"Pr'kurjeni"

     Nekaj mora biti hudo narobe s tabo, da globoko senco ob kakšni reki ali jezeru zamenjaš za zgodnje jutranje vstajanje, oblačenje v neudobno kamuflažno uniformo, tek po soncu in nenehno postrojavanje; še posebej, če si mlad in je to čas poletnega oddiha. Odgovor, kaj žene mlade, da se tako vdano predajo disciplini in ukazom, ko hkrati zavračajo avtoriteto doma, očitno ni tako preprost. Celo Googlov Gemini, ki razpolaga z množico laičnih in strokovnih odgovorov, se zapleta s pojasnjevanji. No, ko sem bil v poznih najstniških letih, sem se tudi sam pridružil takšnemu ubijanju razuma. Ne morem reči, da me je k temu gnalo kakšno tovarištvo po orožju ali potreba po oblikovanju identitete s pomočjo izzivanja kontrasta med patriarhalnimi odnosi v družini in znotraj toge socialne skupine. Varnosti mi ni predstavljal ne dom ne okolje, v katerem so drugi mislili namesto mene. Mogoče je bilo vse skupaj bolj povezano z avanturističnimi pričakovanji in dokazovanjem kot pa s potrebo, da bi nekdo prevzel odgovornost za moje neprilagodljivo odraščanje. Vsekakor pa mi je takšna izkušnja koristila. Kmalu sem namreč spoznal, kako v bistvu sovražim kretena nad sabo, ki trdi, da mu položaj daje pravico izživljanja nad drugimi pripadniki vrste. Sem pa že zelo zgodaj osvojil tudi nekaj izogibalnih tehnik, ki te seveda niso potisnile v ospredje med nagrajene prostovoljce, pa tudi ne med poražene, zafrustrirane kreature sistema. Večino življenja tako precej udobno plavam z glavo na površini, čeprav z nogami včasih nekoliko pregloboko. Če kaj, te logika vojaškega sistema nauči preživetja. Seveda ne na fronti – tam si prej ali slej pogubljen skupaj s tovarišem po orožju – ampak v človeškem zverinjaku!