Starostno odraščanje

       Zanimivo, če se boste podali v zgodovinski lov za deviškim pasom, boste verjetno razočarani. Takšna naprava, četudi je obstajala, verjetno še zdaleč ni preprečevala ženskih spolnih razvad. Čeprav iznajdbo pripisujejo srednjemu veku, verjetno kakšnemu kovaču, se deviški pas kot intelektualni izum pojavi šele v 18. in 19. stoletju skupaj z obsceno literaturo. Po književnih opisih so celo izdelali nekatere primerke, ki so končali v zasebnih zbirkah ali muzejih. Svoje čase si si precej posrečen izvirni ponaredek lahko ogledal v Muzeju erotike v Kopenhagnu. Vsekakor, če se je kaj takšnega dejansko uporabljalo, je bilo prej mučilna naprava kot sredstvo za zaščito vrlin ali preprečevanje prihoda nezaželenih dedičev na svet. Le predstavljajmo si žensko, ki si kakšen mesec ni zamenjala lanenih gat, se skrbno umila tam spodaj, za povrh pa še vsak dan zamenjala ljubimca. Tako imenovani aminski vonj, ki je največkrat prav tako povezan s slabo higieno, bi hitro prikrili dr...

       Sem eden izmed tistih, ki sodijo, da je bistvo partnerske skupnosti dober fuk. Ne moreta ga nadomestiti ne dobra kuhinja, kopica otrok, idealizirana ljubimka, ljubimec niti zajetni bančni račun. Lahko pa omenjene stvari postanejo bergla, na katero se opira prizadet partnerski odnos ali nadomestni svet, v katerega se zatečemo, ker ne znamo izenačiti dolžine nog v postelji. Zastonj so prispevki za mater božjo, potica na mizi, priročniki in zakonski terapevti, kadar v skupnosti škriplje brez postelje. In to se praviloma vedno zgodi, ko partnerska skupnost traja predolgo. Ko odnosi postanejo napeti, besede pregrenke in otroci pogajalsko orodje, mora eden od partnerjev spokati kufre, se odpraviti po srečo v "širni svet". Pravzaprav je razhod priložnost za oba, da si popestrita preostalo življenje s še kakšnim užitkom. No, večina se ne upa podati na tvegano pot, potem pa trdijo, da so skupaj le zaradi otrok. Kako nabrušeni odnosi dejansko vplivajo na odraščanje poto...

       Vid je naše najpomembnejše senzorično orodje. Običajno je med 30 in 50 odstotki možganske skorje vpleteno v obdelavo vidnih informacij. Po nekaterih ocenah razločimo med 2 in 7,5 milijona barvnih odtenkov. Človeško oko in z njim možgani stalno beležijo številne informacije. Nekaj jih kasneje vgradimo v kognitivni proces pomnjenja, kar pomeni, da jih lahko prikličemo in uporabimo po potrebi. Druge poniknejo v nezavedno, se s časom okrepijo in se vrnejo kot močne čustvene podobe, bodisi kot spomin na minule dogodke bodisi kot nenavadne, tudi neprijetne sanje. Če si ogledamo obraz pred seboj, se njegov izraz zapiše v barvnih odtenkih in sencah. Za kombinacijo prvih poskrbijo čepnice, občutljive na modro, rdečo in zeleno barvo, za brezbarvne odtenke sivine pa paličice. Skupaj z vonjem, sluhom, po možnosti še z okusom in tipom v možgane potuje na obdelovanje podatkov na milijone informacij vsak trenutek. Torej o človeku pred sabo, o njegovem mentalnem stanju, počut...

       Naj se še tako prepričujemo, kako običajno stanje je nosečnost, v bistvu predstavlja precejšen napor in tveganje za telo, kar seveda lahko privede do različnih zapletov. Do zdaj večina žensk vse skupaj jemlje kot nekakšno naravno tlako, ki so jo dolžne opraviti za "sveto" družino. Toda kot ugotavljamo, družina še zdaleč ni več tako sveta, kot so nam to tisočletja ubijali v glavo in skupnosti si le po tej poti lahko privoščijo ceneno reprodukcijo vojakov, da bodo zanjo gnili po poljih smrti. Vsekakor prihajamo v čas, ko spoznavamo, da so rojstva mogoče res nekaj čisto naravnega, vendar za živalski svet, ne pa za človeka, obdarjenega z zavestjo. Večji in težji postaja možganski neokorteks, manj je kandidatk, ki bi izpostavljale svoja telesa porodnim in poporodnim izkušnjam. Zato bo treba precej pohiteti, da razvijemo izventelesne oblike spočetja, prenatalnega razvoja človeških osebkov in njihovega vključevanja v življenje. Ljubezni bo seveda manj, mit o "sveti"...

       Pustimo popularno von Clausewitzevo definicijo, da je vojna zgolj nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, in sicer nasilnimi, ob strani ter se raje vprašajmo, kako travmatična je bila človeška evolucija, da se ljudje še danes sovražimo in smo prepričani, da je spore med nami mogoče rešiti samo, če nasprotnika kar najbolj poškodujemo, mu povzročimo čim večjo škodo. Naj poskušamo to dokazati, z ne vem kakšnimi socialno-ekonomskimi in teritorialnimi vzgibi, dejstvo je, da v nas še zmeraj divja žival in to precej krvoločna. Torej, kaj dejansko je vojna? Je tipičen živalski spopad, kjer se namesto z zobmi in rokami koljemo s priročnimi sredstvi, ki smo jih razvili na določeni stopnji civilizacijske kulture. Zanimivo, kadar razvijamo orožja za spopad, gre vsekakor za določene izume, ki nastajajo v zavestnem delu naših možganov, v prefrontalnem korteksu oziroma tam, kjer domuje naša zavest, a kadar za orožje zgrabimo in ga uporabljamo, pride v ospredje preživetveni...