Starostno odraščanje

       Ali sploh obstaja nekaj takšnega, kot je nazadnjaška zavest, ali gre zgolj za poosebljeno vest, ki izvira iz pohabljene kolektivne demagogije? Bog oče in patriarhi namreč nenehno spremljajo, kdo jemlje s prepovedanega drevesa, kdo krši tisočletne zakone, ki nažirajo nazadnjaško skupnost. Red je zakon, kršenje pomeni izgon. Vse lepo in prav, dokler izgnanih ni preveč. Takrat tudi sad s prepovedanega drevesa izgubi svoj pregovorni smoter. Nazadnjak namreč ostane nazadnjak tudi, ko njegova skupnost dobi vrzeli. Ne nazadnje vsi mi pravzaprav izviramo iz nazadnjaštva. Kljub temu se presneto vztrajno povečuje skupnost svobodomiselnih, pravih libertincev! Iz dneva v dan nas je več. Zato je obstoj desnih, nazadnjaških vlad le še vprašanje časa, predvsem pa obupen poskus, da bi ponovno utrdili vrednote, stigmatizacijske vzorce in predsodke. Vera, družina, domovina! So to vrednote ali okupacijski sistemi? Red, disciplina, brezprizivno spoštovanje in nadzor so temelji, n...

       Spomin ni shranjen na enem mestu kot kakšen arhiv ali trdi disk. Pri njegovem oblikovanju sodelujejo različni predeli možganov: hipokampus, amigdala, striatum, mali možgani …, in kot kažejo zadnje raziskave, so posamezne funkcije porazdeljene po zapletenih nevronskih mrežah po vsem telesu. Spomin je torej proces priklica, ko živčni sistem dobesedno vzvalovi, da poustvari zgodbo iz nekega drugega obdobja. Poustvari in ne dobesedno prikliče ali povzame! Zgodbe našega pomnjenja so torej vedno nekoliko drugačne. Vedno prikazane v luči občutkov in počutja, ko si jih prikličemo. Kako se bo spomin ponovno izpisoval, je vsekakor odvisno tudi od trenutka, ko je nastal. Je bil dogodek stresen, evforičen, čustveno prepleten, ali gre zgolj za neprizadeto, objektivno ustvarjeno znanje? Spomin je izključno subjektivne narave. To pa pomeni, da nanj lahko vplivamo s trenutnimi okoliščinami, ga postopno mehčamo, preoblikujemo. Nekaj podobnega danes doživljamo vsi v Podalpski d...

       Včeraj je bil praznik, ki smo ga v Podalpski domačiji slavili še v sklopu nekdanje skupne države. O njem pišem dan kasneje. Nič hudega, tako ali tako smo nazdravljali in slavili cel teden. Seveda domačijski nacionalisti tega ne slišijo radi. Njihovi vnebohodi in vnebovzetja le redko sežejo preko vikenda. Titovi mladinci pa smo ga nažigali kar cel teden. Tisti, ki so sodelovali na beograjskih paradah celo več. In danes me neki drugorazredni nazadnjaki prepričujejo, da smo praktično služili nečimrnosti enega največjih morilcev 20. stoletja. Na to me opozarjajo ljudje, ki so pravzaprav izdali vsa načela, ki so nam jih nekoč privzgojili. Ki zaradi lastne častihlepnosti in pogoltnosti nenehno nategujejo narod in druge državljanske priseljence. Obnašajo se kot nekdanji papeži, ki so poganske praznike zamenjali z imeni svetohlincev, mučencev, pedofilov in kdo ve, koga vse združuje še svetniška druščina. Ko bo čas povozil spomin, dneva mladosti ne bo več. Mogoče takra...

       Očitno še nismo dojeli demokracije. Po dva tisoč petsto letih še vedno ne razumemo temeljne zamisli, po kateri je demokracija vladavina ljudstva. Demos (ljudstvo) in kratos (vladavina). Preprosto in nedvoumno. A potem se najde nekakšen nadut kreten, ki trdi, da mora delati za ljudi. Prav, naj dela za nas, ampak tisto, kar mu naročimo mi, ne pa, kar si sam želi. Demokracija je torej neposredna volja in v digitalni dobi jo lahko zelo hitro tudi uresničimo. Vendar nam predvsem politiki dopovedujejo, da takšne oblasti ni mogoče udejanjiti. To trdijo v dobi pametnih telefonov, ko ima takšno napravico vsak pri roki. Imamo tehnologijo, a nimamo pravice do neposrednega odločanja. Svobodno si izbiram in izmenjavam novice, poslujem z banko, zavarovalnicami, naročam in trgujem, se dogovarjam glede spolnih stikov … Zelo kratko in neposredno, postajam urednik lastnih in soustvarjalec skupnih dogodkov. A politika ostaja domena nekakšnih izbrancev, no bordel! Prav, vendar ko...

       Medenična teologija se ukvarja s preprostim vprašanjem, kako spremeniti čisti užitek spolnosti v odgovorno dejanje, všečno Bogu. No, glede na to, da je človeka z užitkom obdarila narava, Boga pa si je umislil zaradi nekakšnih eksotičnih etičnih spodbud, bi pričakovali, da je odgovor preprost, ampak še zdaleč ni tako. Tisočletja so namreč minila, ko bi medenična teologija lahko dojela smisel in povezanost vprašanj in bi znala ločiti med prirodnim in duševno-duhovno ustvarjalnim. A se je očitno nekaj zalomilo pri iskanju odgovora. Zato smo tam, kjer smo! V zanki duhovnosti, ki kljub visokoletečemu smotru nima odgovora na sila preprosto vprašanje. Kaj je smisel dejanja, ki Kranjce kratkočasi? Razmnoževanje ali občevanje, poglabljanje komunikacij? Pustimo ob strani, da se je božja avtoriteta spustila na zemljo in kar po domače opravila z neko Merjem tam v kanaanskem zakotju. Osebno sem prepričan, da gre za čisto pomanjkanje domišljije. Ljudski rod je obsodil Boga,...