Starostno odraščanje

       Gledano svetopisemsko bodo Izraelci znova izgnani v puščavo. Saj kdor ogenj seje, bo z ognjem pokončan; morilci tujih otrok so pravzaprav morilci lastnih. Ne, ne govorim o prerokbi, ampak o številnih izkušnjah, ki jih je človeštvo pridno beležilo in na njihovi osnovi kovalo pregovore, da bi preusmerilo "črne misli" obsedenih. Če kdo dejansko pričakuje, da bodo umori v Gazi in nasilje na Zahodnem bregu pozabljeni, se moti. Izraelci so vstopili v dolgotrajno vojno in iz nje se bodo rešili le z begom v puščavo. Tako je, ko se oprimeš smrtonosne rabote in ti na koncu zmanjka vojakov in sredstev. Terorju, ki si ga zasejal, namreč ne moreš več ubežati, še manj pomisliti, da bosta zate še kdaj nastopila mir in blagostanje. Zato bo Izrael prej kot slej postal breme za vse, ki se z njim bratijo. In prav zanimivo bo gledati, kako se bodo države ena za drugo vlekle iz blata, v katero jih je spravil zaveznik z Levanta. Mogoče smo spregledali, a v Evropi, pa tudi v Severni...

       Staranje je lahko hudičevo zahrbten pojav. No, ne staranje kot običajen proces telesnih in kognitivnih sprememb, ampak mladostno pisanje obsodb na račun starejših, vključno s posmehovanjem, podcenjevanjem in poniževanjem ljudi v letih. Naš odnos do starejših se pomembno oblikuje že v rosnih letih, saj prevzemamo mišljenje odraslih v naši bližini. In potem s temi občutki živimo, dokler sami ne začnemo kopičiti let na grbo, kot temu radi rečemo. Takrat se naše videnje staranja in starajočih ponotranji. Če smo se do starejših obnašali izključevalno in poniževalno, breme očitkov sčasoma prevzamemo nase. Stereotipi in predsodki zaživijo v nas in sooblikujejo naš odnos do družbe, družbe do nas, predvsem pa do samih sebe. Saj poznate pripoved iz Kersnikovih Kmetskih slik, Mačkova očeta in stari rek, ki pravi, "ti očeta do praga, tvoj otrok tebe čez prag." Znanstveniki so ta starodavni človeški odklon poimenovali "samouresničujoča se prerokba", v običajnem svetu pa t...

       Biofilija je ljubezen, naklonjenost oziroma biološka potreba po stiku z naravo. Ameriški biolog Edward Osborne Wilson, dobitnik Pulitzerjeve nagrade in utemeljitelj znanstvenega področja, sociobiologije, je trdil, da imamo ljudje prirojeno nagnjenost k iskanju povezav z naravo in drugimi oblikami življenja. V vsakem pogledu je spodbudil panogo dobrega počutja, ki si je za posrednika izbrala naravo in njene pojave: gozd, vodo, nebo, veter, temperaturo, glasove, privide … Ljudje pozabljamo, da smo še vedno ena izmed živalskih vrst. Narava za razliko od urbanega okolja in sodobnih tehnologij (televizija, računalnik, pametni telefoni …) ne preobremeni naših čutov, trdijo zagovorniki biofilije. To potrjujejo tudi izsledki raziskav, ki se ukvarjajo s pozornostjo in delovnim spominom. Sodelujoči v projektu, ki so se sprehodili po parku in so jih potem ponovno testirali, so dosegli za petino boljše rezultate od tistih v skupini, ki neposrednega stika z naravo niso ime...

       Človeška lakota po doživetjih prestavlja trume ljudi iz kraja v kraj. Kot da bi bila zemeljska obla na motorni pogon in bi se vrtela po naših pričakovanjih. Ob tem pa avtoceste postajajo parkirišča, cele pokrajine izginjajo v požarih, morski zalivi zaudarjajo po toplih kloakah, letalski trebuhi režejo nebo, reke oblivajo nasedle trupe ladij, Benetke se sesedajo, turistične znamenitosti pa omejujejo obisk. Vsega je preveč! Na žalost slabega. Vsak človeški korak spodbudi nastajanje novih odpadkov in povečanje količin ogljikovega dioksida, monoksida, dušikovih oksidov, metana, amoniaka v ozračju. Industrija blagostanja in dobrega počutja se sprevrača v lastno nasprotje, utrip pričakovanja pa vedno pogosteje spremljajo takšni in drugačni dvomi. Od številnih tveganj imajo koristi zgolj zavarovalnice in banke. Omenjene so že zdavnaj osvojile logiko pogube. Denarne ustanove bogatijo, ljudje pa postajajo vedno bolj siromašni, vendar v poplavi vse te ponudbe in živopis...

       Največkrat so zapisi o starejših bolj ali manj stereotipne sodbe, ki si jih po nekakšnem nenapisanem pravilu podajajo "pisuni". Mediji govorijo, prikazujejo, poročajo o onemoglih, starostno prizadetih in čakajočih na oskrbo. Človek ima res občutek, da se življenje končuje na obrobju v kakšnem domu za ostarele. Pa se res? Nedavni skok 81-letne korenine v Dravo, da reši nebogljeno dete, pripoveduje popolnoma neko drugo zgodbo. Seveda si "stari" zasluži vso pozornost in tudi kakšno priznanje. Ne da bi razmišljal, se je pognal v dravski tok, medtem ko so se dosti mlajši mimoidoči in sprehajalci na nabrežju ozirali preč, se delali nevedne, če niso ravno nalagali posnetkov in komentarjev na družbena omrežja. Pa so spet predsodkom podvrženi mediji pohiteli z obsodbami in zgražanjem. In ko so se zmrdovanja na račun postboomerskih generacij množila, ni nihče pomislil, da mogoče ne gre le za drugačno dojemanje odgovornosti, za pomanjkanje družbenega čuta, empatije in s...