Starostno odraščanje

       Svet drugačne resničnosti nedvomno nastaja in to hkrati s spoznanji, po zaslugi katerih smo se začeli upirati ideologiji in politični demagogiji. Ja, začeli smo se upirati vsemu, kar izkrivlja resničnost. Zato je toliko bolj nenavadno, da raziskovalci že preizkušajo nove tehnike, s katerimi bi nas ponovno ujeli, nas "osvobodili" pristnega dojemanja ter nas pahnili v neko novo, digitalno resničnost, resničnost po meri algoritmov in ne naših dejanskih naravnih čutenj. Snovalci naprave anemoia se še kako zavedajo, da je virtualna resničnost sama po sebi premalo, da bi spodbudila naše spoznavno zaznavne procese v celoti. Ljudje smo namreč kreature organskih tkiv in naša zavest terja fizični stik z okoljem, v katerem delujemo, da se lahko odločamo. Poleg videnega in slišanega potrebujemo še otipno, okusno in vonjano, da lahko sestavim svet po lastnem okusu in spomine na ta svet. A kot vse kaže, je možgane mogoče speljati tudi na led! Kako ne, ko pa so zaprti v loba...

       Dolgožitje očitno prehaja v drugo razvojno stopnjo. Kot larva se levi v zdravega zajedavca, to je v trenutek, ko različni življenjski obeti preplavljajo trg. Pretirano hitro se krepi ponudba prehranskih dodatkov, zdravstvenih terapij, izdelkov za spodbujanje življenjskih funkcij ter izobraževanj, da bi naša omejena sposobnost dojemanja lahko sledila, predvsem pa ločila, kot so rekli včasih, zrnje od plev. Takšno neugodno vrenje mošta v nekakovostno vino spodbuja tudi demografski krč, v katerem so se znašle družbe Zahodja. Rojstva in s tem prilivi na strani mladosti usihajo, medtem ko se starost podaljšuje. No, nič hudega, če bi se z njo povečevala tudi sama vitalnost prebivalstva. Tako pa smo priča medicinskim dosežkom, ki so sposobni ohranjati človeško betežnost presneto dolgo, medtem ko desetletja zdravstvenega nadzora in preventive ves čas načrtno spreminjajo ljudi v paciente. Razumljivo, da v takšnem okolju laboratorijskih meritev človeški stroj ne zdrži b...

       No, pa smo prišli do prvih ugotovitev z žarnicami, ki ne svetijo, bi verjetno gospod Edison ocenil neuspeli poskus enega vidnejših zagovornikov dolgožitja Bryana Johnsona. Podobno kot fizičarka poljskega rodu Maria Sklodowska Curie je tudi Bryan zbolel za potrebe oziroma v imenu znanosti. Majhna razlika med obema vseeno obstaja. Ko je Curijeva premetala na tone rude, da bi dojela radioaktivnost, je danes 48-letni Američan zaužil na tisoče tablet in praškov, zmešanih v dolgožitne koktajle. Če bi Curijeva vedela, čemu je na sledi, bi se vsekakor poskušala ustrezno zaščititi, medtem ko je Bryan namerno preizkušal učinkovine, za katere so zdravniki menili, da vzdržujejo njegov metabolizem v zdravem pogonu, vendar nekih dokazov o mladostnih učinkih - razen nekaj poskusov na miših - niti niso imeli. Bryan je zavestno izzival usodo, bi lahko rekli. Verjetno tudi za spodbujanje prodaje dragih izdelkov, ki naj bi upočasnili staranje. A Bryan ni edini primer samopožrtvo...

       Poročajo, da so spet razbili preskrbovalno mrežo z drogami. Bojda so ob obsežni policijski akciji ovadili 35 vpletenih, 16 pa jih tudi aretirali in zaplenili 100 kilogramov drog, premoženje v vrednosti dobrega milijona evrov, nekaj pištol in nožev, gotovino in dragocene ure. Super, ni kaj! Lahko bi rekli celo pohvalno, če vse skupaj ne bi bilo brezplodno napenjanje mišic, ki ga lahko primerjamo s pljunkom v Adriaticum. Zakaj tako mislim? Takšne policijske akcije me še najbolj spominja na protitočno obrambo. Vsako poletje posipavajo s srebrovim jodidom oblake in izstreljujejo rakete, a toča kljub temu neusmiljeno klesti letino. No, ja, saj nekaj jo obranijo, ampak nihče ne ve povedati v številkah, kolikšni so prihranki glede na izdatke za protitočno obrambo in obnavljanje okleščenih njiv ter nasadov. Ali je takšno vojskovanje proti drogam morda zmanjšalo število kroničnih uživalcev, ublažilo revščino in nasilje, ki so mu izpostavljeni skupaj z najožjimi družina...

 Krepitev oslabele mišice zapiralke  (požiralniški sfinkter)      Spet ga je vrglo iz sna. Sredi noči. Sanjal je, da mu nekaj vdira v sapnik in nikakor si ni upal vdihniti. Poganjal se je za zrakom! Groza! Nekako mu je le uspelo nabrati nekaj zraka in izdihniti, potem pa zajeti s kratkimi vdihi toliko zraka, da je lahko zakašljal. Najprej šibko, potem močno, dokler cev ni bila čista. A grlo in požiralnik sta bila suha in kašljanje se je nadaljevalo. Nekaj ga je neusmiljeno dražilo. Šele dva velika kozarca vode sta pomirila posiljevanje obtičale želodčne kisline in siljenje na bruhanje. "Tretjič v nekaj dneh," pomisli. "Tretjič, ko se je v sanjah reševal pred zadušitvijo!" Tudi ko je bil pokonci, je iz želodca privrelo nekajkrat na dan. Kadar se je sklanjal, dvigoval kaj težjega in je malo prej jedel, pa so bili neželeni vdori še pogostejši. Nekako je sprejel, da je bil del statističnega povprečja, ki prizadene približno petino prebivalstva v razvitem svetu in...