Starostno odraščanje

       Bežanje pred starostjo se največkrat ne izide. A s čvrsto voljo in garanjem lahko proces bistveno upočasnimo. Toda tudi to je na neki način Sizifovo delo, saj da bi valili skalo proti vrhu, se moramo z vsakim letom bolj truditi. Ne da se nam trdo delo ne obrestuje, ključno vprašanje je le, kdaj bomo omagali. In takrat piramida, ki smo jo tako vztrajno gradili, začne pokati po robovih, in mi v njej, se razume. Toda ne bodimo skeptiki in ne omagajmo prezgodaj. Betežnost namreč nima nobenega cilja razen lajšanja stanja. Življenje brez prihodnosti ni le dolgočasno, ampak tudi tesnobno in paranoično. Sarkopenija pa je najbolj verjetna napoved, da se izgubljamo v labirintu hrepenenja. Mišice so torej najboljše vezivo našega življenja, priznavajo mnogi geriatri. Ne le, da vzdržujejo našo gibljivost in vitalnost, ampak veliko prispevajo tudi k sami telesni imunosti in zmanjševanju mutacij. In tu se največkrat naša pričakovanja podrejo kot hiša iz kart. V Rim bi namreč...

       Vedno, ko prevzamejo vlado nazadnjaki, se počutim, kot da bi se vrnili v fevdalizem. Najprej smo bili vatikanski fevd, pa ameriški, madžarski in trenutno smo izraelski. Ključna razlika med nazadnjaki in svobodnjaki je prav njihovo dojemanje suverenosti. Medtem ko se svobodnjaki zadolžujejo za tekoče preživetje, se nazadnjaki za zmago na volitvah. Bolj ali manj eni in drugi ogrožajo neodvisnost Podalpske domačije, saj nas dolg spreminja v tlačane tuje gosposke. A v prvem primeru še imamo nekaj možnosti, da se izvlečemo iz krempljev; vsaj začasno. Na primer zaradi ugodnih razmer na globalnem trgu. V drugem pa smo prodani in zlorabljeni še preden priseže nova aktualna vlada. Tako so zabarantali Blejski otok, pokleknili pred "močnim" predsednikom, razprodali informacijski prostor, naftni in bančni trg in se izgubili v labirintih Black Cube. Majhna Podalpska domačija, ki bi bila lahko sinonim za Indijo Koromandijo mehkega pristopa in osebnostne nadgradnje, tako pos...

       Svet drugačne resničnosti nedvomno nastaja in to hkrati s spoznanji, po zaslugi katerih smo se začeli upirati ideologiji in politični demagogiji. Ja, začeli smo se upirati vsemu, kar izkrivlja resničnost. Zato je toliko bolj nenavadno, da raziskovalci že preizkušajo nove tehnike, s katerimi bi nas ponovno ujeli, nas "osvobodili" pristnega dojemanja ter nas pahnili v neko novo, digitalno resničnost, resničnost po meri algoritmov in ne naših dejanskih naravnih čutenj. Snovalci naprave anemoia se še kako zavedajo, da je virtualna resničnost sama po sebi premalo, da bi spodbudila naše spoznavno zaznavne procese v celoti. Ljudje smo namreč kreature organskih tkiv in naša zavest terja fizični stik z okoljem, v katerem delujemo, da se lahko odločamo. Poleg videnega in slišanega potrebujemo še otipno, okusno in vonjano, da lahko sestavim svet po lastnem okusu in spomine na ta svet. A kot vse kaže, je možgane mogoče speljati tudi na led! Kako ne, ko pa so zaprti v loba...

       Dolgožitje očitno prehaja v drugo razvojno stopnjo. Kot larva se levi v zdravega zajedavca, to je v trenutek, ko različni življenjski obeti preplavljajo trg. Pretirano hitro se krepi ponudba prehranskih dodatkov, zdravstvenih terapij, izdelkov za spodbujanje življenjskih funkcij ter izobraževanj, da bi naša omejena sposobnost dojemanja lahko sledila, predvsem pa ločila, kot so rekli včasih, zrnje od plev. Takšno neugodno vrenje mošta v nekakovostno vino spodbuja tudi demografski krč, v katerem so se znašle družbe Zahodja. Rojstva in s tem prilivi na strani mladosti usihajo, medtem ko se starost podaljšuje. No, nič hudega, če bi se z njo povečevala tudi sama vitalnost prebivalstva. Tako pa smo priča medicinskim dosežkom, ki so sposobni ohranjati človeško betežnost presneto dolgo, medtem ko desetletja zdravstvenega nadzora in preventive ves čas načrtno spreminjajo ljudi v paciente. Razumljivo, da v takšnem okolju laboratorijskih meritev človeški stroj ne zdrži b...

       No, pa smo prišli do prvih ugotovitev z žarnicami, ki ne svetijo, bi verjetno gospod Edison ocenil neuspeli poskus enega vidnejših zagovornikov dolgožitja Bryana Johnsona. Podobno kot fizičarka poljskega rodu Maria Sklodowska Curie je tudi Bryan zbolel za potrebe oziroma v imenu znanosti. Majhna razlika med obema vseeno obstaja. Ko je Curijeva premetala na tone rude, da bi dojela radioaktivnost, je danes 48-letni Američan zaužil na tisoče tablet in praškov, zmešanih v dolgožitne koktajle. Če bi Curijeva vedela, čemu je na sledi, bi se vsekakor poskušala ustrezno zaščititi, medtem ko je Bryan namerno preizkušal učinkovine, za katere so zdravniki menili, da vzdržujejo njegov metabolizem v zdravem pogonu, vendar nekih dokazov o mladostnih učinkih - razen nekaj poskusov na miših - niti niso imeli. Bryan je zavestno izzival usodo, bi lahko rekli. Verjetno tudi za spodbujanje prodaje dragih izdelkov, ki naj bi upočasnili staranje. A Bryan ni edini primer samopožrtvo...