Raztrgano vesolje


     Teorija o velikem poku ni prav nič drugega kot prilagoditev svetopisemskega nauka o nastanku sveta znanstvenim namenom. Pravzaprav gre za še eno dogmatično zgodbo, v kateri se, kot je zapisal Daniel Cossins, znanstveni pisec pri New Scientistu: "… praktično iz niča pojavi prostor-čas, nato pa se veličastno nadaljuje z nastankom zvezd in galaksij, ki jih oblikuje gravitacijska sila vidne in skrivnostne temne snovi, medtem ko se vesolje širi zaradi druge skrivnostne sile, znane kot temna energija." Ja, ogromno praznino med nebesnimi telesi je bilo treba nekako pojasniti. Sama gravitacija je bila očitno premalo in tu se temna snov in temna energija odlično vključita v kozmično enigmo. Ne ene ne druge vrlim znanstvenikom še ni uspelo dokazati, tako da smo še vedno na ravni sila dvomljive teorije. Domnevi o velikem poku pa se bodo ugledna strokovna imena kmalu začela izogibati. Kaj pa so razmišljanja o tem, da je naše vesolje morda le vsebina malo večje črne luknje in da se pravo prostorsko-časovno razsežje začne šele na drugi strani njenega horizonta, drugega? No, o singularnosti, iz katere se je porodil veliki pok, nam ni treba dvomiti, če pristanemo na to, da je šlo za omejeni kozmični pojav, ki se nanaša zgolj na zanemarljivi del vesolja. A ker so pravoverne riti vajene udobja, bomo še nekaj časa nemočno zrli v matematične umotvore, ki nam namesto dokazov ponujajo razne izračune, polne konstant, subtilnih odtisov zgodnjega vesolja in neskladij, kakršno je Hubblova napetost. Temu bi lahko rekli tudi ustvarjalna matematika, ki pa seveda ne seže dlje od hipotetičnih teorij oziroma, kot se je izprsil oksfordski kozmolog Pedro Ferreira: "Imamo veliko zamisli, vendar nobena ne deluje. Resnično nimamo pojma!"

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »