Starostno odraščanje

       Pravzaprav nimam svojega priljubljenega političnega kandidata. Tudi v vlogi soprog ste mi všeč tako Robertova Tina kot Ivanova Urška. No slednja mi deluje materinsko zgarano, medtem ko me pri Tini vleče njena seksualna energija. Nekateri bi dejali, da gre za izpostavljeno "nutrijsko" blaznost. Če bi lahko izbiral, bi si najraje privoščil obe in to hkrati; zaradi kognitivnega ravnotežja. A to preprosto ne gre. Obe sta namreč predstavnici ženskega nazadnjaštva, kar sta dokazali s poroko. Obredi so namreč za ljudi brez domišljije, ki po drugi strani upajo, da so si postlali tudi za kasnejša leta. Toda ali si kaj takšnega današnji človek sploh lahko privošči? Recimo pehar strastnih čustev za popotnico, tudi za slaba leta? Vsekakor ne, saj zanos in strast ne gresta skupaj s suhimi hruškami, ki se medijo nekje na omari. Ena in druga namreč potrebujeta moškega ob sebi. Brez izražanja Jungovega animusa sta nekako izgubljeni. V tem pogledu mi bolj pristno in neodvisno ...

       Lahko bi rekli vsi isti, lažni pacifisti! Upajmo samo, da si ne bodo polomili nog in jezikov, ko bodo hiteli z obsojanjem dejanja 31-letnega učitelja in izvedenca za računalniške igre. Je slednji res nameraval koga skrajšati za glavo, je zaenkrat še vprašanje, kot tudi, kdo je bil dejansko cilj avtonomnega "atentatorja". Vsekakor se Donaldu dogajajo "smešni" atentati, ki to mogoče so ali pa jih zgolj prikazujejo kot takšne. Spomnimo se samo, kako so mu odstrelili konico desnega uhlja na predvolilnem shodu v Pensilvaniji. No, Donald ni le tarča morebitnih nasprotnikov, ampak tudi biomedicinski fenomen, saj se mu je hrustanec na obstreljenem uhlju obnovil, kar se običajnim smrtnikom za boga ne naredi. Tako vsaj kažejo zadnji posnetki, ko so Donalda ujeli, kako veselo "striže" z nepoškodovanimi uhlji. In zdaj se mu zgodi norec s puško, pištolami in noži, ki je poskušal, kot kakšen Rambo vdreti na večerjo in verjetno prvega svetovnega maga zbosti v pope...

       Včeraj je bila spet ena tistih državnih slovesnosti. Govor, recital, zbor, nekaj udarne pesmi in kruta resnica. Že osemdeset let zremo v prežvečeno scenografijo in ob vsem skupaj bi se morali počutiti sila ponosni in zavedni. Kretenizem neizvirnosti in anahronizem. Očitno smo oboleli za ustvarjalno impotenco. Proslave, ki se posvečajo preteklosti, so že zdavnaj preživete zgodbe. Pa naj nikakor kdo ne misli, da imam kaj proti osvobodilni fronti ali NOB. Še zdaleč ne! V mojem srcu imata pojava izjemno visoko vrednost. Le da ju ne ocenjujem z zornega kota nacionalne osvoboditve, ampak predvsem kot manifestacijo svobodoljubne zavesti in volje. Režim narod hitro pokori. Ne zlomi pa posameznikov, ki verjamejo vase. To lahko spremljamo povsod po svetu: Iran, Rusija, Palestina, Severna Koreja, ZDA, Madžarska. Kolektivno sledi posamičnemu. Le redko je obratno. Če bi kaj takšnega dejansko obstajalo, kot je na primer kolektivna zavest, zagotovo ne bi bilo genocidnih deja...

       Ja, kaj je pripadnost. Včasih sem vedel, danes je ne poznam več. Sem se pač osvobodil ene izmed manipulacijskih ukan, s katerimi nas držijo pod nadzorom. Nekoč sem pripadal delavski državi, Titu, partiji, revoluciji in to še kako vzneseno izkazoval. Potem sem ponosno pripadal slovenstvu. Tudi v moji zadnji službi so hoteli, da bi jim pripadal, pa sem jih poslal k vragu. Očitno sem dozorel! Mogoče nekoliko prezgodaj, da bi me razumeli, zakaj sem odklanjal podpisovanje raznih protikorupcijskih klavzul, s katerimi naj bi se zavezal poštenju. Ves čas so terjali od mene, da nekomu pripadam: staršem, šoli, tovarni, družini, stranki, društvu, političnemu mišljenju, cepilcem, družbenemu prepričanju, zdravstvu, lastnim otrokom, Johanci …, dokler nisem spoznal, da je svoboden in srečen lahko zgolj človek brez pripadnosti. Takšnim spoznanjem je pač starost namenjena. A večina jih še vedno misli, da gre za osmišljanje nekakšne življenjske bilance. Noro! Življenje samo je ...

       Dolgo časa sem verjel, da me ženske, s katerimi sem si delil čas, resnično ljubijo. Šele pred kratkim in precej pozno se mi je posvetilo, da ne ljubimo drugih zaradi njih, ampak nas samih. Človeška razmerja niso zasnovana na altruizmu, ampak na čistem egoizmu. Vedno gledamo in razmišljamo, kaj bomo z določenim odnosom pridobili in kaj izgubili. Rezultanta teh pomislekov je potem odločitev, naša in oseb, ki so z nami. Zato se redko vračamo v naročja, iz katerih smo utekli, nam presedajo. Če bi stvari delali iz ljubezni do drugih, bi jim ustregli, ko vidimo, da trpijo, nas potrebujejo, mogoče celo pogrešajo, si ne predstavljajo življenja brez nas. Toda ne, vztrajamo pri sebi, pri novem razmerju! Ker ljubimo zgolj sebe, ker nenehno preračunavamo koristi, zakaj bi si z nekom delili prostor in čas. Poglejmo si samo nasilna razmerja, pri katerih je sebičnost pregnana do skrajnosti. Ljubosumje vsekakor sodi mednje. V variacijah bi ga lahko ocenjevali v njegovih fazah...