Starostno odraščanje

       Prevedena O'Connellova knjiga z omenjenim naslovom (To Be a Machine) mi je po nekaj letih spet padla s knjižne police v roke. "Naš cilj je, da rešimo uganko možganov," je avtor zapisal nekje v njej. Priznam, da se z izrečenim popolnoma strinjam, čeprav me je v knjigi najbolj pritegnilo poglavje o singularnosti. O trenutku, ko se bosta biološka struktura in tehnologija, delo prav malo prej omenjenih možganov, združila v eno bit. "Singularnost nam bo omogočila preseganje biološkega telesa in možganov. Svojo usodo bomo vzeli v svoje roke," je prepričan Ray Kurzweil, izumitelj in futuristični mislec. Tudi sam močno verjamem, da bomo dosegli točko singularnosti v tem, prav gotovo pa v naslednjem stoletju. No, če nekoliko bolj razmislimo, bomo videli, da naša strojna prihodnost niti ni tako nenavadna. Saj jo že ves čas, od trenutka, ko se je človek znašel v skupnosti in organiziral prvi pogon na mamuta, živimo. Samo človeško telo je tudi drugače biološki stroj,...

       Ko se v tem dolgem vročem poletju, nekako namigujem na TV-nadaljevanko, v kateri je Roy Thinnes upodobil mladega Ben Quicka, znanilca sprememb v mestecu ob Misisipiju, razvnema razprava o osmišljanju starosti, razpravljalci največkrat pozabljajo, da je bistvo osmišljanja človek sam, ne pa družba, še manj država. Brez dvoma starost se spreminja, življenjska doba se podaljšuje in stroški na pasivnega upokojenca naraščajo. No, socialna država si je zadala cilj, da bo še aktivno prebivalstvo zavarovala za dobo starosti, predvsem pa onemoglosti. A kaj ko ta oblika še zdaleč ne deluje kot zavarovanje, se pravi, s plemenitenjem sredstev v sedanjosti za zmanjšanje socialnega in osebnega tveganja   v prihodnosti. Bolj ali manj imamo sistem, ki se preživlja iz rok v usta in brez podpore države bi vsi upokojenci, ne le nekateri, tenko piskali. Seveda se tudi javna sredstva napajajo iz naših malh, zato se mi prispevek države za pokojnine in invalidnine niti najmanj n...

       Neki strukturni biolog je izjavil, da bi morali spremeniti način učenja, da bi študente naučili kritično razmišljati. No, krepko naivna izjava je bila zapisana v časopisu 6. avgusta, na dan, ko je pred 81 leti "Malček" napovedal atomsko dobo z ruševinami in prek 100.000 mrtvimi meščani Hirošime. Ustvarjalci atomske bombe prav gotovo niso kritično razmišljali, ko so jo snovali. Tudi vojaki, ki so jo naložili in pilot bombnika B-29, ki jo je odvrgel, ne. Za ZDA je bil množični poboj zgolj tehnološki preizkus. Torej, kako naučiti kritičnega mišljenja generacije, ki jih že od rojstva vzgajamo po mišljenjskih vzorcih, prepredenih s predsodki? Če temu dodamo še številne psihosocialne ovire skupnosti in osebne frustracije, dobimo maso, ki je preprosto ni več mogoče gnesti. Domoljubje, vera in družina so mogoče res vrline, ampak kakšne? Njihovi apologeti na nasprotnike mečejo bombe, drugače misleče zmerjajo, jim grozijo, so do njih nasilni, jih izključujejo. Vedeti mo...

       Medtem ko je za nazadnjake štepanje otrok edini izhod iz demografskega krča in priložnost za gospodarski preboj, se nam v Podalpski domačiji odpirajo enkratne možnosti, da se resnično priključimo klubu razvitih in z blagostanjem obdarjenih skupnosti. Nizka rodnost ni zlo, ampak najboljše izhodišče na poti v tehnološki Eldorado. Ne potrebujemo cerkva, v katerih bodo krščence pitali s preživeto svetopisemsko moralo, ampak inštitute, kjer bodo neumorno snovali človeka prihodnosti in nadgrajevali biološke pomanjkljivosti, ki nas pestijo. In če smo do zdaj skrbeli predvsem za višjo produktivnost, se pravi za dobičke, bomo od zdaj razmišljali predvsem o strojnem nadomeščanju prepočasnih in negotovih ljudi. Algoritmi za ukinitev številnih, predvsem administrativnih, delovnih mest so že napisani. Tudi za razne "prince", ki poskušajo na vse kriplje vrniti skupnost v pamtivek. Služile bodo tehnologije, ne ljudje. S tehnološko raznovrstnimi roboti ter umetno inteligenco ...

Po kakšnih stotih ledvenih usekih in nekaj ubijalskih krčih, dobesedno so ga zvili k tlom, kot da bi ga pritiskalo pettonsko nakovalo, se je odločil. Nevidni pošasti, ki ga zgrabi vsake toliko časa in dolgoročno krni njegove gibalne sposobnosti, bo zavil vrat. A kje začeti? Po čistem naključju mu je padla v roke knjiga Alexandra Lowena, Bioenergija. Že pred tem je nekako slutil, da je telo zrcalo duše, a na vse skupaj niti ni bil pozoren. Verjetno tudi zaradi svojega osebnega zdravnika ne. Vedno je s tabletami zdravil le njegovo telo, o duševnosti in njeni povezanosti s telesnimi odzivi, občutki in počutjem se sploh nista pogovarjala. Neuk je torej zataval na neznano področje, v gozd nepoznanih dreves in sumljivega podrastja.  Strastno je obračal strani, se spraševal, kako je takšno delo spregledano ležalo na knjižničnih policah toliko let. Papir je že nekoliko posivel na robovih, a listi so bili še vedno zlepljeni, kot bi knjižni blok ravnokar prišel iz tiskarne.  "Po...