Starostno odraščanje

       Če pomislim, da sem bil spočet in rojen v neke vrste socialni grozljivki, sem lahko začel življenje vrednotiti šele, ko sem zapustil družinsko okolje. Zakaj? Šlo je za tiho solidarnost rodovnih družin, v katerih so se otroci spočeli predvsem z nasiljem, in če je že šlo za užitek, je bil ta enostranski ter pogosto prepojen z alkoholnimi hlapi. Vrla moškost se je zavedala le, da ga ima pravico vtikati v nekakšne vreče, ki so jim pravili ženske, edini demografski načrtovalec populacije pa je bila običajno dolga pletilka. Vsaj toliko, da je lahko skozi nožnico in maternični vrat dosegla plod in sprožila njegovo odmrtje. Medtem ko je pri moških največkrat šlo izključno za potešitev nagona, v bolj perverznih različicah pa tudi za telesno ponižanje ženske in njenega dostojanstva, so ženske kot umsko naprednejše že uporabljale zahtevnejše tehnike za prekinitve nosečnosti, ki so jih ginekologi in kirurgi kasneje le še medicinsko oplemenitili; jim s pomočjo izvedenstva ...

       "Če prefrontalni korteks odpove zaradi premočnega stresa, pretiranega nazdravljanja z alkoholnimi pijačami ali česa drugega, živalski možgani prevzamejo polni nadzor nad našim vedenjem," je zapisala moja umetno inteligenčna pomočnica. Super, zdaj mi je marsikaj jasno. Večina ljudi me je neverjetno dobro sprejemala, dokler ni podivjala žival v meni. Največkrat se je to zgodilo, ko sem bil alkoholno zadet, občasno pa tudi v čisto treznem stanju. Slednje odzivanje so ljudje okrog mene poimenovali za čustveni afektizem. Čustva so prevladala nad kognitivnim nadzorom oziroma moj limbični sistem je dobesedno povozil prefrontalni korteks, v katerem domuje razum. Zdaj mi je popolnoma jasno, zakaj sem po vsakem takšnem "herojskem" izpadu postal nezanesljiv za okolico. Tudi slednja se je na moja dejanja odzivala limbično, se pravi dokaj instinktivno, da ne rečem obrambno živalsko. Čustva, če izključimo vpliv razuma, so namreč tista, ki spodbudijo, ali pripravijo telo, d...

       Po kajenju, drogah, pesticidih, onesnaženi vodi, dušikovih oksidih, mikroplastiki in kroničnem stresu, se je med dejavnike, ki pomembno skrajšujejo življenje, vpisalo tudi pomanjkanje spanja. Če je do zdaj veljalo, da spimo, da ne znorimo, potem od zdaj naprej spimo, da se čim večkrat zbudimo. No, raziskovalci si še vedno niso na jasnem, koliko ur dnevno naj bi spali in ali globok počitek prav tako razbremenjuje telo, da se očisti škodljivih odmrlih in strupenih razpadajočih snovi, ga pripravlja na spopad z bolezenskimi mikrobi in na splošno krepi telesno delovanje ter kognitivne sposobnosti. Manj kot sedem ur spanja na noč pomembno skrajša življenjsko dobo in to kljub vsem drugim dejavnikom zdravega življenja, kot so vadba, prehrana, zdravstvena oskrba, zadovoljujoča delovna in bivalna sredina. Če upoštevamo spoznanje, da se nevroplastičnost možganov oziroma reorganizacija njihovega delovanja in pomnjenje okrepita tudi pri globokem počivanju, v večini primero...

       Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja oziroma evtanazija, kot ji neevfemistično rečemo, se postopno tihotapi v našo zavest. Vse kaže, da bo v prihodnosti postala eno ključnih stvari, ki ji bomo morali poiskati mesto v našem življenju. Razumen in odgovoren človek bo moral namreč odločati tudi o lastni smrti, ne zgolj o življenjskih izbirah. V državah, kot sta Nizozemska in Kanada, kjer je evtanazija zakonita poleg paliativnega postopnega zastrupljanja težkih bolnikov z opioidi, pravzaprav že dojemajo psihofizično breme, ki ga prevzemajo vpleteni. Prvega velikega koraka proti evoluciji, kot je evtanazijo poimenoval nekdanji kanadski premier Justin Trudeau, dejansko ni mogoče nadzorovati, ko je enkrat uzakonjena. Enostavno ni mej, ki bi jih ne bilo mogoče prestopiti, ugotavlja nekdanji predsednik Evropskega inštituta za bioetiko, Etienne Montero. Po normalno razsodnih primerih, ki se odločajo za svojo smrt, prihajajo na mize poslancev predlogi in zahteve, da...

       Sam bi nikdar ne volil človeka, ki ga poganjajo jeza, maščevanje, sovraštvo, zavist in ideologija. Pravzaprav gre za najslabšo kombinacijo lastnosti, ki sprožajo in usmerjajo naše gone. Kako to vem? Preprosto zato, ker sem bil desetletja sam njihov ujetnik. Veliko samoanalize, volje, znanja in spoznanja lastne osebnosti sem potreboval, da sem se otresel njihovega vpliva. Mentalna zgradba, s katero te obdajo starši in okolica, v kateri odraščaš, je za hudiča precej trdna. Ko veš, v kakšnem oklepu tičiš; mnogi tega nikoli ne spoznajo; se tvoje neprijetno in naporno odraščanje v človeka šele začne. Pri meni so se arhetipi začeli sprijemati v neokusno, težko gmoto kmalu po petdesetem. Arhetipi so evolucijski vedenjski odzivi, ki so sicer nastali zaradi preživetja vrste, z učlovečenjem pa so se razvili v posesivne lastnosti, v naš egotrip. Domujejo v preteklosti, delujejo v sedanjosti. Zato potrebujemo veliko volje, vztrajnosti, da premagamo to nepraktično armado p...