Starostno odraščanje

     Hitrosti staranja naših možganov ni toliko odvisna od izražanja genov, prehrane, telesne dejavnosti, ampak bolj od zraka, bivalnega okolja, stanovanj, v katerih živimo ter političnih razmer, bi lahko poenostavljeno predstavili ugotovitve raziskave, ki jo vodijo na Trinity College v Dublinu. Vsekakor ne gre le za proučevanje ekspozoma (negenetski dejavniki, ki neposredno vplivajo na vitalne življenjske funkcije) na Irskem, ampak podatke zajemajo in preizkušajo v kar 34 državah po svetu. Zdravje možganov očitno postaja globalno politično vprašanje in še zdaleč to ni več le medicinski problem. Po eni strani se življenjska doba podaljšuje, po drugi pa doživljamo epidemijo prehitro starajočih možganov. Namigovanje na nerazumno vedenje "starih predsednikov, kot sta Trump in Putin, očitno ni tako neokusno, kot to opozarjajo nekateri. Če pa upoštevamo, da gre za pravo sindemijo (sinergija in epidemija) škodljivih dejavnikov in snovi, s katerimi se spopada zdravje naših možga...

       Ko sem se pred kakšnim desetletjem na meji šestdesetih soočil s hudimi bolečinami v nogah, kljub temu da sem redno naskakoval dinarske, alpske in karavanške vrhove, sem bil še vedno prepričan, da gre za prehodno motnjo. A razdalje, ki sem jih lahko prehodil, preden so me zaustavile bolečine v nogah, so bile iz meseca v mesec krajše. Nič več nisem sešteval kilometrov. Obupan sem meril metre, in če bi živel v kakšnem mestu, bi verjetno telesno neprijetnost lajšal s postajanjem pred izložbami zato, da bi prekril gibalno omejenost pred drugimi. Kmalu sem se podučil, kaj je narobe. Na voljo sem imel dve poti. Ali stopim v vrsto čakajočih na ambulantne preglede ali pa se trajno odrečem kajenju in čaščenju jedi, ki so običajno polnile mize zgolj za velike praznike. Medtem ko me holesterolni priboljški še danes zvabijo v prehranske pregrehe, sem tobak odložil. Se pa strinjam, da se zasvojenosti ne da ozdraviti. Lahko se le osebnostno okrepiš in zlodeja držiš na štriku...

       Predstavljajte si enega izmed ljubljanskih "zelencev". Trola je polna. Mladi sedijo, starejši pa se držijo za ročice in pozibavajo sem ter tja. "Noro!" si mislite. Mar res? Izkušnje Nasinega laboratorija, ki se ukvarja z gibalnimi težavami astronavtov ob vrnitvi v težnostno stanje, spominjajo prav na to noro zeleno trolo, ki mlahave potnike prevaža z enega na drugi konec Ljubljane. Pravzaprav ni boljšega načina, poleg lovljenja trupa zaradi poskakovanja vagonov po tirih, da ljudje utrdijo in stabilizirajo hrbtenico ter se hkrati znebijo pogostih bolečin v spodnjem delu hrbta. Posturalne mišice postanejo presneto aktivne prav ob takšnem potresavanju in izzivanju ravnotežja, ležijo globoko v trupu, ob vretencih. Podoben učinek dosežemo tudi, če se prestopamo z ene na drugo nogo ali potresavamo, kot bi nas nekam tiščalo. Govorimo o mišicah, ki skrbijo za stabiliziranje trupa. Od tu naprej je vračanje človeka na pohodniške poti manj težavno. Zanemarjanje vzravnan...

       Medtem ko se številne raziskave o delovanju možganov in posledicah staranja na njihovo učinkovitost osredotočajo na amiloidne obloge, Anne-Maria Ligorio s pittsburške univerze razvija teorijo presnovnih učinkov. Ne zgolj amiloidi, ampak predvsem izguba možganske plastičnosti povzroča številne težave pri starejših. Misel postane toga, ker nevroni ostanejo dobesedno zabetonirani v vzorcih. Namesto da bi se mišljenjska mreža prilagodila novim informacijam, vztraja pri preizkušenem modelu. Možgani še vedno opravljajo delo "po starem", vendar imajo velike težave, ko se pravila igre spreminjajo. Nevroni dobesedno izgubijo sposobnost hitrega preklopa iz enega stanja v drugega. Bolj kot za težave z oblogami gre za komunikacijske šume. Ključni vzroki za kognitivni upad tako tičijo v presnovi, ki ne zagotavlja več potrebne energije za delovanje možganov. Poruši se razmerje med pretokom krvi, kisikom in porabo hranil. Moteni celična in energijska presnova sta tako ključn...

       "Težnost je breme in zdravilo hkrati. Nas izčrpa in nas drži pokonci," trdi Simon Evetts v znanstvenem članku, objavljenem v New Scientist, marca letos. Znanstvenik je več kot 35 let delal na raziskavah delovanja teles v razmerah mikrogravitacije. Preprosto povedano, ukvarjal se je z mišično oslabelostjo, težavami z ravnotežjem in krhkimi kostmi, ki so največkrat posledica bivanja astronavtov v vesolju. "Spoznal sem, da je mogoče procese, ki delujejo razdiralno na naša tkiva, obrniti in ponovno okrepiti prizadeta telesa … … Ista načela, ki astronavtom omogočijo vzdrževati moč v pogojih mikrogravitacije, nam lahko pomagajo, da se upremo počasnemu propadanju zaradi staranja," sta osnovni izhodišči, na katerih gradi lastne zamisli pri spopadanju s staranjem. Ključno je pokončno telo, ko sile delujejo vzdolž naše osi od glave do peta oziroma vztrajno upiranje težnosti. Pri tem posturalne mišice (multifidus, transversus abdominis)prevzamejo odločilno vlogo, ki skr...