O zavesti nezavedno

     Čeprav se na prvi pogled zdi, da se zavest da preprosto pojasniti, še zdaleč ni tako. No, dejansko se zapleta že na samem začetku: Je pojav ali lastnost ali pa kar oboje hkrati? To, da se zavedamo sebe in svoje vključenosti v preživetveno biološko shemo, je bistveno premalo, da bi dejansko razumeli, kako deluje naše nevronsko omrežje in kakšen pomen na sploh imajo spomini za naš obstoj. Zadostuje, da le živimo, četudi priklopljeni na naprave, ki skrbijo za naše vitalne funkcije, ali pa mora spomin obvezno podpirati ta minimalni življenjski utrip? Če bi bilo dovolj zgolj prvo, potem so rešene vse dileme glede kriogenega shranjevanja teles. Za določen čas izklopimo oziroma zamrznemo človeka, prekinemo njegov spominski tok ter ga po potrebi obudimo, recimo čez 150 let. Tako pa se pojavlja eno ključnih vprašanj, za katero menim, da ga ne bi smeli spregledati. Spominska povezanost in prepletenost znotraj časa do obuditve vsekakor obstaja. Okrog zamrznjenega so se namreč ves čas dogajale številne stvari, dogodki. A ker jih ni zaznaval in semantično ter časovno razvrščal, popolnoma upravičeno dvomimo, ali bo iz hladne pasti še prišel isti človek in če bo ta človek sodil v čas, v katerem ga bodo ponovno oživili? Bo njegova zavest še priklopljena na celoto medosebnih in stvarnih razmerij ali pa se bo zaradi dolgotrajnega mirovanja potlačila v nekakšno infantilno amnezijo: v nedoločene, nepoimenovane, neprepoznavne dogodke, ki se jih bo šele treba naučiti razumeti? Kljub temu pa prav omenjeni primer kaže, da zavest sama po sebi še zdaleč ni nekaj, kar bi obstajalo le skozi razum. S slednjim si lahko pomagamo pri dekodiranju njenih procesov, medtem ko je njen obstoj proces sam, daleč od uma.