Objave

Mentalna omejenost umetne inteligence

Slika
       Ali sploh lahko govorimo o nečem takem, kot je mentalna omejenost umetne inteligence? Mislim, da ja, vsaj dokler bomo strojno učenje in njegove izdelke uvrščali med inteligenco. Drugače pa UI sploh ni nobena inteligenca, saj se ne odloča na osnovi lastnih presoj, ampak algoritmov, ki jih v stroje zapisujejo moralno in poslovno omejeni, mogoče tudi s predsodki travmatizirani človeški možgani. Torej, dobili smo neverjetno sposobno knjižnico, iz katere lahko v trenutku potegnemo izraze in podatke za naše ustvarjalno delo. Pravega ustvarjalnega dometa pa UI nima. Oziroma, kdor ji kaj takega pripisuje, pravzaprav ne ve, kaj ustvarjalnost je. Slednja še zdaleč ni golo posnemanje in ustvarjanje izdelkov na osnovi vzorcev; že videnega, že slišanega. Sam jo večkrat izzivam z različnimi lastnimi besednimi konstrukti, a mnogokrat izvisim skupaj z oportunističnim pojasnilom: "Sem nastavljena tako, da sem izjemno previdna in se izogibam temam, ki bi lahko delovale političn...

Desničarstvo

Slika
       Še pred slabim letom sem bil prepričan, da gre pri desničarstvu za politično opredelitev, za nekakšne konservativne vrednote, usmerjene v ohranjanje tradicionalnih običajev in pogledov na družbeno resničnost. A očitno sem se hudo motil. Če pregleduješ in bereš objave na družbenih omrežjih, pod katere se nedvomno podpisujejo desničarji, kmalu opaziš, da gre v bistvu za težko mentalno prizadetost, za bolezen, ki se poraja iz občutka mentalitete žrtve. Ja, desničarji sebe razumejo kot žrtve sprememb, mogoče celo vsega, kar je napredno. Zanje je internet zgolj orodje prepričevanja, s katerim želijo ohraniti obstoječa, celo nekdanja družbena razmerja. Še zdaleč pa digitalizacije ne razumejo kot svetovne revolucije, ki bo krepko spremenila naše bivanje in vzpostavila popolnoma drugačne odnose. Kar ni uspelo komunizmu, se na spletu oblikuje z levo roko. Mladi na gorski kmetiji, v zapečkarski vasici razmišljajo podobno kot mladi v mestnih stolpnicah. Po eni strani se ...

Lepa pričakovanja

Slika
       Zadnje dni veliko razmišljam in pišem o lepoti. Prej si niti predstavljal nisem, za kako kompleksen fenomen gre. Ja, lahko bi napisal pojav, ampak potem bi ne bil v trendu sociološkega razmišljanja. In prav nekaj podobnega se dogaja tudi z lepoto. Tudi slednja je v trendu časa, v katerem jo obravnavamo. Zanimivo, nenehno niha med iskanjem popolnega reda, sorazmerij in izražanjem čustev ter kaosa. Atletsko postavo je nadomestila srednjeveška zanikrnost ter zamaknjenost v onstransko duhovnost. Lepa je bila Marija, vse ostale grešnice, in podobno temu so se obnašali tudi moški do žensk. Renesansa je bila parstoleten poskus vrnitve na antične ideale, humanizem pa je vnaprej odpuščal pregrehe, ki so se zapisovale na telesu. Človek, kakršen že je, postane merilo vsega. Zaradi številnih dodatkov in dekoracij se telesna bit izgubi v baroku in rokokoju, klasicizem in razsvetljenstvo pa človeka spet soočita s sabo: kruto in neozdravljivo za človeško dušo in hkrati pogub...

Upravitelji javnih zadev

Slika
       Ljudje smo res slike, vredne tega imena. Smo namreč bolj ali manj poslikana platna, anonimna dela političnih artistov. Kot takšni ne ločimo med oblastjo in uslužbenci. S propadom sužnjelastništva in fevdalnega sistema je namreč propadel stari koncept oblasti, ki so si jo prisvajali vladarji in njihovi vazali, suvereni v božjem imenu. Propadlo je vse, čemur se je človeštvo moralo klanjati, se podrejati. A barikade očitno vedno izučijo le peščico, ki se kmalu povzdigne nad ostale in jih potem obvladuje v imenu nekakšne pravne države. Kar naenkrat se znajdemo v primežu "demokratične" prisile, ker smo se baje prostovoljno odpovedali nekaterim pravicam v prid skupnosti. Kakšen blef, kakšna manipulacija! Volimo jih v našem imenu, a kljub temu pristajamo na postopno razvrednotenje skupnega premoženja. Če smo nasledniki ideje, ki je 1789. leta zrušila absolutizem v Evropi s pozivi k svobodi, bratstvu, enakosti, ni nobenega dvoma, da na volitvah izbiramo izključno upra...

Lepi gredo v nebesa, grdi v pozabo - 4

Slika
  Brez golote ni lepote Stala je tiho, nekoliko skrušeno v ozadju, za težkim zastorom iz žameta. Bila je njena zadnja predstava. Še zdaleč si ni predstavljal, da bo kdaj ta dan prišel in danes je tukaj. Prekmalu, mnogo prekmalu, saj jo doma čakata še dva najstniška otroka. Plača natakarice, ki bo izpostavljala rit v vzburjeni atmosferi, da bodo po njej grabili, ko bo lovila ravnotežje s polnim pladnjem, bo majhna, absolutno prenizka, da bo lahko sledila potrebam odraščajočih pubertetnikov. Seveda, bi lahko pri strani ujela še kakšnega beliča, od napitnine ali hitre zadovoljitve obiskovalca, obiskovalke pod mizo, v straniščni kabini ali za vogalom utesnjene ulice. Ja lahko bi ujela, lahko bi koga tudi precej obrala, a se ji je takšno početje gnusilo. Vsa ta pohota, kateri je praktično služila s telesom na varni razdalji, razmejeval jo je majhen oder pred težkimi zavesami, jo je dobesedno odbijala. Po vsakem nastopu jo je zvijalo črevesje, pritiskalo, da bi iztisnilo iz sebe to dušev...