Živel kralj!


     Nekako pred pol stoletja smo se zabavali ob domislici, koliko kraljev bo imela Evropa na začetku novega tisočletja. Pet, je bil odgovor. Enega v Angliji in štiri na kartah. No, monarhije so očitno odpornejše na politične spremembe, kot je kazalo pred desetletji. Trenutno imamo v Evropi 12 suverenih monarhij. V desetih si žezlo podajajo znotraj družinskega nasledstva, Vatikan je edina absolutna volilna monarhija, kjer novega suverena volijo kardinali.  Andora pa ima poseben status ustavne sokneževine. Nasledstvene vladarice in vladarji običajno vztrajajo do smrti, potem pa naloge šefa države brez večjih pretresov prevzame kronski dedič. Če slučajno kdo misli, da gre za kakšen varčevalni ukrep, se moti. Vladarji od prvega do zadnjega so privilegirani bogatuni, ki nikakor ne morejo obubožati. Razpolagajo z občutljivimi finančnimi in poslovnimi informacijami ter deleži v državno zaščitenih naložbah. V poslovnem svetu takšnim ljudem pravijo "insajderji" in insajderstvo je škodljivo in kaznivo, če seveda nisi monarh. Seveda imajo monarhi tudi številne vredne nepremičnine, zemljišča, dvorce, rezidence, ki ne bremenijo njihovega premoženja. Vlade jim odmerjajo letne apanaže za vzdrževanje vladarskega premoženja in prihodke kronanih glav, zato da nekajkrat na leto uprizorijo veličastne ceremoniale, ob katerih podložniki točijo solze. Monarhije so torej nostalgične ureditve, ki skrbijo predvsem za emocionalno vznemirjenje svojih prebivalcev. Temu pravijo državna kontinuiteta. Recimo, še pred nekaj urami so se pred palačo v Oslu in bolnišnico, v kateri je ležal "dedek naroda", Harald V., zbirali ljudje, molili in polagali cvetje, le nekaj ur kasneje pa je na prestolu že sedel Haakon VIII. in sprejemal vdane poklone. Kralj je mrtev! Živel kralj! 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »