Starostno odraščanje

       Pluriverzum je dinamično dogajanje medsebojno odvisnih perspektiv. Povedano drugače, naše vesolje, univerzum, zaznamuje pluralno prepletanje različnih in brezštevilnih dogodkov. Kvantni fizik Christopher Fuchs ga opisuje kot živo skupnost sedanjih trenutkov. Einsteinova relativnostna teorija namreč obravnava vse časovne točke enakovredno. Po njej ni vesoljske dinamike, v kateri bi resničnost šele nastajala. Ni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Dojemanje stanja je odvisno od tega, iz katere perspektive ga opazujemo. Iz enega zornega kota se nekaj šele razvija ali že propada, medtem ko pogled iz drugega pokaže, da gre za dokončno izoblikovan, dovršen potek. Temu bi lahko tudi rekli sočasnost časovnih perspektiv. Einstein stvarnost opisuje kot štirirazsežno vesolje, ki ga določa statičen prostor-čas. Ja, tako bi bilo, če bi se današnje vesolje dejansko razvilo iz singularnosti skozi "veliki pok". A se očitno ni, saj pluriverzum ponuja številne druge možnost...

       Očitno bo šamansko zdravilo duha, nore gobe oziroma "svete otroke", ki spregovorijo skozi zdravilca prizadetemu, treba pomilostiti. No, šamani že od nekdaj psihoaktivno snov v gobah priznavajo za duhovno entiteto, učitelja in zdravilo. S pomočjo staroveškega obreda pomagajo uživalcu, da se preda učinkom analitičnega razpada osebnosti in obračuna s strahovi v sebi ter se znova sestavi v razbremenjeno duševno celoto. Seveda danes psilocibin poznamo predvsem zaradi njegove rekreativne in doživljajske psihedelične izkušnje, ki so se ji predajali mladi na potovanjih po Mehiki, zafrustrirani zahodnjaki pa so začeli psihoaktivno sestavino in njene uživalce preganjati kot zločince najslabše vrste. Kljub temu bo zdravilna droga premagala toge oblasti, saj je trgovina s trosi dovoljena, vzgajanje norih gob pa ni niti stroškovno niti tehnološko težko. Zdaj pa je po "čistunih" udarila še znanost. Psilocibin lahko prepreči izčrpavajoče stranske učinke kemoterapije, še pos...

            Strukturalisti poskušajo določiti, kaj zavest je, z razčlenjevanjem doživetij, z razbijanjem celovitega občutka na prafaktorje, ki sodelujejo pri njegovem tvorjenju. Celo matematiko so vpletli v doživljajske pojave, da bi preko objektivnega spoznavanja določili subjektivne lastnosti. No, mogoče se celo da postaviti nekakšna pravila, vendar zelo posplošena in na generalnih osnovah. Ko spregovorimo o niansah, na primer o barvnih odtenkih in sinestetičnih občutkih, zakaj nekateri rdečo doživljajo kot vročo, druge pa prijetno ščegeta, se objektivna shema hitro sesuje. Ob takšnih ugotovitvah objektivisti zaženejo alarm, ko nas prepričujejo, da kvalije ne obstajajo, ker se računica ne izide po njihovem in zavesti ne morejo izmeriti kot kajle sira. Kvalije so pojavne kakovosti, so načini, kako se nam stvari prikazujejo in kako jih občutimo. Do tega trenutka še vedno velja, da se jih ne da analizirati in razvrstiti v kakšnem periodnem sistemu po se...

       Ko se je svet navduševal nad veganstvom, sem sam prisegal na paleodieto. Danes, po dvanajstih letih, že lahko rečem, da so moj žolčnik ozdravili zrezki (menda povečujejo tveganje za črevesnega raka) in ocvirki (razglašajo jih za sovražnika srca in ožilja). Sojino mleko in sir mi nikoli nista teknila, še manj zelenjavni polpeti ali rastlinski hamburgerji, in verjetno bo tako tudi z laboratorijskimi proteini. Evolucijska zverina še vedno rjove v meni. Tako močno, da me niti ideologija o zdravljenju narave z zniževanjem toplogrednega metana ni prepričala. Na odločitev o moji vsejedosti pa so dokončno vplivale neumnosti, ki so jih zagovarjali apologeti veganstva. Ko sem videl prvo kravo z zbiralnikom metana na gobcu, mi je postalo precej hitro jasno, da bo veganski poslovni model kmalu zašel v krizo. Ob dobrem smehu si nobene stvari ne želiš bolj od zapečenega, sočnega zrezka. No, govedo je kmalu zgubilo tiste svoje čudne naprave in restavracije so zopet začele te...

       Ko se mi je rodil drugi otrok, sem padel v nekakšno moško poporodno depresijo. Kakšen mesec sem premleval, kako se lotiti očetovstva, da ne bom vzgojil otroka v podobnega idiota, kot sem bil sam. Na vsak način sem hotel pretrgati tradicijo, ki se je vlekla z roda v rod. Moj oče, oče mojega očeta in njegov oče, vsi smo bili nekakšni domovinski hlapci. Ja, abstraktna domovina je bila pomembnejša od konkretnega ženskega telesa. Za domovino se je borilo, za domovino se je umiralo, za domovino se je služilo, za domovino se je jokalo in veselilo, predvsem pa smo ji morali biti hvaležni za darove, ki smo jih posedovali, čeprav smo morali krepko garati zanje in plačevati davke. Domovina nas je blagoslavljala in mi smo plačevali njene blagoslove, nekateri celo z lastnimi življenji. Takrat sem spoznal, da obstaja še nekaj več od domovine. Svoboda! Občutek, da nikomur nisi dolžan poravnavati računov, da živiš! Oprijel sem se novega mota, slekel plašč vsiljene odgovornost...