Prilagodljiv

    Človek velja za najbolj prilagodljivo vrsto v naravi. Pohvalno! Ne preživijo najmočnejši, tudi najbolj surovi in hudobni ne, ampak se geni uspešno prenašajo med generacijami preko posameznikov, ki razumejo posebnosti okolja in znajo poiskati prave odgovore, pomembne za obstoj. Tudi zato nazadnjaki izumirajo skupaj z vrednotami, ki so jih razglasili za tradicijo. Nobena vrsta, rastlinska ali živalska, ni uspela poseliti Zemlje tako kot človeštvo. Naseljuje puščave, Arktiko, deževne pragozdove in zemeljske vrhove. Človek se uči, beleži dogodke in se jih spominja. Zaradi skupnosti, ki jih snuje, in kolektivnega spomina, s katerim skupnosti razpolagajo, se hitreje prilagaja. Uspešni smo prav zaradi globoko zakoreninjenega moralnega kompasa altruizma, sodelovanja in dobrote, je izpostavil Jakob Simmank v članku, objavljenem v Die Zeit. Civilizacije, ki so izgubile skupni motiv, so propadle oziroma so si jih podvrgli naprednejši, povezani, sodelujoči rodovi. Nenehno vzajemno učenje nas edino ohranja na premici preživetja. Preden se je Amundsen odpravil po neuspešnih sledeh Johna Franklina, da bi skozi debele arktične ledene plasti našel severozahodni prehod, ki povezuje Atlantski in Tihi ocean, je več zim preživel med Inuiti. Po treh letih plovbe mu je z ladjico Gjøa in petimi člani posadke uspelo priti do pristanišča Nome na Aljaski. Le pol stoletja prej je mnogo bolje opremljeni Franklin z dvema ladjama in 129 člani posadke obtičal v ledu in za njimi se je izgubila vsaka sled. Nekaj podobnega doživljamo zdaj, ko iščemo prehod do dolgožitja. Pravzaprav gre za vnovično evolucijsko prilagoditev, ko se moramo kot vrsta privaditi na daljše življenje, bolj zdravo in vitalnejšo starost. A vsi smo domala spregledali vlogo zavesti!