Starostno odraščanje

       Medtem ko je za nazadnjake štepanje otrok edini izhod iz demografskega krča in priložnost za gospodarski preboj, se nam v Podalpski domačiji odpirajo enkratne možnosti, da se resnično priključimo klubu razvitih in z blagostanjem obdarjenih skupnosti. Nizka rodnost ni zlo, ampak najboljše izhodišče na poti v tehnološki Eldorado. Ne potrebujemo cerkva, v katerih bodo krščence pitali s preživeto svetopisemsko moralo, ampak inštitute, kjer bodo neumorno snovali človeka prihodnosti in nadgrajevali biološke pomanjkljivosti, ki nas pestijo. In če smo do zdaj skrbeli predvsem za višjo produktivnost, se pravi za dobičke, bomo od zdaj razmišljali predvsem o strojnem nadomeščanju prepočasnih in negotovih ljudi. Algoritmi za ukinitev številnih, predvsem administrativnih, delovnih mest so že napisani. Tudi za razne "prince", ki poskušajo na vse kriplje vrniti skupnost v pamtivek. Služile bodo tehnologije, ne ljudje. S tehnološko raznovrstnimi roboti ter umetno inteligenco ...

Po kakšnih stotih ledvenih usekih in nekaj ubijalskih krčih, dobesedno so ga zvili k tlom, kot da bi ga pritiskalo pettonsko nakovalo, se je odločil. Nevidni pošasti, ki ga zgrabi vsake toliko časa in dolgoročno krni njegove gibalne sposobnosti, bo zavil vrat. A kje začeti? Po čistem naključju mu je padla v roke knjiga Alexandra Lowena, Bioenergija. Že pred tem je nekako slutil, da je telo zrcalo duše, a na vse skupaj niti ni bil pozoren. Verjetno tudi zaradi svojega osebnega zdravnika ne. Vedno je s tabletami zdravil le njegovo telo, o duševnosti in njeni povezanosti s telesnimi odzivi, občutki in počutjem se sploh nista pogovarjala. Neuk je torej zataval na neznano področje, v gozd nepoznanih dreves in sumljivega podrastja.  Strastno je obračal strani, se spraševal, kako je takšno delo spregledano ležalo na knjižničnih policah toliko let. Papir je že nekoliko posivel na robovih, a listi so bili še vedno zlepljeni, kot bi knjižni blok ravnokar prišel iz tiskarne.  "Po...

       Čeprav mi nekako godijo misli o starostni modrosti, ki se krepi z leti, sem bolj na strani Aristotela. Ni spoštoval ne starosti ne starih ljudi in se je odločno postavil po robu evfemizmom, ki olepšujejo oziroma blažijo sam pojav. "Enako mlačni kot v ljubezni so tudi v sovraštvu," je bil prepričan. "So sebični, plahi, hladni in brez sramu, prezirajo javno mnenje. Živijo bolj s spomini kot z upanjem." Še bi lahko naštevali lastnosti, zaradi katerih si po Aristotelu starejši ne zaslužijo voditi države in vojske. Staranje je proces, starost pa pojav, ko človek izgublja zaupanje v očeh mlajših. Upočasnjevanje namreč ne more slediti mladostni energiji. Jo ovira in slabi, pa naj se razni teoretiki in raziskovalci družbenih razmerij ter duševnih procesov še tako trudijo, da bi omilili nasprotja med starostjo in mladostjo. Fizično in čustveno sta to dva bregova, med katerima nadira življenjska reka, od tega, kako močno smo sposobni mahati proti njenemu toku, pa je od...

       Čeprav se na prvi pogled zdi, da se zavest da preprosto pojasniti, še zdaleč ni tako. No, dejansko se zapleta že na samem začetku: Je pojav ali lastnost ali pa kar oboje hkrati? To, da se zavedamo sebe in svoje vključenosti v preživetveno biološko shemo, je bistveno premalo, da bi dejansko razumeli, kako deluje naše nevronsko omrežje in kakšen pomen na sploh imajo spomini za naš obstoj. Zadostuje, da le živimo, četudi priklopljeni na naprave, ki skrbijo za naše vitalne funkcije, ali pa mora spomin obvezno podpirati ta minimalni življenjski utrip? Če bi bilo dovolj zgolj prvo, potem so rešene vse dileme glede kriogenega shranjevanja teles. Za določen čas izklopimo oziroma zamrznemo človeka, prekinemo njegov spominski tok ter ga po potrebi obudimo, recimo čez 150 let. Tako pa se pojavlja eno ključnih vprašanj, za katero menim, da ga ne bi smeli spregledati. Spominska povezanost in prepletenost znotraj časa do obuditve vsekakor obstaja. Okrog zamrznjenega so se n...

     Skozi nazadnjaške zidove distopije se počasi le prebija spoznanje, da nas je na božji zemljici preveč. Kar je zamočil Bog, je zdaj na človeku, da popravi. Raziskovalci več uglednih znanstvenih ustanov so prišli do skupnega zaključka, da bi se moralo število prebivalstva najmanj prepoloviti, če želimo postati planet zmernega blagostanja. Človeku naklonjen trajnostni razvoj ne temelji na povečevanju števila prebivalstva, ampak na omejevanju obstoječega števila. Kot pravijo, bi optimalno poseljenost lahko dosegli postopno, brez drastičnih omejitev, do leta 2200. Že v uvodnem delu avtorji poudarjajo, da je prav trenutna prenaseljenost kriva za pospešeno izgubo biotske raznovrstnosti, povečevanje izpustov ogljikovega dioksida in prekomerno izčrpavanje surovin ter življenjskih virov. Seveda temu nasprotujejo nazadnjaki, ki ne vidijo dlje od domačega plota (planke), zato jim tudi pravijo zaplankanci. Po njihovem bi upad prebivalstva sprožil gospodarske krize in obremenil dr...