Pripadnost

     Kako velikodušna beseda za manipuliranje z našimi čustvi. Ne pripadamo zgolj sebi, pripadamo tudi partnerju, družini, soseski, skupnosti, podjetju, narodu, državi … in vrag si ga vedi, komu še. Poznal sem precej domače podjetje. Pripadalo je delavcem in delavci so pripadali podjetju. To svojo pripadnost so izražali pokončno in ponosno, se trkali na prsa, dokler vodilni podjetja niso razprodali delničarjem, na plače delavcev pa pozabili. Denarci so se množili in kotalili od vlade do skladov, borze in v delničarske žepe, le za delavske mezde ga je bilo vedno premalo. Prihodnosti družbe ni ogrožal pohlep lastnikov, ampak delavske zahteve po višjih plačah. Dokler ni zaropotalo in so morali nekaj primakniti tudi v plačilne kuverte. Na koncu se je izkazalo, da ne eni ne drugi ne pripadajo podjetju, ampak izključno sebi in denarju, ki so ga lahko iz družbe izvlekli. Podobno je tudi v vsakdanjem življenju. Pripadamo si toliko časa, dokler imamo koristi od drugih, drugega. Ko te ugasnejo, etika, zgrajena na pripadnosti, onemi. Ostane zgolj čista in prizadeta sebičnost in z njo izgovori, s katerimi opravičujemo odklon od pripadnosti. Pravilno! Saj smo vendar ljudje, bitja z zavestjo in s starodavnim hrepenenjem po svobodi. Nekateri uporabljajo celo izraz: avtonomni subjekti. Le čemu bi nekomu pripadali, razen da mu z dobrikanjem zvito zlezemo na hrbet, spodjemo njegovo težnjo po samobitnosti in neodvisnosti? Samo poglejmo psa ali mačka, kako potuhnjeno se nam približujeta, da dobita prostor ob naših nogah in polno skodelo. Naša življenja so v bistvu nekakšna podjetja, v katerih se lastniki teles in hkrati njihovi ponudniki nenehno pogajamo med sabo, koliko smo pripravljeni dopustiti, da drugi iztrži na naš račun.