Starostno odraščanje

     Človek velja za najbolj prilagodljivo vrsto v naravi. Pohvalno! Ne preživijo najmočnejši, tudi najbolj surovi in hudobni ne, ampak se geni uspešno prenašajo med generacijami preko posameznikov, ki razumejo posebnosti okolja in znajo poiskati prave odgovore, pomembne za obstoj. Tudi zato nazadnjaki izumirajo skupaj z vrednotami, ki so jih razglasili za tradicijo. Nobena vrsta, rastlinska ali živalska, ni uspela poseliti Zemlje tako kot človeštvo. Naseljuje puščave, Arktiko, deževne pragozdove in zemeljske vrhove. Človek se uči, beleži dogodke in se jih spominja. Zaradi skupnosti, ki jih snuje, in kolektivnega spomina, s katerim skupnosti razpolagajo, se hitreje prilagaja. Uspešni smo prav zaradi globoko zakoreninjenega moralnega kompasa altruizma, sodelovanja in dobrote, je izpostavil Jakob Simmank v članku, objavljenem v Die Zeit. Civilizacije, ki so izgubile skupni motiv, so propadle oziroma so si jih podvrgli naprednejši, povezani, sodelujoči rodovi. Nenehno vzajem...

       V Avstriji so dolgožitje očitno živeli, ne le o njem razmišljali, že pred dobrimi 30 leti. "Predčasni odhod v pokoj najbolj vpliva na zdrava stara leta," so poročali časniki o najmlajših upokojencih v Evropi. "Tečejo kot gazele, skačejo kot zajci, potujejo v daljne dežele, plešejo na ledu in se potijo v savnah. Noben hrib jim ni previsok, nobena voda pregloboka. Nedvomno ne gre za telesno in duševno izčrpanost. Rahlo osiveli panterji in panterice so naravnost odličnega zdravja," je povzemal tiskovna poročila naš vidni psiholog, profesor in avtor Vid Pečjak. Seveda so že takrat poročali o družbeno-gospodarskem krču, ki ga bodo doživele socialne države zaradi starajočega, delovno neaktivnega prebivalstva, ki noče umreti. "Čemu neki," so pisali, "saj dobivajo pokojnino redno 14-krat na leto. Tako si lahko privoščijo že ustaljeni šesttedenski jesenski dopust na Mallorci. Tam potem berejo, kakšne skrbi ima zvezni kancler na daljnem Dunaju. Naj jih k...

       Po poročanju Dnevnika naj bi nekateri osnovnošolski učitelji v Podalpski domačiji dobili v elektronske nabiralnike ponudbo za brezplačno predvajanje novega igranega filma Exodus 1945: Naša kri. S predvajanjem omenjenega filma naj bi osvetlili zgodovinski dogodek, ki bi omogočil boljše razumevanje vojne in povojne zgodovine. Film naj bi predvajali predvsem zvedavim najstnikom, učencem sedmih, osmih in devetih razredov. Vse lepo in prav; komaj smo se otresli partizanskih zmag in večvrednostnega kompleksa, že nas porivajo v solzavo, človeka nevredno, ponižujočo sago. Poimenovali so jo celo Naša kri. S tem ne le širijo ideološki razkol v najstniške učilnice, ampak spreminjajo osnovno šolstvo v vrednostno obremenjen prostor, ki naj bi mladim ljudem namesto izobraževanja za kritično razmišljanje nadel okove omejenosti. Oprostite, toda domobranci in drugi medvojni kolaboranti niti slučajno niso moja kri, kaj šele kri k svobodi zavezanih rodov. Obstajajo celo raziskav...

       Nekako pred pol stoletja smo se zabavali ob domislici, koliko kraljev bo imela Evropa na začetku novega tisočletja. Pet, je bil odgovor. Enega v Angliji in štiri na kartah. No, monarhije so očitno odpornejše na politične spremembe, kot je kazalo pred desetletji. Trenutno imamo v Evropi 12 suverenih monarhij. V desetih si žezlo podajajo znotraj družinskega nasledstva, Vatikan je edina absolutna volilna monarhija, kjer novega suverena volijo kardinali.   Andora pa ima poseben status ustavne sokneževine. Nasledstvene vladarice in vladarji običajno vztrajajo do smrti, potem pa naloge šefa države brez večjih pretresov prevzame kronski dedič. Če slučajno kdo misli, da gre za kakšen varčevalni ukrep, se moti. Vladarji od prvega do zadnjega so privilegirani bogatuni, ki nikakor ne morejo obubožati. Razpolagajo z občutljivimi finančnimi in poslovnimi informacijami ter deleži v državno zaščitenih naložbah. V poslovnem svetu takšnim ljudem pravijo "insajderji" in in...

       Velikokrat se sprašujem, kakšna narava dejansko prevladuje v nas. Sodimo po dejanjih bolj na dobro stran ali slabo. Spominjam se, da sem bil kot otrok izjemno empatično bitje. Ko sem poslušal zgodbe o kruti človeški naravi, lačnih in ubogih, mi je bilo nenavadno težko pri duši in naredil bi vse, da bi trpljenja ne bilo. Starši so se zato namerno izogibali pogovorom, ki bi me pretresli. No, z leti je koža nekoliko otrdela, a še vedno me prizadene trpljenje drugih in razmišljam, kako bi jim pomagal, da bi jih odrešil   stiske, v kateri so. Pogosto tudi pri drugih otrocih opažam empatično vživetost, ki sem jo doživljal sam, zato nikakor ne podpiram trditev, ki pravijo, da je človek že izvorno hudoben in da ga šele vzgoja socializira v znosno bitje, sposobno povezovanja in sodelovanja. Mogoče imajo evolucionisti in darwinisti na čelu z Richardom Dawkinsom celo prav, ko trdijo, da v organizmih prevladuje sebični gen in zato pojmi, kot so univerzalna ljubezen, ...

       Čeprav poznavalci političnih gibanj in sprenevedanj trdijo, da je globalni desničarski populizem nedosleden konstrukt, prežet s protislovji, sem vseeno prepričan, da sta nazadnjaštvo in patriarhalna organizacija njegovi skupni značilnosti. V vsakem pogledu gre za epigenetsko nadgradnjo genoma, zaradi katere se nekateri samodejno odmikajo od napredka, ki bi ga zaznamovale spremembe. Svobodo predstavlja samoizražajoči se človek, nazadnjaštvo pa kup pravil in prepovedi, ki jih bližnji že od rane mladosti vgrajujejo v ljudi. Tudi s palico, če ne gre drugače. In temu nasilnemu početju pravijo privzgajanje vrednot. Pa slišimo, da so bili komunisti krvoločni. Moj oče je bil recimo član Zveze komunistov Podalpske domačije, pa me nikdar ni silil na partijske sestanke ali posiljeval z njihovo ideologijo, medtem ko so mojim vrstnikom vcepljali ljubezen do odrešenika s palico, če so se izogibali obredom in špricali verouk. Po enem licu so jih fasali doma, po drugem pa v c...

       Moška premoč naj bi se končala med ženskimi nogami, pa se ne. Dejanje užitka zamenjajo predsodki zaradi spolne šibkosti ali umišljenih pomanjkljivosti in ti so glavni razlog, da si mnogi moški hočejo podrediti ženske in jih spremeniti v rojevalne stroje. Le takrat so kolikor toliko prepričani, da jim "dišeči" plen ne pobegne. Priseganje na otroke, družino in vero je le nekakšna kamuflaža za strah, ki ga moški običajno občuti ob nekoliko bolj vedrih ženskih obrazih. Zatiranje izražanja in skrivanje ženskosti, kar je še posebej opazno v islamskem svetu, sta očitno najpogostejša načina, da se ohrani svet prizadete moškosti nedotaknjen. Tako se vsaj zdi oziroma smo mislili še proti koncu prejšnjega tisočletja. Posamezne ženske so lahek plen in pogoste žrtve moških predsodkov in dvomov. Brutalnosti in poniževanju botrujeta zavist in maščevalnost prizadetega moškega ega, ki se varno počuti zgolj v patriarhalnem svetu. Tam je gospodar še vedno gospodar, četudi navide...

       Starševske delavnice - spalnice - že nekaj časa močno skrbijo demografe. V šole se vpisuje zmeraj manj otrok, državam primanjkuje vojakov, podjetjem pa ponižnih delavcev. Vrste pred uradi so redke, kmalu jih ne bo niti pri zdravniku. Krči se tudi poslovni Eldorado. Ukinjajo bančne poslovalnice, črpalke se zapirajo, nekatere trgovine krčijo ponudbo in se pripravljajo na odhod s trga. Ekonomija obsega usiha! Nič kaj spodbudno za dobičke, še posebej za tiste ne, ki so odvisni od vojn in političnih manipulacij. Mogoče se vsega tega niti ne zavedamo in smo prepričani, da vse teče po starem. Naj se le spravita Ukrajina in Rusija, naj se ZDA umaknejo iz Hormuške ožine ter umetna inteligenca postane naš partner, pa nas bo kriza presežne ponudbe udarila z vso močjo. Trgi usihajo, ker potrošniki izginjajo z njih. Družina ni več vrednota in potomstvo cilj. Če bi bilo tako preprosto ponovno zagnati "Kinder machen", si v Singapurju prav gotovo ne bi belili las. Tako pa je ...

       Približno dve desetletji sem se spraševal, kakšen smisel staranje sploh ima za ljudi. Gre zgolj za počasno propadanje in na kraju za sprijaznitev s smrtjo ali nosi proces v sebi nekaj globljega? Zavedati se moramo, da je človek bitje z zavestjo. Res, da slednja pri večini ni ravno najbolj dejavna, a obstoja te naše značilnosti ne moremo zanikati. Lahko se zavedamo le lastne podrejenosti ali možnosti, ki nam jih zavedanje odpira, da se udejanjimo kot samostojna, samobitna, kritična bitja. Vsi smo že slišali mantro: "Bolj star, bolj nor". Pravzaprav gre za zadnjo stopnjo odraščanja, ko postanemo tako samozavestni, da nam je kratko malo mar, kaj si mislijo o nas in našem početju. Takrat spontani starostni propad zamenjajo dejanja. Selimo se v novo cono ugodja. Udobje kavča, televizije, neustvarjalnega brskanja po spletu, kofetkanja, večernega popivanja, čudnih nenadnih neprijetnosti in plazečih bolečin zamenjamo za vadbo in ustvarjanje. Vadba kljub letom postaja ...

       Lahko bi rekel, da sem kot individualist neizmerno vesel, ker sem končno pristal pod vlado, ki ima zgolj en cilj: sesutje družbe v imenu posamičnih interesov! Vse lepo in prav. Ukinjamo skupnost, breme razvoja pa prenašamo na posameznike, torej bi se morala tudi sredstva, ki jih namenjamo za skupnostno delovanje, bistveno skrčiti. Pa se ne bodo! Zakaj? Ker gre zgolj za njihovo preusmeritev na štipendiste, podpornike nazadnjaške politike. Vzeti neposlušnim in dati pridnim, kimavčkom, ljudem brez lastne osebnosti in navdiha. Ne, ne bom govoril o vrednotah, ker se mi vrednote že same po sebi zdijo le nizkotno sredstvo za manipuliranje z ljudmi. Ustvarjalen človek ima lahko le eno pravilo, in to je, da dosledno krši vsa pravila. Je nihilist! A tega režimi, ki so notranje omejeni s podobno ali celo istomislečimi, ne morejo dojeti. Le pomislimo, avtokratični sistemi in fašizem se lahko vzpostavijo samo znotraj pluralne, kolikor toliko demokratične družbe, in to z ob...

       Teorija o velikem poku ni prav nič drugega kot prilagoditev svetopisemskega nauka o nastanku sveta znanstvenim namenom. Pravzaprav gre za še eno dogmatično zgodbo, v kateri se, kot je zapisal Daniel Cossins, znanstveni pisec pri New Scientistu: "… praktično iz niča pojavi prostor-čas, nato pa se veličastno nadaljuje z nastankom zvezd in galaksij, ki jih oblikuje gravitacijska sila vidne in skrivnostne temne snovi, medtem ko se vesolje širi zaradi druge skrivnostne sile, znane kot temna energija." Ja, ogromno praznino med nebesnimi telesi je bilo treba nekako pojasniti. Sama gravitacija je bila očitno premalo in tu se temna snov in temna energija odlično vključita v kozmično enigmo. Ne ene ne druge vrlim znanstvenikom še ni uspelo dokazati, tako da smo še vedno na ravni sila dvomljive teorije. Domnevi o velikem poku pa se bodo ugledna strokovna imena kmalu začela izogibati. Kaj pa so razmišljanja o tem, da je naše vesolje morda le vsebina malo večje črne luknje...

       Obredi so pomemben del našega življenja. Predstavljajo vedenjske vzorce, po katerih lahko hitro prepoznamo čudake. Čudaki so vsi, ki obredom ne sledijo, se jih ne udeležujejo oziroma ne sodelujejo pri njihovi pripravi, jih ne organizirajo. Povedano preprosto, se ne stapljajo s skupnostjo ter ne čutijo potrebe po povezljivosti z njo. V Podalpski domačiji takšne čudake imenujemo obstranci, lahko pa uporabimo tudi angleški neologizem - otrovert oziroma množinsko obliko otroverti. Beseda je skovanka iz pojma other (drugo) in latinskega glagola vertere (obrniti se). Ja, otroverti, lahko tudi otrovertirani, so osebe, ki ne pripadajo skupnosti ali te pripadnosti ne čutijo. So ljudje, ki so se pač obrnili drugam, v svojo smer. Vsekakor takšnih ljudi ni malo, vendar zaradi ljubega miru navidezno sodelujejo v številnih obredih. Saj veste, hodijo v cerkev in ne verujejo. Pravijo, da se bogoslužja udeležujejo zaradi ljubega miru. Snujejo družinske skupnosti, čeprav bi raj...

       Predvidevamo, da bo 21. stoletje potekalo v znamenju biologije. Nekaj prejšnjih stoletij so se bolj posvečali fiziki. Oblikovali so drugi termodinamični zakon, po katerem organizirane strukture spontano razpadajo v neurejene (entropične) mase. Z njim so napovedali toplotno smrt vesolja. A ker se prostor nenehno širi z različnimi hitrostmi, s temno snovjo in energijo pa ni mogoče zanesljivo pojasniti te širitve in različnih omejitev časa, smo začeli resno dvomiti o prapoku, o omejenosti snovi in energije, ki naj bi nekoč obmirovala v entropičnem ravnovesju. Govoriti o vesoljski smrti je podobno nesmiselno kot trditi, da je življenje mogoče zatreti. Slednje je zgolj naslednja razvojna stopnja materije oziroma samoorganiziranja struktur, ki poteka v sintropičnem vzdušju. Ja, materija ima spomin in vse, kar ima spomin, ima tudi zavest in ve, kako se postaviti v strukturno stanje preživetja. Zakonu o spontanem propadu stoji nasproti samoorganizacija, sintropija, in...

       "Dokler Prekmurec ne bo lačen, se ne bo premaknil ali uprl," je za časopis Delo izjavil umetnostni zgodovinar Janez Balažic. Zanimivo! In komu naj bi se sestradani Prekmurec uprl? Ko telo nima iz česar več črpati energije, oslabi in je dejansko prešibko za pošteno rogoviljenje, kaj šele za spodoben upor. Lačni ne gradijo prihodnosti, ampak z maščevanjem poravnavajo račune. Klopčičevi verzi: "Grad gori, grof beži, vino teče, naj še teče kri," precej zgovorno povzemajo puntarsko zgodovino poznega srednjega veka v Podalpski domačiji. No, tudi revolucionarna dejanja, s katerimi naj bi osvobodili zatiranega človeka, so zaradi neobrzdanega maščevanja na slabem glasu. "Novoosvobojeni" naj bi se posluževali natanko istih metod kot vojske, ki so varovale privilegirane manjšine in so z brutalnimi masakri poskušale prisiliti neposlušne uporniške glave k ponižanju ter poslušnosti. Maščevanje je obča lastnost tako poražencev kot zmagovalcev. S povzročanjem trplj...

       Gledano svetopisemsko bodo Izraelci znova izgnani v puščavo. Saj kdor ogenj seje, bo z ognjem pokončan; morilci tujih otrok so pravzaprav morilci lastnih. Ne, ne govorim o prerokbi, ampak o številnih izkušnjah, ki jih je človeštvo pridno beležilo in na njihovi osnovi kovalo pregovore, da bi preusmerilo "črne misli" obsedenih. Če kdo dejansko pričakuje, da bodo umori v Gazi in nasilje na Zahodnem bregu pozabljeni, se moti. Izraelci so vstopili v dolgotrajno vojno in iz nje se bodo rešili le z begom v puščavo. Tako je, ko se oprimeš smrtonosne rabote in ti na koncu zmanjka vojakov in sredstev. Terorju, ki si ga zasejal, namreč ne moreš več ubežati, še manj pomisliti, da bosta zate še kdaj nastopila mir in blagostanje. Zato bo Izrael prej kot slej postal breme za vse, ki se z njim bratijo. In prav zanimivo bo gledati, kako se bodo države ena za drugo vlekle iz blata, v katero jih je spravil zaveznik z Levanta. Mogoče smo spregledali, a v Evropi, pa tudi v Severni...

       Staranje je lahko hudičevo zahrbten pojav. No, ne staranje kot običajen proces telesnih in kognitivnih sprememb, ampak mladostno pisanje obsodb na račun starejših, vključno s posmehovanjem, podcenjevanjem in poniževanjem ljudi v letih. Naš odnos do starejših se pomembno oblikuje že v rosnih letih, saj prevzemamo mišljenje odraslih v naši bližini. In potem s temi občutki živimo, dokler sami ne začnemo kopičiti let na grbo, kot temu radi rečemo. Takrat se naše videnje staranja in starajočih ponotranji. Če smo se do starejših obnašali izključevalno in poniževalno, breme očitkov sčasoma prevzamemo nase. Stereotipi in predsodki zaživijo v nas in sooblikujejo naš odnos do družbe, družbe do nas, predvsem pa do samih sebe. Saj poznate pripoved iz Kersnikovih Kmetskih slik, Mačkova očeta in stari rek, ki pravi, "ti očeta do praga, tvoj otrok tebe čez prag." Znanstveniki so ta starodavni človeški odklon poimenovali "samouresničujoča se prerokba", v običajnem svetu pa t...

       Biofilija je ljubezen, naklonjenost oziroma biološka potreba po stiku z naravo. Ameriški biolog Edward Osborne Wilson, dobitnik Pulitzerjeve nagrade in utemeljitelj znanstvenega področja, sociobiologije, je trdil, da imamo ljudje prirojeno nagnjenost k iskanju povezav z naravo in drugimi oblikami življenja. V vsakem pogledu je spodbudil panogo dobrega počutja, ki si je za posrednika izbrala naravo in njene pojave: gozd, vodo, nebo, veter, temperaturo, glasove, privide … Ljudje pozabljamo, da smo še vedno ena izmed živalskih vrst. Narava za razliko od urbanega okolja in sodobnih tehnologij (televizija, računalnik, pametni telefoni …) ne preobremeni naših čutov, trdijo zagovorniki biofilije. To potrjujejo tudi izsledki raziskav, ki se ukvarjajo s pozornostjo in delovnim spominom. Sodelujoči v projektu, ki so se sprehodili po parku in so jih potem ponovno testirali, so dosegli za petino boljše rezultate od tistih v skupini, ki neposrednega stika z naravo niso ime...

       Človeška lakota po doživetjih prestavlja trume ljudi iz kraja v kraj. Kot da bi bila zemeljska obla na motorni pogon in bi se vrtela po naših pričakovanjih. Ob tem pa avtoceste postajajo parkirišča, cele pokrajine izginjajo v požarih, morski zalivi zaudarjajo po toplih kloakah, letalski trebuhi režejo nebo, reke oblivajo nasedle trupe ladij, Benetke se sesedajo, turistične znamenitosti pa omejujejo obisk. Vsega je preveč! Na žalost slabega. Vsak človeški korak spodbudi nastajanje novih odpadkov in povečanje količin ogljikovega dioksida, monoksida, dušikovih oksidov, metana, amoniaka v ozračju. Industrija blagostanja in dobrega počutja se sprevrača v lastno nasprotje, utrip pričakovanja pa vedno pogosteje spremljajo takšni in drugačni dvomi. Od številnih tveganj imajo koristi zgolj zavarovalnice in banke. Omenjene so že zdavnaj osvojile logiko pogube. Denarne ustanove bogatijo, ljudje pa postajajo vedno bolj siromašni, vendar v poplavi vse te ponudbe in živopis...

       Največkrat so zapisi o starejših bolj ali manj stereotipne sodbe, ki si jih po nekakšnem nenapisanem pravilu podajajo "pisuni". Mediji govorijo, prikazujejo, poročajo o onemoglih, starostno prizadetih in čakajočih na oskrbo. Človek ima res občutek, da se življenje končuje na obrobju v kakšnem domu za ostarele. Pa se res? Nedavni skok 81-letne korenine v Dravo, da reši nebogljeno dete, pripoveduje popolnoma neko drugo zgodbo. Seveda si "stari" zasluži vso pozornost in tudi kakšno priznanje. Ne da bi razmišljal, se je pognal v dravski tok, medtem ko so se dosti mlajši mimoidoči in sprehajalci na nabrežju ozirali preč, se delali nevedne, če niso ravno nalagali posnetkov in komentarjev na družbena omrežja. Pa so spet predsodkom podvrženi mediji pohiteli z obsodbami in zgražanjem. In ko so se zmrdovanja na račun postboomerskih generacij množila, ni nihče pomislil, da mogoče ne gre le za drugačno dojemanje odgovornosti, za pomanjkanje družbenega čuta, empatije in s...

       Trdijo, da staranje v naši kulturi na splošno velja za težavo, ki jo je treba rešiti, ne za naraven in neizbežen telesni proces. No, ne le v naši kulturi, ampak v večini civilizacij, ki so in še poseljujejo svet, je staranje nadloga, ki ji ljudje želijo ubežati. Le kaj so številna verstva in verovanja drugega kot osmišljanje idealiziranih stopnic do mladosti in večnosti. Eno in drugo se tesno prepletata, saj verjetno ni nikogar, ki bi nebogljen in odvisen od drugih, želel zreti v neminljivost. Če so bili še nekaj stoletij nazaj, vse do znanstvenega utemeljevanja električne energije, poskusi pomlajevanja zaupani alkimistom in obrednemu čaščenju, stvari danes počasi le dobivajo neko stvarno težo. A očitno, kot povedo raziskave, bo človeka veliko lažje pomladiti, kot pa prepričati, da odloži breme nostalgičnih spominov. Slednji namreč predstavljajo največjo razvojno coklo pri preboju med "večno mlade". Ljudje, ki se spominjajo lastne mladosti, svojih staršev, dru...

       Prevedena O'Connellova knjiga z omenjenim naslovom (To Be a Machine) mi je po nekaj letih spet padla s knjižne police v roke. "Naš cilj je, da rešimo uganko možganov," je avtor zapisal nekje v njej. Priznam, da se z izrečenim popolnoma strinjam, čeprav me je v knjigi najbolj pritegnilo poglavje o singularnosti. O trenutku, ko se bosta biološka struktura in tehnologija, delo prav malo prej omenjenih možganov, združila v eno bit. "Singularnost nam bo omogočila preseganje biološkega telesa in možganov. Svojo usodo bomo vzeli v svoje roke," je prepričan Ray Kurzweil, izumitelj in futuristični mislec. Tudi sam močno verjamem, da bomo dosegli točko singularnosti v tem, prav gotovo pa v naslednjem stoletju. No, če nekoliko bolj razmislimo, bomo videli, da naša strojna prihodnost niti ni tako nenavadna. Saj jo že ves čas, od trenutka, ko se je človek znašel v skupnosti in organiziral prvi pogon na mamuta, živimo. Samo človeško telo je tudi drugače biološki stroj,...

       Ko se v tem dolgem vročem poletju, nekako namigujem na TV-nadaljevanko, v kateri je Roy Thinnes upodobil mladega Ben Quicka, znanilca sprememb v mestecu ob Misisipiju, razvnema razprava o osmišljanju starosti, razpravljalci največkrat pozabljajo, da je bistvo osmišljanja človek sam, ne pa družba, še manj država. Brez dvoma starost se spreminja, življenjska doba se podaljšuje in stroški na pasivnega upokojenca naraščajo. No, socialna država si je zadala cilj, da bo še aktivno prebivalstvo zavarovala za dobo starosti, predvsem pa onemoglosti. A kaj ko ta oblika še zdaleč ne deluje kot zavarovanje, se pravi, s plemenitenjem sredstev v sedanjosti za zmanjšanje socialnega in osebnega tveganja   v prihodnosti. Bolj ali manj imamo sistem, ki se preživlja iz rok v usta in brez podpore države bi vsi upokojenci, ne le nekateri, tenko piskali. Seveda se tudi javna sredstva napajajo iz naših malh, zato se mi prispevek države za pokojnine in invalidnine niti najmanj n...

       Neki strukturni biolog je izjavil, da bi morali spremeniti način učenja, da bi študente naučili kritično razmišljati. No, krepko naivna izjava je bila zapisana v časopisu 6. avgusta, na dan, ko je pred 81 leti "Malček" napovedal atomsko dobo z ruševinami in prek 100.000 mrtvimi meščani Hirošime. Ustvarjalci atomske bombe prav gotovo niso kritično razmišljali, ko so jo snovali. Tudi vojaki, ki so jo naložili in pilot bombnika B-29, ki jo je odvrgel, ne. Za ZDA je bil množični poboj zgolj tehnološki preizkus. Torej, kako naučiti kritičnega mišljenja generacije, ki jih že od rojstva vzgajamo po mišljenjskih vzorcih, prepredenih s predsodki? Če temu dodamo še številne psihosocialne ovire skupnosti in osebne frustracije, dobimo maso, ki je preprosto ni več mogoče gnesti. Domoljubje, vera in družina so mogoče res vrline, ampak kakšne? Njihovi apologeti na nasprotnike mečejo bombe, drugače misleče zmerjajo, jim grozijo, so do njih nasilni, jih izključujejo. Vedeti mo...

       Medtem ko je za nazadnjake štepanje otrok edini izhod iz demografskega krča in priložnost za gospodarski preboj, se nam v Podalpski domačiji odpirajo enkratne možnosti, da se resnično priključimo klubu razvitih in z blagostanjem obdarjenih skupnosti. Nizka rodnost ni zlo, ampak najboljše izhodišče na poti v tehnološki Eldorado. Ne potrebujemo cerkva, v katerih bodo krščence pitali s preživeto svetopisemsko moralo, ampak inštitute, kjer bodo neumorno snovali človeka prihodnosti in nadgrajevali biološke pomanjkljivosti, ki nas pestijo. In če smo do zdaj skrbeli predvsem za višjo produktivnost, se pravi za dobičke, bomo od zdaj razmišljali predvsem o strojnem nadomeščanju prepočasnih in negotovih ljudi. Algoritmi za ukinitev številnih, predvsem administrativnih, delovnih mest so že napisani. Tudi za razne "prince", ki poskušajo na vse kriplje vrniti skupnost v pamtivek. Služile bodo tehnologije, ne ljudje. S tehnološko raznovrstnimi roboti ter umetno inteligenco ...

Po kakšnih stotih ledvenih usekih in nekaj ubijalskih krčih, dobesedno so ga zvili k tlom, kot da bi ga pritiskalo pettonsko nakovalo, se je odločil. Nevidni pošasti, ki ga zgrabi vsake toliko časa in dolgoročno krni njegove gibalne sposobnosti, bo zavil vrat. A kje začeti? Po čistem naključju mu je padla v roke knjiga Alexandra Lowena, Bioenergija. Že pred tem je nekako slutil, da je telo zrcalo duše, a na vse skupaj niti ni bil pozoren. Verjetno tudi zaradi svojega osebnega zdravnika ne. Vedno je s tabletami zdravil le njegovo telo, o duševnosti in njeni povezanosti s telesnimi odzivi, občutki in počutjem se sploh nista pogovarjala. Neuk je torej zataval na neznano področje, v gozd nepoznanih dreves in sumljivega podrastja.  Strastno je obračal strani, se spraševal, kako je takšno delo spregledano ležalo na knjižničnih policah toliko let. Papir je že nekoliko posivel na robovih, a listi so bili še vedno zlepljeni, kot bi knjižni blok ravnokar prišel iz tiskarne.  "Po...