sem odkrit, si niti približno nisem predstavljal, da bom z leti sledil neredu v sebi in anarhičnim pobudam v okolju. Pravijo, da staranje človeka priklene ob tla, njegove misli pa prisili, da se gibljejo po robu grenčine in tesnobe. Verjetno moj občutek za preživetje deluje drugače. Bolj tvegano je početje, bolj me privlači. Zato so mi bili žvižgači na državni proslavi, ki so si jo sebi na čast priredili nazadnjaki na koprskem pomolu, tako prisrčni, in osivele glave z zastavicami v rokah otročje smešne. Z začasnim predsednikom vlade in zbrano ministrsko ekipo na čelu se mi je vse skupaj zdelo neresno, pobalinsko in bahavo objestno. Ironija polzasebne proslave je bila, da je s predsodki nabildana oblast ukazala režimskim hlapcem, naj oglobijo nespoštovanje   samooklicanih "osamosvojiteljev". Videti je, da se vračajo časi, ko bomo spet slavili pretekle zmage na ukaz in si nasmeške risali z barvicami. Pa smo se smejali tistim, ki so patetično vzklikali: "...

       Bomo leta 2045 resnično vzpostavili nov biološki aksiom vrste in se vpisali med nesmrtne, kot napovedujeta avtorja knjige Smrt smrti, José Cordeiro in David Wood, ali pa bo to stoletje kasneje, niti ni pomembno. Zgodovina kaže, da je človek vse, kar si je omislil, tudi osmislil. In brez dvoma bo tako tudi tokrat. Kako radi se ljudje motimo, ko poskušamo naše napovedi tudi časovno umestiti oziroma kako mimogrede nas izda naš naduti optimizem, nas še kako zgovorno poduči delo Gordona Rattraya Taylorja, Biološka bomba (The Biological Time Bomb), izšlo leta 1968. Taylor je pred več kot pol stoletja v svoji znameniti transhumanistični prerokbi zapisal misli gerontologa Alexa Comforta ter srčnega kirurga Alphonsa Liguoriia d'Abreuja. Prvi je že takrat trdil, da bomo najkasneje čez dvajset let razumeli bistvo glavnih procesov staranja pri človeku, medtem ko je d'Abreu na predavanju v Kraljevem kirurškem združenju leta 1966 kar naravnost izstrelil, da bodo nekateri m...

       Naj se še tako trudijo, da bi me prepričali v življenjski smisel, vedno bolj verjamem v nasprotno. Ne, nisem pesimist po naravi, tudi ne nekdo, ki bi nekritično pristajal na distopijo. Vem le, da se mi življenje, ki mi ga predstavljajo od ranega otroštva, zdi en velik nateg. Takšni in drugačni zahojenci, papige, brezhrbteničarji, kimavci, avtoritete enega in drugega pola mi nakladajo o smislu obstoja, čeprav za zdaj še vedno končujemo kot trupla vsem na očeh, ki se jih je treba čim prej otresti, preden zasmrdijo. Ja, vsa velika pričakovanja se na koncu pretvorijo v smrad. Slednji pa je resnici na ljubo le del življenjske preobrazbe, ko se vsejedci pretvarjamo v hrano manj ambicioznih vrst. In vsaj še nekaj desetletij bo tako, dokler znanstveniki ne odprejo vodnjaka pomlajevanja. Človeštvo lahko le upa, da se bo to zgodilo, še preden izumremo zaradi pomanjkanja volje za razplod. Zavest in razplod sta obratno sorazmerna pojava. Pametnejši postajamo, bolj smo na ...

       Nedavno sem doživel kritiko na moje pojmovanje avtoritete. Sam jo namreč vidim kot izrazito negativno dejstvo. Kot pojem in lastnost, ki se lahko hitro izkoristita oziroma uporabita za vzpostavitev monopola absolutnega védenja, posredno pa tudi odločanja in kaznovanja. Pustimo ob strani strogi pojem same avtoritete, določila naj bi ga njen latinski izvor: auctoritas (ugled, vpliv) ter glagol: augere (pospeševati, okrepiti, obogatiti, narediti rodovitno). Ja, tudi na ljubezen večina gleda zanosno, spodbudno   olepševalno, čeprav se vedno kasneje izkaže za orodje zlorabe, manipulacije in prisile. V človeški zgodovini bi le težko našli večne pojme, ki opisujejo naš značaj, obnašanje in politične pojave, da s časom in glede na kulturno družbeni kontekst ne spreminjajo pomenske narave. Ne glede na to ali se avtoriteta izraža skozi avtoritarnost (samovoljnost) ali pa avtoritativnost (odločnost, suverenost, naravna prepričljivost, kompetentnost …), kaže svoj dvo...

       Zamislimo si, da bi izpadel zgolj en element iz nazadnjaške družbene strukture: vera, domovina, družina ali država. Vsi so zaznamovani s pojmom avtoritete. Padec slednje na enem področju pa samodejno pomeni tudi sesutje vseh ostalih, ker smo oslabili ključno vez znotraj posamezne entitete in seveda tudi med njimi. No, to se verjetno ne bo zgodilo tako kmalu, ali pač, kot so nas podučili nedavni dogodki v ZDA? Nazadnjaško desničarstvo se lahko prikazuje kot močno, dokler mu neposredno ne pomolimo sredinca in mu na kratko izrazimo, kaj si mislimo o redu, ki naj bi ga predstavljalo. Lahko koraka, dokler so ljudje voljni nositi zastave, prepevati himno, rojevati otroke in častiti bogove. Ko pa se zgodi gibanje, ki je zaznamovalo svet ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, avtoriteto potopi razuzdana in razgaljena svobodomiselnost. "Cvetje je moč!" In vedra mladost ni pripravljena delati, ampak zgolj slediti zanosu ljubezni in vroči krvi. Prav ta odklon od r...