Starostno odraščanje

       Baje smo se danes kopali v pravem vročinskem valu. Temperature so marsikje presegle 37 stopinj. Dobesedno peklo je, ko si kožo, nevajeno vročine, izpostavil soncu. Zunaj je bilo vroče. O tem bi se lahko vsi strinjali. Zakaj je bilo v notranjih prostorih, kamor smo se umikali pred pripeko, ponekod prijetno hladno, drugje pa zatohlo, nevzdržno, pa bi bila naša mnenja že deljena. Vsekakor bi jih bilo veliko in vsak bi verjetno dodal še kakšen odtenek. No, pregret politični prostor ni tako pisan. Lahko bi rekli, da je binaren, še posebej v Podalpski domačiji. Sonce pregreva, klima ohlaja, in to je to. Vmesnih možnosti, ki bi jih vnesla veter, nočno razhlajevanje, dobra izolacija, neodpiranje vrat, manj gibanja …, pravzaprav ni. Smo ZA ali PROTI! V binarnem svetu druga mnenja ne štejejo. Šteje pa pripadnost vodilnim idejam in njihovim zagovornikom. In na tej točki je prav, da se vprašamo: "Kako spoštljiv sem do sebe, če glavo obračam le: gor in dol ter levo in desn...

       Po 65. letu naj bi se prhali le še dvakrat na teden, da zaščitimo svoj naravni mikrobiom. Z vadbo za moč naj ne bi pretiravali, da ne poškodujemo mišičnih vlaken, ker se mikroraztrganine težje in pozneje celijo. Jedli naj bi manj in predvsem presno ter fermentirano hrano, da bogatimo želodčno in črevesno mikrobioto. In seveda, iz programa naj bi popolnoma črtali porno vsebine, da se slučajno ne bi spominjali, kako super se je dajati dol. Ja, iskanje idealnega "homo medicusa" je očitno postalo globalni šport, s katerim želijo starostnike pripraviti na lažje odhajanje. Saj ko se enkrat odpoveš užitkom, si se praktično odpovedal življenjskemu smislu. Živeti zgolj zato, da se vdajaš redu, notranji disciplini in si pod stalnim stresom zaradi doslednega vzdrževanja dnevnega urnika, je na smrt dolgočasno. Res da tokrat bolezen ne udari zaradi razvad, ampak kopice stresnih navad, ki jih ne more pomiriti niti izdatno preplavljanje organizma s kortizolom. Kot da bi telo...

       Prehod evropske avtomobilske industrije na električno prihodnost bo očitno pokopal desettisoče delovnih mest. Krive so ameriške carine in kitajska konkurenca. Kapitalistična nadutost in komunistična organiziranost. In če Evropa slovi po inovativni spojitvi plastičnih zamaškov in steklenic, so se Američani in Kitajci presneto resno spopadli za digitalni in energetski prestiž. Točko preloma naj bi predstavljala umetna inteligenca oziroma njeno množično uvajanje v podjetja, ustanove ter državno upravo. Ne poklicno in inženirsko znanje, ampak administrativne, poslovne ter dejavnosti družbenega nadstandarda so pod udarom. Posredno to priznajo tudi v BMW-ju, ki bo v enem letu odpustil prek 8.000 delavcev. Njihov načrt krčenja stroškov zajema izključno upravno-administrativno področje. Zaposlenih v proizvodnji odpuščanje ne bo prizadelo. Nasprotno, po vsej verjetnosti se bodo kmalu hvalili z zajetnejšimi kuvertami. Tekma za višjo produktivnost tako prihaja v razvito ...

       Večina jemlje staranje kot spontan naravni proces. V tem pogledu ljudje brez ugovora sledimo programiranemu, biološko pogojenemu dogajanju. Lahko bi rekli tudi, da smo nekakšne živali, in to kljub našemu božanskemu izvoru. To je le še ena dilema, ki je modra cerkev in številni sveti spisi ne znajo pojasniti. Večnost v nebesih je sila slaba tolažba, še posebej, če te do nje pripeljeta boleče telesno razpadanje in iznakaženost. No, za zdaj res še nismo na ravni, ko bi lahko po mili volji prestavljali dan dokončnega telesnega propada, čeprav bomo znanstveno segli tudi do tja. Čez desetletje, stoletje, tisočletje, kdo ve? Vsekakor se bo to zgodilo. Ali bodo to še naša telesa ali pa bo zavest domovala v kakšni odpornejši materiji, je drugo vprašanje. Vsekakor pa tudi zdaj, zaradi lastnega zadovoljstva in dobrega počutja, ne bi smeli biološki uri pustiti, da tiktaka po svoje. Staranje mora postati osmišljen proces! Dokler si biološkega poteka ne podredimo, lahko vsa...

       Dolgožitje je bolj kot odraz naše resničnosti nekakšna nereligiozna mantra. Nereligiozna zato, ker človek jemlje vprašanja o bivalni trajnosti bolj ali manj odločno v lastne roke, mantra, ker verjamemo, da bo vztrajno ponavljanje besede "dolgožitje" ustvarilo enkratne razmere, odnose in prepričanja za prehod v tehnološko družbo nesmrtnih. In kje trenutno smo na naši poti med zvezde? Biokemiki mrzlično iščejo molekulo mladosti, s katero bi hranili vodnjak večnosti. Nekoliko realnejši so medicinski in farmacevtski izvedenci in raziskovalci, ki se uspešno spopadajo s številnimi boleznimi in genetskim izboljšanjem vitalne odpornosti. Dolgožitje je zaenkrat bolj stvar prepričanja in zagotavljanja pogojev za zdravo, dejavno bivanje v čistem, neobremenjenem okolju. Na področju psihosocialnih odnosov in pri uvajanju zelenih tehnologij dejansko dosegamo napredek v smislu podaljševanja pričakovane življenjske dobe. A koliko časa še? Onesnaženost pregretega ozračja in pr...

       Nedavno sem slišal naslednje uglasbene verze: "Ja sam penzić, gol i bos, u kontejnare guram nos." Seveda ne gre za kakšno jugonostalgijo, kar bi mi verjetno takoj podrobili zakompleksani nacionalisti. Živim v bližini meje s Hrvaško in velikokrat počijem na valovih njihovih radijskih postaj. Čeprav sta besedilo pesmi in glasba šaljivi, pa človeka vseeno prizadene njena ironija. Preprosto, česa takšnega ne moreš dojeti kot radost, ampak zgolj kot posmehljivost. Ja, takšne zbadljivke neposredno sežejo v naše občutke. Recimo, sam nikoli ne bom dojel, kako lahko v neki državi, ki je sama sebe oklicala za razvito, ali se med takšne dežele uvršča po nekih merilih, živijo ljudje na pragu revščine oziroma celo pod njim. In potem se neke vlade "kurčijo", kako se trudijo za blagostanje človeka. Ne, ne bom s prstom kazal le na nazadnjake, pa čeprav razmišljajo po Vodnikovo: "Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal." Kaj moremo, so pač obtičali v ...

       "Znanost ne temelji na posameznih raziskavah, ampak na njihovi primerjavi," je dan nazaj izjavil Dejan Verčič za Dnevnik. Te besede so še kako presodne za številne objave o staranju, ki jih dnevno zasledimo v medijih. Bolj ali manj gre za podajanje posameznih odkritij, ki brez širšega konteksta izgubijo vsakršno vrednost, bralca pa speljejo na napačno sled; do naslednje objave o starostnih procesih in napovedih. Lahko bi rekli, da o vprašanjih, ključnih za človekovo bodočnost in trajnost, različni znanstveniki prihajajo do različnih zaključkov in z njimi v prostor naše zvedavosti sekajo kot strele. Nikdar na isto mesto, da bi lahko primerjali, katera je bolj posegla v krajino. Tako so na primer znanstveniki izračunali, da če bi odpravili staranje, bi živeli v povprečju 156 let, na vsake 10.000 Zemljanov pa bi kdo dočakal starost grenlandskega morskega psa s 470 leti. "Na koncu bi nas premagale nakopičene mutacije," trdijo. "Naša DNK skozi življenje kopi...

