Objave

Več Petrola, manj Svobode

Slika
       Dolge kolone in napisi pred črpalkami niso ravno prepričljiv dokaz izobilja. Nasprotno, spomin se vrača v čase, ko so nas energetske motnje bolj spominjale na pomanjkanje kot blagostanje. A tokrat, za razliko od časov, ko nam je primanjkovalo deviz za plačilo presežnih dolgov, se soočamo s čistim pohlepom. Z neoliberalnim hlastanjem po marži, ki se bo oplemenitila šele čez nekaj dni. Do takrat pa bo Petrolov propagandni stroj s pomanjkanjem goriva poskušal podžigati nasprotnike trenutne vlade. Če so bile že težave z logistiko, bi jih omilil že preprost ukrep omejitve ob enkratnem točenju. Tako pa je, delno tudi državni naftar, dopustil energetski preskrbni zlom. Koliko je dejansko šlo za neuravnoteženo logistiko, koliko pa za načrtno spodkopavanje volitev s spominskim priklicem težav distribucijske socialistične ekonomije, bomo vsekakor izvedeli. Če le Svoboda ponovi mandat. Dogodek je vsekakor jasen opomin, kaj se zgodi, ko zasebni kapital spustiš na področje...

Beg iz distopije

Slika
       Črna kocka ne poraja distopije, ampak je prav ona tista, ki ustvarja črno kocko. Povedano drugače, Black Cube demokracija je rigidna stopnja distopije. In slednja je edino okolje, v katerem lahko preživijo nazadnjaki in njihov patriarhat. Pravzaprav gre za določeno stopnjo omejenosti, ki se konča na meji etičnosti. Do nje je Bog, od nje naprej razvoj in blagostanje. Nazadnjak preprosto ne more dojeti, da je dober fuk namenjen užitku in ne razplodu vrste. Nazadnjak ne more dojeti, da za obstoj človeštva niso potrebna nova in nova rojstva, ampak obvladanje bioloških procesov v umetnem okolju. Nazadnjak se ne more otresti svoje živalske biti, smradu, ki ga zakriva z milom in dezodoranti, preživetvenih instinktov in predsodkov, evolucijskih ostankov, povezanih s preživetjem. Nazadnjak je na drugi strani človeka. Verjame, da je njegov stvarnik Bog, medtem ko je človek prepričan, da bo prav on tisti, ki bo sebe povzdignil na raven božjega. Distopija je torej preklet...

Prihodnost v črni kocki (skupaj z Ivanom)

Slika
       Kocka ima šest ploskev. Njena notranjost je precej oglata in tesna. Če je kocka črna, pomeni, da skoznjo zunanja svetloba ne prodira. Nabor informacij znotraj nje je omejen in nikakor ni mogoče preverjati njihove verodostojnosti. Kar pride vanjo, v njej tudi ostane. Zdaj pa si predstavljajmo, da so naše možgane ujeli v takšno črno kocko. Pravzaprav možgani tudi so črna kocka. Informacije o zunanjem okolju pridobivajo prek senzoričnih dražljajev. Drugače ždijo v popolni temi in nimajo nobenega neposrednega stika z okoljem. Če bi ne videli, slišali, vonjali, okušali, tipali, bili brez intuicije, kako le bi si možgani predstavljali, kaj se dogaja zunaj lobanje? Tako pa podatke, ki jih sprejemajo, povezujejo v logična zaporedja in odločitve. Prav s to nesposobnostjo neposrednega čutenja in zaznavanja okolja se poigravajo različni manipulatorji; od propagandistov, mnenjskih voditeljev, ideologov, dušeslovcev, izvedencev za spreminjanje in izkrivljanje zavesti. Izko...

Black Cube demokracija

Slika
       Vsekakor gre za nov pojem politološkega razmišljanja, čeprav združuje številne prakse, ki bi jih vse po vrsti lahko opredelili za zlonamerne in izkrivljene. Arhitekti "BC" demokracije načrtno uporabljajo laž, podtalno izsiljevanje, prikrito sledenje, tudi ustrahovanje, podkupovanje in druge manipulativne prijeme. V bistvu gre za sintagmo, ki precej jasno opisuje izrojeno demokracijo ali njeno izrojevanje ob prisotnosti vrste podtalnih oblik za demagoško pačenje razuma in resnice. Izpostavljeni smo precej nasilnemu napadu na naše dojemanje stvari in okoliščin, v katerih nastajajo. "BC" demokracijo bi najbolj preprosto opisali kot delovanje privilegirane manjšine, z namenom, da ljudem vsili razmišljanje, ki ji bo v pomoč pri doseganju ekonomsko-političnega monopola. Za razliko od klasičnih despotskih režimov, ki si s silo pokorijo javnost, "Black Cube" demokrati uporabljajo sodobne načine za manipulacijo razmišljanja in volje. Svet elektronskih komuni...

Vsadki pretrgali molk

Slika
       Stephen Hawking, teoretični astrofizik, je bil eden redkih, ki je zaradi težke invalidnosti, posledice bolezni motoričnih nevronov, ohranjal stik z ljudmi v svoji bližini s sporazumevanjem preko računalnika. Z boleznijo, ki je običajno človeka usmrtila v nekaj letih, je Hawking shajal dobrih 55 let in komunikacija, bila je ključna za nadaljevanje njegovega znanstvenega dela in življenja v omejenem okolju, ga je očitno ohranjala pri življenju. Praktično negiben, le še z očmi je lahko sledil črkovalnemu modelu na zaslonu in računalnik je to potovanje oči spreminjal v zloge in pisne ter govorjene besede, stavke. Čeprav je bilo vse skupaj precej nerodno, je Hawking vsake toliko le spregovoril s težkim, sintetičnim glasom. Mnogi, podobno telesno prizadeti, so takšno sporazumevanje s svetom opustili ali se ga sploh niso naučili. Hawking pa je predaval in pisal knjige. A prav manj vztrajni so botrovali, da so znanstveniki izdelali možganski vsadek, ki komunikacije te...