Starostno odraščanje

            Strukturalisti poskušajo določiti, kaj zavest je, z razčlenjevanjem doživetij, z razbijanjem celovitega občutka na prafaktorje, ki sodelujejo pri njegovem tvorjenju. Celo matematiko so vpletli v doživljajske pojave, da bi preko objektivnega spoznavanja določili subjektivne lastnosti. No, mogoče se celo da postaviti nekakšna pravila, vendar zelo posplošena in na generalnih osnovah. Ko spregovorimo o niansah, na primer o barvnih odtenkih in sinestetičnih občutkih, zakaj nekateri rdečo doživljajo kot vročo, druge pa prijetno ščegeta, se objektivna shema hitro sesuje. Ob takšnih ugotovitvah objektivisti zaženejo alarm, ko nas prepričujejo, da kvalije ne obstajajo, ker se računica ne izide po njihovem in zavesti ne morejo izmeriti kot kajle sira. Kvalije so pojavne kakovosti, so načini, kako se nam stvari prikazujejo in kako jih občutimo. Do tega trenutka še vedno velja, da se jih ne da analizirati in razvrstiti v kakšnem periodnem sistemu po se...

       Ko se je svet navduševal nad veganstvom, sem sam prisegal na paleodieto. Danes, po dvanajstih letih, že lahko rečem, da so moj žolčnik ozdravili zrezki (menda povečujejo tveganje za črevesnega raka) in ocvirki (razglašajo jih za sovražnika srca in ožilja). Sojino mleko in sir mi nikoli nista teknila, še manj zelenjavni polpeti ali rastlinski hamburgerji, in verjetno bo tako tudi z laboratorijskimi proteini. Evolucijska zverina še vedno rjove v meni. Tako močno, da me niti ideologija o zdravljenju narave z zniževanjem toplogrednega metana ni prepričala. Na odločitev o moji vsejedosti pa so dokončno vplivale neumnosti, ki so jih zagovarjali apologeti veganstva. Ko sem videl prvo kravo z zbiralnikom metana na gobcu, mi je postalo precej hitro jasno, da bo veganski poslovni model kmalu zašel v krizo. Ob dobrem smehu si nobene stvari ne želiš bolj od zapečenega, sočnega zrezka. No, govedo je kmalu zgubilo tiste svoje čudne naprave in restavracije so zopet začele te...

       Ko se mi je rodil drugi otrok, sem padel v nekakšno moško poporodno depresijo. Kakšen mesec sem premleval, kako se lotiti očetovstva, da ne bom vzgojil otroka v podobnega idiota, kot sem bil sam. Na vsak način sem hotel pretrgati tradicijo, ki se je vlekla z roda v rod. Moj oče, oče mojega očeta in njegov oče, vsi smo bili nekakšni domovinski hlapci. Ja, abstraktna domovina je bila pomembnejša od konkretnega ženskega telesa. Za domovino se je borilo, za domovino se je umiralo, za domovino se je služilo, za domovino se je jokalo in veselilo, predvsem pa smo ji morali biti hvaležni za darove, ki smo jih posedovali, čeprav smo morali krepko garati zanje in plačevati davke. Domovina nas je blagoslavljala in mi smo plačevali njene blagoslove, nekateri celo z lastnimi življenji. Takrat sem spoznal, da obstaja še nekaj več od domovine. Svoboda! Občutek, da nikomur nisi dolžan poravnavati računov, da živiš! Oprijel sem se novega mota, slekel plašč vsiljene odgovornost...

       Največkrat kosim sam. Ob dobri hrani se potopim v lastne misli in sanjam. To me neverjetno sprošča. Tudi pred spanjem si zamislim kakšen uspešen scenarij, dogodek, ki ga nikoli nisem doživel in ga verjetno nikoli ne bom. Želje in hrepenenje usmerjajo misli. Po nekaj minutah globoko spim. Včasih se zgodba nadaljuje, prijetno in uspešno, največkrat se predvajanje ustavi in se izgubim globoko v delta valovih. Pravijo, da so slednji sila pomembni za telesno obnavljanje, čiščenje presnovnih odpadkov iz možganov, popravljanje celičnih napak in krepitev imunskega sistema. V stanju globokega nezavedanja se namreč izdatno sprošča tudi rastni hormon. Verjetno tudi zato govorijo, da otroci najbolje rastejo ponoči. Mogoče res! Sam se iz globokega sna zbudim po štirih, petih urah - največkrat sanjam o čem prijetnem - in to izjemno spočit. Nikdar me ne vznemirjajo sence preteklosti. O preteklosti ne razmišljam, niti se o njej ne pogovarjam. Tudi zato kosim sam, saj nočem po...

       Če je le mogoče, se poskušamo izogniti slabemu in nasičenemu zraku z izpusti in kemikalijami. S tem poskušamo vsaj delno zavarovati svoja pljuča. Kaj pa možgane? Na njih največkrat ne pomislimo, čeprav je njihovo "dihanje" daleč najbolj pomembno za naše zdravje in dobro počutje. Sam imam precej izostren senzorični sistem. Kljub 69 letom ga krepim, tako da številne teorije, ki trdijo, da s staranjem naši organizmi zgolj propadajo, držijo le delno ali pa sploh ne. Odvisno od pristopa, prepričanja in zaupanja vase. Recimo, ko vstopim v prostor z obremenjenim ozračjem ali se znajdem v okolju, nasičenem s prahom in vonjem po zadušljivem, moje običajno dobro razpoloženje hitro upade. Postanem nemiren, zaskrbljen, mogoče celo nekoliko tesnoben, v vsakem pogledu pa brez prave energije in volje za delo ali radostno sanjarjenje. Za pljuča ni problem, zdržijo bistveno več, kot si lahko mislimo. Ustvarjena so bila namreč v zemeljskem obdobju, ko so bili vulkani presneto a...