Starostno odraščanje

       Čeprav poznavalci političnih gibanj in sprenevedanj trdijo, da je globalni desničarski populizem nedosleden konstrukt, prežet s protislovji, sem vseeno prepričan, da sta nazadnjaštvo in patriarhalna organizacija njegovi skupni značilnosti. V vsakem pogledu gre za epigenetsko nadgradnjo genoma, zaradi katere se nekateri samodejno odmikajo od napredka, ki bi ga zaznamovale spremembe. Svobodo predstavlja samoizražajoči se človek, nazadnjaštvo pa kup pravil in prepovedi, ki jih bližnji že od rane mladosti vgrajujejo v ljudi. Tudi s palico, če ne gre drugače. In temu nasilnemu početju pravijo privzgajanje vrednot. Pa slišimo, da so bili komunisti krvoločni. Moj oče je bil recimo član Zveze komunistov Podalpske domačije, pa me nikdar ni silil na partijske sestanke ali posiljeval z njihovo ideologijo, medtem ko so mojim vrstnikom vcepljali ljubezen do odrešenika s palico, če so se izogibali obredom in špricali verouk. Po enem licu so jih fasali doma, po drugem pa v c...

       Moška premoč naj bi se končala med ženskimi nogami, pa se ne. Dejanje užitka zamenjajo predsodki zaradi spolne šibkosti ali umišljenih pomanjkljivosti in ti so glavni razlog, da si mnogi moški hočejo podrediti ženske in jih spremeniti v rojevalne stroje. Le takrat so kolikor toliko prepričani, da jim "dišeči" plen ne pobegne. Priseganje na otroke, družino in vero je le nekakšna kamuflaža za strah, ki ga moški običajno občuti ob nekoliko bolj vedrih ženskih obrazih. Zatiranje izražanja in skrivanje ženskosti, kar je še posebej opazno v islamskem svetu, sta očitno najpogostejša načina, da se ohrani svet prizadete moškosti nedotaknjen. Tako se vsaj zdi oziroma smo mislili še proti koncu prejšnjega tisočletja. Posamezne ženske so lahek plen in pogoste žrtve moških predsodkov in dvomov. Brutalnosti in poniževanju botrujeta zavist in maščevalnost prizadetega moškega ega, ki se varno počuti zgolj v patriarhalnem svetu. Tam je gospodar še vedno gospodar, četudi navide...

       Starševske delavnice - spalnice - že nekaj časa močno skrbijo demografe. V šole se vpisuje zmeraj manj otrok, državam primanjkuje vojakov, podjetjem pa ponižnih delavcev. Vrste pred uradi so redke, kmalu jih ne bo niti pri zdravniku. Krči se tudi poslovni Eldorado. Ukinjajo bančne poslovalnice, črpalke se zapirajo, nekatere trgovine krčijo ponudbo in se pripravljajo na odhod s trga. Ekonomija obsega usiha! Nič kaj spodbudno za dobičke, še posebej za tiste ne, ki so odvisni od vojn in političnih manipulacij. Mogoče se vsega tega niti ne zavedamo in smo prepričani, da vse teče po starem. Naj se le spravita Ukrajina in Rusija, naj se ZDA umaknejo iz Hormuške ožine ter umetna inteligenca postane naš partner, pa nas bo kriza presežne ponudbe udarila z vso močjo. Trgi usihajo, ker potrošniki izginjajo z njih. Družina ni več vrednota in potomstvo cilj. Če bi bilo tako preprosto ponovno zagnati "Kinder machen", si v Singapurju prav gotovo ne bi belili las. Tako pa je ...

       Približno dve desetletji sem se spraševal, kakšen smisel staranje sploh ima za ljudi. Gre zgolj za počasno propadanje in na kraju za sprijaznitev s smrtjo ali nosi proces v sebi nekaj globljega? Zavedati se moramo, da je človek bitje z zavestjo. Res, da slednja pri večini ni ravno najbolj dejavna, a obstoja te naše značilnosti ne moremo zanikati. Lahko se zavedamo le lastne podrejenosti ali možnosti, ki nam jih zavedanje odpira, da se udejanjimo kot samostojna, samobitna, kritična bitja. Vsi smo že slišali mantro: "Bolj star, bolj nor". Pravzaprav gre za zadnjo stopnjo odraščanja, ko postanemo tako samozavestni, da nam je kratko malo mar, kaj si mislijo o nas in našem početju. Takrat spontani starostni propad zamenjajo dejanja. Selimo se v novo cono ugodja. Udobje kavča, televizije, neustvarjalnega brskanja po spletu, kofetkanja, večernega popivanja, čudnih nenadnih neprijetnosti in plazečih bolečin zamenjamo za vadbo in ustvarjanje. Vadba kljub letom postaja ...

       Lahko bi rekel, da sem kot individualist neizmerno vesel, ker sem končno pristal pod vlado, ki ima zgolj en cilj: sesutje družbe v imenu posamičnih interesov! Vse lepo in prav. Ukinjamo skupnost, breme razvoja pa prenašamo na posameznike, torej bi se morala tudi sredstva, ki jih namenjamo za skupnostno delovanje, bistveno skrčiti. Pa se ne bodo! Zakaj? Ker gre zgolj za njihovo preusmeritev na štipendiste, podpornike nazadnjaške politike. Vzeti neposlušnim in dati pridnim, kimavčkom, ljudem brez lastne osebnosti in navdiha. Ne, ne bom govoril o vrednotah, ker se mi vrednote že same po sebi zdijo le nizkotno sredstvo za manipuliranje z ljudmi. Ustvarjalen človek ima lahko le eno pravilo, in to je, da dosledno krši vsa pravila. Je nihilist! A tega režimi, ki so notranje omejeni s podobno ali celo istomislečimi, ne morejo dojeti. Le pomislimo, avtokratični sistemi in fašizem se lahko vzpostavijo samo znotraj pluralne, kolikor toliko demokratične družbe, in to z ob...