Cona ugodja


     Približno dve desetletji sem se spraševal, kakšen smisel staranje sploh ima za ljudi. Gre zgolj za počasno propadanje in na kraju za sprijaznitev s smrtjo ali nosi proces v sebi nekaj globljega? Zavedati se moramo, da je človek bitje z zavestjo. Res, da slednja pri večini ni ravno najbolj dejavna, a obstoja te naše značilnosti ne moremo zanikati. Lahko se zavedamo le lastne podrejenosti ali možnosti, ki nam jih zavedanje odpira, da se udejanjimo kot samostojna, samobitna, kritična bitja. Vsi smo že slišali mantro: "Bolj star, bolj nor". Pravzaprav gre za zadnjo stopnjo odraščanja, ko postanemo tako samozavestni, da nam je kratko malo mar, kaj si mislijo o nas in našem početju. Takrat spontani starostni propad zamenjajo dejanja. Selimo se v novo cono ugodja. Udobje kavča, televizije, neustvarjalnega brskanja po spletu, kofetkanja, večernega popivanja, čudnih nenadnih neprijetnosti in plazečih bolečin zamenjamo za vadbo in ustvarjanje. Vadba kljub letom postaja vedno bolj naporna, ustvarjanje pa vešče. Z vsakim dosežkom vstavljamo nov mozaični kamenček v samozavest. Naenkrat občutimo, kako se s telesom krepita tudi um ter duševna moč. Naraščajoče zaupanje vase izpodrine nelagodje in dvome. Pričakovanja in upanje pa zamenjajo pasivno čakanje na usodne novice. Tudi če slednje pridejo, jih sprejmemo kot rešljive in se jih lotimo duševno in telesno izgrajeni, sposobni za kakršenkoli spopad. Življenje ima tako vedno upanje na izboljšanje! Drugače pa je, ko se zaupamo v roke nekoga drugega. Takrat je potek negotov in pri starejših največkrat tudi usoden. Saj ni nič narobe, če nam drugi svetujejo, nas zdravijo in poskušajo obdržati pri življenju, a le sami smo lahko tisti, ki bomo povedali, kako in s čim!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »