Starostno odraščanje

       V Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki so jo sprejeli Združeni narodi po 2. svetovni vojni, je izrecno poudarjeno, da je pravica do življenja temeljna vrednota človeštva. Smrt krši to pravico, zato predstavlja mednarodni zločin! Smešno, ampak tako je. Ljudje si očitno še nismo na jasnem, kaj življenje sploh je oziroma bolje rečeno, kaj pomeni biološka dediščina na robu sintetičnega sveta. Brez dvoma bomo smrt prej ali slej premagali in se bodo prihodnji rodovi z njo seznanjali le še skozi učenje v virtualnem okolju. Danes bi rekli, da bo prej kot ne postala predmet zgodovinopisja, nekaj, kar je nekoč pomagalo čistiti planet pred presežkom "pametnega" mesa. Že kot otrok o smrti nisem imel dobrega mnenja. Njeno lomastenje po svetu živih se mi je zdelo naravnost strahotno in neusmiljeno, in odkar pomnim me je zanimalo, v kakšen vonj se odeva gospa s koso. To sem spoznal pri dvanajstih letih, ko sem prvič vstopil v cerkev. Notranjost je bila prežeta z zaudarj...

       Redki ne poznajo Francke Mljač iz Prelož pri Lokvi. Pri 95. je še vedno delala na njivi, vozila traktor in skrbela za kmečka opravila. "Tisti, ki rad dela, ne more v enem življenju postoriti vsega, kar bi želel," je izjavila lani za Žurnal24. No, podobno dejavnih starostnikov bi lahko našteli nekaj sto samo v Podalpski domačiji. Vodijo podjetja, raziskujejo, pišejo knjige, študirajo; skratka, imajo voljo in cilj. Neprimerno več je drugih, dobrih non in nonotov, ki po skrbi za vnuke neposredno sami prehajajo v varstvo svojih otrok ali ustanov zaradi betežnosti. Redki popolnoma upravičeno, medtem ko večina zgolj sledi prekletstvu utelešenja stereotipov. Živijo starost, kot so jim jo osmislili drugi oziroma so si jo vcepili sami. Žalostno, a tudi državna politika nas nenehno prepričuje, kako bomo prej ali slej postali betežno breme na proračunskih sisah. Staranje in starost vsekakor predstavljata določen stres, tudi številna nelagodja, bolezni, negotovost, tesnob...

       Te dni Triglavski ledenik postaja preteklost. Mogoče bodo borni ostanki preživeli še eno zimo, poletja vsekakor ne. Z nekdaj 50 metrov debele gmote so sporadični ostanki ledu upadli na vsega 30 centimetrov, in to v slabih sedemdesetih letih. Kot otrok sem bil v ledeni jami pod njim. Danes niti približno ne bi znal pokazati, kje je bila. Za ledenikom ostaja le še pusta kamnita pokrajina, ki se ji bodo mlade oči hitro privadile. Njih bo verjetno presenetilo novo nastajanje ledu. Seveda v kaj takega okoljski pravoverci ne verjamejo. Zanje rešitev obstaja izključno v zmanjšanju ogljičnega odtisa. Niti pomislijo ne, da se rastlinske združbe opomorejo šele v ozračju z nekoliko povišanimi vrednostmi ogljikovega dioksida. CO2 je namreč ključen za fotosintezo in prehranjevanje rastlin. Toda politika nam je o tem prepovedala razmišljati, kaj šele govoriti. Ogljikov dioksid je okoljski strup in toplogredni balast. Zaradi njega bomo zblazneli od vročine. Temperaturne meri...

       Mislim, da številni portali kar tekmujejo, kdo bo ljudem ponudil ugodnejše in udobnejše zdravo življenje. Pred kratkim sem tako prebral, da ima že dvominutno raztegovanje na uro lahko blagodejne in varovalne učinke: prepreči otrdelost mišic, izboljša prekrvavitev, zmanjša bolečine, izboljša gibljivost in usklajenost ter znatno olajša gibanje. Po mnenju strokovnjakinje Meredith Witte so kratki intervali raztegovanja skozi dan dejansko bolj učinkoviti pri preprečevanju negativnih učinkov ležanja in sedenja od polurne ali enourne vadbe. No, če gre za aktivno populacijo oziroma ljudi do 45. leta, potem to nedvomno drži. Dovolj je, da človek le nekaj malega še doda obstoječi fizični moči in gibčnosti, že so rezultati odlični. Tudi drugače v 16 urah budnosti opravimo za najmanj 32 minut zmerne vadbe. V šestih dneh, sedmega namreč počivamo, je za nekom, ki dosledno sledi priporočenemu ritmu, najmanj tri ure vadbe. To je že časovno merilo, ki ga priporoča več uglednih...

       Številne raziskave, usmerjene proti staranju in njegovemu upočasnjevanju, se v zadnjem času osredotočajo na mišična tkiva. Da so mišice presneto pomembne tudi za delovanje možganov in živčnega sistema nasploh, prikimavajo celo znanstveniki. Nevrobiolog Daniel Wolpert je pred časom celo postavil tezo, da imamo možgane zgolj zato, da ustvarjajo prilagodljivo gibanje. Mišice so torej edini mehanizem, preko katerega lahko možgani vplivajo na zunanji svet. No, danes vemo, da komunikacijski procesi potekajo večsmerno in da vzdrževanje tako kompleksnega sporazumevanja terja tudi kompleksno razumevanje sistema. Prav tu pa nam manjka še mnogo informacij in znanja nasploh. Če so se nedavno znanstveniki razveselili spoznanja, da so za krepke mišice zaslužne mutacije v genu miostatina, so kaj kmalu spoznali, da zgolj z dodajanjem agonista GLP-1 (Glucagon-Like-Peptide 1) preko zdravila semaglutid, ki ga uporabljajo tudi za hujšanje in vzdrževanje sladkorne bolezni tipa 2, ...