Starostna norost še ni modrost

     Čeprav mi nekako godijo misli o starostni modrosti, ki se krepi z leti, sem bolj na strani Aristotela. Ni spoštoval ne starosti ne starih ljudi in se je odločno postavil po robu evfemizmom, ki olepšujejo oziroma blažijo sam pojav. "Enako mlačni kot v ljubezni so tudi v sovraštvu," je bil prepričan. "So sebični, plahi, hladni in brez sramu, prezirajo javno mnenje. Živijo bolj s spomini kot z upanjem." Še bi lahko naštevali lastnosti, zaradi katerih si po Aristotelu starejši ne zaslužijo voditi države in vojske. Staranje je proces, starost pa pojav, ko človek izgublja zaupanje v očeh mlajših. Upočasnjevanje namreč ne more slediti mladostni energiji. Jo ovira in slabi, pa naj se razni teoretiki in raziskovalci družbenih razmerij ter duševnih procesov še tako trudijo, da bi omilili nasprotja med starostjo in mladostjo. Fizično in čustveno sta to dva bregova, med katerima nadira življenjska reka, od tega, kako močno smo sposobni mahati proti njenemu toku, pa je odvisen naš položaj v družbi. Leta dejansko prinašajo nekaj več lagodja, ko se lahko vsaj začasno brezskrbno pospravimo v kot. Toda če tam obtičimo, se naši odnosi močno zapletejo. Naenkrat ostanemo brez prihodnosti, smo le sopotniki drugih, nič več njihov smoter in gonilo. Ujeti v starizme, se oklepamo življenja, ki je do nas vedno bolj nestrpno, če ne celo sovražno. Takrat nemočni s prstom kažemo na druge, obsojamo njihov odnos do nas, prevzamemo mentaliteto žrtve. Ja, starost je upočasnjevanje, brezplodno modrovanje in naduto prikimavanje spominom. A poznam nekaj posameznikov, ki so kljub "zavidnim" letom udarili po mizi - ne po tuji, po lastni - zapustili kot in znova začeli udrihati proti rečnemu toku. Samozavestno odločajo o sebi in o okoliščinah, ki si jih delijo z drugimi!