Starostno odraščanje

       Pustimo popularno von Clausewitzevo definicijo, da je vojna zgolj nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, in sicer nasilnimi, ob strani ter se raje vprašajmo, kako travmatična je bila človeška evolucija, da se ljudje še danes sovražimo in smo prepričani, da je spore med nami mogoče rešiti samo, če nasprotnika kar najbolj poškodujemo, mu povzročimo čim večjo škodo. Naj poskušamo to dokazati, z ne vem kakšnimi socialno-ekonomskimi in teritorialnimi vzgibi, dejstvo je, da v nas še zmeraj divja žival in to precej krvoločna. Torej, kaj dejansko je vojna? Je tipičen živalski spopad, kjer se namesto z zobmi in rokami koljemo s priročnimi sredstvi, ki smo jih razvili na določeni stopnji civilizacijske kulture. Zanimivo, kadar razvijamo orožja za spopad, gre vsekakor za določene izume, ki nastajajo v zavestnem delu naših možganov, v prefrontalnem korteksu oziroma tam, kjer domuje naša zavest, a kadar za orožje zgrabimo in ga uporabljamo, pride v ospredje preživetveni...

       Smo na točki, ko zmeraj bolj vneto pretresamo smotrnost našega zemeljskega bivanja. Po eni strani se zavedamo omejenosti virov in energije, s katerima lahko postreže modri planet, po drugi se soočamo z lastno krhkostjo in telesno-umsko omejenostjo za bivanje v surovem kozmičnem okolju. Zemlja je tako zaenkrat edini primerni prostor za preživetje človeštva. No, na ravni človeškega ekshibicionizma so komercialni poleti v vesolje mogoče res bogataška atrakcija, toda tisti trenutek, ko bomo iznašli način za dolgotrajnejšo poselitev neobljudenih površin Osončja, si bo finančno plemstvo vsekakor izbralo Zemljo. Življenje na prostem, brez prevelikih tveganj, bo v vsakem pogledu sprožilo globalno gentrifikacijo. Zaradi nje si bodo luksuzno bivanje v prestižnem, naravnem zemeljskem okolju lahko privoščili samo bogati in njihovi služabniki, ostali pa bomo morali s trebuhom za kruhom v vesoljske kolonije; da bomo sploh preživeli in seveda z lastnim delom omogočali potrat...

       Ko smo študirali in so iz marksistične dialektike delali dobesedno obsedeno znanost, smo se veliko šalili na ta račun. Nekoč je v predavalnico malo pred profesorjem vstopil starejši študent. Se zravnal pred katedrom, potrkal po njem, da je prostor zasedla tišina in z globokim, prodornim glasom zapel: "Fuk brez muk je utopija! Ja, kaj ste pa mislili vi, brucovska svojat, " še navrže, se obrne in krene proti vratom. Ravno takrat je vstopil profesor, se z nasmeškom pozdravil s študentom in vrata za odhajajočim ter prihajajočim so se zaprla. Še preden smo dojeli sporočilo starejšega kolega, smo se utapljali v frazah in teorijah marksističnih mislecev. Nekaj let kasneje mi je postalo popolnoma jasno, pod kakšnim obsedenim pritiskom vzplamtijo takšne zamisli. Ne nazadnje je bilo sporočilo še kako domiselno in dialektično pravilno. Tako kot "Bonus penis pax in domus," ki so si ga izmislili študentje na eni izmed evropskih univerz, pripisali pa dovtipom Rimske repub...

       Kako le pojasniti šestletnemu otroku, da mama ne more priti k njemu, kadar bi si on to želel, ker je sužnja kapitala. A ne le ona! Žrtve slednjega so tudi stari starši, saj morajo skrbeti za naraščaj, ko se starši razdajajo za dobičke drugih. Ja, kako prijetno je lahko življenje bogatih rentnikov, če upoštevamo, da za njihovo blagostanje tregajo najmanj štirje. Dva popolnoma brezplačno. In zakaj? Da bi spravili do kruha potomstvo, ki si bo kupovalo avtomobile na kredit, da se bodo lahko vozili ob uri na delo, kjer bodo na račun lastnega zdravja in družinske sreče drugim ustvarjali dobičke. To je začarani krog usode in ne zodiak, ko lahko že vnaprej povemo, kako se bodo iztekle prerokovalske črte zgaranih dlani. Je resnično edini smoter demografije, da načrtuje bodoče armade, ki bodo garale za enega črnega enega belega in padale na bojnih poljih kapitalističnega pohlepa. Očitno, in človeštvo v vsem obdobju evolucije ni zmoglo toliko zavesti, da bi lahko prekini...

       "Človeka veliko prestrogo vežeta narava in usoda, da bi ga mogel diktatorski ukaz osvoboditi, mu dati novo življenje in bit. Zgolj človek nikoli ne seže čez zgolj človeka," je na obzorju prejšnjega stoletja zapisal nemški filozof Rudolf Christoph Eucken v delu Smisel in vrednost življenja , za katero je dobil Nobelovo nagrado. Le toliko, za vse, ki mislijo, da jim bližajoče se volitve lahko prinesejo pomembne spremembe in udobnejše življenje. Sebična narava in objestnost v nas preprosto ne dovolita, da bi nas nekdo dejansko osvobodil travm, frustracij in psihoz, ki zavirajo naše življenje. Tudi namišljenemu "osvoboditelju" ne. Ne nazadnje je on sam žrtev narave, in ta mu ne dovoljuje, da bi komurkoli dopustil, da ga preseže. Edino slednje pa je zanesljivi pogoj, da se lahko odtisnemo od okolja in okoliščin, v katerih smo. Kadar tonemo, tonemo kljub izjemnim posameznikom, in kadar rastemo, se dvigujemo nad lastno omejenostjo zopet po zaslugi izjemnih posamezni...