Starostno odraščanje

       Neposreden dokaz tipičnega nazadnjaštva je skrb političnih strank za povečevanje članstva. Še vedno so namreč prepričane, da je število tistih, ki plačujejo članarino, najboljši porok za njihovo rast in krepitev vloge med volivci. Generalna zmota! Vrnimo se za trenutek v obdobje totalitarnih režimov (boljševizem, fašizem, komunizem …), milijonsko članstvo je partije dobesedno odneslo na smetišče zgodovine. Velike stranke namreč v sebi porajajo nasprotja mišljenj, programov in pobud, ne glede na to, kako čvrsto, premočrtno so vodene in nadzorovane. Kaj pa vemo, kaj vse se dogaja znotraj, recimo SDS? Dolgo se ne zgodi nič, kar bi opazila širša javnost, nato pa se v kratkem času zgodi vse. Kaj sploh lahko še ponudi ena stranka ali par njih v tako kompleksnem svetu, kot je naš? Popolnoma nič drugega kot ideologijo. Od slednje pa se ne da živeti! Kvečjemu se naučijo kleti tudi najbolj vzdržni ljudje, ki se vztrajno upirajo primitivizmu. Klasično strankarstvo in pa ...

       Nedavno sem prebral, da stres lahko opisujemo kot ogenj, na katerem si skuhamo kosilo, lahko pa z njim zažgemo tudi hišo. No, če sem odkrit sam niti ne trpim za kakšno stresomanijo, kaj šele, da bi meril učinke, ki me vržejo pokonci ali zatolčejo s srčnim utripom, hitrostjo dihanja ali z manšeto za merjenje visokega pritiska. Očitno stresni udarci name delujejo spodbudno. Še posebej zdaj, ko sem nekoliko starejši. Lahko celo trdim, da jih nekako potrebujem, da me vržejo iz zaspanega vzdušja in spodbudijo k delu, pisanju, razmišljanju … Kot sem spoznal, podobno razmišljajo tudi nekateri drugi. Stresa ne jemljejo kot zdravju nevaren dogodek, ampak kot hvaležno vzburjenje, da se učinkovito lotijo opravil. Zadnje čase celo raziskovalci priznavajo, da je od tega, kako gledamo na stvari, odvisno, kakšen vpliv bo imel stresni dogodek na nas. Sodimo med ljudi, ki probleme rešujejo, ali med tiste, ki čakajo, da jih bodo rešili drugi? Bomo dopustili, da nas ohromi korti...

       Počasi, a res počasi človeštvo prihaja do ključnih spoznanj, ki so potrebna za zdravo dolgožitje. Oslabljen in poškodovan živčni sistem očitno igra pomembno, če ne kar glavno vlogo. No, znanstveniki ne odkrivajo le, kako izboljšati delovanje upočasnjenih ali zastalih presnovnih procesov ter senzoričnega živčnega sistema, ampak ugotavljajo, da imajo določene beljakovine celo sposobnost obnavljanja funkcij in pomlajevanja. Vedno več raziskav potrjuje, da je telo resnično mogoče obnoviti, vendar so znanstveniki še nekoliko šibki pri prepoznavanju "vitalnih" in škodljivih beljakovin. Vir slednjih so predvsem senescentne celice. Staranje je vsekakor biološko programiran proces in celice v njem še kako dejavno sodelujejo. Do zdaj smo bili domala nemočni, ko je udarila mišična oslabelost. Prej ali slej je prevladala in človeka postavila v stanje gibalne nezmožnosti. Podobno je tudi s starostno sarkopenijo. Po osemdesetem letu zaradi nje hira dobra polovica starejših....

       Zanimiva kratica! Tokrat poteka že 25. festival za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu. Prireditev je iz leta v leto bolje obiskana, pa tudi kakovostnejša. Prisotni imajo kaj ponuditi in obiskovalci lahko veliko vidijo ter doživijo. "Vsi smo ena generacija," razglašajo organizatorji. Verjetno mislijo na vse, ki so se zavezali vseživljenjskemu učenju. Ljudi, ki tako čutijo in razmišljajo, je iz leta v leto več. Seveda prednjačijo ženske. Za mnoge nepomemben kazalec verjetno ponuja odgovor o njihovi daljši povprečni življenjski dobi. So vsesplošno dejavnejše, bolj radovedne in odločnejše od moških. Tudi drugače največkrat srečujem prav ženske, kako vlečejo z leti obremenjen družinski voz navkreber. No ja, so tudi izjeme. Vedno več jih je. Očitno jih navdušuje koncept dolgoživosti. Človek, kar naenkrat ugotavlja, da ni nujno, da konča kot nebogljena polomija v kakšni ustanovi pozabljenega dostojanstva. Starost pod pritiskom mnogih spoznanj postopno post...

  Nikdar si niti slučajno nisem predstavljal, da bom kdaj govoril o tem. Do nedavnega sem bil sam čvrsto prepričan, da gre za čisti individualni lastnosti, a sem po izkustvenem modelu prišel do nasprotnih ugotovitev. Z leti človek marsikaj doživi in nikoli ni prepozno, da spremeni stališče. Še posebej ne, če ga to osvobaja odgovornosti. No, etika je naravni zakon počutja, ki se ustvarja v odnosu do drugih ljudi ter se spreminja z razvojem kolektivne in osebne zavesti. Če je bilo pred stoletji ubijanje drugih in drugačnih še popolnoma sprejemljivo, danes še zdaleč ni več tako. Človeški in osebni um se nekako zavedata globalne soodvisnosti in usode in nenazadnje smo vsi pripadniki iste, človeške vrste. Etika vsekakor ni stvar individualne izbire, ampak odgovor na sobivanje, še posebej na spoznavanje tujih in doživljanje lastnih čustev. Empatija je nekaj, kar nam je prirojeno, dokazujejo znanstveniki v zadnjem času. Če upoštevamo, da smo živalskega izvora in da z udomačitvijo doživlja...