Starostno odraščanje

       Najprej so prišli po glavo resda kipa nekdanjega skupnega predsednika, a nisem ugovarjal, ker mi je malo mar kup brona na drugem koncu Podalpske domačije. Potlej so mi odvzeli sodno varstvo, a tudi tokrat nisem nasprotoval, ker se pošteni ljudje nimamo česa bati. Potem so odvzeli volilno pravico tujcem, ki so se priselili v lokalne skupnosti, in ker nisem migrant, sem molčal. Pa so sneli še mavrično zastavo in ker ne pripadam skupnosti LGBTQ, sem tudi tokrat gledal proč. Simbolnim praporom s sijočo peterokrako zvezdo na drogu so prepovedali udeležbo na državni proslavi, a še vedno ne nasprotujem, ker med živimi ni več partizanov. Vedno bolj plitko diham in trepetam, da se nekega dne tudi sam znajdem na stadionu s puško in gorjačo za vratom, kjer me bodo učili moliti po novem. Verjetno nisem najboljše parafraziral znamenitega citata Martina Niemöllerja, vendar se ne morem otresti neprijetnega občutka, da se nam dogaja nekaj podobnega, kot se je v nacistični Nem...

       Mogoče se sploh še ne zavedamo sprememb, ki nam jih bo prinesla dolgoživost. Čeprav nekateri še vedno močno upajo, da do nje ne pride oziroma bodo spoznanja dolgožitja dostopna le redkim, bogati manjšini človeštva, razvojni trendi izrisujejo popolnoma drugačno podobo. Vitalna dolgoživost namreč ni projekt neke posebne, ekskluzivne skupine, ampak obči trend človeštva. Danes že lahko govorimo o najmanj deset tisoč podjetjih in ustanovah po svetu, ki se ji posvečajo. Različne so poti, različne izkušnje in uspehi. Vedno bolj se nakazuje, da ni ene univerzalne rešitve in čeprav znanstveniki tako odločno korakajo vsak po svoji smeri, se te zbližujejo in oblikujejo v celovit izid. No, za zdaj se še nismo prebili niti do vseh odgovorov, ki nam jih ponujata celična presnova in molekularna gradnja kemičnih verig. Ko bodo ti procesi na dlani, bo dolgožitje le še preigravanje različnih scenarijev. Nekakšna priprava na režijo spektakla, ki bo zažgal svet. Podaljševanje zdr...

       Vse kaže, da življenje hrani podatke o lastnem izvoru. Se moramo, da bomo premagali uganko stvarjenja in obstoja, vrniti na sam začetek? Verjetno! Le tako bomo dojeli prepletenost procesov, ki smo jih poimenovali metabolizem. Poenostavljeno rečeno je slednji sklop kemičnih reakcij, ki gradijo, preskrbujejo in ohranjajo celice. Toda celica ima v bistvu zapleten izvorni proces. V sebi združuje številne organele, dele in jedro, za katere nikakor ne moremo trditi, da so se oblikovali avtonomno iz celičnih beljakovin in aminokislin. Recimo, mitohondriji so bakterije, ki so ujele celico oziroma je nekoliko bolj zapletena celica ujela njih ter jih vgradila v lastno strukturo. Od tu tudi nikdar končana razprava, ali je bilo prej jajce ali kokoš. No, z odkritjem mikroskopskih temnih sferičnih pik, koacervatov v celicah, ki so bili neupravičeno zanemarjeni še od trenutka, ko so jih prvič poimenovali leta 1929, vse kaže, da je omenjena uganka rešena. Čeprav gre za tekoča...

       Ko se je Francova kolonialna vojska izkrcala in krenila proti Madridu, je general Emiliu Moli v radijskem nagovoru leta 1936 rekel, da proti mestu korakajo štiri kolone, peta pa je v mestu samem. Zaradi sporov znotraj republikanske armade ob koncu vojne marca 1939 je obramba Madrida razpadla. Frankistični agenti, ki so do takrat delovali v ilegali, so prevzeli ključne taktične točke in Francovi vojaki so vkorakali v Madrid praktično brez odpora. Od takrat izraz peta kolona ponazarja skrite, ilegalne pristaše, ki pomagajo močnejšemu zavojevalcu streti odpor s podtalnim delovanjem in gverilskimi napadi. Delovanje takšne potuhnjene vojske še kako občutimo pri nazadnjaškem naskoku na demokratične ustanove in vrednote. Predstavljajo jo verujoči, ki se udeležujejo verskih obredov. Njihovi pastirji že po naravi poskušajo nadzorovati človeško življenje od spočetja do smrti. Kaj pa so sveti zakramenti drugega? Pravijo, da so pomoč, hrana in vir božje milosti za življen...

       Vse te "pohode za življenje" bi zlahka preimenovali v ideološke spektakle. Spoznanje, da je v humanističnem svetu, kjer je znanost edino etično merilo, vedno manj prostora za boga, nekatere ljudi spodbuja k verski nestrpnosti. Ja, pohodujejo za življenje doma doječih mamic in malčkov, ki naj bi bojda morali imeti oba starša, očeta in mater, a pozabljajo na vse tiste trpeče, ki jim sadove božje ljubezni trgajo iz trebuha granate. Za kakšno življenje oziroma čigavo pohodujejo ti empatični daltonisti? Koga le želijo prepričati zagovorniki staropisemske dediščine, ko so enkrat na strani blastocist, drugič pa v protimigrantskih zborih pozivajo k izgonu pripadnikov drugih ver, zgolj zato, ker drugače častijo Boga? Na eni strani tako želijo obdržati ženske v žakljih, na drugi trdijo, da so jih iz njih osvobodili, a kljub temu vztrajajo pri njihovi vlogi razplodnih vreč in gospodinjskih avtomatov. Mogoče so se ljudje ločili po običajih in slogih oblačenja. Večina tako...