Starostno pomlajevanje

     Verjetno si večina postaranih nobene stvari ne želi bolj, kot da bi se pomladili. No, vsaj obrnili nekaj let nazaj, za kakšno desetletje ali dve. In čeprav je kaj takšnega veljalo za nostalgično blodnjo do nedavnega, raziskave vendarle kažejo, da je našo procesno učinkovitost tudi v starosti mogoče izboljšati ali vsaj ohranjati. Razumljivo, da s sedenjem pred televizorjem ali za obilnim omizjem koraka v obratni smeri ni mogoče narediti. Toda če smo se z lastnim delovanjem sposobni prepričati, da je ključni namen vsega, kar počenjamo, izboljšanje duševnega in telesnega počutja, potem smo na najboljši poti, da iz sebe stisnemo kaj več, kot nam je življenje samo pripravljeno dati zgolj z upanjem. Verjetno se sliši že nekoliko zlajnano, da se ne bo nič spremenilo, dokler vode v bazenu pred nami ne bomo vzvalovili z lastnim telesom. Se pravi, dokler se ne bomo intenzivneje in več gibali, družili, se učili, zdravo prehranjevali, spodbudno mislili, predvsem pa staranje samo vzeli kot nekaj, kar je mogoče izboljšati in preseči. Ja, staranje je neke vrste garanje za preživetje, torej delovanje v nasprotni smeri od pogube. In, neverjetno, možgani takšne izzive radi sprejmejo, se jim prilagodijo in jim služijo. Vsekakor ne moremo pričakovati, da nas bodo do obrata spravili zdravniki, množica prehranskih dopolnil ali različne metode tako imenovanega biološkega vdiranja, razdiranja (biohacking). Pri večini ljudi se z leti krepijo ali nastajajo bolečine v mišičju in sklepih, ki jih spremljajo tudi pogoste poškodbe. Ko enkrat zaradi lastnega delovanja omenjene neprijetnosti izginejo, vemo, da smo na pravi poti in da nam je ponovno začel služiti tudi imunski sistem. Pomembno je, da izplavamo iz statističnega povprečja in se dejansko udejanimo kot sui generis.