Starostno odraščanje

       Vse kaže, da življenje hrani podatke o lastnem izvoru. Se moramo, da bomo premagali uganko stvarjenja in obstoja, vrniti na sam začetek? Verjetno! Le tako bomo dojeli prepletenost procesov, ki smo jih poimenovali metabolizem. Poenostavljeno rečeno je slednji sklop kemičnih reakcij, ki gradijo, preskrbujejo in ohranjajo celice. Toda celica ima v bistvu zapleten izvorni proces. V sebi združuje številne organele, dele in jedro, za katere nikakor ne moremo trditi, da so se oblikovali avtonomno iz celičnih beljakovin in aminokislin. Recimo, mitohondriji so bakterije, ki so ujele celico oziroma je nekoliko bolj zapletena celica ujela njih ter jih vgradila v lastno strukturo. Od tu tudi nikdar končana razprava, ali je bilo prej jajce ali kokoš. No, z odkritjem mikroskopskih temnih sferičnih pik, koacervatov v celicah, ki so bili neupravičeno zanemarjeni še od trenutka, ko so jih prvič poimenovali leta 1929, vse kaže, da je omenjena uganka rešena. Čeprav gre za tekoča...

       Ko se je Francova kolonialna vojska izkrcala in krenila proti Madridu, je general Emiliu Moli v radijskem nagovoru leta 1936 rekel, da proti mestu korakajo štiri kolone, peta pa je v mestu samem. Zaradi sporov znotraj republikanske armade ob koncu vojne marca 1939 je obramba Madrida razpadla. Frankistični agenti, ki so do takrat delovali v ilegali, so prevzeli ključne taktične točke in Francovi vojaki so vkorakali v Madrid praktično brez odpora. Od takrat izraz peta kolona ponazarja skrite, ilegalne pristaše, ki pomagajo močnejšemu zavojevalcu streti odpor s podtalnim delovanjem in gverilskimi napadi. Delovanje takšne potuhnjene vojske še kako občutimo pri nazadnjaškem naskoku na demokratične ustanove in vrednote. Predstavljajo jo verujoči, ki se udeležujejo verskih obredov. Njihovi pastirji že po naravi poskušajo nadzorovati človeško življenje od spočetja do smrti. Kaj pa so sveti zakramenti drugega? Pravijo, da so pomoč, hrana in vir božje milosti za življen...

       Vse te "pohode za življenje" bi zlahka preimenovali v ideološke spektakle. Spoznanje, da je v humanističnem svetu, kjer je znanost edino etično merilo, vedno manj prostora za boga, nekatere ljudi spodbuja k verski nestrpnosti. Ja, pohodujejo za življenje doma doječih mamic in malčkov, ki naj bi bojda morali imeti oba starša, očeta in mater, a pozabljajo na vse tiste trpeče, ki jim sadove božje ljubezni trgajo iz trebuha granate. Za kakšno življenje oziroma čigavo pohodujejo ti empatični daltonisti? Koga le želijo prepričati zagovorniki staropisemske dediščine, ko so enkrat na strani blastocist, drugič pa v protimigrantskih zborih pozivajo k izgonu pripadnikov drugih ver, zgolj zato, ker drugače častijo Boga? Na eni strani tako želijo obdržati ženske v žakljih, na drugi trdijo, da so jih iz njih osvobodili, a kljub temu vztrajajo pri njihovi vlogi razplodnih vreč in gospodinjskih avtomatov. Mogoče so se ljudje ločili po običajih in slogih oblačenja. Večina tako...

       Čeprav se že precej dolgo sprašujemo, od kod plazilcem njihova obnovitvena moč, so raziskovalci teksaške Univerze A&M končno le odškrtnili vrata skrivnosti. Pluripotentne matične celice niso le biološki hit, ampak z genskim reprogramiranjem in postopki njihovega vključevanja na mesto poškodbe, postajajo eno ključnih upanj vračanja vitalnosti. Trenutno še ne, vendar mogoče govorimo le še o kakšnem desetletju, ko odtrganih udov ne bomo več nadomeščali s protetičnimi, ker bodo kirurgi poškodovano tkivo učili rasti. No, operacije bodo trajale bistveno dlje od današnjih, bo pa njihov estetski učinek na izjemno visoki ravni. Za zdaj imata ključno vlogo rastna dejavnika BMP2 in FGF2, ki ju med dvostopenjskim postopkom nanesejo na mesto, kjer želijo sprožiti obnovo poškodovanih tkiv. To pomeni, da kmalu ne bo več treba iskati prstov po žagovini in jih oblagati z ledom, da ne odmrejo, ker bodo preprosto rečeno zrasli novi. Zanimivo, obnova udov naj bi bila celovita...

       Poslušam, kako protestirajo, pa ne stari, ampak mlajši, proti neprimernemu obravnavanju starejših in zaznamovanju njihovega življenja s starizmi. Lepo in prav, toda mladi z bolj izraženo empatično vlogo preprosto ne vidijo, kako se starejši sami vdajamo pričakovanjem, ki jih družba ima o nas. Je mar res cilj človeka postati dober dedi ali skrbna babi, ne pa lastno odraščanje in osvoboditev iz okvirjev, v katere te družba postavlja, da služiš njenim demografskim načrtom? Bil sem slab oče in zdaj bi kar naenkrat postal dober dedi! Norost in družbena togost hkrati. Imam ime in priimek, ki še kako ponazarja moj značaj, in niti najmanj ne mislim služiti potrebam generacije, ki se ji vsake toliko posreči kakšen otrok. Vem, idealno bi bilo, a ne zame, da bi se integriral v vzgojno-varstveni sistem in otroke mojih neposrednih potomcev učil prepovedi. Jim pomagal, da se socializirajo, jih vzgajal po vzorcih, kot to počno za domačimi zidovi, v vrtcih in šolah. "Sedi, le...