Preživeti sebe

    Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen(1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda. 

Verjetno bo treba marsikateri predpis obrniti na glavo, da bomo lahko govorili o zadovoljivem 
 upokojenskem standardu.                                                                                    Sl. vir: TheAustralian

    Kakorkoli že obstoječi pokojninski sistem ni vzdržen, še manj smotrn. Če rečem, da diha na škrge, bom verjetno pretiraval, toda ne manjka mu dosti, da se znajde pod vodo. V poslovnem okolju, kjer naložbe predstavljajo ključni motor za razvoj in spodbujanje trgov, je domači pokojninski sistem praktično brez njih. Ne bom se skliceval na ogromne pokojninske sklade, ki jih imajo v državah izven Slovenije, saj vedno lahko potonejo skupaj z donosi. Tveganja namreč usmerjajo prevladujoče mednarodne finančne družbe. Obstoječi pokojninski sistem je glede nihajočih tveganj in volatilnosti vsekakor bolj varen. A do kdaj? Do prve večje finančne, gospodarske krize, ko bo treba varovati delovna mesta in tako imenovano aktivno prebivalstvo. Takrat bo pokojninski proračun naenkrat izgubil samovšečni nasmešek skupaj z zajetno vsoto denarja, ki ga bo država preusmerila v ohranjanje zaposlenosti. Revni bodo postali nedohranjeni, zmerno stoječi revni in dobro preskrbljeni ogroženi, saj jih bo sovražila vsa mizerno plačana populacija. Tako se v tržnem gospodarstvu pač dogaja. Da bogati preživijo, mora ostalo prebivalstvo prevzeti celotno breme tveganj.

    Zato ne moremo spregledati, in to kljub bahanju, da sta ekonomsko-socialni položaj domače upokojenke, upokojenca nenehno ogrožena. Kakšnega izboljšanja v smeri dolgoročne stabilnosti in vzdržnosti sistema ne prinašajo niti pobude Ruparjevih protestnikov. Pa tu ne mislim zagovarjati teze nekaterih, da gre za politični populizem in nerealne možnosti. Preprosto zato, ker za populizem niso krivi populisti, ampak tisti, ki zaradi slabih, neutemeljenih ali celo zgrešenih odločitev omogočijo, da dvomi in argumenti zdrave pameti spregovorijo skozi všečno nagovarjanje. Če že hočete, populizem ni nič drugega kot izraz demokratične puhlosti. Pojavi se namreč povsod, kjer bahaško govorjenje spremljajo drugačna dejstva! 

Gre dejansko za reševanje socialnega položaja
upokojenih ali zgolj vojaka Ruparja?

Sl.vir: Domovina

    Vsako zvišanje pokojnin ali poziv k njihovemu povečanju dregne v občutljivo, sebično človeško naravo s prepričanjem, da upokojeni jemljejo tistim, ki dejansko ustvarjajo in si zato zaslužijo več. Ja, ljudje razumemo stvari, kot jih občutimo, še zdaleč ne v njihovi vzročnosti. Omenjeno financežderstvo tako ne nažira le odnosov znotraj določene populacije, recimo upokojenske, ampak tudi in še posebej med tistimi na trgu dela in upokojenci, ker preprosto pozabljamo na minulo delo. Pozabljamo na temelje, iz katerih rasteta gospodarska uspešnost in na katerih je utemeljen razvoj. Pozabljamo, da mora vsaka hiša imeti solidne temelje, da lahko raste v nadstropja. Pozabljamo na milijone ustvarjenega premoženja, ki je bilo tistim, ki so ga dejansko ustvarili odvzeto s strani lastnikov, davkov, prispevkov … Pozabljamo in na vsak način hočemo izbrisati pojem, ki ga je utemeljil že "komunist" Edvard Kardelj in ga je poskusila udejanjiti delavska država, le zato, ker minulim prispevkom vsakega posameznika pritikamo ideološki značaj. Pozabljamo in se pretvarjamo, da nekaj takšnega, kot je minulo delo, kot je neposredni prispevek vsakega od nas k rasti podjetij, ustanov in kapitala, sploh ne obstoji. Ja, pozabljamo na človeka, ki je bil neposredno odgovoren za izgradnjo zidu, v katerega zdaj drugi vgrajujejo opeke.

Kdo zna izračunati, koliko takšnih
ponovic je vredno minulo delo današnjih
upokojencev?

Sl. vir: CanadianMiningJournal

    Namesto da bi bili starejši z leti vse bolj premožni, upokojitev mnoge pahne v revščino. Še več v životarjenje, le nekaj jih solidno "čofta" nad družbenim breznom predsodkov. A tudi ti so veliko izgubili. Trditi, da je delo v poznih letih še kako dobrodošlo, ker znižuje bedo ter da je osnovni namen delne pokojnine, da olajša prehod v upokojitev, je preprosto ironično, da ne rečem nesmiselno, ker ne odraža dejanskih in prihodnjih kadrovskih potreb v državi, ki je že krepko zabredla v depopulacijo. Prizanesljivejši mi je posmeh ljudi, ki pravijo, da gre pri vsem skupaj zgolj za olepševanje statistike. Kako le bi lahko resno jemali takšne naključno izstreljene namige "zdrave pameti" nekdo, ki je več desetletij živel z navitimi budilkami in prenašal takšne in drugačne muhe, ponižanja in zajebancije šefov in lastnikov, državnih uradnikov, bankirjev, zavarovalničarjev in številnih drugih, ki so ga dodobra pomolzli, še preden je kaj dobil v plačilni kuverti(2). In ko takšnemu človeku, ki se želi pregristi na boljše, še vzamete del težko prisluženih dohodkov iz minulega dela, je sarkazem več kot očiten. Sistemsko izkoriščanje in zatiranje se nadaljujeta, namesto da bi razmišljali, kako človeku po 65-letu prizanesti, ga spodbuditi, da bi lahko še dolgo in zdrav doprinašal sebi, ožjim in skupnosti(3). 

    Prav tu je izvor kilave pokojninske blagajne. Nihče v tej državi ne zna sešteti dve in dve, da bi ugotovil, da vsak upokojeni delavec pravzaprav krije izplačilo lastne pokojnine s prispevki, ki jih skupaj z delodajalcem ponovno plačujeta za družbeni standard. Prav rad pomislim, kako finančno krepka bi bila pokojninska skupnost, če bi po 65-letu poleg uživanja pokojnine delala petina ali blizu četrtine starostnikov, kot je to primer v ZDA ali na Japonskem. Tako pa!

    In medtem ko se neki politiki brez vizije že desetletja trudijo okrog nekakšnega demografskega sklada, bi zaposleni starostniki lahko sami ustanovili in vodili družbo za strateške naložbe. Ne, to nikakor niso tiste, ki jih je kot takšne določil Slovenski državni holding; še ena izmed služb brez vizije in strategije. Strateške naložbe so v bistvu vse, kjer okoljske danosti in potrebe prebivalstva terjajo njihov obstoj. Sem poleg javnih podjetij za komunalno preskrbo in oskrbo, zdravstvenih, kulturnih izobraževalnih ustanov sodijo tudi energetika, promet, bančništvo in zavarovalništvo. Strateške naložbe namreč močno vplivajo na krepitev posameznikove in družbene vitalnosti ter ohranjajo in krepijo skupno energijo. Strateške naložbe zaradi svojega monopolnega položaja (prostor, ljudje) ne morejo beležiti izgube. Glede na to, da imajo zagotovljen trg, zgolj povišajo vrednost storitev. S tem pa se neposredno plemenitita osebni in družbeni standard kot tudi dostopnost do storitev vsega prebivalstva in to, ne oziraje se na posameznikovo plačilno sposobnost. 

Budilke, naviti odnosi in izkoriščevalski predpisi ...

Sl. vir: Medium

    V čem sploh tiči skrivnost vzdržnosti monopolne ekonomije, katere lastnik je skupnost in jo upravlja družba? V dobičkih! Teh si ne prisvajajo lastniki kapitala, ampak se reinvestirajo v boljši standard, zaradi česar se povečuje vrednost posameznikovih naložb. Dobiček se lahko usmerja tudi v pokojninski nadstandard, v višje mesečne prejemke upokojencev poleg pokojnin, ki jih izplačuje, recimo zdajšnji SPIZ. Prav upokojenci so namreč najbolj upravičeni do rezultatov minulega dela. To kroženje in plemenitenje kapitala bi lahko poimenovali vitalno delovanje družbe, saj gre v vseh pogledih za stalno graditev blagostanja in vzpostavljanje spodbudnejših pogojev za osebni razvoj in skupno rast. 

    Ko enkrat ocenimo resnično vrednost skupnih prispevkov, ki so povečali premoženje kapitala nad preživetveno ravnijo ustanov, podjetij, običajno se izraža skozi gospodarjenje in delovanje celotne družbe in se kaže v realnem bruto družbenem proizvodu oziroma v dejanski ustvarjalni sposobnosti družbe, hitro postane jasno, kaj minulo delo v bistvu je in koliko so nekdanje delovno aktivne generacije dejansko prispevale k družbeni rasti. Takšno razumevanje je diametralno nasprotno od sedanjega prepričanja, da država dobrohotno krpa pokojninsko luknjo. Zadeva je obratna. Država je dolžna poravnavati dolg do minulega dela. Solidarnost pa se lahko kaže zgolj v dogovornem razmerju med zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na eni ter državnim proračunom na drugi strani. Torej v delu presežnih sredstev, ki jih pokojninski zavod oziroma upokojenci prepuščajo državi, za razvijanje družbenega nadstandarda. Da takšno razmišljanje dejansko predpostavlja ustanovitev pokojninskega naložbenega sklada, čigar lastniki bi bili vsi upokojenci, in bi služil predvsem njihovemu gmotnemu blagostanju ter solidarnostnemu izravnavanju upokojenskih prejemkov, ni treba posebej izpostavljati

Avtomatizirani procesi, roboti, umetna inteligenca ...
Produktivnost na temeljih minulega dela.

Sl. vir: TheManufacturer

    Prav tako bi bilo prav, da smelo predstavimo tudi druge vplive tako imenovane srebrne ekonomije na gospodarstvo in družbo. Da v nekoliko drugačni luči predstavimo sam vidik potrošnje, na katerega vplivajo posebne potrebe starejših. Še zdaleč ne gre le za zdravstvene vidike. V zadnjem času namreč opažamo hitro rastočo ponudbo izdelkov in storitev, ki bi jih lahko pripisali vitalnim potrebam starostnikov oziroma želji po dinamičnejšem, bolj aktivnem življenju. In če so starejše generacije še pred četrt stoletja dojemale upokojitev kot nekakšen končni življenjski stadij, je med starajočimi vedno več takšnih, ki na upokojitev gledajo kot na priložnost za še eno osebno kariero. To sploh ni nič nenavadnega, če vemo, da je upokojenec s povprečno pokojnino razbremenjen mnogih pritiskov, ki so ovirali njegovo poklicno pot. Motivacija pa je vedno na strani zdravja, zato se precej znižujejo tudi potrebe po zdravljenjih in različnih psihičnih obravnavah. Pravzaprav gre za zakon obratnega sorazmerja, kjer povečano osebno delovanje neposredno vpliva na zniževanje stroškov za zdravje, oskrbo in asistenco. 

    Na kaj opozarjam? Na skrajno zastarel, nazadnjaški pristop. Na predsodke, ko mlajše generacije prestavljajo starejše v čakalnico za dr. Smrt. In ironija, tudi sami smo nekoč sodili med mlade in še kako negovali, da ne rečem, spodbujali takšen nesmiselni odnos. Ko človeka počasi režeš v socialni odpadek, postaja ranljiv, nezaupljiv, komunikacijsko neroden, odvisen, dovzeten za bolezen. Z eno besedo, postaja breme, presežni strošek, ki ga resnici na ljubo odreši šele smrt. In ravno tega, strahu, porojenega iz predsodkov in nekih drugih časov, se bojijo številni družbenoekonomski prognostiki. Ko zrejo v prihodnost starajočega človeka, ne vidijo, ali ne razumejo, da se preprosto nočemo več postarati. Da teče nekaj tisoč različnih programov za ohranjanje vitalne energije pri posameznikih in da v svetu deluje več kot 10.000 zagonskih podjetij, ki vsa po vrsti ob pomoči precejšnjega kapitala raziskujejo in iščejo načine, kako podaljšati zdravo življenje. Ne za nekaj let, ampak desetletij!  

