Sesutje družbe

     Lahko bi rekel, da sem kot individualist neizmerno vesel, ker sem končno pristal pod vlado, ki ima zgolj en cilj: sesutje družbe v imenu posamičnih interesov! Vse lepo in prav. Ukinjamo skupnost, breme razvoja pa prenašamo na posameznike, torej bi se morala tudi sredstva, ki jih namenjamo za skupnostno delovanje, bistveno skrčiti. Pa se ne bodo! Zakaj? Ker gre zgolj za njihovo preusmeritev na štipendiste, podpornike nazadnjaške politike. Vzeti neposlušnim in dati pridnim, kimavčkom, ljudem brez lastne osebnosti in navdiha. Ne, ne bom govoril o vrednotah, ker se mi vrednote že same po sebi zdijo le nizkotno sredstvo za manipuliranje z ljudmi. Ustvarjalen človek ima lahko le eno pravilo, in to je, da dosledno krši vsa pravila. Je nihilist! A tega režimi, ki so notranje omejeni s podobno ali celo istomislečimi, ne morejo dojeti. Le pomislimo, avtokratični sistemi in fašizem se lahko vzpostavijo samo znotraj pluralne, kolikor toliko demokratične družbe, in to z obljubami o skupnostnem, univerzalnem blagostanju. Vendar dolgoročno ne morejo preživeti, ker kot bogomolke in črne vdove požrejo lastne idejne oplojevalce. Ostanejo brez napajalne notranje energije, s tropom nezadovoljnih naivnežev. Zato je padel Orban, zato se razkraja trumpistična politika, Izrael se izčrpava, ujet v zanke lastnih vojn, Putin doživlja posebne operacije na ruskih tleh in Ivana vsake toliko preženemo od domačih jasli. Zakrknjeni sistemi lahko preživijo le, dokler demokratične sile ne spravijo pod nadzor paničnega vzdušja in se začne znova krepiti ustvarjalna kultura samobitnosti ter zaupanja. Skupnost je pisan travnik tisočerih cvetov, na katerem čebele nabirajo najboljši med. Ob suši pa najprej uvenejo prav najbogatejši cvetovi.