Starostno odraščanje

       Življenje vsekakor ima smisel, če to ni smisel nekoga drugega, ki ga mi prostodušno živimo. Recimo poet urbane tesnobe, Charles Bukowski, se je še kako zavedal, kako trpeč je lahko vsakdan, ko nas budilka vrže iz sna, da se potem na hitro userjemo, poščijemo, operemo zobe, počešemo lase, se nafutramo in vstopimo z avtomobilom na kredit v bitko s prometom, da pravočasno pridemo tja, kjer potem za drugega ustvarjamo dobiček, ob tem pa se od nas še pričakuje, da smo za to hvaležni. No, Bukowski je bil očitno prevelik individualist, da bi se podrejal tujim vzorcem in fetišiziral delo za druge. Pridružil se je uličnim boemom, pijanduram, ženskarjem ter začel življenje z dna podrobno, predvsem pa sočno popisovati. Postal je pisatelj z obrobja, ki so ga brali tudi tisti v središču "spodobnega sveta". Umrl je v 74. letu. Tisti, ki so ga poznali, so bili prepričani, da ga bo tvegano in izzivalno življenje dotolklo dosti prej! A verjetno je bila volja po preživetju, črp...

       Koalicija se igra z ognjem. Veliki družbeni sistemi razpadajo, a ta nima odgovora niti na eno ključno vprašanje. Lepo je gledati državo v prostem teku, upamo lahko le, da se ta ne bo nadaljeval v prosti pad. Posvetovalni referendumi, ki jih koalicija predlaga, znajo kaj kmalu postati zakonodajni, le da jih bo takrat sklicala nasprotna stran. Kmalu bomo vedeli, kako velik del družbenega telesa pripada izvirnim načelom francoske revolucije (svoboda, enakost, bratstvo), kakšen del pa bogataški aristokraciji in simboličnemu Cankarjevemu hlapcu Jerneju. Če hočemo še naprej graditi skupnost enakopravnih državljanov, ki tvorijo suveren narod, se moramo enkrat za vselej otresti nazadnjaške dediščine in z njo patriarhata, ki se je zlil v versko-družinsko nepotokracijo. Za uspešen razvoj ne potrebujemo privilegijev, s katerimi nagrajujejo poslušne in z denarjem nas vseh plačujejo odpustke za lastne grehe. Država preprosto ne more ponuditi nič, ne da bi to vzela na druge...

       Nedavno sem prisostvoval predavanju s precej obetavnim naslovom, a klavrno vsebino. Imel sem občutek, da predavatelj nenehno lovi sebe za rep, ki se mu spretno izmika. Nedvomno je poznal nekatera dejstva, ko je govoril o naši nedoslednosti in pomanjkanju vztrajnosti, da bi začeto privedli do uporabne ravni oziroma konca. Ja, res, zakaj se nečesa lotimo, potem pa kmalu odnehamo? Izgovorov je precej več kot argumentov, da bi začeto nadaljevali in privedli do konca. No, tudi takšno predavanje je zgolj neobetaven poskus, še posebej neuspešen je z udeleženci, ki so se prišli učit, kako bodo postali bolj zagriženi in dosledni pri zasledovanju ciljev. Sam sem prepričan, da tisti, ki se podobnih predavanj udeležujejo, ker mislijo, da se bo v njihovem življenju potem dejansko kaj spremenilo, nimajo osnovnih sposobnosti in potrpežljivosti, da bi dosegli kakršnokoli napredovanje na izvedensko raven. Takšna predavanja so zgolj tolažilne nagrade za neuspeh, ki do neke mere...

       Tako vsaj nam predstavljajo proces, ki ga zaznamuje senescenca.   Celice izgubljajo sposobnost delitve in normalnega delovanja, ni pa rečeno, da tudi odmrejo. Slednje prevzemajo nekakšno zombijsko vlogo. V organizem sproščajo toksine, ti sprožajo lokalna vnetja in vrsto problemov. Najprej se postarajo posamezne celice, potem jim sledijo druge, dokler proces ne zajame celih tkiv in sistemov, kot je recimo imunski. Telo postopno izgublja sposobnost odziva, celične strukture in makromolekule se razgrajujejo, zaradi česar odmre posamezen organ ali nastopi smrt. Govorimo o telesni usodi, ki jo zaenkrat še ne moremo preprečiti niti zaustaviti. Vse lepo in prav. Potem pa se zgodijo 90-letniki, ki se odločijo, da bodo začeli delati vaje za moč. Po dveh mesecih, treh vadbah za moč nog na teden, so raziskovalci opazili, da so se mišice začele prebujati, gibanje je postalo hitrejše, prav tako odzivnost. S tem so ovrgli dosedanje prepričanje, da je vadba za moč v poz...

       Sem eden tistih, ki bolj kot delo cenim razvedrilo in počitek. Delo ima zame negativno konotacijo. Imam ga namreč za izkoriščevalsko metodo, ki pod različnimi pretvezami izčrpava ljudi. Drugi mu predpisujejo ustvarjalne vrednote. Vsekakor ima tudi slednje, čeprav je ustvarjalnost sama po sebi odvisna od človekove samoorganizacije in časa, ki ga ima na voljo, da se posveča določenim vprašanjem. Toda večina ljudi mora slediti ritmu organizacije, v kateri so, to pa je povezano s kroničnim stresom. Vsi poznamo besede: "Spet ta ponedeljek!" Produktivnost in ustvarjalnost na ta dan sta si podobni, nižji in zaenkrat še nobena raziskava ni prispevala rešitve, kako omenjeni negativni motivaciji, posledici prepričanja, spodrezati krila. Imel sem znanca. Tudi on se je bolj izogibal delu. Je pa imel čudovito lastnost. Ko so se težave nakopičile, je legel in zaspal. "Spanje me nikoli ne razočara," je govoril. Študija ni zaključil, je pa postal uspešen podjetnik z nekaj de...