Čas biologije

     Predvidevamo, da bo 21. stoletje potekalo v znamenju biologije. Nekaj prejšnjih stoletij so se bolj posvečali fiziki. Oblikovali so drugi termodinamični zakon, po katerem organizirane strukture spontano razpadajo v neurejene (entropične) mase. Z njim so napovedali toplotno smrt vesolja. A ker se prostor nenehno širi z različnimi hitrostmi, s temno snovjo in energijo pa ni mogoče zanesljivo pojasniti te širitve in različnih omejitev časa, smo začeli resno dvomiti o prapoku, o omejenosti snovi in energije, ki naj bi nekoč obmirovala v entropičnem ravnovesju. Govoriti o vesoljski smrti je podobno nesmiselno kot trditi, da je življenje mogoče zatreti. Slednje je zgolj naslednja razvojna stopnja materije oziroma samoorganiziranja struktur, ki poteka v sintropičnem vzdušju. Ja, materija ima spomin in vse, kar ima spomin, ima tudi zavest in ve, kako se postaviti v strukturno stanje preživetja. Zakonu o spontanem propadu stoji nasproti samoorganizacija, sintropija, in vesolje še zdaleč ni prostor-čas, ki drvi le v smeri uničenja. Razpada in se oblikuje ter s tem vzpostavlja nenehno ravnotežje. Vsekakor ima pri tem največ zaslug živa snov. Zemlja torej še zdaleč ni edino nebesno telo, ki živi. Mogoče na našem precej opustošenem kvadrantu, drugje očitno ne. Vesolje očitno nima starosti, le posamezni kosi materije jo imajo. Dunajski fizik Ludwig Boltzmann se je celo življenje trudil, da bi tudi matematično dokazal splošno veljavnost entropijskega zakona in s tem toplotni konec obstoječega, a si je obupan in izčrpan vzel življenje. Podobno kot vesolje nima začetka, tudi nima konca. Zato niti ni pomembno, koliko milijard let je potrebnih, da se polipeptidne verige uredijo v biološko aktivno snov. Od tega trenutka naprej sintropični procesi krenejo bliskovito!