Starostno odraščanje

       Kako kaj skrbimo za svojo rit? Če sodimo po odzivnosti na vabila, ki jih NIJZ pošilja starostnim skupinam zvišanega tveganja, potem manjka le še nekaj odstotkov do zamišljenega 70-% odziva. Seveda ženske tudi v tem pogledu prekašajo moško populacijo. Ne bom trdil, da so doslednejše do sebe od moških, kot trdijo poročevalci akcije. Nesporno je, da jim zdravstvo tudi na splošno posveča več časa zaradi njihove ranljivosti in razplodnih funkcij. In ko se človek navadi na neka rutinska opravila, tudi druge diagnostične posege sprejema nekako samoumevno. No, ob nekaterih diagnostičnih preiskavah, kot so kolonoskopija in drugi endoskopski posegi v telesno notranjost, se človek že po naravi počuti nelagodno, mogoče celo mučno. Vsaka, še tako obrobna diagnostika izzove zaskrbljenost in včasih tudi močan odpor. Največkrat se ga celo ne zavedamo. Čutimo le nekakšno neprijetnost in odvečnost ter nemoč zaradi izgube nadzora nad lastnim telesom. Da o mamografiji in dentalni...

       Lažje rečeno kot izvedeno. Pa ne zato, ker je odgovornost nekaj, kar mladi sila težko sprejemajo, ampak ker možganski čelni reženj, ki omogoča polno nadzorno funkcijo, dozori šele okrog 40. leta in tudi pozneje. No, če sem odkrit, sam niti v sedemdesetem letu še nisem dojel, za kakšno zrelost gre in kako se počuti "odrasla" oseba oziroma nekdo, pri katerem so možgani dosegli razvojni vrhunec. To pomeni, da so vse funkcije integrirane, celovito povezane in se procesno dopolnjujejo. Kdaj takšno obdobje nastopi pri človeku, si niso enotni niti nevroznanstveniki. Nekateri so prepričani, da se to zgodi med 20. in 30. letom, drugi med 30. in 40. letom, tretji, in teh je očitno manj, pa po 40. letu. Mogoče bi možgansko zrelost lahko izrazili z razmerjem med čustvenimi odzivi, ki so posledica delovanja limbičnega območja, in sposobnostjo prefrontalnega korteksa, da krotimo strast, jo spravimo pod nadzor razuma in seveda sebi v korist. Prav to pa je nekaj, česar se uči...

       Ko umremo, naše telo takoj postane vir energije in hranil za razkrojevalce. Najpomembnejši med njimi so bakterije, s katerimi praktično živimo v sožitju, dokler s smrtjo ne propade naš imunski sistem. Ta skrbi za ohranjanje krhkega ravnotežja med telesom in najbolj razširjenimi organizmi na planetu, bakterijami. Nesporno so med njimi oportunistični, koristni mikroorganizmi, ki sobivajo s telesom in sodelujejo v njegovih procesih, a vprašanje je, kako se vedejo, ko odpove nadzor imunskega sistema. V človeškem telesu je približno tretjino več bakterijskih celic kot človeških, še posebej v prebavnem traktu in na koži. In ko telo odmre, procesu smrti sledijo tudi zarodne, samoobnavljajoče matične in rakave celice. Kot bi sledile nekemu kodnemu mehanizmu pripadnosti, čeprav so drugače delitveno nesmrtne. Brez stalnega nadzora belih krvničk in protiteles simbiotske bakterije vdrejo v krvni obtok in tkiva, kjer začnejo z encimi razkrajati celice za lastno prehrano. V...

       V zadnji Delovi sobotni prilogi sem prebral intervju z Davidom Epsteinom z zgovornim naslovom: Možgani navijajo za lenobo. Za lažjo možnost. Vedno in povsod! Ne bom trdil, da nekaj podobnega ne najeda vseskozi naših upov in zagona, da bi postali dejavnejši in ustvarjalnejši ter da je sila malo ljudi, ki se postavijo po robu nagovoru k "lažnemu" ugodju. Toda ali gre res za globlji nagovor v nas ali pa za privzgojeno nedejavnost, lenobo? Pustimo kognitivnim in socialnim psihologom, da opravijo temeljit pomenek in nam sporočijo ugotovitve. Ne nazadnje se prav vse dogaja v naši glavi, a vedeti moramo, da so rešitve še kako odvisne od senzoričnih sistemov, okolja in okoliščin, ki jih dražijo, vzburjajo. Običajni možgani vedno tvegajo le do neke mere, najraje pa se tveganjem izognejo. Odvisno od vzgoje, ki je je bil posameznik deležen. Za trenutek zanemarimo prirojene lastnosti in sposobnosti in predpostavimo, da imajo naši vzgojitelji in družba tudi pri vzgoji mišl...

       Večji del svojega življenja se človek trudi, no, vsaj večina, da bi si zagotovil kolikor toliko varne intimne meje, preko katerih zvedavi vratovi ne bi segli. Potem pa te neprijeten dogodek ali več njih v starosti dobesedno razgali do ritne luknje. Kako le ostati dostojanstven in pokončen, ko drugi poznajo tvojo šibkost in ne skrivajo odpora do negovanja? Ja, dobršen del življenja govorimo predvsem o svojih sposobnostih in dosežkih, medtem ko pred drugimi skrivamo smrad, ki izvorno tiči v nas, neokusna početja, takšne in drugačne mentalne motnje ter telesne hibe. Lahko rečemo, da pretežen del svojega časa igramo osebo in osebnost. Dokler nas starost ne zlomi in se znajdemo do vratu v lastnih iztrebkih. Takrat domala vsi okrog nas vedo, kakšni dejansko smo, in tudi sami se zavedamo, da smo se pravzaprav ves čas skrivali, ne le pred drugimi, ampak tudi sebi nismo priznali živalskega porekla. Angeli božjega pokolenja nas čuvajo bolj slabo in transcendentno nedoje...