Starostno odraščanje

       Naj se še tako trudijo, da bi me prepričali v življenjski smisel, vedno bolj verjamem v nasprotno. Ne, nisem pesimist po naravi, tudi ne nekdo, ki bi nekritično pristajal na distopijo. Vem le, da se mi življenje, ki mi ga predstavljajo od ranega otroštva, zdi en velik nateg. Takšni in drugačni zahojenci, papige, brezhrbteničarji, kimavci, avtoritete enega in drugega pola mi nakladajo o smislu obstoja, čeprav za zdaj še vedno končujemo kot trupla vsem na očeh, ki se jih je treba čim prej otresti, preden zasmrdijo. Ja, vsa velika pričakovanja se na koncu pretvorijo v smrad. Slednji pa je resnici na ljubo le del življenjske preobrazbe, ko se vsejedci pretvarjamo v hrano manj ambicioznih vrst. In vsaj še nekaj desetletij bo tako, dokler znanstveniki ne odprejo vodnjaka pomlajevanja. Človeštvo lahko le upa, da se bo to zgodilo, še preden izumremo zaradi pomanjkanja volje za razplod. Zavest in razplod sta obratno sorazmerna pojava. Pametnejši postajamo, bolj smo na ...

       Nedavno sem doživel kritiko na moje pojmovanje avtoritete. Sam jo namreč vidim kot izrazito negativno dejstvo. Kot pojem in lastnost, ki se lahko hitro izkoristita oziroma uporabita za vzpostavitev monopola absolutnega védenja, posredno pa tudi odločanja in kaznovanja. Pustimo ob strani strogi pojem same avtoritete, določila naj bi ga njen latinski izvor: auctoritas (ugled, vpliv) ter glagol: augere (pospeševati, okrepiti, obogatiti, narediti rodovitno). Ja, tudi na ljubezen večina gleda zanosno, spodbudno   olepševalno, čeprav se vedno kasneje izkaže za orodje zlorabe, manipulacije in prisile. V človeški zgodovini bi le težko našli večne pojme, ki opisujejo naš značaj, obnašanje in politične pojave, da s časom in glede na kulturno družbeni kontekst ne spreminjajo pomenske narave. Ne glede na to ali se avtoriteta izraža skozi avtoritarnost (samovoljnost) ali pa avtoritativnost (odločnost, suverenost, naravna prepričljivost, kompetentnost …), kaže svoj dvo...

       Zamislimo si, da bi izpadel zgolj en element iz nazadnjaške družbene strukture: vera, domovina, družina ali država. Vsi so zaznamovani s pojmom avtoritete. Padec slednje na enem področju pa samodejno pomeni tudi sesutje vseh ostalih, ker smo oslabili ključno vez znotraj posamezne entitete in seveda tudi med njimi. No, to se verjetno ne bo zgodilo tako kmalu, ali pač, kot so nas podučili nedavni dogodki v ZDA? Nazadnjaško desničarstvo se lahko prikazuje kot močno, dokler mu neposredno ne pomolimo sredinca in mu na kratko izrazimo, kaj si mislimo o redu, ki naj bi ga predstavljalo. Lahko koraka, dokler so ljudje voljni nositi zastave, prepevati himno, rojevati otroke in častiti bogove. Ko pa se zgodi gibanje, ki je zaznamovalo svet ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, avtoriteto potopi razuzdana in razgaljena svobodomiselnost. "Cvetje je moč!" In vedra mladost ni pripravljena delati, ampak zgolj slediti zanosu ljubezni in vroči krvi. Prav ta odklon od r...

       Rene Árpád Spitz, avstrijsko-ameriški psihoanalitik, je bil prvi, ki se je lotil sistematičnega raziskovanja dojenčkov in vpliva socialnega okolja na njihov osebni razvoj. Ugotovil je, da dojenčki, ki daljši čas niso deležni nege in čustvene oskrbe, sčasoma nepovratno zaostajajo, razvojno nazadujejo in postanejo dovzetnejši za bolezni. Hrepenenje po dražljaju je ena izmed temeljnih potreb ljudi v vseh obdobjih, in ne zgolj v ranem otroštvu in odraščanju. Najbolj žlahtna oblika stimulacije je tista, ki izhaja iz telesne intimnosti. Z božanjem, objemanjem, dotikanjem nasploh, neposredno spodbujamo možgansko ugodje in dobro telesno počutje. Pustimo za zdaj ob strani nevrotransmiterje in hormone, ki so ob zaznavah ključni za naše počutje. Pomembno je, da vemo, kako pomemben je stik s soljudmi in občutki, ki ga spremljajo. Tudi če so slednji negativni oziroma odbojni, vplivajo na določeno raven zavesti in človeško udejanjanje. Nasprotno pa senzorična deprivacija oz...

       Kako le se je lahko filozofija relativne svobode sprevrgla v brezsramno izkoriščanje, je verjetno eno ključnih vprašanj obdobja na pragu neoliberalističnega zatona. Kozmopolitizem in konkurenca sta znova pokleknila pred umsko omejenimi nacionalisti. Nazadnjaki, ki zgolj seštevajo ena in ena, tudi tokrat vgrajujejo v svobodne duše mentalne ograde, medtem ko nacionalne države spreminjajo v novodobna človeška taborišča. Danes omejujejo tujce, ker se bojijo mešane krvi in izgube privilegijev kulture pohlepa, jutri bodo ločevali lastno nacionalno skupnost zaradi ideoloških, bioloških in kulturnih razlik. Sem morda rekel 'jutri'? Oh ne, to se namreč dogaja že danes, kot lahko vidimo pri nas, na Poljskem, Češkem, smo spremljali na Madžarskem in v Srbiji. Za polovico človeštva, ženske, še danes velja le deklarirana samostojnost, drugače pa so samo orodje v rokah moških in demografsko izrojene nazadnjaške politike. Za miselno izrojenost v enoumje ne moremo kriviti neol...