Starostno odraščanje

       Številne raziskave, usmerjene proti staranju in njegovemu upočasnjevanju, se v zadnjem času osredotočajo na mišična tkiva. Da so mišice presneto pomembne tudi za delovanje možganov in živčnega sistema nasploh, prikimavajo celo znanstveniki. Nevrobiolog Daniel Wolpert je pred časom celo postavil tezo, da imamo možgane zgolj zato, da ustvarjajo prilagodljivo gibanje. Mišice so torej edini mehanizem, preko katerega lahko možgani vplivajo na zunanji svet. No, danes vemo, da komunikacijski procesi potekajo večsmerno in da vzdrževanje tako kompleksnega sporazumevanja terja tudi kompleksno razumevanje sistema. Prav tu pa nam manjka še mnogo informacij in znanja nasploh. Če so se nedavno znanstveniki razveselili spoznanja, da so za krepke mišice zaslužne mutacije v genu miostatina, so kaj kmalu spoznali, da zgolj z dodajanjem agonista GLP-1 (Glucagon-Like-Peptide 1) preko zdravila semaglutid, ki ga uporabljajo tudi za hujšanje in vzdrževanje sladkorne bolezni tipa 2, ...

       Pravijo, da se optimist in pesimist razlikujeta po tem, kako vidita kozarec, do polovice napolnjen s priljubljeno pijačo. Optimist bo trdil, da je napol poln, pesimist pa, da je napol prazen. Lahko bi rekli, da gre zgolj za šaljivi dovtip, vendar temu še zdaleč ni tako. Pogled na svet oziroma mišljenje močno vpliva na naše počutje in zdravje, posredno pa tudi na odnos do soljudi, živali in stvari. Kdor se ukvarja z redno vadbo ali čem drugim, kar zahteva vztrajnost, dobro ve, o čem razpredam. Roke v položaju za sklece obstanejo, korak v strmini zamre, tek nas spravlja v slabo voljo, branje pa kar naenkrat postane dolgočasno. Težave, ki nas dobesedno vlečejo nazaj, je najlažje opravičiti s prepričanjem, da gre za pomanjkanje motivacije. Super, kajne, kot da lahko zgolj z voljo vzdržujemo svojo vztrajnost. Vendar je vedno več dokazov, ki govorijo o fiziološkem izvoru spodbud. Ključno vlogo pri tem, in to kar dvojno, kot nevroprenašalca in hormona, imata dopamin ...

       Nekateri nas poskušajo na vsak način prepričati, da je prihod desnega populizma neizogiben. Sam pa močno verjamem, da se čas nezmotljivih vodij in tako imenovanih desnih vrednot neusmiljeno izteka. Levičarstvo bo preživelo! Ne le zaradi svoje humanistične usmeritve in vere, da smo ljudje lahko boljši, kot so nas vzgojili, ampak predvsem, ker levičarstvo ne verjame, da svet lahko spreminjamo od zgoraj navzdol s pomočjo hierarhije in sklicevanjem na nekakšne imaginarne stvarnike. Levičarstvo je politični organizem, v katerem ni vodij, ampak zgolj nosilna ideja. Popolnoma zadošča vera v ljudi in njihove dosežke. Svet, ki stoji razvoju nasproti, zaznamujejo patriarhalna vzgoja, vera v nedokazljivo entiteto, grožnje in ustrahovanje, nasilje, senzacije, laži in dvomi, na predsodkih utemeljene vrednote, zaplankanost; z eno besedo: distopija! Ponazorjene ovire, ki preprečujejo pobeg v razsvetljeno družbo, še najbolj spominjajo na nekdanjo železno zaveso, za katero so ...

       Znova sem ponosen, da sem Slovenec. Naduti povzpetniki so končno doživeli to, kar jim gre. Končno so občutili na lastni koži, kaj pomeni okupacija razuma. Pred leti so pustošili po obalnem gospodarstvu, danes so se hoteli zmagoslavno vrniti na pogorišče, ki so ga pridne roke obnovile. Oh, kako prijetno je gledati zadrego, ki se riše po obrazih prisotnih, močno varovanih s policijo in vojsko. Primorci so tokrat očitno obudili spomin   na Ivanovo dediščino, zaradi katere so domala obstali v letu 2008. Dobro vedo, kdo jih je takrat potisnil ob tla, in mu danes na primeren način vračajo. Nekdo, ki te neprestano potaplja v preteklost, ne vidi prihodnosti, ampak zgolj sebe, svoje predsodke in zlorablja ljudstvo za zdravljenje lastne tesnobe in kompulzivnih motenj. Prav to se je danes v govoru pred zbranimi več kot potrdilo. Bolnik spreminja državo v lastni sanatorij, v katerem naj bi mu vrnili duševni mir, ki ga je po vsej verjetnosti ugrabila slaba vest. Prav ...

       Neki funkcionar policijske veteranske organizacije je izjavil, da si praznika, kot je dan suverenosti, ne pustijo ukrasti, zato bodo na "državni svečanosti" v Kopru sodelovali kljub nekaterim pomislekom. Očitno je zgolj slučajnost, da se ta oseba piše Čas. Čas je namreč bistven za vse, kar se dogaja tekom človeškega življenja. Brez človeka oziroma brez zavesti časa ni. Kozmična prostranost in neskončnost ga namreč ne priznavata. Vesolje hkrati poteka in odteka in nekaj takšnega, kot je veliki pok, pravzaprav ne obstaja. Vesolje se ne širi, ne krči, ne segreva in tudi ohlaja se ne. Le njegovi deli se nenehno preoblikujejo. Drugače je s človekom. On in njegova zavest sta trenutek v tem procesu sprememb, zato je popolnoma normalno, da na to kratko bivanje gleda linearno, se pravi kot enosmerno minevanje. Glede svojega biološkega izvora človek ni suveren. Suverenost nad njim udejanja narava, nad njo pa kozmični principi oziroma brezčasje. In če nekdo misli, da mu ...