Starostno odraščanje

       Dostopnost do digitalnega sveta je po zaslugi spleta sila preprosta. Obstajajo ponudniki vsebin, med katerimi postaja umetna inteligenca največja, vendar še zdaleč ne moremo trditi, da gre za njihove umotvore. Nasprotno, na spletu objavlja na milijone avtorjev, večina brezplačno, drugi so skriti za plačljivimi zidovi, medtem ko načrtno elektronsko skeniranje preoblikuje v digitalni signal množico tiskanih izvodov. Uskladiščenih podatkov je tako malo morje, njihovo preoblikovanje in posredovanje pa merimo v terabajtih in gigavatnih urah, ki jih porabljajo pregrete digitalne tovarne ter prejemniki informacij. Odgovori na zahtevo niso le pomembno obeležje sodobnih družb, ampak tudi anonimnost njihovih avtorjev postaja kronična. Z njimi služijo predvsem informacijski ponudniki, kot so družbe, ki razvijajo umetnointeligenčne platforme. In medtem ko strežejo naročnikom, pozabljajo na vire ter avtorje. Lahko bi rekli, da veliki koraki, s katerimi umetni um napreduje,...

       Kako velikodušna beseda za manipuliranje z našimi čustvi. Ne pripadamo zgolj sebi, pripadamo tudi partnerju, družini, soseski, skupnosti, podjetju, narodu, državi … in vrag si ga vedi, komu še. Poznal sem precej domače podjetje. Pripadalo je delavcem in delavci so pripadali podjetju. To svojo pripadnost so izražali pokončno in ponosno, se trkali na prsa, dokler vodilni podjetja niso razprodali delničarjem, na plače delavcev pa pozabili. Denarci so se množili in kotalili od vlade do skladov, borze in v delničarske žepe, le za delavske mezde ga je bilo vedno premalo. Prihodnosti družbe ni ogrožal pohlep lastnikov, ampak delavske zahteve po višjih plačah. Dokler ni zaropotalo in so morali nekaj primakniti tudi v plačilne kuverte. Na koncu se je izkazalo, da ne eni ne drugi ne pripadajo podjetju, ampak izključno sebi in denarju, ki so ga lahko iz družbe izvlekli. Podobno je tudi v vsakdanjem življenju. Pripadamo si toliko časa, dokler imamo koristi od drugih, drug...

       Podrejenost je precej težka beseda. Še posebej, če z njo ocenjujemo človeka. Gre namreč za nekoga brez lastnih etičnih norm, ker mu način življenja predpisujejo drugi z obredi. Obrede živimo, da se izgubimo v povprečju in izognemo obči kritiki ali oznaki obstranca. Drugi nam povedo, kaj je prav, pa tudi kaj je narobe. Ali lahko o človeku sploh govorimo, da je človek v humanističnem pogledu, če nima lastnega odnosa do posamičnih in skupnih vprašanj, ki jih izraža prek interesov navzven? Razumem, da v vsakem od nas obstajata tudi določena potuhnjenost in izprijenost, še posebej, ko gre za lastne koristi. Toda, če osebnostnega oportunizma ne presežemo z aktivnim vključevanjem v politično okolje, potem ostajamo na stopnji "homo primitivusa" ; po starogrško "idiotesa" . Pustimo ob strani ljudi, ki so se namerno umaknili iz makro družbe v mikro okolje. Na tem mestu govorimo predvsem o ljudeh, ki delujejo na ravni primitivnih nagonov in neposrednega preživetja. Pri ...

       Verjetno si večina postaranih nobene stvari ne želi bolj, kot da bi se pomladili. No, vsaj obrnili nekaj let nazaj, za kakšno desetletje ali dve. In čeprav je kaj takšnega veljalo za nostalgično blodnjo do nedavnega, raziskave vendarle kažejo, da je našo procesno učinkovitost tudi v starosti mogoče izboljšati ali vsaj ohranjati. Razumljivo, da s sedenjem pred televizorjem ali za obilnim omizjem koraka v obratni smeri ni mogoče narediti. Toda če smo se z lastnim delovanjem sposobni prepričati, da je ključni namen vsega, kar počenjamo, izboljšanje duševnega in telesnega počutja, potem smo na najboljši poti, da iz sebe stisnemo kaj več, kot nam je življenje samo pripravljeno dati zgolj z upanjem. Verjetno se sliši že nekoliko zlajnano, da se ne bo nič spremenilo, dokler vode v bazenu pred nami ne bomo vzvalovili z lastnim telesom. Se pravi, dokler se ne bomo intenzivneje in več gibali, družili, se učili, zdravo prehranjevali, spodbudno mislili, predvsem pa staran...

     Mar res? Futuristični ideologi različnih družbenih usmeritev nas vedno pogosteje prepričujejo, da se je človeštvo znašlo na robu zaradi svoje tehnološke odvisnosti. Prevzeli nas bodo stroji, prevzeli nas bodo algoritmi, zapovedovala nam bo umetna inteligenca, trdijo. Do neke mere bodo našo prihodnost vsekakor zaznamovale biološke kaste, kot pravi Yuval Harari. Tudi človek je namreč algoritem, ki ga urejajo geni, prehrana, okolje in odnosi. In v končni fazi posledice občutimo, ali pa ne, na lastnem zdravju. In ker prav medicina doživlja veliko renesanso v 21. stoletju, bo trajanje naših življenj v pretežni meri odvisno od spremljanja telesnih biokemičnih procesov, medicinskih posegov, farmakološkega zdravljenja in aparatov, ki nas lahko poljubno vzdržujejo pri življenju. Kdor bo imel več pod palcem, si bo lahko omislil življenje z bistveno manj tveganja in s kakšno dodatno uro bivanja. Ja, nekateri bodo preživeli druge, nekateri bodo dolgožitili, ostali pa bomo zgolj ...