Živeti kot stroj


     Prevedena O'Connellova knjiga z omenjenim naslovom (To Be a Machine) mi je po nekaj letih spet padla s knjižne police v roke. "Naš cilj je, da rešimo uganko možganov," je avtor zapisal nekje v njej. Priznam, da se z izrečenim popolnoma strinjam, čeprav me je v knjigi najbolj pritegnilo poglavje o singularnosti. O trenutku, ko se bosta biološka struktura in tehnologija, delo prav malo prej omenjenih možganov, združila v eno bit. "Singularnost nam bo omogočila preseganje biološkega telesa in možganov. Svojo usodo bomo vzeli v svoje roke," je prepričan Ray Kurzweil, izumitelj in futuristični mislec. Tudi sam močno verjamem, da bomo dosegli točko singularnosti v tem, prav gotovo pa v naslednjem stoletju. No, če nekoliko bolj razmislimo, bomo videli, da naša strojna prihodnost niti ni tako nenavadna. Saj jo že ves čas, od trenutka, ko se je človek znašel v skupnosti in organiziral prvi pogon na mamuta, živimo. Samo človeško telo je tudi drugače biološki stroj, podvržen metaboličnemu redu in zaporedjem, z namenom ohranjanja homeostaze znotraj življenjskega okolja. Torej smo že ves čas na poti, katere cilj se nam hitro približuje in dejansko ni nekih drugih alternativ, da bi se izmuznili kiborgovski prihodnosti. Lahko bi tudi rekli, da nam je usojeno, da se to zgodi, nam uspe! Stroj v nas moramo le še potegniti iz sebe in ga udejaniti, kot so ga osmislili naši možgani. Če se nekoliko pošalimo na račun sebične narave, lahko rečemo tudi, da so možgani ozavestili našo strojno prihodnost, predvsem zato, da bi nadgradili in izboljšali lastne sposobnosti. Tudi drugače bodo z močnejšimi, vzdržljivejšimi in obnovljivimi telesi največ pridobili prav oni. Informacijski doseg in obseg bosta rasla eksponentno!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »