Starostno odraščanje

       Ko se mi je rodil drugi otrok, sem padel v nekakšno moško poporodno depresijo. Kakšen mesec sem premleval, kako se lotiti očetovstva, da ne bom vzgojil otroka v podobnega idiota, kot sem bil sam. Na vsak način sem hotel pretrgati tradicijo, ki se je vlekla z roda v rod. Moj oče, oče mojega očeta in njegov oče, vsi smo bili nekakšni domovinski hlapci. Ja, abstraktna domovina je bila pomembnejša od konkretnega ženskega telesa. Za domovino se je borilo, za domovino se je umiralo, za domovino se je služilo, za domovino se je jokalo in veselilo, predvsem pa smo ji morali biti hvaležni za darove, ki smo jih posedovali, čeprav smo morali krepko garati zanje in plačevati davke. Domovina nas je blagoslavljala in mi smo plačevali njene blagoslove, nekateri celo z lastnimi življenji. Takrat sem spoznal, da obstaja še nekaj več od domovine. Svoboda! Občutek, da nikomur nisi dolžan poravnavati računov, da živiš! Oprijel sem se novega mota, slekel plašč vsiljene odgovornost...

       Največkrat kosim sam. Ob dobri hrani se potopim v lastne misli in sanjam. To me neverjetno sprošča. Tudi pred spanjem si zamislim kakšen uspešen scenarij, dogodek, ki ga nikoli nisem doživel in ga verjetno nikoli ne bom. Želje in hrepenenje usmerjajo misli. Po nekaj minutah globoko spim. Včasih se zgodba nadaljuje, prijetno in uspešno, največkrat se predvajanje ustavi in se izgubim globoko v delta valovih. Pravijo, da so slednji sila pomembni za telesno obnavljanje, čiščenje presnovnih odpadkov iz možganov, popravljanje celičnih napak in krepitev imunskega sistema. V stanju globokega nezavedanja se namreč izdatno sprošča tudi rastni hormon. Verjetno tudi zato govorijo, da otroci najbolje rastejo ponoči. Mogoče res! Sam se iz globokega sna zbudim po štirih, petih urah - največkrat sanjam o čem prijetnem - in to izjemno spočit. Nikdar me ne vznemirjajo sence preteklosti. O preteklosti ne razmišljam, niti se o njej ne pogovarjam. Tudi zato kosim sam, saj nočem po...

       Če je le mogoče, se poskušamo izogniti slabemu in nasičenemu zraku z izpusti in kemikalijami. S tem poskušamo vsaj delno zavarovati svoja pljuča. Kaj pa možgane? Na njih največkrat ne pomislimo, čeprav je njihovo "dihanje" daleč najbolj pomembno za naše zdravje in dobro počutje. Sam imam precej izostren senzorični sistem. Kljub 69 letom ga krepim, tako da številne teorije, ki trdijo, da s staranjem naši organizmi zgolj propadajo, držijo le delno ali pa sploh ne. Odvisno od pristopa, prepričanja in zaupanja vase. Recimo, ko vstopim v prostor z obremenjenim ozračjem ali se znajdem v okolju, nasičenem s prahom in vonjem po zadušljivem, moje običajno dobro razpoloženje hitro upade. Postanem nemiren, zaskrbljen, mogoče celo nekoliko tesnoben, v vsakem pogledu pa brez prave energije in volje za delo ali radostno sanjarjenje. Za pljuča ni problem, zdržijo bistveno več, kot si lahko mislimo. Ustvarjena so bila namreč v zemeljskem obdobju, ko so bili vulkani presneto a...

       Pada še eden izmed spolnih mitov, da ženske ne uživajo ob pornografiji. Mogoče res ne uživajo v mizoginih scenah, ki so ustvarjene izključno po okusu in predsodkih moških, toda če so prizori prežeti s tenkočutnostjo in ljubezensko predanostjo, se hitro zbudita poželenje in domišljija. V tem pogledu so ženske, no, vsaj veliko njih, zahtevnejše od moških. Tudi v postelji, ne le pri običajnem občevanju. A moška psiha jih takoj razglasi za nenasitne pohotnice, ki jim je popolnoma vseeno, na kaj se nasajajo, da je le nadstandardnih dimenzij. Noro, kajne! Ampak ženske takšen sprevržen pogled odločno zavračajo. Življenje mora imeti zgodbo, in kadar gre za erotiko, mora ta biti še posebej sočna in to v vseh pogledih. Pravo evforijo ženske izpovedi hrepenenja je sprožila kanadska nadaljevanka Vrelo rivalstvo (Heated Rivalry). Eksplicitne scene prikazujejo dva hokejista, geja, ki se vdajata poželenju, razpetemu med upanjem in dvomi. In medtem ko sočno moško poljubljanje...

       Do zdaj sem bil prepričan, da je gospodarstvo tisto, ki zagotavlja finančne pogoje za delovanje družbenih ustanov, včeraj pa sem na Forumu obrti in podjetništva slišal, da bo drugače: po novem naj bi družba preživljala domačo obrt, da obrtniki ne bi bežali čez meje Podalpske domačije pod okrilje Šahovnice. Veliko je bilo povedanega, a trenutno namesto rešitev še vedno uperjajo prst v krivce za neugodno podjetniško okolje. Podjetje, ki ni sposobno preživeti sebe ter prenaša bremena na delavce in državo, bi morali, kot kaže neki poslanski primer, počistiti s trga po najkrajši poti. A vladna koalicija bo stvari reševala tako, da jim bo uredila prijaznejše poslovno okolje. Po eni strani poskušajo udejaniti liberalno načelo prostega trga: "Laissez faire, laissez passer", po drugi pa bodo podpirali preživetje obrtnih podjetij. Malo morgen! Ribe, ki se premetava po suhem, ne rešiš s tem, da jo vržeš v vodo, v kateri primanjkuje kisika, kaže trenutni upad vodostajev. ...