Starostno odraščanje

       Starševske delavnice - spalnice - že nekaj časa močno skrbijo demografe. V šole se vpisuje zmeraj manj otrok, državam primanjkuje vojakov, podjetjem pa ponižnih delavcev. Vrste pred uradi so redke, kmalu jih ne bo niti pri zdravniku. Krči se tudi poslovni Eldorado. Ukinjajo bančne poslovalnice, črpalke se zapirajo, nekatere trgovine krčijo ponudbo in se pripravljajo na odhod s trga. Ekonomija obsega usiha! Nič kaj spodbudno za dobičke, še posebej za tiste ne, ki so odvisni od vojn in političnih manipulacij. Mogoče se vsega tega niti ne zavedamo in smo prepričani, da vse teče po starem. Naj se le spravita Ukrajina in Rusija, naj se ZDA umaknejo iz Hormuške ožine ter umetna inteligenca postane naš partner, pa nas bo kriza presežne ponudbe udarila z vso močjo. Trgi usihajo, ker potrošniki izginjajo z njih. Družina ni več vrednota in potomstvo cilj. Če bi bilo tako preprosto ponovno zagnati "Kinder machen", si v Singapurju prav gotovo ne bi belili las. Tako pa je ...

       Približno dve desetletji sem se spraševal, kakšen smisel staranje sploh ima za ljudi. Gre zgolj za počasno propadanje in na kraju za sprijaznitev s smrtjo ali nosi proces v sebi nekaj globljega? Zavedati se moramo, da je človek bitje z zavestjo. Res, da slednja pri večini ni ravno najbolj dejavna, a obstoja te naše značilnosti ne moremo zanikati. Lahko se zavedamo le lastne podrejenosti ali možnosti, ki nam jih zavedanje odpira, da se udejanjimo kot samostojna, samobitna, kritična bitja. Vsi smo že slišali mantro: "Bolj star, bolj nor". Pravzaprav gre za zadnjo stopnjo odraščanja, ko postanemo tako samozavestni, da nam je kratko malo mar, kaj si mislijo o nas in našem početju. Takrat spontani starostni propad zamenjajo dejanja. Selimo se v novo cono ugodja. Udobje kavča, televizije, neustvarjalnega brskanja po spletu, kofetkanja, večernega popivanja, čudnih nenadnih neprijetnosti in plazečih bolečin zamenjamo za vadbo in ustvarjanje. Vadba kljub letom postaja ...

       Lahko bi rekel, da sem kot individualist neizmerno vesel, ker sem končno pristal pod vlado, ki ima zgolj en cilj: sesutje družbe v imenu posamičnih interesov! Vse lepo in prav. Ukinjamo skupnost, breme razvoja pa prenašamo na posameznike, torej bi se morala tudi sredstva, ki jih namenjamo za skupnostno delovanje, bistveno skrčiti. Pa se ne bodo! Zakaj? Ker gre zgolj za njihovo preusmeritev na štipendiste, podpornike nazadnjaške politike. Vzeti neposlušnim in dati pridnim, kimavčkom, ljudem brez lastne osebnosti in navdiha. Ne, ne bom govoril o vrednotah, ker se mi vrednote že same po sebi zdijo le nizkotno sredstvo za manipuliranje z ljudmi. Ustvarjalen človek ima lahko le eno pravilo, in to je, da dosledno krši vsa pravila. Je nihilist! A tega režimi, ki so notranje omejeni s podobno ali celo istomislečimi, ne morejo dojeti. Le pomislimo, avtokratični sistemi in fašizem se lahko vzpostavijo samo znotraj pluralne, kolikor toliko demokratične družbe, in to z ob...

       Teorija o velikem poku ni prav nič drugega kot prilagoditev svetopisemskega nauka o nastanku sveta znanstvenim namenom. Pravzaprav gre za še eno dogmatično zgodbo, v kateri se, kot je zapisal Daniel Cossins, znanstveni pisec pri New Scientistu: "… praktično iz niča pojavi prostor-čas, nato pa se veličastno nadaljuje z nastankom zvezd in galaksij, ki jih oblikuje gravitacijska sila vidne in skrivnostne temne snovi, medtem ko se vesolje širi zaradi druge skrivnostne sile, znane kot temna energija." Ja, ogromno praznino med nebesnimi telesi je bilo treba nekako pojasniti. Sama gravitacija je bila očitno premalo in tu se temna snov in temna energija odlično vključita v kozmično enigmo. Ne ene ne druge vrlim znanstvenikom še ni uspelo dokazati, tako da smo še vedno na ravni sila dvomljive teorije. Domnevi o velikem poku pa se bodo ugledna strokovna imena kmalu začela izogibati. Kaj pa so razmišljanja o tem, da je naše vesolje morda le vsebina malo večje črne luknje...

       Obredi so pomemben del našega življenja. Predstavljajo vedenjske vzorce, po katerih lahko hitro prepoznamo čudake. Čudaki so vsi, ki obredom ne sledijo, se jih ne udeležujejo oziroma ne sodelujejo pri njihovi pripravi, jih ne organizirajo. Povedano preprosto, se ne stapljajo s skupnostjo ter ne čutijo potrebe po povezljivosti z njo. V Podalpski domačiji takšne čudake imenujemo obstranci, lahko pa uporabimo tudi angleški neologizem - otrovert oziroma množinsko obliko otroverti. Beseda je skovanka iz pojma other (drugo) in latinskega glagola vertere (obrniti se). Ja, otroverti, lahko tudi otrovertirani, so osebe, ki ne pripadajo skupnosti ali te pripadnosti ne čutijo. So ljudje, ki so se pač obrnili drugam, v svojo smer. Vsekakor takšnih ljudi ni malo, vendar zaradi ljubega miru navidezno sodelujejo v številnih obredih. Saj veste, hodijo v cerkev in ne verujejo. Pravijo, da se bogoslužja udeležujejo zaradi ljubega miru. Snujejo družinske skupnosti, čeprav bi raj...