Mlade starine

     Trdijo, da staranje v naši kulturi na splošno velja za težavo, ki jo je treba rešiti, ne za naraven in neizbežen telesni proces. No, ne le v naši kulturi, ampak v večini civilizacij, ki so in še poseljujejo svet, je staranje nadloga, ki ji ljudje želijo ubežati. Le kaj so številna verstva in verovanja drugega kot osmišljanje idealiziranih stopnic do mladosti in večnosti. Eno in drugo se tesno prepletata, saj verjetno ni nikogar, ki bi nebogljen in odvisen od drugih, želel zreti v neminljivost. Če so bili še nekaj stoletij nazaj, vse do znanstvenega utemeljevanja električne energije, poskusi pomlajevanja zaupani alkimistom in obrednemu čaščenju, stvari danes počasi le dobivajo neko stvarno težo. A očitno, kot povedo raziskave, bo človeka veliko lažje pomladiti, kot pa prepričati, da odloži breme nostalgičnih spominov. Slednji namreč predstavljajo največjo razvojno coklo pri preboju med "večno mlade". Ljudje, ki se spominjajo lastne mladosti, svojih staršev, drugih sopotnikov preminulih generacij, največkrat idealizirajo minula obdobja. So čustveno in nekritično ujeti v spomine in si tudi sedanjost predstavljajo kot nepogrešljivi del psihosocialne dediščine. Ob takšnih pogledih ljudje sicer umirajo, a procesi, ki do tega pripeljejo, so večni: tudi staranje, bolezni, betežnost, odvisnost, po možnosti od otrok. Dolgožitje mogoče ne, večna mladost pa je že herezija, obsedenost, ki nima pravega smisla, s tem pa tudi ne možnosti, da se udejanji. Ljudje, ki se pogosto utapljajo v spominih, pa niso pisatelji ali zgodovinarji, so se namreč postarali, še ko so bili mladi. Pri takšnih leta sicer puščajo sledove, a njihovo življenje nenehno pretresajo čustveni vzgibi mladostnih spominov. Večnost bi bila za njih breme, telesna mladost pa faustovsko prekletstvo zatajitve korenin!