Privid kritičnega mišljenja


     Neki strukturni biolog je izjavil, da bi morali spremeniti način učenja, da bi študente naučili kritično razmišljati. No, krepko naivna izjava je bila zapisana v časopisu 6. avgusta, na dan, ko je pred 81 leti "Malček" napovedal atomsko dobo z ruševinami in prek 100.000 mrtvimi meščani Hirošime. Ustvarjalci atomske bombe prav gotovo niso kritično razmišljali, ko so jo snovali. Tudi vojaki, ki so jo naložili in pilot bombnika B-29, ki jo je odvrgel, ne. Za ZDA je bil množični poboj zgolj tehnološki preizkus. Torej, kako naučiti kritičnega mišljenja generacije, ki jih že od rojstva vzgajamo po mišljenjskih vzorcih, prepredenih s predsodki? Če temu dodamo še številne psihosocialne ovire skupnosti in osebne frustracije, dobimo maso, ki je preprosto ni več mogoče gnesti. Domoljubje, vera in družina so mogoče res vrline, ampak kakšne? Njihovi apologeti na nasprotnike mečejo bombe, drugače misleče zmerjajo, jim grozijo, so do njih nasilni, jih izključujejo. Vedeti moramo, da vsaka vojna, pa naj gre za še tako mizeren spopad, potrebuje ljudi. Vsekakor ne takšnih, ki kritično razmišljajo in se otepajo nazivov, kot so državljan, volivec, domoljub … oziroma se izogibajo pastem cenene politične propagande. Režimi, sistemi, stranke, vodje potrebujejo ljudi, ki jih je mogoče kadar koli preobraziti v morilce vesti in soljudi. In kakršnokoli kritično mišljenje jim je pri tem le v napoto. Tudi drugače se nečesa takšnega ne da naučiti. Odrašča s človekom, ki mu osebna svoboda pomeni več kot vsa priznanja privrženosti in pohvale za dokazovanje. Z leti, doslednostjo, nenehnim učenjem in vztrajnostjo se nam mogoče le utrnejo spoznanja, podobna razmišljanjem izjemne Zorane Baković: "Narava nas s svojo surovostjo opozarja, da človeštvo vodi napačne vojne."

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Preživeti sebe

Slika
     Očitno je pokojninski sistem toliko nedohranjen (1) in potrebuje korenite spremembe, da bo sposoben slediti vitalnim potrebam starajočih. Zaenkrat še zmeraj deluje kot nekoliko bolj toga, konservativna zavarovalnica za starost. Tekoče prispevke zaposlenih prenakazuje v pokojnine, in pri nizki dodani vrednosti le ti res ne morejo slediti inflaciji in potrebam njihovih prejemnikov. O kakršnih koli naložbah sistema ne moremo govoriti, ker jih preprosto ni. Vse poteka po pravilu iz rok v usta. In da bi sistem posloval kolikor toliko vzdržno mu država vsako leto primakne 15, pa tudi več odstotkov, nekaj borega dobi tudi s strani Kapitalske družbe, ki naj bi praktično zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Leta 2023 je tako prispevala celih 65 milijonov k skupni vsoti zbranih sredstev 7,3 milijarde evrov. Nič čudnega, da imajo potem številni prebivalci v Podalpski domačiji upokojence za zajedavce in glavne krivce za siromašenje družbenega standarda.  Verjetn...
Preberi več »

15 metrov pod gladino

Slika
    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...
Preberi več »

Preprosta resnica

Slika
          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...
Preberi več »