Starostno odraščanje

       Naj se še tako prepričujemo, kako običajno stanje je nosečnost, v bistvu predstavlja precejšen napor in tveganje za telo, kar seveda lahko privede do različnih zapletov. Do zdaj večina žensk vse skupaj jemlje kot nekakšno naravno tlako, ki so jo dolžne opraviti za "sveto" družino. Toda kot ugotavljamo, družina še zdaleč ni več tako sveta, kot so nam to tisočletja ubijali v glavo in skupnosti si le po tej poti lahko privoščijo ceneno reprodukcijo vojakov, da bodo zanjo gnili po poljih smrti. Vsekakor prihajamo v čas, ko spoznavamo, da so rojstva mogoče res nekaj čisto naravnega, vendar za živalski svet, ne pa za človeka, obdarjenega z zavestjo. Večji in težji postaja možganski neokorteks, manj je kandidatk, ki bi izpostavljale svoja telesa porodnim in poporodnim izkušnjam. Zato bo treba precej pohiteti, da razvijemo izventelesne oblike spočetja, prenatalnega razvoja človeških osebkov in njihovega vključevanja v življenje. Ljubezni bo seveda manj, mit o "sveti"...

       Pustimo popularno von Clausewitzevo definicijo, da je vojna zgolj nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, in sicer nasilnimi, ob strani ter se raje vprašajmo, kako travmatična je bila človeška evolucija, da se ljudje še danes sovražimo in smo prepričani, da je spore med nami mogoče rešiti samo, če nasprotnika kar najbolj poškodujemo, mu povzročimo čim večjo škodo. Naj poskušamo to dokazati, z ne vem kakšnimi socialno-ekonomskimi in teritorialnimi vzgibi, dejstvo je, da v nas še zmeraj divja žival in to precej krvoločna. Torej, kaj dejansko je vojna? Je tipičen živalski spopad, kjer se namesto z zobmi in rokami koljemo s priročnimi sredstvi, ki smo jih razvili na določeni stopnji civilizacijske kulture. Zanimivo, kadar razvijamo orožja za spopad, gre vsekakor za določene izume, ki nastajajo v zavestnem delu naših možganov, v prefrontalnem korteksu oziroma tam, kjer domuje naša zavest, a kadar za orožje zgrabimo in ga uporabljamo, pride v ospredje preživetveni...

       Smo na točki, ko zmeraj bolj vneto pretresamo smotrnost našega zemeljskega bivanja. Po eni strani se zavedamo omejenosti virov in energije, s katerima lahko postreže modri planet, po drugi se soočamo z lastno krhkostjo in telesno-umsko omejenostjo za bivanje v surovem kozmičnem okolju. Zemlja je tako zaenkrat edini primerni prostor za preživetje človeštva. No, na ravni človeškega ekshibicionizma so komercialni poleti v vesolje mogoče res bogataška atrakcija, toda tisti trenutek, ko bomo iznašli način za dolgotrajnejšo poselitev neobljudenih površin Osončja, si bo finančno plemstvo vsekakor izbralo Zemljo. Življenje na prostem, brez prevelikih tveganj, bo v vsakem pogledu sprožilo globalno gentrifikacijo. Zaradi nje si bodo luksuzno bivanje v prestižnem, naravnem zemeljskem okolju lahko privoščili samo bogati in njihovi služabniki, ostali pa bomo morali s trebuhom za kruhom v vesoljske kolonije; da bomo sploh preživeli in seveda z lastnim delom omogočali potrat...

       Ko smo študirali in so iz marksistične dialektike delali dobesedno obsedeno znanost, smo se veliko šalili na ta račun. Nekoč je v predavalnico malo pred profesorjem vstopil starejši študent. Se zravnal pred katedrom, potrkal po njem, da je prostor zasedla tišina in z globokim, prodornim glasom zapel: "Fuk brez muk je utopija! Ja, kaj ste pa mislili vi, brucovska svojat, " še navrže, se obrne in krene proti vratom. Ravno takrat je vstopil profesor, se z nasmeškom pozdravil s študentom in vrata za odhajajočim ter prihajajočim so se zaprla. Še preden smo dojeli sporočilo starejšega kolega, smo se utapljali v frazah in teorijah marksističnih mislecev. Nekaj let kasneje mi je postalo popolnoma jasno, pod kakšnim obsedenim pritiskom vzplamtijo takšne zamisli. Ne nazadnje je bilo sporočilo še kako domiselno in dialektično pravilno. Tako kot "Bonus penis pax in domus," ki so si ga izmislili študentje na eni izmed evropskih univerz, pripisali pa dovtipom Rimske repub...

       Kako le pojasniti šestletnemu otroku, da mama ne more priti k njemu, kadar bi si on to želel, ker je sužnja kapitala. A ne le ona! Žrtve slednjega so tudi stari starši, saj morajo skrbeti za naraščaj, ko se starši razdajajo za dobičke drugih. Ja, kako prijetno je lahko življenje bogatih rentnikov, če upoštevamo, da za njihovo blagostanje tregajo najmanj štirje. Dva popolnoma brezplačno. In zakaj? Da bi spravili do kruha potomstvo, ki si bo kupovalo avtomobile na kredit, da se bodo lahko vozili ob uri na delo, kjer bodo na račun lastnega zdravja in družinske sreče drugim ustvarjali dobičke. To je začarani krog usode in ne zodiak, ko lahko že vnaprej povemo, kako se bodo iztekle prerokovalske črte zgaranih dlani. Je resnično edini smoter demografije, da načrtuje bodoče armade, ki bodo garale za enega črnega enega belega in padale na bojnih poljih kapitalističnega pohlepa. Očitno, in človeštvo v vsem obdobju evolucije ni zmoglo toliko zavesti, da bi lahko prekini...