Osmisliti starost

     Ko se v tem dolgem vročem poletju, nekako namigujem na TV-nadaljevanko, v kateri je Roy Thinnes upodobil mladega Ben Quicka, znanilca sprememb v mestecu ob Misisipiju, razvnema razprava o osmišljanju starosti, razpravljalci največkrat pozabljajo, da je bistvo osmišljanja človek sam, ne pa družba, še manj država. Brez dvoma starost se spreminja, življenjska doba se podaljšuje in stroški na pasivnega upokojenca naraščajo. No, socialna država si je zadala cilj, da bo še aktivno prebivalstvo zavarovala za dobo starosti, predvsem pa onemoglosti. A kaj ko ta oblika še zdaleč ne deluje kot zavarovanje, se pravi, s plemenitenjem sredstev v sedanjosti za zmanjšanje socialnega in osebnega tveganja  v prihodnosti. Bolj ali manj imamo sistem, ki se preživlja iz rok v usta in brez podpore države bi vsi upokojenci, ne le nekateri, tenko piskali. Seveda se tudi javna sredstva napajajo iz naših malh, zato se mi prispevek države za pokojnine in invalidnine niti najmanj ne zdi vprašljiv. Me pa presneto moti nenehno ponavljanje, kako smo starejši zakladnica izkušenj in neizkoriščanega znanja. Lepo vas prosim, kakšna zakladnica neki v dobi, ko je umetna inteligenca vdrla v trezor in dobesedno posrkala znanje, na katerem zdaj obrača svoje algoritme za naše in delničarsko dobro. Torej o neki izgubi človeškega védenja ne moremo govoriti, roboti in računalniki pa že zapolnjujejo tudi vrzeli starostne kognitivne upočasnitve. Je ali bo starajoče prebivalstvo strošek ali dobiček, ni odvisno od upokojenčevega prispevka družbi ali od njegove delovne vitalnosti, ampak v prvi vrsti od učinkovitosti vlaganj in plemenitenja sredstev v pokojninskih skladih. Finančno neodvisni upokojenci si bodo še kako znali osmisliti starost in trg jim bo zato precej hvaležen.