Starostno odraščanje

       Prav nobene sentimentalnosti ne čutim do tako poveličevanega varstva starejših, kot je dolgotrajna oskrba. Res je, da človek prej ali slej konča svoje življenje, svoje bedno življenje. Zadnji meseci, dnevi, ure so prav to: skrajna beda. In če se že toliko natezamo okrog vprašanja, kdaj se življenje dejansko začne, bi morali tudi katero reči o tem, kdaj se predčasno konča. Verjetno takrat, ko Homo sapiens izgubi svoj pridevnik (misleči, moder, razumen, okuševalski) in ostane zgolj biološki rod. Postane bitje, ki še vedno bije, čeprav ne ve čemu in komu na čast. No, osebno sem prepričan, da se človek veliko prej spremeni v vegetativno obliko, in sicer takrat, ko mu bližnji ali širša družba odvzame opravilno sposobnost ali ravnajo z njim tako, kot bi imeli pred seboj bitje brez lastne volje. Take primerke srečujem že od malih nog in precej pogosto. Starost sama po sebi je za marsikaterega mlajšega izgovor, da prevzame nad njo nadzor. Pri primerkih, ki imajo tekoč...

       Po 65. letu dobesedno šteje vsak dan. Opustite vaje za gibčnost in moč, pozabite na daljši sprehod, zanemarite ročno pisanje in branje, pustite drugemu, da pokosi travnik okrog hiše … Po vsaki taki prekinitvi se prikrade togost v telo, in potreben je vsaj kakšen teden, da se je otresete. Če pa si privoščite večmesečni počitek, je vprašanje, ali se boste sploh še kdaj vrnili ali pa boste obtičali med betežniki. Ja, staranje je zanimiv proces. Človek mora nenehno raziskovati sebe in preizkušati, kaj mu najbolj ustreza, da ohrani oziroma izboljša lastno vitalnost. Gerontologi nam dopovedujejo, da je upadanje imanentno povezano s staranjem. No, upočasnjevanje se vsekakor dogaja. Kako vidno bo postalo, je najbolj odvisno od nas samih. Um in telo služita, če ju uporabljamo. Mnogi tako doživljajo upadanje procesne učinkovitosti že v mladih letih. Starost je le izgovor, zakaj se proces kasneje pospeši. Zato je še kako pomembno, da oživimo mladost v nas. Ne spominov na...

       Pri teh spopadih za nacionalno rasno čistost, ki se odvijajo po Evropi in Severni Ameriki, pravzaprav ne vidimo pravega bistva. Izpostavljamo kulturna neskladja, ekonomsko ogroženost večinskega prebivalstva in njegovih vrednot. Mobilnejši, napredni in izobražen del populacije iz migracijskih priseljevanj niti ne dela nekega pompa. Udarni in gorki so predvsem v desničarskih vrstah. Prav nazadnjaki so namreč tisti, ki s prihodom migrantov dobivajo neposredno konkurenco, nas levičarje pa bi morala še kako skrbeti ogroženost osebne svobode zaradi ponovne koncentracije patriarhatu naklonjenih osebkov. Mogoče nas bo začasno obvaroval spopad med njimi za primat, toda popolnoma jasno nam mora biti, da se bo prej ali slej prst uperil, oziroma se je že, v svoboščine in pravice, ki jih zagovarjamo libertini. Še posebej bo na udaru naš svobodomiselni osebni življenjski slog. Prav slednji gre še kako v nos nazadnjaški druščini, in ni pomembno, je tujega izvora ali iz domač...

       Ko avtokrat drugemu avtokratu očita, da so parlamentarne volitve v njegovi državi politično gledališče, se dejansko lahko zamislimo. Nacionalisti, populisti, militaristi še zdaleč niso vsi isti, ne govorijo istega jezika. Tudi podobnega ne. Globalnega videnja torej ni in tudi nečesa, kar bi lahko poimenovali za mednarodno politično usmeritev, ne. Narcisoidna psihopatologija preprosto ne dopusti "gazdam", da bi razvili tisto minimalno empatijo, ki je nujna za spoštljivo sobivanje in sodelovanje. No, v nečem so si enotni: "Cilj posvečuje sredstvo," kot bi prikimal stari dobri Nietzsche. Ja, prav tisti Nietzsche, ki je vehementno vzkliknil: "Bog je mrtev," ob lastni smrti pa "modro molčal". In podobno kot je bila za Nietzscheja filozofija terapija, s katero si je lajšal tesnobne trenutke in depresijo, imajo volitve v državah, ki jih vodijo avtokrati, nekakšno podobno vlogo. Navdušenje ob vnaprej zagotovljeni zmagi ni zaigrano. Je edino prist...

 Vadba nizke intenzivnosti Devetdeseti dan je lezel v strmino. Začetna utrujenost je izginila, tudi neusmiljeno izkašljevanje sluzi, ki ga je ustavljalo na vsakih nekaj metrov, je postajalo redkejše. Tokrat se je ustavil pod kočo, ne da bi zajel zraka, se nadihal, odpočil, ampak da se je razgledal po dolini pod sabo. Hiše in naselja tam doli so še najbolj spominjala na krajinsko tihožitje. Ljudje so pomanjšani izginili, se razgubili v trepetajočem zraku. "Ja, spodaj je vroče," je pomislil, "tu zgoraj pa še tako sveže, kot da bi sonce ne božalo vrha že vse od zgodnjega jutra." Bil je zadovoljen. Le enkrat samkrat je predahnil ob vzpenjanju. Pomagalo mu je, da se je nasilno izkašljevanje nekoliko umirilo. Vsekakor ni bilo več tisto, ki ga je ustavljalo in prisililo k počitku. Nekajkrat, še čisto na začetku, so mu družbo pri vzponu delali domači, a so se kmalu naveličali pogostih postankov, čakanja in gledanja bližnjega, kako ga trpinči bolehna notranjost. Tudi dr...