Starostno odraščanje

       Sam bi nikdar ne volil človeka, ki ga poganjajo jeza, maščevanje, sovraštvo, zavist in ideologija. Pravzaprav gre za najslabšo kombinacijo lastnosti, ki sprožajo in usmerjajo naše gone. Kako to vem? Preprosto zato, ker sem bil desetletja sam njihov ujetnik. Veliko samoanalize, volje, znanja in spoznanja lastne osebnosti sem potreboval, da sem se otresel njihovega vpliva. Mentalna zgradba, s katero te obdajo starši in okolica, v kateri odraščaš, je za hudiča precej trdna. Ko veš, v kakšnem oklepu tičiš; mnogi tega nikoli ne spoznajo; se tvoje neprijetno in naporno odraščanje v človeka šele začne. Pri meni so se arhetipi začeli sprijemati v neokusno, težko gmoto kmalu po petdesetem. Arhetipi so evolucijski vedenjski odzivi, ki so sicer nastali zaradi preživetja vrste, z učlovečenjem pa so se razvili v posesivne lastnosti, v naš egotrip. Domujejo v preteklosti, delujejo v sedanjosti. Zato potrebujemo veliko volje, vztrajnosti, da premagamo to nepraktično armado p...

       Ko vlagaš tožbo za tožbo, jih izgubljaš ter ne plačaš nastalih stroškov, poleg tega pa drugim kradeš morje časa in denarja, le zato, da odgovarjajo na podtikanja, se izogibajo zamudnim sodbam, potem je verjetno s pravosodnim sistemom nekaj narobe. Ne le verjetno, ampak zelo očitno je hudo narobe. O takšnem sistemu ne moremo govoriti kot o pravosodju, ker ne zasleduje pravice in ne ščiti ogroženih, ampak služi predvsem prevarantom. Krivosodje je tako kar pravšnji izraz za pravni sistem Podalpske domačije. Da se bomo razumeli! Sodni proces, ne sodniki in sodstvo, je pravno tako postavljen, da ščiti tiste z denarjem, medtem ko množica na robu preživetja ali v dejanskih denarnih škripcih še najbolj spominja na Hugojeve nesrečnike. Kako le bi bilo drugače, ko se stvari dogajajo po principu: "Kadija toži, kadija sodi." Kdo le je spisal zakone, kdo jih pojasnjuje, če preskočimo zakonodajalca, kdo brani, toži in sodi, če ne pravniki? Stroka sebi narekuje procesno ravn...

Pobeg v mladost  Pravzaprav niti ni več vedela, koliko časa strmi sama vase pred ogledalom. Vodoravne brazde so porisale čelo, vzdolžne pa so se odčitavale ob ličnicah. Nekoč napeti blazinici sta razkrili obris kosti, pod njo pa udrtini na obeh straneh obraza. Nekakšna koščena sivost se je vtisnila v kožo, ki so jo zaznamovale žilne gručice in rjave pege. Ustnice so se počasi nabirale. Nekaj jih je vleklo skupaj. In vrat? Na njem so brbotale rahle pikice kot na pergamentnem papirju. Koža je ohlapno visela in se zbirala v neokusni relief, kite pa so izstopile.  Kako se preoblikovati v iluzijo? Sl.vir: Google Gemini      Podoben pergamenten odtis se je odslikaval po rokah. Če jih je bolje pogledala, je opazila, da gre pravzaprav za rahle pikice kot na vratu in blede rjavkaste madeže, ki jih je začela opažati na licih in čelu. Kadar je kožo stisnila, so se razlezle v podolgovato premočrtno nabranost. Mlahavost je bila prisotna povsod. "Z lahkoto bi jo bilo odstriči...

       Če sklepamo po sobotnem torinskem protestu, se skozi stranska vrata vrača udarna pest levičarstva. Kapitalistična država očitno postaja tarča nezadovoljnih. Del ljudstva preprosto ni več pripravljen prenašati državnega nasilja, ki ščiti predvsem izkoriščevalske institucije: banke, korporacije, neoliberalne finančne lobije in politični establišment. In namesto, da se državniki ter premoženjski plenilci zgražajo nad uporništvom, ki na državno prisilo odgovarja s silo, bi bilo pametneje, da bi se vprašali, katere možnosti so še na voljo ljudem, da jim ne bo treba celo življenje garati v nenehnem strahu za preživetje in kolikor toliko solidno bivališče. Kaj je izkoriščanim, ki svoj čas prodajajo za mizerijo, sploh še ostalo vrednega, da bi se jim veljalo za to tudi truditi? Morda kopica otrok, bodočih nesvobodnjakov, davčnih zavezancev, topovske hrane in sirot, ki jih bo kapital pretežni del njihovega življenja izžemal za lastno bogatenje. In potem se čudijo, zavi...

       Ferija Lainščka neizmerno cenim. Tudi zato, ker je bil prvi pisatelj, ki sem ga spoznal, ko to še ni bil. Srečala sva se na žuru na FSPN ("Fakulteta za seksologijo, pijančevanje in narkomanijo"), zdajšnji FDV - središče za protidesničarsko mažoretstvo. Takrat je pisal Peronarje. Svoje prvo delo, v katerem je neverjetno dobro zasledoval prvine socialnega romana, slenga in obstoja na robu absurda, tesnobe in ujetosti v revščino. Feri je bil odločen: "Pisatelj bom!" Mnogi, ki smo gojili podobne ambicije, smo le skomignili z rameni, a Feri je res postal pisatelj; in to presneto dober. Dobri pisatelji so izjemno slabi volivci. Skozi sedanjost namreč razrešujejo vprašanja preteklosti in poskušajo razumeti prihodnost. Stvari je treba šele postaviti na pravo mesto! Podobno se prodajajo tudi politiki. In ko se Feri sprašuje, ali bo umetna superinteligenca postala naš digitalni demon ali terapevt naše kolektivne duše, nekdo, ki nas osvobaja arhetipov, ki so se skozi ti...