Objave

Vzgojni načrt

Slika
       "Oživili bomo vzgojni načrt, kot je bil že zamišljen in sprejet, in je na šolah zagotovil red in spoštovanje. Žal so ga potem zmaličili s permisivnostjo, zbirokratiziranim upravnim postopkom ter neutemeljenimi inšpekcijskimi postopki," je prepričana ena izmed nadutih državnih sekretark na ministrstvu za šolstvo. Sam pa vem, da pobožne želje avtoritet in avtokratov dvomljivega slovesa niso dovolj, da lahko v šolstvu kar koli spremenimo. Bil sem namreč eden tistih problematičnih učencev, pri katerih je bila v sedmem in osmem razredu mama več v šoli od mene. Ja, tako se je začelo, niso bili odličnjaki tisti, ki so postopno sesuvali sistem "priznanih resnic", ampak vedenjsko problematični, ker jih učiteljeraj ni znal pridobiti za mirno in spoštljivo sedenje v klopeh ter podajanje pričakovanih odgovorov. Vedeti moramo, da je današnja šola talka podobnih problematičnih učencev in podobno nadutih staršev, kot je omenjena državna sekretarka. Tu gre za še kako očitno ...

Prevladujoča vrsta

Slika
       Kako je Homo sapiens postal prevladujoča vrsta? Zanimivo, po vseh stoletjih raziskovanja in umskega razglabljanja še vedno obstajajo različna pojmovanja. Ena bolj zanimivih in za nas še posebej privlačnih je trditev, da se je človek povzpel na prvo mesto med primati po zaslugi lastne inteligentnosti, možganov. A podporniki omenjenega mišljenja pozabljajo, da so prvotni možgani zgolj posledica biološkega razvoja, ne pa kulturne evolucije. Človek vsekakor ni biološko bitje, ki je bilo pregnano iz raja. Tisto je moralo biti neko drugo. Človeški predniki so tavali dobre tri milijone let po afriških savanah in evroazijskih stepah, preden so začeli udomačevati živali in se za silo ustalili blizu krajev, kjer so rasla žita, trdijo paleoantropologi. Človek se ni razvijal samo kot biološki fenomen, ampak tudi in predvsem kot kulturni. Zakaj je znal bolje luščiti jedrca, drezati v mravljišča, klatiti ter tepsti s palico od bratrancev šimpanzov, se znanstveniki še vedno ...

Za prst v rit...

Slika
       Kako kaj skrbimo za svojo rit? Če sodimo po odzivnosti na vabila, ki jih NIJZ pošilja starostnim skupinam zvišanega tveganja, potem manjka le še nekaj odstotkov do zamišljenega 70-% odziva. Seveda ženske tudi v tem pogledu prekašajo moško populacijo. Ne bom trdil, da so doslednejše do sebe od moških, kot trdijo poročevalci akcije. Nesporno je, da jim zdravstvo tudi na splošno posveča več časa zaradi njihove ranljivosti in razplodnih funkcij. In ko se človek navadi na neka rutinska opravila, tudi druge diagnostične posege sprejema nekako samoumevno. No, ob nekaterih diagnostičnih preiskavah, kot so kolonoskopija in drugi endoskopski posegi v telesno notranjost, se človek že po naravi počuti nelagodno, mogoče celo mučno. Vsaka, še tako obrobna diagnostika izzove zaskrbljenost in včasih tudi močan odpor. Največkrat se ga celo ne zavedamo. Čutimo le nekakšno neprijetnost in odvečnost ter nemoč zaradi izgube nadzora nad lastnim telesom. Da o mamografiji in dentalni...

Odrasti sine

Slika
       Lažje rečeno kot izvedeno. Pa ne zato, ker je odgovornost nekaj, kar mladi sila težko sprejemajo, ampak ker možganski čelni reženj, ki omogoča polno nadzorno funkcijo, dozori šele okrog 40. leta in tudi pozneje. No, če sem odkrit, sam niti v sedemdesetem letu še nisem dojel, za kakšno zrelost gre in kako se počuti "odrasla" oseba oziroma nekdo, pri katerem so možgani dosegli razvojni vrhunec. To pomeni, da so vse funkcije integrirane, celovito povezane in se procesno dopolnjujejo. Kdaj takšno obdobje nastopi pri človeku, si niso enotni niti nevroznanstveniki. Nekateri so prepričani, da se to zgodi med 20. in 30. letom, drugi med 30. in 40. letom, tretji, in teh je očitno manj, pa po 40. letu. Mogoče bi možgansko zrelost lahko izrazili z razmerjem med čustvenimi odzivi, ki so posledica delovanja limbičnega območja, in sposobnostjo prefrontalnega korteksa, da krotimo strast, jo spravimo pod nadzor razuma in seveda sebi v korist. Prav to pa je nekaj, česar se uči...

Dobrodošli na pojedino

Slika
       Ko umremo, naše telo takoj postane vir energije in hranil za razkrojevalce. Najpomembnejši med njimi so bakterije, s katerimi praktično živimo v sožitju, dokler s smrtjo ne propade naš imunski sistem. Ta skrbi za ohranjanje krhkega ravnotežja med telesom in najbolj razširjenimi organizmi na planetu, bakterijami. Nesporno so med njimi oportunistični, koristni mikroorganizmi, ki sobivajo s telesom in sodelujejo v njegovih procesih, a vprašanje je, kako se vedejo, ko odpove nadzor imunskega sistema. V človeškem telesu je približno tretjino več bakterijskih celic kot človeških, še posebej v prebavnem traktu in na koži. In ko telo odmre, procesu smrti sledijo tudi zarodne, samoobnavljajoče matične in rakave celice. Kot bi sledile nekemu kodnemu mehanizmu pripadnosti, čeprav so drugače delitveno nesmrtne. Brez stalnega nadzora belih krvničk in protiteles simbiotske bakterije vdrejo v krvni obtok in tkiva, kjer začnejo z encimi razkrajati celice za lastno prehrano. V...