Moška premoč


     Moška premoč naj bi se končala med ženskimi nogami, pa se ne. Dejanje užitka zamenjajo predsodki zaradi spolne šibkosti ali umišljenih pomanjkljivosti in ti so glavni razlog, da si mnogi moški hočejo podrediti ženske in jih spremeniti v rojevalne stroje. Le takrat so kolikor toliko prepričani, da jim "dišeči" plen ne pobegne. Priseganje na otroke, družino in vero je le nekakšna kamuflaža za strah, ki ga moški običajno občuti ob nekoliko bolj vedrih ženskih obrazih. Zatiranje izražanja in skrivanje ženskosti, kar je še posebej opazno v islamskem svetu, sta očitno najpogostejša načina, da se ohrani svet prizadete moškosti nedotaknjen. Tako se vsaj zdi oziroma smo mislili še proti koncu prejšnjega tisočletja. Posamezne ženske so lahek plen in pogoste žrtve moških predsodkov in dvomov. Brutalnosti in poniževanju botrujeta zavist in maščevalnost prizadetega moškega ega, ki se varno počuti zgolj v patriarhalnem svetu. Tam je gospodar še vedno gospodar, četudi navidezen. Drugače pa je povsod, kjer se ženske povežejo proti barbarski plenilski mentaliteti (Liberija, Namibija, Južna Afrika, Iran, Argentina, Poljska, tudi pri nas …). Takrat hitro postavijo moško moč na preizkušnjo. Hillary Rodham Clinton celo povezuje trdnost demokracije s stopnjo osvoboditve žensk iz zatiralskih družbenih spon. In seveda obratno, represija nad ženskami in mizoginija sta precej nedvoumna napoved, da demokratični procesi zaostajajo in se udejanja samodrštvo. Ženska za štedilnikom ali zašita v vrečo, iz katere gledajo zgolj zamrežene oči, nikakor nista dobra napoved za človekovo osvoboditev. Slednja se začne z razgaljenim ženskim telesom. To je namreč še vedno simbol odprtosti in svobode že od antike naprej!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »