Edini pravi praznik
Pa ne zaradi spomina, ampak obetov, ki jih prinaša! Svet, v katerem trenutno živimo, je bolj podoben Orwellovi distopiji kot Morovi utopiji. Čeprav se tudi slednji ni uspel otresti spon časa, ker postavlja na čelo družbenih skupin nekakšne družinske, patriarhalne poglavarje, za neprilagodljive in prestopnike pa ohranja suženjsko izkoriščevalsko delo. Pri tem seveda pozablja, da so največkrat prav socialne razmere, in ne naša sebična narava, tiste, ki človeka poženejo čez sprejemljivi rob. Morova Utopija je torej nekakšna distopija z napako. Nekaj podobnega današnjemu Zahodju, a za obdobje poznega srednjega veka kljub vsemu precej revolucionarno delo. Toda odkar se je, kolikor toliko izoblikovala človeška zavest, težimo k svobodi; bolje rečeno k osvoboditvi spon, ki vklepajo našo duševnost. Ja, svoboda je psihofiziološka kategorija. Odvisna je predvsem od našega počutja. To spet je odvisno od družbenega stanja, v katerem smo. Torej je v vsakem pogledu pogojena ...