Starostno odraščanje

       Po poročanju Dnevnika naj bi nekateri osnovnošolski učitelji v Podalpski domačiji dobili v elektronske nabiralnike ponudbo za brezplačno predvajanje novega igranega filma Exodus 1945: Naša kri. S predvajanjem omenjenega filma naj bi osvetlili zgodovinski dogodek, ki bi omogočil boljše razumevanje vojne in povojne zgodovine. Film naj bi predvajali predvsem zvedavim najstnikom, učencem sedmih, osmih in devetih razredov. Vse lepo in prav; komaj smo se otresli partizanskih zmag in večvrednostnega kompleksa, že nas porivajo v solzavo, človeka nevredno, ponižujočo sago. Poimenovali so jo celo Naša kri. S tem ne le širijo ideološki razkol v najstniške učilnice, ampak spreminjajo osnovno šolstvo v vrednostno obremenjen prostor, ki naj bi mladim ljudem namesto izobraževanja za kritično razmišljanje nadel okove omejenosti. Oprostite, toda domobranci in drugi medvojni kolaboranti niti slučajno niso moja kri, kaj šele kri k svobodi zavezanih rodov. Obstajajo celo raziskav...

       Nekako pred pol stoletja smo se zabavali ob domislici, koliko kraljev bo imela Evropa na začetku novega tisočletja. Pet, je bil odgovor. Enega v Angliji in štiri na kartah. No, monarhije so očitno odpornejše na politične spremembe, kot je kazalo pred desetletji. Trenutno imamo v Evropi 12 suverenih monarhij. V desetih si žezlo podajajo znotraj družinskega nasledstva, Vatikan je edina absolutna volilna monarhija, kjer novega suverena volijo kardinali.   Andora pa ima poseben status ustavne sokneževine. Nasledstvene vladarice in vladarji običajno vztrajajo do smrti, potem pa naloge šefa države brez večjih pretresov prevzame kronski dedič. Če slučajno kdo misli, da gre za kakšen varčevalni ukrep, se moti. Vladarji od prvega do zadnjega so privilegirani bogatuni, ki nikakor ne morejo obubožati. Razpolagajo z občutljivimi finančnimi in poslovnimi informacijami ter deleži v državno zaščitenih naložbah. V poslovnem svetu takšnim ljudem pravijo "insajderji" in in...

       Velikokrat se sprašujem, kakšna narava dejansko prevladuje v nas. Sodimo po dejanjih bolj na dobro stran ali slabo. Spominjam se, da sem bil kot otrok izjemno empatično bitje. Ko sem poslušal zgodbe o kruti človeški naravi, lačnih in ubogih, mi je bilo nenavadno težko pri duši in naredil bi vse, da bi trpljenja ne bilo. Starši so se zato namerno izogibali pogovorom, ki bi me pretresli. No, z leti je koža nekoliko otrdela, a še vedno me prizadene trpljenje drugih in razmišljam, kako bi jim pomagal, da bi jih odrešil   stiske, v kateri so. Pogosto tudi pri drugih otrocih opažam empatično vživetost, ki sem jo doživljal sam, zato nikakor ne podpiram trditev, ki pravijo, da je človek že izvorno hudoben in da ga šele vzgoja socializira v znosno bitje, sposobno povezovanja in sodelovanja. Mogoče imajo evolucionisti in darwinisti na čelu z Richardom Dawkinsom celo prav, ko trdijo, da v organizmih prevladuje sebični gen in zato pojmi, kot so univerzalna ljubezen, ...

       Čeprav poznavalci političnih gibanj in sprenevedanj trdijo, da je globalni desničarski populizem nedosleden konstrukt, prežet s protislovji, sem vseeno prepričan, da sta nazadnjaštvo in patriarhalna organizacija njegovi skupni značilnosti. V vsakem pogledu gre za epigenetsko nadgradnjo genoma, zaradi katere se nekateri samodejno odmikajo od napredka, ki bi ga zaznamovale spremembe. Svobodo predstavlja samoizražajoči se človek, nazadnjaštvo pa kup pravil in prepovedi, ki jih bližnji že od rane mladosti vgrajujejo v ljudi. Tudi s palico, če ne gre drugače. In temu nasilnemu početju pravijo privzgajanje vrednot. Pa slišimo, da so bili komunisti krvoločni. Moj oče je bil recimo član Zveze komunistov Podalpske domačije, pa me nikdar ni silil na partijske sestanke ali posiljeval z njihovo ideologijo, medtem ko so mojim vrstnikom vcepljali ljubezen do odrešenika s palico, če so se izogibali obredom in špricali verouk. Po enem licu so jih fasali doma, po drugem pa v c...

       Moška premoč naj bi se končala med ženskimi nogami, pa se ne. Dejanje užitka zamenjajo predsodki zaradi spolne šibkosti ali umišljenih pomanjkljivosti in ti so glavni razlog, da si mnogi moški hočejo podrediti ženske in jih spremeniti v rojevalne stroje. Le takrat so kolikor toliko prepričani, da jim "dišeči" plen ne pobegne. Priseganje na otroke, družino in vero je le nekakšna kamuflaža za strah, ki ga moški običajno občuti ob nekoliko bolj vedrih ženskih obrazih. Zatiranje izražanja in skrivanje ženskosti, kar je še posebej opazno v islamskem svetu, sta očitno najpogostejša načina, da se ohrani svet prizadete moškosti nedotaknjen. Tako se vsaj zdi oziroma smo mislili še proti koncu prejšnjega tisočletja. Posamezne ženske so lahek plen in pogoste žrtve moških predsodkov in dvomov. Brutalnosti in poniževanju botrujeta zavist in maščevalnost prizadetega moškega ega, ki se varno počuti zgolj v patriarhalnem svetu. Tam je gospodar še vedno gospodar, četudi navide...