Demografija upadanja

    Skozi nazadnjaške zidove distopije se počasi le prebija spoznanje, da nas je na božji zemljici preveč. Kar je zamočil Bog, je zdaj na človeku, da popravi. Raziskovalci več uglednih znanstvenih ustanov so prišli do skupnega zaključka, da bi se moralo število prebivalstva najmanj prepoloviti, če želimo postati planet zmernega blagostanja. Človeku naklonjen trajnostni razvoj ne temelji na povečevanju števila prebivalstva, ampak na omejevanju obstoječega števila. Kot pravijo, bi optimalno poseljenost lahko dosegli postopno, brez drastičnih omejitev, do leta 2200. Že v uvodnem delu avtorji poudarjajo, da je prav trenutna prenaseljenost kriva za pospešeno izgubo biotske raznovrstnosti, povečevanje izpustov ogljikovega dioksida in prekomerno izčrpavanje surovin ter življenjskih virov. Seveda temu nasprotujejo nazadnjaki, ki ne vidijo dlje od domačega plota (planke), zato jim tudi pravijo zaplankanci. Po njihovem bi upad prebivalstva sprožil gospodarske krize in obremenil družbene sisteme, ker bi se delež starejših prehitro povečeval. Namesto da bi težili k ukinitvi trga dela in osvoboditvi človeštva od neizprosne konkurenčnosti in izkoriščanja teles ter uma za bogatenje manjšine, se zavzemajo za vzdrževanje fevdalnega sistema; hierarhičnih vrednot podložnih vazalnih struktur patriarhalne skupnosti. Družbe z nižjo rodnostjo so dokazano bogatejše: višji BDP, višje plače, izboljšana blaginja. Demografska politika naj bi pomenila izboljšanje socialnega položaja skupnosti, ne pa njeno osiromašenje za koristi privilegirane manjšine bogatih, za kar se odkrito prizadevajo tudi domači nazadnjaki. Veliko bi lahko dosegli že z opolnomočenjem žensk po svetu, če bi značaj "nosečniških vreč" podredili užitku!

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »