Utelešenje stereotipov

     Staranje je lahko hudičevo zahrbten pojav. No, ne staranje kot običajen proces telesnih in kognitivnih sprememb, ampak mladostno pisanje obsodb na račun starejših, vključno s posmehovanjem, podcenjevanjem in poniževanjem ljudi v letih. Naš odnos do starejših se pomembno oblikuje že v rosnih letih, saj prevzemamo mišljenje odraslih v naši bližini. In potem s temi občutki živimo, dokler sami ne začnemo kopičiti let na grbo, kot temu radi rečemo. Takrat se naše videnje staranja in starajočih ponotranji. Če smo se do starejših obnašali izključevalno in poniževalno, breme očitkov sčasoma prevzamemo nase. Stereotipi in predsodki zaživijo v nas in sooblikujejo naš odnos do družbe, družbe do nas, predvsem pa do samih sebe. Saj poznate pripoved iz Kersnikovih Kmetskih slik, Mačkova očeta in stari rek, ki pravi, "ti očeta do praga, tvoj otrok tebe čez prag." Znanstveniki so ta starodavni človeški odklon poimenovali "samouresničujoča se prerokba", v običajnem svetu pa temu pravimo kar slaba karma. Toda, bodimo odkriti, nikoli družba in okolica ne moreta tako močno prizadeti nas, kot sami lahko prizadenemo sebe. Če smo bili ves čas prepričani, da s staranjem človek slabi, njegov telesni in umski ustroj propadata, običajno na starost mnenja ne bomo spremenili, ampak se mu bomo podredili in postali, naj se pošalim, "samozavestni bebci". Ko pride čas usihanja, je naše prepričanje še kako pomembno. Se bomo naslonili na stran predsodkov in skupaj z njimi pospešili naše propadanje, ali pa bomo samozavestno in odločno preizkusili, kaj je dejansko na stvari? Ne le zato, ker vaje za moč in opravljanje kognitivno zahtevnih opravil prinesejo kakšno leto več, ampak ker se bomo preprosto bolje počutili!