Subverzivno partnerstvo
Prepričan sem, da nekaj takšnega, kot je kolektivna zavest, ne obstoji. Obstoji zgolj kolektivna vest oziroma skupina nadzornih modelov in mehanizmov, ki nas bolj ali manj nasilno integrirajo v skupnost. Le vprašajmo se, komu dejansko pripadamo? Partiji, državi, staršem, zakoncu, otrokom, ljubimcu … ali sebi? Kolektivno nas posiljujejo in utrujajo, le notranji mir nas dejansko sprošča. Zakaj potem tako trmasto vztrajamo, recimo, pri različnih oblikah druženja, sobivanja? Nesporno je, da se je socialno povezovanje pri načrtovanju in ustvarjanju tvornih dosežkov pokazalo za neverjetno učinkovito. Skupina se je naučila, kako ujeti in razkosati mamuta, medtem ko je bilo za posameznika bolje, da se je izogibal veliki živali. Prav tako ogenj na domačem ognjišču ni ugasnil, ko se je lovec podil za hrano naokrog. Sodelovanje za preživetje, zavetje in imetje je seveda nadvse pomembno. Toda dejansko človek pripada sebi. Ali lahko še kako drugače pojasnimo občasne izpade...