Turizem

     Človeška lakota po doživetjih prestavlja trume ljudi iz kraja v kraj. Kot da bi bila zemeljska obla na motorni pogon in bi se vrtela po naših pričakovanjih. Ob tem pa avtoceste postajajo parkirišča, cele pokrajine izginjajo v požarih, morski zalivi zaudarjajo po toplih kloakah, letalski trebuhi režejo nebo, reke oblivajo nasedle trupe ladij, Benetke se sesedajo, turistične znamenitosti pa omejujejo obisk. Vsega je preveč! Na žalost slabega. Vsak človeški korak spodbudi nastajanje novih odpadkov in povečanje količin ogljikovega dioksida, monoksida, dušikovih oksidov, metana, amoniaka v ozračju. Industrija blagostanja in dobrega počutja se sprevrača v lastno nasprotje, utrip pričakovanja pa vedno pogosteje spremljajo takšni in drugačni dvomi. Od številnih tveganj imajo koristi zgolj zavarovalnice in banke. Omenjene so že zdavnaj osvojile logiko pogube. Denarne ustanove bogatijo, ljudje pa postajajo vedno bolj siromašni, vendar v poplavi vse te ponudbe in živopisne reklame ne morejo prebiti zidu privida, ki se mu vdajajo. Gnoj dejansko postaja zlato in zlato prav tako gnoj. Težko slutnjo mladega poeta s Krasa, Srečka Kosovela, končno lahko dojamemo v vseh njenih variacijah. In medtem ko hitimo, klikamo za doživetji, si izmišljujemo razne digitalne foto safarije, postajamo vedno bolj utesnjeni v hrepenenju. Skupaj z dobrinami in pričakovanji produciramo lastno pogubo. Pobeg pred dolgčasom ter utečenimi življenjskimi ritmi na drug konec sveta se vedno pogosteje spreminja v izjemne stresne rizike. Reševalne ekspedicije, ki jih uprizarjajo države, da bi vrnile svoje delavce na delovna mesta, so značilno obeležje sodobnega turizma. V tej igri pogubnih sil le redki pomislijo, da nas je dejansko preveč!