    Že danes se namreč dogaja, čeprav so znanstveniki šele sredi obsežnih poskusov, da starejši, ki opravi 60 terapij z vdihavanjem 100-odstotnega kisika, pravimo jim potopi, v barični komori, popolnoma enakovredno lahko izzove marsikatere mlade možgane in telesa. Kje so potem še, v pravem pomenu besede, številne biokemične raziskave, pri katerih se znanstveniki posvečajo iskanju možnosti in sredstev za pomlajevanje oziroma ozdravitev staranja in podaljšanje absolutne življenjske dobe? Starost bo kot ovira nedvomno presežena. Vsekakor bistveno prej, kot bo zaživel nacionalni zakon o dolgotrajni oskrbi!

Vitalnost, ki jo država zarčunava zaposlenim
upokojencem!                Sl. vir: NationalCouncilOnAging

    Ja, kot da bi slepce spraševali, kam zahajajo najbrhkejša dekleta! Ne vidijo, da bo tretjemu življenjskemu obdobju kmalu sledilo četrto, morda peto in še katero. Ne zaupajo znanosti, ki vedno globlje prodira v nas, prepoznava mikropodobo naših teles, organov, obtokov, nevroloških mrež, presnovnih procesov. Ne dojemajo, da bo že v tem stoletju, vsekakor po leti 2050, tretje življenjsko obdobje zgolj izhodišče za novo poklicno kariero. Mogoče celo bistveno bolj uspešno od predhodne, ki so jo zaznamovala naša "najplodnejša leta". Leta spopadajočih se značajev, ker so nas prepričali, da le tekmovanje za preživetje in izkoriščanje lahko služi človeštvu. Vsekakor. Vprašanje je le, kateremu delu!

    Če postavimo ob bok finančno neodvisnega, svobodnega, pomlajenega starca in mladeniča razpetega med službo, družino in družbo, največkrat s prekarno zaposlitvijo, z najetim stanovanjem avtomobilom na lizing ter kopico računov za varovanje in šolanje otrok, kaj mislite, kdo se bo lahko bolj posvečal delu, ustvarjanju nove vrednosti, znanja. Utrujena, raztresena mladenka, mladenič ali miren, razsoden, osredotočen starejši? 

Navedki: 

(1) Leta 2023 je pokojninski sistem razpolagal s 7,103.132.165 evrov. Država je prispevala 1,069.351.356 evrov, Kapitalska družba, KAD pa 65 milijonov evrov. Pri SPIZ (Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja) navajajo, da so podatki spodbudni, ker kažejo, da delež državnega proračuna v zavodovih prejemkih upada vse od leta 2014, ko je znašal 31,3 %. Leta 2023 je državni proračun zakrpal le še 15-% luknjo.

(2) "Kako hudiča naj bo človek srečen, če mora ob pol sedmih zjutraj, potem ko ga zbudi budilka, skočiti iz postelje v obleko, se prisilno nafutrati, usrati, uscati, si umiti zobe in se počesati ter vstopiti v bitko s prometom, da bi prišel tja, kjer v bistvu ustvarja dobiček za nekoga drugega, ob tem pa se od njega pričakuje še hvaležnost, da to lahko počne?" Citat mnogi pripisujejo poetu urbane tesnobe, Charlesu Bukowskemu (1920 - 1994), čeprav gre bolj verjetno za izposojo njegovega pripovednega sloga in filozofski pogled na izkoriščanega človeka v kapitalističnem okolju.

(3) Očitno se naša družba spopada zgolj z enim strateškim vprašanjem, to je z betežnostjo in skrbništvom. Prav nič pa ne razmišlja, kako starostna bremena in stroške zmanjšati z ohranjanjem in spodbujanje procesne učinkovitosti starejših. Da vključevanje starostnikov v različne oblike poklicnega dela, krepi posameznikovo vitalnost, samozavest in samostojnost oziroma fizično in duševno odzivnost, je obče znano.