Hop Cefizelj, pa te imam

     Ko slišim za bližnjega ali znanca, da so ga vpisali na seznam  prejemnikov "zdravil" za uravnavanje krvnega tlaka in holesterola, mi zmeraj pred očmi zaigra podoba butalskega policaja, kako zgrabi strašnega tolovaja Cefizlja, ko z ukradenim hlebčkom zapušča pekarno. Medicinska doktrina, ki temelji na zdravljenju s farmakološkimi učinkovinami, vsekakor ni zgrešena. Ne nazadnje vzdržuje mnoge zapletene primere, da se prezgodaj ne razpletejo. V kaj bi se telesna anomalija razvila in kako bi se končala, če človeka ne bi začeli pitati s pilulami, ne moremo napovedati. Preobrazba človeka v pacienta se praktično začne, ko svoje zdravje prepusti zdravnikom. Ti največkrat posežejo po farmacevtskih izdelkih, in to na osnovi enkratne krvne slike, čeprav presnovni učinki pogosto spreminjajo parametre. Toda, čemu vsega skupaj ne bi poenostavili? Tega sicer medicinska doktrina izrecno ne odobrava, a tudi prepoveduje ne. Temu bi lahko rekli medprostor za tržno nišo, ki jo zapolnijo farmacevtski izdelki. Človek je naenkrat pacient v preiskovalnem sistemu, ki še najbolj spominja na povratno zanko. Bolezen vodi do nove bolezni, zdravilo do novega zdravila, pacient pa postane redni uporabnik zdravstvenih uslug. V bistvu se privaja na vonj po razkužilih, po katerih zaudarjajo zdravstvene ustanove. A glej ga zlomka. Zaenkrat še niso uspeli izdelati zdravila, ki ne bi imelo stranskih učinkov, in ti vodijo do kaskadnega zdravljenja. Statini recimo povzročijo bolečine v mišicah ali sklepih, zato zdravnik predpiše še protibolečinska in protivnetna "zdravila". Ta dražijo želodčno sluznico, pa se naboru zdravja pridruži še zaviralec želodčne kisline. Sledijo prehranska dopolnila in zdravila za zniževanje tlaka. In zgodba z bridkim koncem je napisana!