Starostno odraščanje

  Renesanso v 15. in 16. stoletju lahko pojmujemo kot miselni prerod, razcvet, lahko pa tudi kot umetniško in intelektualno prizadevanje, da bi se vrnili v klasično grško in rimsko obdobje. Italijanska umetnost tistega časa je odličen primer nostalgičnega vračanja v preteklost. Kljub temu se je z renesanso začelo rušiti brezpogojno srednjeveško versko avtoriteto in s tem postavljanje temeljev za razsvetljenstvo v 18. stoletju. Dobo razuma zaznamujejo okrepljena vera v človeka, znanstvena revolucija in empirizem. Zaradi razvoja logike in naraščajoče svobodomiselnosti je bilo obdobje pomembno tudi po odločnem obračunavanju z verskim absolutizmom in dogmatizmom. Toda danes, ko doživljamo restavracijo desničarskih vrednot, se sprašujemo, ali nas je humanizem dejansko prevzel ali pa še naprej ostajamo žrtve duševne nedoraslosti. Okoliščine in razmerja kar naenkrat niso naklonjena individualizmu ter svobodnemu mišljenju. Ljudje znova potrebujemo nekoga, ki bo skrbel za nas in bo prevzel ...

       Nekateri hlapčevsko klanjanje razumejo kot zunanjepolitični blagoslov. Sam na to gledam izključno kot posledico izražanja genov, ki aktivirajo preživetveni nagon, posredno pa vplivajo na psihofizično sestavo posameznika. Prav zato izdajalstvo samo po sebi še zdaleč ni zgolj pridobljena značajska lastnost, ampak je evolucijsko vgrajeno v vedénje določenega dela populacije. Izdajalstvo je v vsakem pogledu arhetipsko. Moč samega izražanja se krepi ali izničuje v nezavednem, navzven pa se kaže kot tipično posameznikovo obnašanje. Izdajalske osebnosti tako ni mogoče pozdraviti, kot s prehranskimi dopolnili ni mogoče spodbuditi inteligentnosti. Obe sta namreč zapisani globoko v genomu, sprožita pa se v primernih okoliščinah. Če se izrazimo evfemistično, je izdajalstvo posledica evolucijske genetske napake. Danes že lahko znanstveno pojasnimo in prikimamo znamenitim Cankarjevim besedam: "Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!" Samo poglejmo ključne vrednote domačih na...

       Prav nobene sentimentalnosti ne čutim do tako poveličevanega varstva starejših, kot je dolgotrajna oskrba. Res je, da človek prej ali slej konča svoje življenje, svoje bedno življenje. Zadnji meseci, dnevi, ure so prav to: skrajna beda. In če se že toliko natezamo okrog vprašanja, kdaj se življenje dejansko začne, bi morali tudi katero reči o tem, kdaj se predčasno konča. Verjetno takrat, ko Homo sapiens izgubi svoj pridevnik (misleči, moder, razumen, okuševalski) in ostane zgolj biološki rod. Postane bitje, ki še vedno bije, čeprav ne ve čemu in komu na čast. No, osebno sem prepričan, da se človek veliko prej spremeni v vegetativno obliko, in sicer takrat, ko mu bližnji ali širša družba odvzame opravilno sposobnost ali ravnajo z njim tako, kot bi imeli pred seboj bitje brez lastne volje. Take primerke srečujem že od malih nog in precej pogosto. Starost sama po sebi je za marsikaterega mlajšega izgovor, da prevzame nad njo nadzor. Pri primerkih, ki imajo tekoč...

       Po 65. letu dobesedno šteje vsak dan. Opustite vaje za gibčnost in moč, pozabite na daljši sprehod, zanemarite ročno pisanje in branje, pustite drugemu, da pokosi travnik okrog hiše … Po vsaki taki prekinitvi se prikrade togost v telo, in potreben je vsaj kakšen teden, da se je otresete. Če pa si privoščite večmesečni počitek, je vprašanje, ali se boste sploh še kdaj vrnili ali pa boste obtičali med betežniki. Ja, staranje je zanimiv proces. Človek mora nenehno raziskovati sebe in preizkušati, kaj mu najbolj ustreza, da ohrani oziroma izboljša lastno vitalnost. Gerontologi nam dopovedujejo, da je upadanje imanentno povezano s staranjem. No, upočasnjevanje se vsekakor dogaja. Kako vidno bo postalo, je najbolj odvisno od nas samih. Um in telo služita, če ju uporabljamo. Mnogi tako doživljajo upadanje procesne učinkovitosti že v mladih letih. Starost je le izgovor, zakaj se proces kasneje pospeši. Zato je še kako pomembno, da oživimo mladost v nas. Ne spominov na...

       Pri teh spopadih za nacionalno rasno čistost, ki se odvijajo po Evropi in Severni Ameriki, pravzaprav ne vidimo pravega bistva. Izpostavljamo kulturna neskladja, ekonomsko ogroženost večinskega prebivalstva in njegovih vrednot. Mobilnejši, napredni in izobražen del populacije iz migracijskih priseljevanj niti ne dela nekega pompa. Udarni in gorki so predvsem v desničarskih vrstah. Prav nazadnjaki so namreč tisti, ki s prihodom migrantov dobivajo neposredno konkurenco, nas levičarje pa bi morala še kako skrbeti ogroženost osebne svobode zaradi ponovne koncentracije patriarhatu naklonjenih osebkov. Mogoče nas bo začasno obvaroval spopad med njimi za primat, toda popolnoma jasno nam mora biti, da se bo prej ali slej prst uperil, oziroma se je že, v svoboščine in pravice, ki jih zagovarjamo libertini. Še posebej bo na udaru naš svobodomiselni osebni življenjski slog. Prav slednji gre še kako v nos nazadnjaški druščini, in ni pomembno, je tujega izvora ali iz domač...