       Kaj porečete, ko v nakupovalnem centru zagledate kup nesreče za mizo v restavraciji? Očitno nič, saj vam lastno vraževerje ne dopušča, da bi sodili o usodi nekoga, ki lahko precej hitro doleti tudi vas. Ja, tako razmišljamo, ko naletimo na uboge betežnike, ki se trpeče premikajo po prostoru. A pozor, večina teh gibalno prizadetih je sama kriva za lastno nesrečo. Največkrat ne gre za kakšno nevrološko bolezen, poškodbo ali gibalno prizadetost zaradi kroničnega obolenja. Lenoba je še vedno številka ena na spisku vzrokov za starostno popuščanje, naštete težave so največkrat posledica opuščanja telesne dejavnosti. Človek se pri določenih letih najverjetneje odloči, da je čas za zaslužen počitek. Seveda se pričakovanje nanj krepi že kakšno poldrugo desetletje prej. Očitno omenjeni miselni proces dokaj strumno spremljajo tudi skeletne mišice, ki se začnejo starati precej zgodaj. Lahko bi rekli, da starost po eni strani napovedujejo, po drugi pa jo celo pospešujejo. ...

       Pijemo, da lahko normalno delujemo in pijemo, da pozabljamo. Seveda v drugem primeru ne gre za vodo, ampak špirit različnih barv, arom in okusov. A pozabljanje v alkoholni omami niti ni tako preprosto. Da pride do resne poškodbe možganov, ko je dolgotrajno spominjanje in abstraktno mišljenje trajno okvarjeno, se moramo 10 do 20 let izdatno vdajati alkoholni omotici; praktično vsak dan. No nič kaj bolje, kar zadeva naše spominske funkcije in abstraktnega mišljenja je ne bomo odnesli, če bomo puščali možgane nenehno žejne. Mogoče se bodo okvare pokazale kasneje, a zagotovo se bodo. Kako po robu, ko pomislimo na hidracijo možganov, dejansko hodimo v Evropi, pove podatek, da je kar 56 % odraslih fiziološko dehidriranih. Odstotek "žejnih" pri starejših, pri ljudeh po 65. letu, je še precej višji, če upoštevamo, da staranje slabi občutljivost na žejo, krni mišično maso in zmanjšuje sposobnost telesa za obvladovanje toplotnega stresa. No, težave nastopijo že bistveno...

       Veliko umirajočih se zaveda konca in se, tik preden se izteče življenjska nit, odzove neverjetno bistroumno in prožno, četudi so bili prej odsotni. Poznam primer 95-letnega moškega. Zbolel je za gripo. Topel čajček je bil edino sredstvo, ki je lajšalo tegobo. Zdravnika in zdravila je namreč odločno zavračal. Hčerka je sedela ob njegovi postelji. Naenkrat se je zdramil, se zravnal in se zazrl v hčerine oči. "Umrl bom," je suhoparno izjavil, legel nazaj in naslednji trenutek je bil mrtev. Omenjenega primera ne navajam zaradi dogodka, ki bližnjih nikakor ne pusti ravnodušnih, ampak zaradi vprašanja, ki se pogosto pojavlja ob takšnih doživetjih: Ali lahko umremo tudi brez medicinskega vmešavanja? Očitno so mnogi prepričani, da ne. Če se na zadnji poti že izognejo svetemu olju, se zdravniku najverjetneje ne. Celo bolnišnice, kjer naj bi vračali zdravje, vedno pogosteje postajajo ustanove za odhajanje. Umiranje se očitno preobraža iz obrednega v družbeno zapovedan p...

       Če je bila nekdaj osnovna naloga ljudi zagotavljati reproduktivni potencial za vojaške potrebe etničnih skupnosti in držav, danes služimo predvsem interesom velekapitala in bogatenju elit. Seveda vojna in državno nasilje ostajata prestižni sredstvi za obračanje globalnih tokov in kopičenje ekstremnih zaslužkov. Človek v tej "igri usode" je še vedno le objekt, ki ga po mili volji prestavljajo iz enega položaja v drugega. Prepričanje, da lahko dejansko kaj storiš, je varljivo. Iz ubogljivega vojaka smo se prej kot v pol stoletja prelevili v tipično energetsko enoto. Kaj pa je ogljični odtis drugega? In jutri bomo hlapčevali uradnikom iz naših vrst, ker bomo po njihovem energetsko prepotratni. Digitalna prihodnost nas vsekakor vodi v tej smeri. Električna vozila, klimatske naprave, roboti bodo manj pomembni porabniki v primerjavi z digitalnimi središči, v katerih se bo generirala naša usoda. Slednjo bodo vedno bolj krmilili umetnointeligenčni algoritmi. Zmogljivi...

       Ja, paliativna oskrba ni nič drugega kot cenzurirano umiranje. Njeni zagovorniki na veliko izpostavljajo prednosti takšne obsmrtne dejavnosti, v kateri je bolnik zgolj sredstvo, ki ga bolj ali manj zadetega pošiljajo v špalirju v onstranstvo. Toliko torej o dostojanstvu, o pojasnjevanju smisla ali opravičevanju umiranja pod nadzorom. Ko praktično vegetiraš pod budnim očesom vrtnarja brez najmanjše možnosti, da bi izbral še kakšen drug, mogoče res bolj dostojanstven odhod s tega sveta, si tipična rastlina, prepuščena na milost in nemilost vetrovom. Torej, na voljo imam zgolj eno izbiro, imenuje se omejena budnost, in to vse do smrti! Praktično ne odločam o ničemer, a temu vseeno pravijo dostojanstvo! Dostojanstvo, ki ga "zdravijo" z zdravilom midazolamom. Očitno zato, da se ne bi slučajno iznenada predramil in zatulil: "Le kaj počenjate, ljubi ljudje? Mar nisem človek, ki svobodno odloča o sebi, izbirah in smrti?" Čeprav nas poskušajo prepričati, da takšna zad...

       Če nekoliko globlje pogledamo vase, bomo kaj hitro ugotovili, da smo neverjetno slabo opremljeni za življenje. To po drugi strani pomeni, da nas čaka mnogo znanstvenih naporov, preden se bomo izvlekli iz Matildinih smrtonosnih klešč. Smo že na tej poti? Da, vendar šele čisto na začetku. Nekaj se nam sanja, a točno ne vemo, v katero smer pravzaprav moramo kreniti. Za kakršnokoli podaljševanje življenja, tu mislim predvsem na zdravi del naše bivanjske prisotnosti, moramo najprej počistiti in odpraviti številne napake, s katerimi odrašča naše telo. Šele takrat oziroma z njihovim onemogočanjem bomo zlomili smrtonosno kodo in se šele prav začeli ukvarjati z dolgožitjem. No, urbana prenatrpanost nam vsekakor ne bo v pomoč. Epidemije bodo postale del našega vsakdana. Z molekulo RNK, ki jo spreminjamo v orodje za izboljšanje naših genskih predispozicij, bomo lahko naredili veliko, da bomo krepkejši, a najprej moramo natančno spoznati, kako sploh delujejo brezštevilne ...

  Dvorezna težnost           Udarilo je nepričakovano. Kot vsako jutro se je tudi to odpravil v hrib nad vasjo. Hitro se je dvigoval v strmini, ko je naenkrat začutil, da noge postajajo utrujene, celo nekoliko boleče. Postal je za trenutek, da se je bolečina stišala, in nadaljeval z enako vnemo. Naslednji dan se je ustavil za trenutek in predahnil že dvakrat, pa teden kasneje trikrat, štirikrat, tudi enajstkrat in dvanajstkrat. Dobrih dvesto metrov višinske razlike, za katero je nekdaj porabil petintrideset do štirideset minut v obe smeri, je zahtevalo vedno več časa. Kmalu se je jutranji kratki trening raztegnil v dvourni pohod z mnogimi postanki. Veliko preveč časa za polnjenje baterij pred odhodom v službo. Na hrib je zato odhajal popoldne, če se je le vrnil pravočasno, ali ob koncu tedna. Zaradi volčjega tropa v bližini in medvedjega prehoda, ki je sekal njegovo običajno traso, je bilo prav, da je vedno bolj boleče razgibavanje v naravi opravil še ...

       Nekaj mora biti hudo narobe s tabo, da globoko senco ob kakšni reki ali jezeru zamenjaš za zgodnje jutranje vstajanje, oblačenje v neudobno kamuflažno uniformo, tek po soncu in nenehno postrojavanje; še posebej, če si mlad in je to čas poletnega oddiha. Odgovor, kaj žene mlade, da se tako vdano predajo disciplini in ukazom, ko hkrati zavračajo avtoriteto doma, očitno ni tako preprost. Celo Googlov Gemini, ki razpolaga z množico laičnih in strokovnih odgovorov, se zapleta s pojasnjevanji. No, ko sem bil v poznih najstniških letih, sem se tudi sam pridružil takšnemu ubijanju razuma. Ne morem reči, da me je k temu gnalo kakšno tovarištvo po orožju ali potreba po oblikovanju identitete s pomočjo izzivanja kontrasta med patriarhalnimi odnosi v družini in znotraj toge socialne skupine. Varnosti mi ni predstavljal ne dom ne okolje, v katerem so drugi mislili namesto mene. Mogoče je bilo vse skupaj bolj povezano z avanturističnimi pričakovanji in dokazovanjem kot pa s...

       Očitno evolucija nikoli ni bila zamišljena kot proces dolgožitja. Naravna selekcija se ne odvija v tej smeri in preživetje zasleduje popolnoma druge cilje, recimo, razmnoževanje. In ko je človek, podobno kot druge vrste, enkrat izpolnil razplodna pričakovanja narave, je za slednjo odveč ter se ga mora čim prej otresti. Lahko bi tudi rekli, da je bog poslal naravi na pomoč številne bolezni, da si podvržejo ter uničijo življenje določenega bitja, kot da samo razpad lahko zagotovi nov rastno-razmnoževalni substrat. Iz tega zornega kota so vsi tisti veličastni podatki o ranih večstoletnikih, kot sta bila Adam in Metuzalem čisto nakladanje, morda zgolj napačno tolmačenje starosti, zapisane v Bibliji. Če se mogoče motim, bi bilo zanimivo izvedeti, zakaj je stvarnik ustvaril tako biološko nepopolno vrsto, kot je človek. Lepo število telesnih anomalij je popisal Nathan Lents v knjigi Človeške napake , za katero pravi, da je panorama naših pomanjkljivosti, od nesmiseln...

       "Naša družba je obsedena z zdravjem," je prepričan zdravnik in pisec uspešnic o toksični civilizaciji, Gabor Maté. Neprestano nas bombardirajo z revolucionarnimi novostmi za krepitev zdravja. Učijo nas zdravo jesti ter živeti. Ne mine teden, da nas mediji ne bi seznanjali z novimi "dosežki" za mlajši in krepkejši videz ter daljše življenje. "Pa vendar se zdravje ljudi na splošno slabša," trdi Maté. Ali življenje pod budnim očesom zdravstvenega totalitarizma dejansko postaja preveč krhko, se sprašujem sam. Mnogi poznamo rek, da naj nikar ne hvalimo človeka, da ga ne urečemo. S trenutkom, ko nekoga pohvalimo, se učinkovitost njegovega dela poslabša. Ne, ker bi se oseba prepustila brezdelju, ampak, ker se začne na vso moč truditi, da bi nas še naprej navduševala z dosežki in sprejemala pohvale. Pa se zalomi, ljudje zmrznejo, ostanejo brez navdiha ali izgorijo, kot pogosto slišimo. Nekaj podobnega se dogaja tudi na področju zdravstvene preventive. Lju...

       O energijah, ki sooblikujejo naše življenje oziroma ga spreminjajo v ezoterično zmes, bi lahko na veliko razpredali. Nekateri celo trdijo, da smo v bistvu energetska telesa in da so naša tkiva in oblika le fasada pravega procesa. No, lahko bi se mogoče celo strinjali o našem duhovnem izvoru, če ne bi bilo preveč snovnih dokazov, ki pripovedujejo nekoliko drugačno zgodbo. Gledano strogo poenostavljeno, sta snov in energija eno in isto, le pojavljata se v drugačnem stanju in obliki. In medtem ko anorganski sistemi težijo k termodinamičnemu ravnovesju oziroma k stanju maksimalne entropije, kjer ni več energije za opravljanje dela, za žive organizme termodinamično ravnovesje praktično pomeni smrt. A življenje se je s svojo sposobnostjo obnavljanja in rasti očitno postavilo po robu neredu, ki je tako značilen za entropijo. V neživem svetu se pri zadovoljevanju energetskih potreb snov z nižjo entropijo pretvarja v snov z višjo entropijo. Toplota iz mikroravni se nen...

       Mnogi se sanjam poskušajo izogniti. Bodisi jih navdajajo moreči občutki ali ker preprečujejo zagon delta valov. To je stanje, ko se znajdemo tako rekoč v komi, v popolni nezavednosti, v tistem pravem NREM, zdravilnem in krepčilnem spancu. Takrat se namreč sproščajo rastni hormoni, celice se obnavljajo, krepi se imunski sistem, možgani pa se čistijo presnovnih odpadkov. Res bi bila neumnost odpovedati se čemu tako učinkovitemu in koristnemu za naš obstoj in pogon. Sam si z zagotavljanjem nezavednega stanja ne delam težav. Ko telo potrebuje obnovo, samo zdrkne v tako imenovano območje delta valov. In tega mu nikakor ne preprečujem. Pri meni gre za spontan proces, ki ga sprožim dvakrat na dan. In sicer ponoči, običajno po dvanajsti uri, ko je spanje daljše in resnično tudi globoko ter ob dveurnem popoldanskem počitku, ki ga enostavno potrebujem, da potem lahko osredotočeno delam do pozne noči. Resnično se spočijem in nabrusim šele popoldne. Poznam pa ljudi, ki sp...

       Ko slišim za bližnjega ali znanca, da so ga vpisali na seznam   prejemnikov "zdravil" za uravnavanje krvnega tlaka in holesterola, mi zmeraj pred očmi zaigra podoba butalskega policaja, kako zgrabi strašnega tolovaja Cefizlja, ko z ukradenim hlebčkom zapušča pekarno. Medicinska doktrina, ki temelji na zdravljenju s farmakološkimi učinkovinami, vsekakor ni zgrešena. Ne nazadnje vzdržuje mnoge zapletene primere, da se prezgodaj ne razpletejo. V kaj bi se telesna anomalija razvila in kako bi se končala, če človeka ne bi začeli pitati s pilulami, ne moremo napovedati. Preobrazba človeka v pacienta se praktično začne, ko svoje zdravje prepusti zdravnikom. Ti največkrat posežejo po farmacevtskih izdelkih, in to na osnovi enkratne krvne slike, čeprav presnovni učinki pogosto spreminjajo parametre. Toda, čemu vsega skupaj ne bi poenostavili? Tega sicer medicinska doktrina izrecno ne odobrava, a tudi prepoveduje ne. Temu bi lahko rekli medprostor za tržno nišo, ki...

       Umetni inteligenci predajajo v roke upravljanje našega življenja. Prav! A kako je to videti v praksi, nazorno pokažejo že izkušnje s samovozečimi avtomobili. Ko enkrat takšna sodobna tehnologija na štirih kolesih povozi pešca na dobro označenem prehodu ali se zaleti iz neznanega vzroka v zid, ni kriva tovarna, ki ponuja brezskrbno in varno vožnjo s svojim izdelkom, ampak človek za krmilom, ker ni pravočasno ukrepal, ko je zaznal, da nekaj šteka. Pustimo ob strani malomarne voznike, ki že ob nastavitvi prilagodljivega tempomata šestkrat pogosteje pogledujejo na ekran telefona, kot je pokazala raziskava Zavarovalniškega inštituta za varnost v cestnem prometu (IIHS). Osredotočimo se na odgovorne upravljavce samovozečih vozil, ki ves čas nadzirajo učinkovitost upravljavskega algoritma. Praviloma bi namreč morali takoj, ko zaznajo odklone pri vožnji, poseči po volanu in prevzeti vodenje vozila. A eno je želja, drugo pa človekova procesna učinkovitost. Voznikov spon...

       Bežanje pred starostjo se največkrat ne izide. A s čvrsto voljo in garanjem lahko proces bistveno upočasnimo. Toda tudi to je na neki način Sizifovo delo, saj da bi valili skalo proti vrhu, se moramo z vsakim letom bolj truditi. Ne da se nam trdo delo ne obrestuje, ključno vprašanje je le, kdaj bomo omagali. In takrat piramida, ki smo jo tako vztrajno gradili, začne pokati po robovih, in mi v njej, se razume. Toda ne bodimo skeptiki in ne omagajmo prezgodaj. Betežnost namreč nima nobenega cilja razen lajšanja stanja. Življenje brez prihodnosti ni le dolgočasno, ampak tudi tesnobno in paranoično. Sarkopenija pa je najbolj verjetna napoved, da se izgubljamo v labirintu hrepenenja. Mišice so torej najboljše vezivo našega življenja, priznavajo mnogi geriatri. Ne le, da vzdržujejo našo gibljivost in vitalnost, ampak veliko prispevajo tudi k sami telesni imunosti in zmanjševanju mutacij. In tu se največkrat naša pričakovanja podrejo kot hiša iz kart. V Rim bi namreč...

       Vedno, ko prevzamejo vlado nazadnjaki, se počutim, kot da bi se vrnili v fevdalizem. Najprej smo bili vatikanski fevd, pa ameriški, madžarski in trenutno smo izraelski. Ključna razlika med nazadnjaki in svobodnjaki je prav njihovo dojemanje suverenosti. Medtem ko se svobodnjaki zadolžujejo za tekoče preživetje, se nazadnjaki za zmago na volitvah. Bolj ali manj eni in drugi ogrožajo neodvisnost Podalpske domačije, saj nas dolg spreminja v tlačane tuje gosposke. A v prvem primeru še imamo nekaj možnosti, da se izvlečemo iz krempljev; vsaj začasno. Na primer zaradi ugodnih razmer na globalnem trgu. V drugem pa smo prodani in zlorabljeni še preden priseže nova aktualna vlada. Tako so zabarantali Blejski otok, pokleknili pred "močnim" predsednikom, razprodali informacijski prostor, naftni in bančni trg in se izgubili v labirintih Black Cube. Majhna Podalpska domačija, ki bi bila lahko sinonim za Indijo Koromandijo mehkega pristopa in osebnostne nadgradnje, tako pos...

       Svet drugačne resničnosti nedvomno nastaja in to hkrati s spoznanji, po zaslugi katerih smo se začeli upirati ideologiji in politični demagogiji. Ja, začeli smo se upirati vsemu, kar izkrivlja resničnost. Zato je toliko bolj nenavadno, da raziskovalci že preizkušajo nove tehnike, s katerimi bi nas ponovno ujeli, nas "osvobodili" pristnega dojemanja ter nas pahnili v neko novo, digitalno resničnost, resničnost po meri algoritmov in ne naših dejanskih naravnih čutenj. Snovalci naprave anemoia se še kako zavedajo, da je virtualna resničnost sama po sebi premalo, da bi spodbudila naše spoznavno zaznavne procese v celoti. Ljudje smo namreč kreature organskih tkiv in naša zavest terja fizični stik z okoljem, v katerem delujemo, da se lahko odločamo. Poleg videnega in slišanega potrebujemo še otipno, okusno in vonjano, da lahko sestavim svet po lastnem okusu in spomine na ta svet. A kot vse kaže, je možgane mogoče speljati tudi na led! Kako ne, ko pa so zaprti v loba...

       Dolgožitje očitno prehaja v drugo razvojno stopnjo. Kot larva se levi v zdravega zajedavca, to je v trenutek, ko različni življenjski obeti preplavljajo trg. Pretirano hitro se krepi ponudba prehranskih dodatkov, zdravstvenih terapij, izdelkov za spodbujanje življenjskih funkcij ter izobraževanj, da bi naša omejena sposobnost dojemanja lahko sledila, predvsem pa ločila, kot so rekli včasih, zrnje od plev. Takšno neugodno vrenje mošta v nekakovostno vino spodbuja tudi demografski krč, v katerem so se znašle družbe Zahodja. Rojstva in s tem prilivi na strani mladosti usihajo, medtem ko se starost podaljšuje. No, nič hudega, če bi se z njo povečevala tudi sama vitalnost prebivalstva. Tako pa smo priča medicinskim dosežkom, ki so sposobni ohranjati človeško betežnost presneto dolgo, medtem ko desetletja zdravstvenega nadzora in preventive ves čas načrtno spreminjajo ljudi v paciente. Razumljivo, da v takšnem okolju laboratorijskih meritev človeški stroj ne zdrži b...

       No, pa smo prišli do prvih ugotovitev z žarnicami, ki ne svetijo, bi verjetno gospod Edison ocenil neuspeli poskus enega vidnejših zagovornikov dolgožitja Bryana Johnsona. Podobno kot fizičarka poljskega rodu Maria Sklodowska Curie je tudi Bryan zbolel za potrebe oziroma v imenu znanosti. Majhna razlika med obema vseeno obstaja. Ko je Curijeva premetala na tone rude, da bi dojela radioaktivnost, je danes 48-letni Američan zaužil na tisoče tablet in praškov, zmešanih v dolgožitne koktajle. Če bi Curijeva vedela, čemu je na sledi, bi se vsekakor poskušala ustrezno zaščititi, medtem ko je Bryan namerno preizkušal učinkovine, za katere so zdravniki menili, da vzdržujejo njegov metabolizem v zdravem pogonu, vendar nekih dokazov o mladostnih učinkih - razen nekaj poskusov na miših - niti niso imeli. Bryan je zavestno izzival usodo, bi lahko rekli. Verjetno tudi za spodbujanje prodaje dragih izdelkov, ki naj bi upočasnili staranje. A Bryan ni edini primer samopožrtvo...

       Poročajo, da so spet razbili preskrbovalno mrežo z drogami. Bojda so ob obsežni policijski akciji ovadili 35 vpletenih, 16 pa jih tudi aretirali in zaplenili 100 kilogramov drog, premoženje v vrednosti dobrega milijona evrov, nekaj pištol in nožev, gotovino in dragocene ure. Super, ni kaj! Lahko bi rekli celo pohvalno, če vse skupaj ne bi bilo brezplodno napenjanje mišic, ki ga lahko primerjamo s pljunkom v Adriaticum. Zakaj tako mislim? Takšne policijske akcije me še najbolj spominja na protitočno obrambo. Vsako poletje posipavajo s srebrovim jodidom oblake in izstreljujejo rakete, a toča kljub temu neusmiljeno klesti letino. No, ja, saj nekaj jo obranijo, ampak nihče ne ve povedati v številkah, kolikšni so prihranki glede na izdatke za protitočno obrambo in obnavljanje okleščenih njiv ter nasadov. Ali je takšno vojskovanje proti drogam morda zmanjšalo število kroničnih uživalcev, ublažilo revščino in nasilje, ki so mu izpostavljeni skupaj z najožjimi družina...

 Krepitev oslabele mišice zapiralke  (požiralniški sfinkter)      Spet ga je vrglo iz sna. Sredi noči. Sanjal je, da mu nekaj vdira v sapnik in nikakor si ni upal vdihniti. Poganjal se je za zrakom! Groza! Nekako mu je le uspelo nabrati nekaj zraka in izdihniti, potem pa zajeti s kratkimi vdihi toliko zraka, da je lahko zakašljal. Najprej šibko, potem močno, dokler cev ni bila čista. A grlo in požiralnik sta bila suha in kašljanje se je nadaljevalo. Nekaj ga je neusmiljeno dražilo. Šele dva velika kozarca vode sta pomirila posiljevanje obtičale želodčne kisline in siljenje na bruhanje. "Tretjič v nekaj dneh," pomisli. "Tretjič, ko se je v sanjah reševal pred zadušitvijo!" Tudi ko je bil pokonci, je iz želodca privrelo nekajkrat na dan. Kadar se je sklanjal, dvigoval kaj težjega in je malo prej jedel, pa so bili neželeni vdori še pogostejši. Nekako je sprejel, da je bil del statističnega povprečja, ki prizadene približno petino prebivalstva v razvitem svetu in...