Skači stari, ska...

     Največkrat so zapisi o starejših bolj ali manj stereotipne sodbe, ki si jih po nekakšnem nenapisanem pravilu podajajo "pisuni". Mediji govorijo, prikazujejo, poročajo o onemoglih, starostno prizadetih in čakajočih na oskrbo. Človek ima res občutek, da se življenje končuje na obrobju v kakšnem domu za ostarele. Pa se res? Nedavni skok 81-letne korenine v Dravo, da reši nebogljeno dete, pripoveduje popolnoma neko drugo zgodbo. Seveda si "stari" zasluži vso pozornost in tudi kakšno priznanje. Ne da bi razmišljal, se je pognal v dravski tok, medtem ko so se dosti mlajši mimoidoči in sprehajalci na nabrežju ozirali preč, se delali nevedne, če niso ravno nalagali posnetkov in komentarjev na družbena omrežja. Pa so spet predsodkom podvrženi mediji pohiteli z obsodbami in zgražanjem. In ko so se zmrdovanja na račun postboomerskih generacij množila, ni nihče pomislil, da mogoče ne gre le za drugačno dojemanje odgovornosti, za pomanjkanje družbenega čuta, empatije in solidarnosti, ampak za čisto navaden strah. Da se poženeš v Dravo, preden se ta razcepi na staro strugo in kanal, moraš le imeti nekaj hrabrosti v srcu, in to ne glede na nižji vodostaj in bolj umirjen poletni pretok. Boomerji smo bili seveda drugače vzgajani. Strahopetnost je bila kaznovana in družbeno nevredna lastnost, solidarnost pa sama po sebi pričakovana vrlina, ki je niso neposredno nagrajevali. Čut za druge in pomoč človeku v nesreči sta bili ključni vrednoti povojne generacije (1946-1964), na kateri se je opirala gradnja novega sveta. Graditelji so bili zanesljivi in odločni in se na grožnje odzivali združeni ter nemudoma. A tudi tokrat, podobno kot v starem Rimu, je pretirana skrb za potomstvo ustvarila pomehkuženo nasledstvo. Gleda že, a zmočilo se ne bi!