Drugačnost

     Obredi so pomemben del našega življenja. Predstavljajo vedenjske vzorce, po katerih lahko hitro prepoznamo čudake. Čudaki so vsi, ki obredom ne sledijo, se jih ne udeležujejo oziroma ne sodelujejo pri njihovi pripravi, jih ne organizirajo. Povedano preprosto, se ne stapljajo s skupnostjo ter ne čutijo potrebe po povezljivosti z njo. V Podalpski domačiji takšne čudake imenujemo obstranci, lahko pa uporabimo tudi angleški neologizem - otrovert oziroma množinsko obliko otroverti. Beseda je skovanka iz pojma other (drugo) in latinskega glagola vertere (obrniti se). Ja, otroverti, lahko tudi otrovertirani, so osebe, ki ne pripadajo skupnosti ali te pripadnosti ne čutijo. So ljudje, ki so se pač obrnili drugam, v svojo smer. Vsekakor takšnih ljudi ni malo, vendar zaradi ljubega miru navidezno sodelujejo v številnih obredih. Saj veste, hodijo v cerkev in ne verujejo. Pravijo, da se bogoslužja udeležujejo zaradi ljubega miru. Snujejo družinske skupnosti, čeprav bi raje bivali sami, praznujejo obletnice, dasiravno jim ni prav nič do njih, izobešajo zastave, stojijo mirno ob zvokih himne, se poklanjajo mrtvim, ne da bi bili čustveno kakorkoli povezani z omenjenimi dogodki. Saj veste - zaradi ljubega miru. Prav zaradi takšnega dvojnega, ambivalentnega življenja, socialne vključenosti in osebnostne izključenosti, otroverti pogosto doživljajo odpor in spopade s sabo. Za marsikoga od njih že sam obred predstavlja stres, ki se lahko poglobi v duševno travmo. Seveda se razklanosti da stopiti na kačji jezik. Preprosto se moraš sprejeti takšnega, kot si, in opraviti z moralnimi predsodki, s katerimi so te okužili starši in skupnost. Navidezno bližino z drugimi, ki jo vzpostavljaš s prisotnostjo pri obredih, pa nadomestiti z iskrenostjo!