Starostno odraščanje

 Krepitev oslabele mišice zapiralke  (požiralniški sfinkter)      Spet ga je vrglo iz sna. Sredi noči. Sanjal je, da mu nekaj vdira v sapnik in nikakor si ni upal vdihniti. Poganjal se je za zrakom! Groza! Nekako mu je le uspelo nabrati nekaj zraka in izdihniti, potem pa zajeti s kratkimi vdihi toliko zraka, da je lahko zakašljal. Najprej šibko, potem močno, dokler cev ni bila čista. A grlo in požiralnik sta bila suha in kašljanje se je nadaljevalo. Nekaj ga je neusmiljeno dražilo. Šele dva velika kozarca vode sta pomirila posiljevanje obtičale želodčne kisline in siljenje na bruhanje. "Tretjič v nekaj dneh," pomisli. "Tretjič, ko se je v sanjah reševal pred zadušitvijo!" Tudi ko je bil pokonci, je iz želodca privrelo nekajkrat na dan. Kadar se je sklanjal, dvigoval kaj težjega in je malo prej jedel, pa so bili neželeni vdori še pogostejši. Nekako je sprejel, da je bil del statističnega povprečja, ki prizadene približno petino prebivalstva v razvitem svetu in...

       Ura je naprava, s katero merimo čas, bi lahko rekli poenostavljeno. Toda ali je čas sploh merljiv, tako kot so višina, dolžina, obseg, sila, teža, količine …? Če govorimo, da je vesolje brezčasno, neskončno, potem nima začetka, ki ga je zaznamoval veliki pok in konca, ki naj bi se končal z raztrganjem prostora, s kozmično smrtjo. Nima preteklosti in ne prihodnosti. Toda ali je tako tudi s stvarmi, z odnosi med njimi in s pojavi znotraj kozmičnega prostora? Vsekakor ne! Ko se pojavi gravitacija, stvari zaznamujeta gibanje in dimenzija prostor-čas. Trajanja so prostorsko in časovno pogojena, sam čas pa je odvisen od ukrivljenosti prostora. Zaenkrat si fiziki še niso enotni ali gre za lokalni pojav, individualno percepcijo ali občo vesoljsko dimenzijo. Nesporno je, da je čas v vsakem primeru povezan z dogajanji, s spremembami, gibanjem. Če ima nekaj svoj začetek in konec, lahko izmerimo trajanje. Nespremenljivi pojavi nimajo notranje dinamike, so praktično večni ...

       Dostopnost do digitalnega sveta je po zaslugi spleta sila preprosta. Obstajajo ponudniki vsebin, med katerimi postaja umetna inteligenca največja, vendar še zdaleč ne moremo trditi, da gre za njihove umotvore. Nasprotno, na spletu objavlja na milijone avtorjev, večina brezplačno, drugi so skriti za plačljivimi zidovi, medtem ko načrtno elektronsko skeniranje preoblikuje v digitalni signal množico tiskanih izvodov. Uskladiščenih podatkov je tako malo morje, njihovo preoblikovanje in posredovanje pa merimo v terabajtih in gigavatnih urah, ki jih porabljajo pregrete digitalne tovarne ter prejemniki informacij. Odgovori na zahtevo niso le pomembno obeležje sodobnih družb, ampak tudi anonimnost njihovih avtorjev postaja kronična. Z njimi služijo predvsem informacijski ponudniki, kot so družbe, ki razvijajo umetnointeligenčne platforme. In medtem ko strežejo naročnikom, pozabljajo na vire ter avtorje. Lahko bi rekli, da veliki koraki, s katerimi umetni um napreduje,...

       Kako velikodušna beseda za manipuliranje z našimi čustvi. Ne pripadamo zgolj sebi, pripadamo tudi partnerju, družini, soseski, skupnosti, podjetju, narodu, državi … in vrag si ga vedi, komu še. Poznal sem precej domače podjetje. Pripadalo je delavcem in delavci so pripadali podjetju. To svojo pripadnost so izražali pokončno in ponosno, se trkali na prsa, dokler vodilni podjetja niso razprodali delničarjem, na plače delavcev pa pozabili. Denarci so se množili in kotalili od vlade do skladov, borze in v delničarske žepe, le za delavske mezde ga je bilo vedno premalo. Prihodnosti družbe ni ogrožal pohlep lastnikov, ampak delavske zahteve po višjih plačah. Dokler ni zaropotalo in so morali nekaj primakniti tudi v plačilne kuverte. Na koncu se je izkazalo, da ne eni ne drugi ne pripadajo podjetju, ampak izključno sebi in denarju, ki so ga lahko iz družbe izvlekli. Podobno je tudi v vsakdanjem življenju. Pripadamo si toliko časa, dokler imamo koristi od drugih, drug...

       Podrejenost je precej težka beseda. Še posebej, če z njo ocenjujemo človeka. Gre namreč za nekoga brez lastnih etičnih norm, ker mu način življenja predpisujejo drugi z obredi. Obrede živimo, da se izgubimo v povprečju in izognemo obči kritiki ali oznaki obstranca. Drugi nam povedo, kaj je prav, pa tudi kaj je narobe. Ali lahko o človeku sploh govorimo, da je človek v humanističnem pogledu, če nima lastnega odnosa do posamičnih in skupnih vprašanj, ki jih izraža prek interesov navzven? Razumem, da v vsakem od nas obstajata tudi določena potuhnjenost in izprijenost, še posebej, ko gre za lastne koristi. Toda, če osebnostnega oportunizma ne presežemo z aktivnim vključevanjem v politično okolje, potem ostajamo na stopnji "homo primitivusa" ; po starogrško "idiotesa" . Pustimo ob strani ljudi, ki so se namerno umaknili iz makro družbe v mikro okolje. Na tem mestu govorimo predvsem o ljudeh, ki delujejo na ravni primitivnih nagonov in neposrednega preživetja. Pri ...