Desničarski sindrom

     Čeprav poznavalci političnih gibanj in sprenevedanj trdijo, da je globalni desničarski populizem nedosleden konstrukt, prežet s protislovji, sem vseeno prepričan, da sta nazadnjaštvo in patriarhalna organizacija njegovi skupni značilnosti. V vsakem pogledu gre za epigenetsko nadgradnjo genoma, zaradi katere se nekateri samodejno odmikajo od napredka, ki bi ga zaznamovale spremembe. Svobodo predstavlja samoizražajoči se človek, nazadnjaštvo pa kup pravil in prepovedi, ki jih bližnji že od rane mladosti vgrajujejo v ljudi. Tudi s palico, če ne gre drugače. In temu nasilnemu početju pravijo privzgajanje vrednot. Pa slišimo, da so bili komunisti krvoločni. Moj oče je bil recimo član Zveze komunistov Podalpske domačije, pa me nikdar ni silil na partijske sestanke ali posiljeval z njihovo ideologijo, medtem ko so mojim vrstnikom vcepljali ljubezen do odrešenika s palico, če so se izogibali obredom in špricali verouk. Po enem licu so jih fasali doma, po drugem pa v cerkvi. Torej bi desničarstvu morali dodati vsaj še dve značilnosti, to sta nasilje in licemerstvo, ki ga ponazarja obče odpuščanje grehov. Lepo je, če za tvoja dejanja odgovarja nekdo drug. Še posebej, če je ta drug član nebeškega kolektiva, do katerega invalidna roka slepe pravice nikoli ne seže. Desničarstvo v vseh pogledih spominja na bolezen, neozdravljivo, pekočo rano na skupnostnem telesu. Zaveda se preteklosti, prihodnosti ne razume. Njegovi pripadniki o njej govorijo, a niti približno ne dojamejo, da je prihodnost človek in ne skupek nekih pravil in omejitev, vrednot, kot so jih sami poimenovali. Desničarji so zvesti izdajstvu vesti, saj sta oblast in moč edino, na kar prisegajo. Ni pomembno, ali zavezništvo sklepajo s peklom ali nebesi, izid je vedno trpljenje!