Starostno odraščanje

       Dejansko si zelo težko predstavljam, kaj je modrost. Sem v letih, ko bi praktično moral sijati kot zvezda Danica, zaradi spoznanj, ki so mi jih nakopičila leta. A velikokrat nemo strmim, obstanem in se sprašujem, kako naprej. Ne, ne gre za kakšno preddementno fazo. Še zdaleč ne. Enostavno mi zmanjka znanja za reševanje digitalnih povezav in sveta, v katerega so vpete. Izkušnje, ki sem jih z leti kopičil, da bi oskrbovale moj inteligentni aparat, so bolj ali manj neuporabne. Zdaj so modri tisti mlajši, ki z informacijsko tehnologijo dobesedno rastejo, medtem ko se moram sam, kar precej učiti, da lahko živim v vzporednem svetu. Kaj sploh modrost je? Nekateri jo poskušajo prodati kot preobilje izkušenj, ki porajajo hitre in univerzalne življenjske odgovore. S tem celo agitirajo za zaposlovanje starejših. Izkušnje so vedno pomembnejše od fluidne, podedovane inteligence, trdijo. Ja, če tehnološke spremembe ne prihajajo prehitro in niso prepogoste, menim sam. Nekako...

       Po osvojitvi Granade leta 1492 se je končala znamenita rekonkvista, neizprosna vojna, v kateri so vladarji na Iberskem polotoku vztrajno potiskali Mavre v Afriko. Kar naenkrat so državo, ki se je združila pod tako imenovanima katoliškima vladarjema Izabelo Kastiljsko in Ferdinandom II. Aragonskim, preplavile tolpe vojakov in plemičev brez premoženja, hidalgov. Ostali so brez vojaške službe in obetov, da si kdaj izborijo lastne posesti in tlačane, ki bodo delali zanje. Hidalgi, izurjeni brezposelni vojaki in morilci so čez noč postali nevarnost za notranjo stabilnost nastajajoče kraljevine Španije. Krištof Kolumb in drugi pomorski avanturisti, ki so z namenom, da bi odkrili zahodno pot v Indijo začeli čezatlantske osvajalske odprave, so s tem rešili ibersko kraljevino pred pretiranim nasiljem. So pa divjanje razčlovečenih vojščakov še kako občutila ljudstva čezmorskega azteškega in inkovskega cesarstva. In nečemu podobnemu bomo kmalu priča v Evropi. Rusija se ž...

       Nekdo je rekel: "Prevzetnost gradi katedrale, ljubezen mostove, privoščljivost zapore, sovraštvo pa utrdbe." Povedano drugače, naša čustva so spodbuda za civilizacijski napredek, kot ga poznamo. Ja, segli smo do roba vesolja; fizičnega in tistega v naših glavah in stol je bil očitno največje znanstveno odkritje našega časa. Ko se je človek usedel, ni več tekel za plenom, ampak je razmišljal. Beseda je postala njegovo najbolj zmogljivo orodje. Poimenoval je svet in stvari na njem. Pojmovno je segel celo v lastno notranjost, natančno ločil občutke in počutja, jim dal imena in začel pisati romane. Čustva so torej starodavnejša od civilizacije. Očitno so živalska ostalina in na človeku je bilo, da jih le še ubesedi. Seveda, če bi šlo zgolj za duševno-duhovne kategorije, bi rekel, da pritičejo zgolj in izključno človeku. Toda tu je še celoten splet hormonov in nevrotransmiterjev, bioloških označevalcev, markerjev in spodbujevalcev, ki preplavljajo telo. Zato ni pra...

       Ali sploh obstaja nekaj takšnega, kot je nazadnjaška zavest, ali gre zgolj za poosebljeno vest, ki izvira iz pohabljene kolektivne demagogije? Bog oče in patriarhi namreč nenehno spremljajo, kdo jemlje s prepovedanega drevesa, kdo krši tisočletne zakone, ki nažirajo nazadnjaško skupnost. Red je zakon, kršenje pomeni izgon. Vse lepo in prav, dokler izgnanih ni preveč. Takrat tudi sad s prepovedanega drevesa izgubi svoj pregovorni smoter. Nazadnjak namreč ostane nazadnjak tudi, ko njegova skupnost dobi vrzeli. Ne nazadnje vsi mi pravzaprav izviramo iz nazadnjaštva. Kljub temu se presneto vztrajno povečuje skupnost svobodomiselnih, pravih libertincev! Iz dneva v dan nas je več. Zato je obstoj desnih, nazadnjaških vlad le še vprašanje časa, predvsem pa obupen poskus, da bi ponovno utrdili vrednote, stigmatizacijske vzorce in predsodke. Vera, družina, domovina! So to vrednote ali okupacijski sistemi? Red, disciplina, brezprizivno spoštovanje in nadzor so temelji, n...

       Spomin ni shranjen na enem mestu kot kakšen arhiv ali trdi disk. Pri njegovem oblikovanju sodelujejo različni predeli možganov: hipokampus, amigdala, striatum, mali možgani …, in kot kažejo zadnje raziskave, so posamezne funkcije porazdeljene po zapletenih nevronskih mrežah po vsem telesu. Spomin je torej proces priklica, ko živčni sistem dobesedno vzvalovi, da poustvari zgodbo iz nekega drugega obdobja. Poustvari in ne dobesedno prikliče ali povzame! Zgodbe našega pomnjenja so torej vedno nekoliko drugačne. Vedno prikazane v luči občutkov in počutja, ko si jih prikličemo. Kako se bo spomin ponovno izpisoval, je vsekakor odvisno tudi od trenutka, ko je nastal. Je bil dogodek stresen, evforičen, čustveno prepleten, ali gre zgolj za neprizadeto, objektivno ustvarjeno znanje? Spomin je izključno subjektivne narave. To pa pomeni, da nanj lahko vplivamo s trenutnimi okoliščinami, ga postopno mehčamo, preoblikujemo. Nekaj podobnega danes doživljamo vsi v Podalpski d...

       Včeraj je bil praznik, ki smo ga v Podalpski domačiji slavili še v sklopu nekdanje skupne države. O njem pišem dan kasneje. Nič hudega, tako ali tako smo nazdravljali in slavili cel teden. Seveda domačijski nacionalisti tega ne slišijo radi. Njihovi vnebohodi in vnebovzetja le redko sežejo preko vikenda. Titovi mladinci pa smo ga nažigali kar cel teden. Tisti, ki so sodelovali na beograjskih paradah celo več. In danes me neki drugorazredni nazadnjaki prepričujejo, da smo praktično služili nečimrnosti enega največjih morilcev 20. stoletja. Na to me opozarjajo ljudje, ki so pravzaprav izdali vsa načela, ki so nam jih nekoč privzgojili. Ki zaradi lastne častihlepnosti in pogoltnosti nenehno nategujejo narod in druge državljanske priseljence. Obnašajo se kot nekdanji papeži, ki so poganske praznike zamenjali z imeni svetohlincev, mučencev, pedofilov in kdo ve, koga vse združuje še svetniška druščina. Ko bo čas povozil spomin, dneva mladosti ne bo več. Mogoče takra...

       Očitno še nismo dojeli demokracije. Po dva tisoč petsto letih še vedno ne razumemo temeljne zamisli, po kateri je demokracija vladavina ljudstva. Demos (ljudstvo) in kratos (vladavina). Preprosto in nedvoumno. A potem se najde nekakšen nadut kreten, ki trdi, da mora delati za ljudi. Prav, naj dela za nas, ampak tisto, kar mu naročimo mi, ne pa, kar si sam želi. Demokracija je torej neposredna volja in v digitalni dobi jo lahko zelo hitro tudi uresničimo. Vendar nam predvsem politiki dopovedujejo, da takšne oblasti ni mogoče udejanjiti. To trdijo v dobi pametnih telefonov, ko ima takšno napravico vsak pri roki. Imamo tehnologijo, a nimamo pravice do neposrednega odločanja. Svobodno si izbiram in izmenjavam novice, poslujem z banko, zavarovalnicami, naročam in trgujem, se dogovarjam glede spolnih stikov … Zelo kratko in neposredno, postajam urednik lastnih in soustvarjalec skupnih dogodkov. A politika ostaja domena nekakšnih izbrancev, no bordel! Prav, vendar ko...

       Medenična teologija se ukvarja s preprostim vprašanjem, kako spremeniti čisti užitek spolnosti v odgovorno dejanje, všečno Bogu. No, glede na to, da je človeka z užitkom obdarila narava, Boga pa si je umislil zaradi nekakšnih eksotičnih etičnih spodbud, bi pričakovali, da je odgovor preprost, ampak še zdaleč ni tako. Tisočletja so namreč minila, ko bi medenična teologija lahko dojela smisel in povezanost vprašanj in bi znala ločiti med prirodnim in duševno-duhovno ustvarjalnim. A se je očitno nekaj zalomilo pri iskanju odgovora. Zato smo tam, kjer smo! V zanki duhovnosti, ki kljub visokoletečemu smotru nima odgovora na sila preprosto vprašanje. Kaj je smisel dejanja, ki Kranjce kratkočasi? Razmnoževanje ali občevanje, poglabljanje komunikacij? Pustimo ob strani, da se je božja avtoriteta spustila na zemljo in kar po domače opravila z neko Merjem tam v kanaanskem zakotju. Osebno sem prepričan, da gre za čisto pomanjkanje domišljije. Ljudski rod je obsodil Boga,...

       Ko sem bil že prepričan, da se bo opozicija utopila v solzah in tarnanju, je presenetila Levica. Ja, tako dela opozicija! Ko koalicija nekaj obljubi, jo opozicija z vložitvijo predpisa spodbudi k izpolnitvi obeta. No, zdaj naj se pa "Ivanovi" le izkažejo, koliko lahko stavimo na njihove obljube in da ne gre le za zlonamerne očitke, da so koalicija zarečenega kruha. Brezplačni vrtci! Tu se namreč demografske sanje praktično začnejo in ne pri spreminjanju žensk v nosečniške žaklje, kot si nazadnjaki domišljajo. Najprej vrtci, potem spodobna stanovanja, izjemno izobraževanje, dobro plačane službe ter odlične penzije. Na koncu moramo prav starudije potrditi, kako smiselno je življenje, ki ga preživljamo. Bomo s 1. januarjem prihodnjega leta dobili brezplačne vrtce ali pa le kup izgovorov, da zakonski predlogi Levice niso smiselni in strateško pripravljeni? Se bo potrdil dvom, da demografski sklad in Ministrstvo za demografijo nista nič drugega kot jurišni prevzem ...

       "Sionizem je oblika rasizma in rasne diskriminacije. Sionizem je ideologija, ki je Palestince vselej obravnavala kot neobstoječe in nečloveške, kot tiste, ki jih je treba dokončno izbrisati, da bodo lahko drugi prevzeli njihovo zemljo." Tako bi lahko na kratko povzeli razmišljanja Mahe Abdallah o sionizmu. Je pomembno, kdo je Maha Abdallah? Vsekakor. Rojena in odraščala je v okupiranem Jeruzalemu, študirala na ameriški univerzi v Kairu, trenutno pa je asistentka in doktorska raziskovalka na pravni fakulteti Univerze v Antwerpnu. Maha je torej ženska, ki je odšla iz zastrupljenega ozračja medetničnih odnosov v tujino, da bi iz kolikor-toliko neprizadete perspektive raziskovala sebe in večinska naroda na tleh današnje Palestine. Slednja postaja namreč ključna za razumevanje, kako vztrajno negovanje nacionalnih predsodkov prej ali slej prerase v genocid, v sovraštvo, kjer je umor "zakonito" sredstvo močnejšega, da se polasti življenjskih virov žrtve. So sionisti...

       Seveda z njo ne mislim kakšne kitajske politično-razvojne usmeritve, ampak posameznika, ki mora poznati okolje, v katerem biva, okoliščine, katerih del je in se naučiti prilagajanja. No, za tolažbo lahko izberemo tudi kakšno bolj preprosto rešitev, recimo številne zdravstvene nasvete ter se poskušamo uskladiti z njimi. Ja, za uskladitev namreč gre. Toda ali je naše telo sploh pripravljeno oziroma genetsko, fizično ter fiziološko zmožno določenih prilagoditev ali pa bo v celoti zavrnilo takšne poskuse in se bomo znašli v zagati? Predvsem starejši radi nasedamo dobronamernosti, predlogom, pobudam, skrbi, ki nam jo posvečajo drugi. Ja, v življenju smo pridobili številna znanja. V glavnem, kako obvladovati in oblikovati zunanje okoliščine, medtem ko notranjosti lastnega telesa še vedno ne znamo prisluhniti. Prepričali so nas, da o njem in našem počutju odločajo zdravniki. Preprosto sledimo nasvetom in zgledom. Praktično od štirih temperamentov, o katerih je razpra...

       Če želimo izvedeti, kako se sovraštvo neguje v sodobnih družbah, zadostuje, da se sprehodimo po forumih ali socialnih omrežjih med političnimi temami. Toda, kaj sploh je politika in ali niso vsa družbena razmerja politično zaznamovana? Odgovor na retorično vprašanje poznamo in če ga povežemo s pojmom "interes", torej z zanimanjem, ki ga soočamo v pogovoru ali razpravah z drugimi, potem je nedvomno, da je politično prav vse, kar se dogaja izven nas samih in v povezavi z drugimi. Torej ljubiti in sovražiti ni težko, omenjeni čustvi pa nakazujeta na naš najbolj grob odziv na medosebne odnose. No, če smo odkriti, je lažje sovražiti. A pozor! Stanje, ko stresamo gnev na drugače misleče ljudi in na tuja prepričanja, je hudičevo nevarno. Nevarno zato, ker nas ravni kronično visokega holesterola in pogosti adrenalinski šoki izčrpajo in kakšno desetletje prezgodaj položijo v krsto. Le sprehodite se po forumih in socialnih omrežjih in presneto kmalu vam bo jasno, kaj po...

       Domala pretežni del svojega življenja sem bil prepričan, da gremo proti zvezdam. Da sledimo domišljiji, kako bi enkrat obvladali potovanje po vesolju in kolonizirali eksoplanete. Potem pa se nekega dne zbudim v čisto drugačnem svetu. Srečujem procesije za življenje. Delavstvu natikajo na vrat tlačanske komate. Po poljih ženejo ljudi z biči, tovarne spreminjajo nazaj v izkoriščevalske manufakture z mizernimi plačami. Novodobni graščaki se bahajo z lastnimi galejami, ki jih ženejo obsojeni na životarjenje, v treh stanovih pa molče prikimavajo despotu, princu teme. Le še grmade je treba prižgati, na katerih bodo spovedovali in odreševali krivoverce. No, prej ali slej bi se zgodilo tudi to, če … Če človeštvo ne bi šlo skozi dobe razsvetljenstva, humanizma in socializma. Slednji je bil nedvomno svetovni proces, ki je kapitalizmu porezal grivo in ga prisilil k pogajanjem in popuščanjem. Naj se nazadnjaki še tako šopirijo, doživljajo svoj labodji spev. Njihov trenutn...

       Vse več ljudi se odloča za samsko življenje. Olala! Medtem ko nekateri vidijo krivdo, če temu sploh lahko tako rečemo, v individualizmu, ki ga spodbuja potrošniška družba, sem sam prepričan, da gre za okoliščine, ki pobeg k sebi omogočajo. Enostavno neposredni odnosi so prezahtevni. Terjajo nenehno prilagajanje, popuščanje ali zategovanje, s kavča pa lahko elektronsko nadziram zgolj komunikacije, ki si jih želim. In, in pri tem me ne moti nihče. Ne tekam po trgovinah, ne trošim za potomstvo in ne zapravljam za glasbene in druge šole, kjer naj bi se preizkušali mladi talenti. Ne zabijam časa na raznih predstavah nadobudne ustvarjalnosti, ne najemam kreditov za dopust in ne tičim do grla v vseživljenjskih posojilno-varčevalnih shemah za nakup gajbe, v kateri bom živel svoje frustracije. Prav malo mar mi je, če me imajo za neresnega, neodgovornega, za nekoga, ki beži pred obveznostmi. Pri teh letih že vem, da ljubezen ni nič drugega kot hormonska prevara. In če t...

       Bistvo demokracije je, da lahko ignoriraš, in to dobesedno, vsako oblast. Slednja mora služiti širši skupnosti. In če služi, potem to ni več oblast, ampak javne storitve. To bi si moral vsak od nas z zlatimi črkami vklesati na strop v spalnici, tako da bi ga napis opomnil vsako jutro, kdo komu reže kruh. Volitve torej ne bi bile popolnoma nič drugega kot izborni postopek, komu bomo podelili mandat za izvedbo programa. Tako pa nenehno poslušamo absurde, kot so: "Delamo za ljudi!" Ne, gospe in gospodje, zame ne morete delati. Tako kot ste zastavili, me lahko le za kaj prikrajšate. Ideološko omejevanje vedno snuje in udejanja zaporniške režime, ljudi pa postavlja na raven arestantov. Posameznik se ne sme ubiti, posameznica ne sme splaviti. Vsi mi smo dolžni tičati do bokov v posrani režimski riti, ki ji neupravičeno pravijo demokracija. Oprostite, kadar nekdo trdi, da veruje v svetost življenja, pri tem pa pozabi, da sem tudi sam neke vrste bitje, ki naj bi ne le...

       V zlati dobi delavstva smo plače v jeseniški železarni prejemali vsakega 15. v mesecu. Ta dan smo poimenovali " Marija Geld" . Sam nisem zaslužil veliko. Tolkel sem nočne in nadure, a kljub vsemu ni bilo več kot za nekaj veseljaških vikendov. Kakšno šparanje, kakšni prihranki le! Živeli smo iz rok v usta, a roke so bile nenehno med kakšnimi nogami, usta in možgani pa žejni žganega. Ni se ti bilo treba ukvarjati s prihodnostjo. Najkasneje po desetih letih si dobil kakšno luknjo za bivanje in v petih letih si si prislužil soliden avto. Za žensko in otroke si poskrbel sam, in od takrat naprej si tolkel neke vrste zaporniško življenje. Kako je že pel Ekrem Jevrić? "Kuća, poso, poso, kuća …" " Marija Geld" kar naenkrat ni bila več praznik veselja, politih miz in razvratnega omizja, ampak dan obračuna, ko si najprej prisluženo razbil na številne postavke; od stanovanja, do vrtca, posojila, vodarine, motorne mašine … In potem si življenje opazoval le še s...

       Včeraj je bil dan varnosti. No, vsaj nekdaj so 13. maj praznovali vsi, ki so se čutili poklicani, da skrbijo za varnost državljanov brez pooblastil. Že dan kasneje pa smo znova utonili v zgodbe o prijetih kurjih tatovih in neizprosnem pregonu organiziranega kriminala. Slednje se sliši neverjetno imenitno, celo nekoliko vzneseno. Pomislite, organizirani kriminal, tolpe, ki jim brez naprednih metod in sredstev izjemno težko prideš na sled, jih spremljaš in ne nazadnje pospraviš za rešetke. Vsekakor gre za zanimivo in nadvse pronicljivo detektivsko delo, v katerem praktično hkrati sodelujeta pravosodje in krivosodje. Prav zaradi same izjemnosti, ki jo občutimo ob sintagmi "organizirani kriminal", so se podalpski policaji preimenovali v policiste. Beseda policaj je namreč zvenela preveč slengovsko, butalsko. A organizirani borci proti organiziranemu kriminalu so vendar nekaj čisto drugega, bolj imenitnega, čeprav ne ravno tudi učinkovitega. No, da povemo bolj jasn...

       Podalpska domačija ima podobno nesrečo kot Amerika. Duhu povprečja poskuša zavladati vsevednež. Rezultati takih vsevedov pa so znani. Težave tu, težave tam, obča katastrofa nasploh. Propadajo regije, propadajo države, skupnosti, umori in upori! In ko takšen vsevedi izjavi, da se zgolj v Podalpski domačiji sindikati zavzemajo za bedo, povsod drugje pa za blagostanje, je očitno spregledal, da resnica enega pravila ne obstoji. Kdor nam bogate predstavlja kot motor napredka, bogastvo pa za največjo spodbudo razvoju, je namreč zgrešil bistvo delovanja človeške družbe ali pa je podkupljen. Ja, njegovo človeško bedo so kupili, in to po mizerni ceni, ki ji pravimo degradacija značaja. Zgodovina nam namreč reže drugačne dokaze. Bogati in bogastvo so lahko zgolj izvori bede. Bogastvo se namreč kopiči le, če nekomu jemlješ. Temu vzameš nekaj zdravja, onemu del zaslužka, tretjega obsodiš na neznanje, četrtega spremeniš v dosmrtnega podnajemnika, več njih obsodiš na razplo...

       Pa se je oglasil še eden izmed "strokovnjakov", ki trdi, da dan upora proti okupatorju ni pravilno izbran. Kot da bi bilo sploh pomembno, kaj se je na ta dan dogajalo in komu. Pri spominskih datumih gre praviloma za simboliko in ne dejanja. Če bi bilo drugače, bi vsi svetniki s koledarskim godovanjem izpadli. Tako pa jih kar naprej malamo na strani spomina, ki ga mogoče sploh nikoli ni bilo. Dan upora proti okupatorju ima bistveno večjo težo, kot mu jo pripisujejo zaplankanci, in zaradi mene bi bil to lahko tudi dan, ko sem ga prvič namočil. Saj veste, kam? Tisto, kar je pri obeleževanju spominov potrebno, pravzaprav nujno, je njihova sporočilnost. In ko me danes obdelujejo različne okupacijske sile razuma, se šele zavedam, kako pomembno je, da slavim vsak trenutek, ko se mi jim je uspelo postaviti po robu. Fizična okupacija, trpanje v zapore, preganjanje in izganjanje, pobijanje so namreč zgolj posledice predhodne okupacije razuma. No, zdaj pa le na plan kore...

       S čim vse se ukvarjajo današnje šole?! Namesto da bi večji del svojega časa namenjale širitvi in poglabljanju znanja, se pretežno ukvarjajo z učenci, ki se nauku izogibajo. No, ali gre pri šolah terezijanskega tipa dejansko za učne ustanove ali pa so to bolj zavodi, v katerih "obsojence" na šolo privajajo oziroma privijajo na življenjske vzorce po volji dacarjev, demografov in drugih domoljubov, bi lahko veliko razpravljali. Vsekakor smo tudi dobrih 250 let po smrti razsvetljene Marije ohranili ključne značilnosti vzgojnega pitališča, kjer pripravljamo mladež na prisilne življenjske režime, bolj kot pa na odvisnost od učenosti. Ko te enkrat posedejo za mizo in zahtevajo, da zgolj s strumnim zrenjem zreš v ploščo pred sabo ter kimaš uradniško uzakonjenim resnicam, vse skupaj še najbolj spominja na zaporniško okolje. Vsekakor najbolj trpita rit in nemirna narava. Slednjo danes, če je preveč izrazita, že precej uspešno krotijo z zdravili za ubijanje hiperaktivnos...

       Po svečani, zapriseženi koaliciji bodo trenutne koristi nekoliko utišale frojdovski ego. Velika pričakovanja ne botrujejo sporom. Do slednjih pride, ko se pojavijo prvi problemi. Ko se začneta notranje preizpraševanje in iskanje krivcev, da stvari ne potekajo, kot so bile zamišljene. Obljube so breme, ki preraste v zanko za vratom. Ni pomembno, kako močno se stiska zanka, ampak čigav je vrat. In običajno je to vrat najšibkejšega člena. No, med kratkoročne dobitke vsekakor sodi tudi možnost, da se za nastale težave izgovoriš na predhodnike, vendar so ti izgovori dokaj kratkoročni. Prej ali slej ljudje in govorice začnejo zasledovati obete obstoječe koalicije. Karta "potovanja", ki je ključna v predstavljeni kombinaciji, napoveduje, da kar je prišlo, bo tudi odšlo. To je namreč bistvo potovanja. Odideš, da nekam prideš; odideš, da greš drugam; odideš, da se vrneš. V vsakem primeru se z odhajanjem in prihajanjem menjajo okoliščine, okolja in razmerja. Razmerja na...

       Letošnja proslava zmagoslavja nad nacisti v Moskvi je bila le še medel odziv umirajočega spomina. Čas je praktično pospravil generacije in z njimi tudi dogodke, ki so nam bili vsem v opomin, kako hitro človeštvo lahko zdrkne v katastrofo. Še tako živa pripoved, dokumentirano pričevanje in posnetki ne morejo obuditi groze, ki so jo ob omembi "vojna" čutile preminule generacije. Kaj dejansko fašizem kot nacionalistično orodje sploh je, odraščajoči niti ne morejo dojeti. Ne vsebinsko, še manj čustveno. Nacizem je zgolj oblika fašizma, ki se je še posebej izkazal z agresivnostjo, vseobčim terorjem in množičnimi poboji. To, kar se danes poraja v desnih strankah, niti ni fašizem. Je nekakšna oblika totalitarizma v izdihljajih. Ljudje so preprosto prepametni, da bi predolgo nasedali domovinskim kultom in nezmotljivim vodjem. Svet se ne trese zaradi vzpona samodržcev, ampak zaradi njihove nemoči, da bi še koga sploh lahko prepričali v dolgotrajni pogrom proti ožigosan...

       Mnogi gerontologi prisegajo na starostno modrost. Na izkušnje, ki z leti napolnijo telo in glavo. Mogoče so nekoč sive glave res lahko prinašale življenjske izkušnje na mlade generacije. Svet se je vrtel počasi in izumi so bolj kapljali kot deževali. A danes, predvsem po zaslugi informacijske tehnologije in globalizacije, doživljamo njihovo pravo poplavo. No, na tekočem ne morejo več ostati niti najbolj agilni mladostniki, kaj šele starostniki! Našo dobo zaznamujejo specializacije. Tako je, če hočemo več vedeti o sebi in okolju, moramo znanost in izkušnje drobiti. Univerzalna nit, ki nas je tisočletja povezovala, je vedno tanjša in vseznalci, polihistorji, kot so jih vzvišeno poimenovali, so izumrli. Zato je govoriti, kako so starejši lahko koristni za prenašanje izkušenj na mlajše generacije, totalni nesmisel. Sam sem doživljal, kako so bodoči "modreci" zavračali računalnike in doživljam, kako jim pametni telefoni povzročajo cel kup preglavic. Da o tem, kako ...

       "Danes je obče sprejeto, da je lahko nesebičnost na ravni posameznega organizma orodje, s katerim ustrezni geni najbolje uresničujejo svoje koristi," je izrazil Richard Dawkins v knjigi Razpletanje mavrice. Torej, če nekoliko osvetlimo Dawkinsovo trditev, je tudi nesebičnost zgolj nekakšna sebičnost. S tem najlažje naravno pojasnimo razmerja znotraj zemeljske atmosfere, kjer se organizmi, njihovi strukturni deli, skupine, skupnosti, stranke, politične koalicije, borijo za svoj prostor pod soncem oziroma za čisto navadno preživetje. Geni sodelujejo z drugimi geni, da bi od sožitja imeli koristi in ne zaradi nekakšnega altruizma. Tega v naravi praktično ni, pa čeprav nekateri s prstom kažejo na sožitje posameznih zelo različnih ali celo sovražnih vrst. Vsekakor ne, da bi nas podučili, ampak da bi sebi podkrepili trditve o naravnem sožitju. Preživijo lahko le prilagodljivi, bi najbolj enostavno povzeli darvinistično razmišljanje. A kaj sploh pomeni prilagoditi se...

       V srednjem veku so, predvsem v Angliji, imeli zanimiv in za naše pojme tudi dokaj krut običaj. Ker ljudje niso znali brati, pisati in niso razumeli zemljevidov, so si omislili tako imenovane žive pomnike za ohranjanje zemljiških meja. Med procesijami, ko so hodili od mejnika do mejnika, so v mrzlo vodo metali otroke, jih pretepali, nekatere so celo z glavo udarjali ob sam mejnik. Vse to z namenom, da si zapomnijo meje med zemljišči za celo življenje. Hudiča, kljub kruti praksi je spomin velikokrat presenetil in védenje, pridobljeno na tak način, ni bilo nikoli pozabljeno. No, marsikje so običaj ohranili, vendar gre le še za simboliko surovih dejanj, h katerim so se nekoč zatekali. "Beating the bounds" bi težko prevedli v domačijski jezik Podalpske domačije. Še najbolj ustrezna prevoda bi bila vtiskanje meja (v spomin) ali (spominsko) zaznamovanje meja. In če smo se dolgo čudili takšnemu stvarjenju "živih arhivov", danes vemo, da takšne "krute" metod...

       Prav žalostno je gledati, kako zvezde, ki so nekoč razsvetljevale tvoje nebo, ugašajo. Kar naenkrat imaš občutek, da se ljudje držijo za nekakšne nevidne drogove, proteze, ki jih še držijo pokonci. Staranje je nedvomno propad in začne se z upočasnjevanjem. Vedno težje je loviti nogometno žogo. Mestni avtobus ti pobegne pred nosom. Tehtaš višino stopnic in globino, proti kateri se spuščaš. Koraki so krajši, manj stabilni in poti naenkrat začnejo postajati daljše in nepredvidljive. Tudi računalniki začnejo postajati prehitri za tvoje dojemanje, številne prednosti, ki jih ponujajo, pa prepreke, preko katerih vedno težje skačeš. Hudiča, življenje se ti začne dogajati v senci drugih, v zakulisju, zaodrju, v katerega odrske luči skoraj ne sežejo. Nevronske poti se spreminjajo, sinaptični signali zamujajo. Narava se nas preko biologije poskuša na vsak način otresti. Najprej spodobno, potlej rigorozno, surovo nesramno, boleče, ponižujoče. In vedno ji uspe. Vedno namre...

       "Geni nikakor niso nekaj, kar bi organizmi porabljali, saj so geni tisti, ki uporabljajo organizme," je zapisal avtor Sebičnega gena Richard Dawkins v delu Genetska knjiga mrtvih. "Geni so neposredni vzroki, drugače evolucija z naravnim izborom ni mogoča," so prav tako njegove besede, ki vnašajo nemalo zmede v znanstveno srenjo. A če bi ne bilo tako, potem bi se verjetno življenje ustavilo, še preden se je pravzaprav začelo. Tako pa že na prvi pogled samo razmnoževanje vrst nima drugega pomena, kot da potomci služijo za transport genom! No, slednji propadejo skupaj z organizmom, ki jih prenaša na druge organizme. Propadejo, a informacije oziroma zapisi za encimske in beljakovinske kombinacije ostajajo praktično neuničljive. In ko jih bomo enkrat znali prebrati v vsej njihovi polnosti, bomo presneto veliko izvedeli tudi o tem, kako je evolucijski izbor botroval razvoju posamezne vrste, recimo človeka. Seveda tukaj ne gre za človeka na splošno, ampak točno doti...

       Ni še minilo desetletje, odkar smo se seznanili z dokazi o ugodnih vplivih telesne vadbe na delovanje možganov. Seveda gre za aerobno razgibavanje telesa, povečan srčni utrip, pospešeno in globoko dihanje ter potenje. No, verjetno se prav zaradi garanja, ki ga takšna vadba zahteva, spodbudna novica ni prijela med telesno in mentalno zanemarjenimi. Že ko so se ljudje seznanjali z ugodnimi rezultati, so spraševali predvsem, koliko takšne nekoliko trše rekreacije je potrebno najmanj za vitalnejše možgane. Seveda je slednje precej težko napovedati, ker smo iz različnega testa, kot temu radi rečemo, živimo v različnih okoljih, razmerjih, se različno prehranjujemo in čutimo … Vrsta neznank ne more postreči z enim obče priznanim odgovorom. Kljub temu pogosto zasledim, ko omenjajo, da za spodobne učinke potrebujemo 30 minut vadbe, in to vsaka dva dni. Seveda je to za kavčarje občutno preveč. Kaj šele, da bi tekali po stopnicah, kjer je dvigalo, kolesarili po opravkih,...

       Mnogi smo obtičali v prostoru, a se tega niti prav ne zavedamo. Kosimo travo okrog iste hiše ali gledamo na isto cesto z istega balkona. Vozimo se v službo po isti cesti, nakupujemo v isti trgovini, sobivamo z istimi ljudmi, legamo k istim partnerjem, obiskujemo iste zdravnike in preklinjamo naučene kletvice. In ko enkrat obtičiš v prostoru, se kmalu zatakne tudi času. Preprosto se ti začne dogajati isto, kot da bi padel v kakšno časovno zanko. Uf, obrišem si pot s čela in se vprašam: "Ali sploh potrebujemo zgodbe o znanstvenofantastičnih distopijah, ko pa v njih praktično živimo?" Pravimo, da se življenje poigrava z nami. A resnica je bistveno bolj tragična. Mi smo tisti, ki se poigravamo z življenjem, ko ga spravljamo v to frdamano "ISTOST". Pa toliko različnih možnosti in izbir imamo na voljo! A v prihodnost se nenehno zaletavamo kot živali, dokler nam ne zbeži čez horizont. Gledam ponavljajočo se zgodovino okrog sebe in se tolažim z istimi podobami, kot m...

       Zanimivo, Erik Brecelj, kirurg, mi precej živo predstavlja novo zdravilo za uničevanje parazitov. Zaradi slednjih nas napenja, boli želodec, imamo slabo prebavo, otečena jetra in bolečine v ledvicah. A Detox nas ozdravi že v dobrem tednu! Verjetno tudi namišljenega Erika Breclja. Prej ali slej namreč ugotovimo, da gre za nategavščino. Seveda umetna inteligenca poskrbi za pristnost oseb in besedil, ki jih izgovarjajo. Zato smo bolj zaupljivi, dovzetni in hkrati tudi ranljivi. In ko se spravimo z Detoxom v parazitno vojno, potrebujemo kar nekaj časa, da ugotovimo, da je največji zajedavec zdravilo samo. Za nemalo denarja pozdravi mogoče edino naš žep. Zastonj je vsako bentenje, kazanje s prstom na državo, ki ne ščiti pred neznanjem in naivnostjo. In če smo do zdaj še nekako shajali z lastno butastjo, bo v dobi umetne inteligence (UI) nekoliko težje. No, niti ne, za tiste, ki zaslužijo dovolj, da lahko strežejo prodajni "norčavosti" brez posledic za preživetje. A...

       Pa ne zaradi spomina, ampak obetov, ki jih prinaša! Svet, v katerem trenutno živimo, je bolj podoben Orwellovi distopiji kot Morovi utopiji. Čeprav se tudi slednji ni uspel otresti spon časa, ker postavlja na čelo družbenih skupin nekakšne družinske, patriarhalne poglavarje, za neprilagodljive in prestopnike pa ohranja suženjsko izkoriščevalsko delo. Pri tem seveda pozablja, da so največkrat prav socialne razmere, in ne naša sebična narava, tiste, ki človeka poženejo čez sprejemljivi rob. Morova Utopija je torej nekakšna distopija z napako. Nekaj podobnega današnjemu Zahodju, a za obdobje poznega srednjega veka kljub vsemu precej revolucionarno delo. Toda odkar se je, kolikor toliko izoblikovala človeška zavest, težimo k svobodi; bolje rečeno k osvoboditvi spon, ki vklepajo našo duševnost. Ja, svoboda je psihofiziološka kategorija. Odvisna je predvsem od našega počutja. To spet je odvisno od družbenega stanja, v katerem smo. Torej je v vsakem pogledu pogojena ...