Starostno odraščanje

       Sem eden tistih, ki bolj kot delo cenim razvedrilo in počitek. Delo ima zame negativno konotacijo. Imam ga namreč za izkoriščevalsko metodo, ki pod različnimi pretvezami izčrpava ljudi. Drugi mu predpisujejo ustvarjalne vrednote. Vsekakor ima tudi slednje, čeprav je ustvarjalnost sama po sebi odvisna od človekove samoorganizacije in časa, ki ga ima na voljo, da se posveča določenim vprašanjem. Toda večina ljudi mora slediti ritmu organizacije, v kateri so, to pa je povezano s kroničnim stresom. Vsi poznamo besede: "Spet ta ponedeljek!" Produktivnost in ustvarjalnost na ta dan sta si podobni, nižji in zaenkrat še nobena raziskava ni prispevala rešitve, kako omenjeni negativni motivaciji, posledici prepričanja, spodrezati krila. Imel sem znanca. Tudi on se je bolj izogibal delu. Je pa imel čudovito lastnost. Ko so se težave nakopičile, je legel in zaspal. "Spanje me nikoli ne razočara," je govoril. Študija ni zaključil, je pa postal uspešen podjetnik z nekaj de...

       Vprašajmo se: "Kaj ljudem sploh še ostane, ko nadzor nad njimi politične sile absolutizirajo do te mere, da človek praktično nima več nobene veje, za katero bi se ujel v prostem padu? Sam v nobenem pogledu ne odobravam parlamentarnih preiskav. Ne takšnih, ne drugačnih, saj služijo izključno politično-propagandnim namenom. V najboljšem primeru so podobne srednjeveškemu lovu na čarovnice, kjer človeku pritisnejo vidno znamenje pečanja s hudičem. Moralne obsodbe so vedno hujše od sodnih preganjanj. Človeka onečastijo in spodbujajo k brezglavemu lovu, poniževanju in nekaznovanemu preganjanju ožigosanih. "Moralna obsodba pove, kako dejanje ovrednotimo, ne more pa sama pojasniti, zakaj se je nekaj zgodilo," pravi Sašo Dolenc. Celovitost dogodka, predvsem pa vzroki zanj, ostajajo skriti, stigmatizacija pa deluje prepričljivo; tako zelo, da se dokazi zdijo nepomembni, celo nepotrebni. Dejanje in krivec sta znana, potreba po globljem preiskovanju pa praktično nesmiseln...

       Kako pogosto se vračamo v preteklost? Nam takšen podatek lahko pove kaj o naši usmeritvi? Smo samostojni ali še vedno odvisni od naklonjenosti drugih? Mogoče smo le sopotniki brez lastnih pogledov in prepričanj? Slednje je vsekakor potrditev, da je naše odraščanje zastalo že zelo zgodaj, v obdobju ranega najstništva. Vsekakor gre za infantilno značajsko potezo, podprto z dobro mero koristoljubja. Ja, otroci vedo, kako se je treba obnašati, nekateri se znajo celo prikupiti, da dobijo želeno stvar ali si pridobijo pozornost. Marsikdo bo rekel: "Tako je tudi prav!" Sam pa se sprašujem, ali se moramo odrasli res vesti kot pocukrani, pokorni psički, da se nam ustreže. Mar ne razpolagamo s potrebnim znanjem in argumenti, da lahko pojasnimo lastna dejanja in prepričamo druge o smotrnosti naših potreb in pogledov? Saj ni narobe, če nekomu prikimavamo, zato da ne bi prizadeli njegovega samoljubja, napačno pa je, če se z drugimi strinjamo le zato, ker bomo od tega imeli...

       Temu lahko tudi rečemo prevara spoznanja. Ko smo se bolj ali manj nadejali, da bo prihajajoča vladna koalicija zmanjšala vrste v zdravstvu, so se te začele nabirati še pred uradniškimi okenci. Ja, za storitev e-uprave že stojimo v vrsti, z zmanjšanjem števila zaposlenih uradnikov za 10 odstotkov, pa bomo morali na žige in podpise očitno čakati tudi pred upravnimi organi. Vrste vsekakor bodo, a zaenkrat še nihče ne ve, kako dolgo bomo čakali oziroma kdaj se bomo morali prednaročiti, da bomo pravočasno dobili, recimo, nov potni list, zamenjali vozniško dovoljenje ali nam bodo izdali gradbeno odločbo. Bomo čakali dve uri, dva dni, dva meseca ali dve leti? Zdaj lahko zagotovo rečemo, da bo nepremišljeno povečevanje obrambnega proračuna v Podalpski domačiji v celoti razblinilo upe in obljube vseh, tistih, ki so jih dajali, in nas, ki smo verjeli! In ko obeti zaradi piškavih 300 milijonov strmoglavijo, potem vemo, da imamo opravka, ne le z ideološko izkrivljenimi po...

       Neposreden dokaz tipičnega nazadnjaštva je skrb političnih strank za povečevanje članstva. Še vedno so namreč prepričane, da je število tistih, ki plačujejo članarino, najboljši porok za njihovo rast in krepitev vloge med volivci. Generalna zmota! Vrnimo se za trenutek v obdobje totalitarnih režimov (boljševizem, fašizem, komunizem …), milijonsko članstvo je partije dobesedno odneslo na smetišče zgodovine. Velike stranke namreč v sebi porajajo nasprotja mišljenj, programov in pobud, ne glede na to, kako čvrsto, premočrtno so vodene in nadzorovane. Kaj pa vemo, kaj vse se dogaja znotraj, recimo SDS? Dolgo se ne zgodi nič, kar bi opazila širša javnost, nato pa se v kratkem času zgodi vse. Kaj sploh lahko še ponudi ena stranka ali par njih v tako kompleksnem svetu, kot je naš? Popolnoma nič drugega kot ideologijo. Od slednje pa se ne da živeti! Kvečjemu se naučijo kleti tudi najbolj vzdržni ljudje, ki se vztrajno upirajo primitivizmu. Klasično strankarstvo in pa ...